Stopimo še na blatno pot, v konkretnost, ki jo prepoznavamo skozi telo. Kako se dogaja tisti 'prepustiti vse Bogu, umreti, da On dvigne v novo življenje'.
Verjetno se to dogaja vsakemu z drugačnimi odtenki, a če gre zares, ni lahko. Umiranje pomeni, da se odpovem nečemu, kar mi po mojem mišljenju in dosedanji izkušnji prinaša, daje 'življenje'. 'Življenje', kakor ga poznam je lahko nekaj dobrega, a mi Bog ponuja še nekaj veliko boljšega; lahko je 'življenje', kot ga poznam, v resnici nekaj slabega, a v mojem omejenem ali grešnem poznavanju/zmoti predstavlja oporo, na katero sem navajena (takšni primeri so npr. pri moških odvisnost od pornografije, pri ženskah neurejena čustvena navezanost na drugega). V vsakem primeru je notranja izkušnja, ko umiram, izkušnja ločevanja od nečesa, kar mi predstavlja nekaj vrednega, nekaj, na kar se naslanjam, da ne padem. Ko to izpustim, se zamaje ravnotežje, najprej lahko samo čutim nevarnost, da bom padla. Gre za novo stanje, spremenjenost. Umiranje nečemu zelo pomembnemu (spolnost, medsebojni odnosi zajemajo človekovo dno) je lahko nekaj tako globinskega in vpetega v moj jaz, da se z odhodom tistega dela mene zgodi mali notranji potres. Stari svet, v katerem je bilo vse poznano, se je sesul.
V takem stanju preloma/razlamljanja se pokaže še globlji notranji jaz, ki v stiski trenutne nejasnosti pokaže tudi drugi obraz, ki je pogosto v meni skrit, potisnjen v kot – na dan plane nerazumevanje, jeza, upornost, obtoževanje, lahko se priplazi dvom. V tisti turbulenci se začne obenem izkazovati tudi najgloblja trdnost – navzočnost Boga, ki je Skala.
Kadar je umiranje resnično korak, ki je storjen v veri in predanosti Bogu, je turbulentno stanje še vedno nekaj zelo realnega in naravnega, ker ne zmoremo vsega razumeti in uvideti; včasih se tudi motimo; razumljivo, ker se trgamo od nečesa znanega in še ne poznamo novega, srečujemo najprej v sebi praznino, umanjkanje, to pa ni ugodno. V to vstopi še vse neprečiščeno, ki je v meni, zato se vihar, ki je povezan s čustvi, ki se zbudijo ob stanju neugodja in v povezavi s preteklimi izkušnjami, naloženimi v spomin telesa, razdivja v večji ali manjši moči. Če se v to vpleta še sovražnik v duhovnem boju, je situacija lahko zelo naporna in nejasna.
Velika milost je, ko se v takih trenutkih opremo na Boga, ko vsaj slutimo, da Skala je in da stavim nanjo. To je podobno hoji po vodi. Po človeški logiki nam namreč tla pod nogami uhajajo, ostaja le zaupanje, da bo Drugi, Bog, toliko drugačen od mene, učinkovit tudi v tej meni nerazumni situaciji. Opora Boga pomeni, da občutki, ki preplavljajo telo, niso zadnje merilo. Opreti se na Boga pomeni, da misli, ki divjajo po glavi (ni pošteno, ne bi se smelo zgoditi, zakaj ravno jaz, obljubljeno je bilo drugače…), niso zadnji domet resnice, zato naj se počasi umirijo, da lahko pogledamo, od kod prihajajo in o čem govorijo; čustva, ki lahko planejo na dan ali pa jih ni in se pojavijo pozneje, prav tako potrebujejo, da jih začutim, prepoznam in pustim, da odzvenijo, a ne speljejo po svoje. Opreti se na Boga pomeni, da se obrnem k Besedi, se spomnim na dela, ki jih je Gospod že storil v mojem življenju. Izrečem zahvalo in se odprem za Drugega. Pa četudi skozi solze, s stisnjenimi pestmi in na kolenih.
Umiranje sebi, ki je del darovanja, torej prinese s seboj praznino oz. neznano. Praznina je podobna veliki soboti, ko se zgodi tišina. Glavni vihar bolečin in trganja se je umiril. Na vrsti je čakanje, ki bo v nerazumevanje prineslo luč in začetek novega. Čakanje, da se bo v veri rodil sad umiranja. Ta sad ni odvisen od mene, je Božji dar.
Telo se torej počasi umiri, čustvene napetosti izravnajo, misli postanejo bolj pregledne, vrne se spanec, joka ni več. Včasih v takih trenutkih zelo koristi telesna dejavnost – plavanje, sprehod, ples, smučanje, tek. Gibanje sprosti odvečno energijo, povrne se občutek skladnosti, notranje urejenosti. In prešine nas lahko spoznanje novega. Takrat se nam znova vrne zmožnost poslušanja in gledanja z drugimi očmi. To, kar smo podarili, čemur smo se odrekli, je v nas naredilo prostor za novo. Novo pa vstopi kot Vstali Jezus med učence pri zaprtih vratih – kar je dar Svetega Duha nas preseneti nenadno s svojo navzočnostjo in drugačnostjo. Pride mehko, od blizu in razveseli, prinese novo kvaliteto. V nas se zgodi sprememba, ki je učinkovita in jo prepoznam, da npr. nekaj, kar je bilo prej zelo težko storiti (kot pristopiti k nekomu brez strahu, se odreči kliku na spletno stran…) sedaj steče kot po maslu. To je milostna sprememba, ki je podarjena po naši meri. Kot bi nam nekdo dal krila.
Najtežje je verjeti, da Bog lahko spremeni moje srce, da lahko poseže, da me reši kakšne navade, odvisnosti, potrebe. Ne pozabimo, da se dejanje začenja v srcu, da je neko zunanje dejanje dejanje osebe, da v resnici prihaja iz notranjosti. Četudi me vznemirja napetost, ki se dogaja na telesni ravni, to ni ločeno od mojega srca. Gospod je edini, ki lahko kot Stvarnik in Odrešenik stopi v moje srce, ki Ga pričakuje.
Odrešenje telesa pomeni, da Gospod vstopa v moje srce in ga preoblikuje s svojo postavo ljubezni tako, da lahko z vedno večjo svobodo uporabljam svoje telo, da izreka to, kar v prenovljenem srcu nosim – resnico in ljubezen. Pomeni, da lahko sprejmem vse mehanizme (spolnosti, privlačnosti…) telesa in jih svobodno živim in usmerjam tako, da so v skladu z ljubeznijo do sebe, do druge osebe in do Boga. Odrešenje telesa tudi pomeni, da lahko ne le v besedah in teoriji ampak praktično, izkustveno zaživim svobodno spolnost kot podaritev in ne kot izkoriščanje drugega za lastni užitek. Poželenje srca se lahko po milosti spreobrne v spolno željo, ki izraža darovanje in spoštovanje. To pa so globoke spremembe – možne v moči Duha! Velikonočna skrivnost umiranja z Gospodom in darovanja Gospodu prinaša take sadove.
sobota, 29. januar 2011
petek, 21. januar 2011
Odrešenje telesa in življenje po Duhu (1)
Kristjanka sem postala en mesec in en dan po rojstvu, Kristusov neizbrisni pečat nosim na sebi že skoraj vse življenje. Spomnim se trenutkov, ki so odločilno spremenili moj odnos z Gospodom in spomnim se trenutkov, ko sem bila razočarana, ker so drugi podvomili o mojem krščanstvu. Nekdo me je v mladosti po stališčih, ki sem jih imela, prepoznal kot 'zelo liberalno', že na meji. Za drugega sploh nisem bila 'duhovna', tretji je rekel, da se mi nič ne pozna, da sem kristjanka. Vsaka od teh izjav me je zadela – je res tako? In začelo se je sestopanje v resničnost.
Na drugi strani so trenutki, ko so se mi odprla nova obzorja krščanstva. V prvih dveh razredih osnovne šole sem hodila še k verouku v sosednjo župnijo, bili smo priseljenci in smo si vzeli čas za vraščanje – tudi za izbiro. Šokirala me je sošolka, ki mi je razložila, da sv. Jožef ni bil pravi Jezusov oče. »Nam pri verouku tega niso povedali!« Drugo pomembno spoznanje, pravzaprav oznanilo, je bilo med eno od spovedi okoli 8. razreda. Spomnim se nasveta: »Prosi za milost!« Milost? Kaj naj bi to bilo? Bilo je nekaj, kar naj bi mi pomagalo tam, kjer sem izkušala, da sama s svojimi močmi ne zmorem. To je bila zame prvič razumljiva napoved moči nadnaravnega, ki me lahko preoblikuje. Naslednji korak je bil Taizé. Bratje tam so bili nenavadno lepi – ne po estetskih standardih, ampak kot ljudje, od znotraj. Začudilo in presenetilo me je. Od kod jim to? Pripoved o stikih z delovanjem Duha bi se lahko nadaljevala, izkušenj je bilo vedno več. In vendar sem vero v Učlovečeno Besedo, da je Jezus Kristus evangelij, da je On, ki govori po Svetem pismu, da se v Besedi srečam z Njim – ta dar sem resnično prejela šele v mesečnih duhovnih vajah v noviciatu (prav na 33. rojstni dan).
Naše krščanstvo, ki je rast v življenju po Duhu, ni s krstom postavljeno in dokončano enkrat za vselej. Nasprotno, takrat šele začne rasti in se razvijati v polnost. Življenje mu daje Sveti Duh.
Brez telesa tu na zemlji ne moremo odkriti Svetega Duha, ne moremo odkriti drugačnosti Božjega življenja.
Moje temeljne izkušnje vstopanja v duhovno življenje, ki krščanstvo je, so bile:
• Božje je drugačno od človeškega,
• odkritje milosti,
• navzočnost Svetega Duha spreminja in se razodeva skozi telesno,
• Božja Beseda je živa, polna Svetega Duha, evangelij je Jezus sam.
Danes kot odrasla oseba najmočneje prepoznavam delovanje milosti in moč Svetega Duha prav na področju telesnosti, na osvobajanju srca. V odrešenju telesa. V današnjem svetu, ki je poln razbitosti, življenja po koščkih, hitenja, razsrediščenja, mi je najlepše in najbolj hrepenim(o) po celostnosti, po najdenosti, po biti doma – v enem, v miru v dnu, v objemu, ki je varen in daje smisel… Vse to so neke vrste sinonimi ali odmevi stanja, ko smo v povezanosti s Svetim Duhom, ko smo v živem odnosu z Gospodom. Dokler v krščanstvu, ki ga živimo, izkušnja telesa, osebe ne postane eno s tistim, kar izrekamo v veri ali obrazcih pri maši (itn.), toliko časa ne bomo zajemali iz prave reke življenja. Živeli bomo 'standby' krščanstvo, zasilno krščanstvo. Bolj bomo na 'off' kot bili goreči. A pozor, nisem jaz, ki naredim svoje krščanstvo goreče. Tu je glavna zmota, ne morem si izsiliti, prigarati globlje duhovnosti. Sveti Duh je Dar! Ni potrošniško blago, do katerega imam pravico.
Do življenja po Duhu pridem z milostjo, podarjeno mi je. Vstopna vrata so krst, so ostali zakramenti uvajanja v krščanstvo. Nato pa sledi vera (moje osebno dejanje zaupanja Kristusu), ki je tako učinkovita, da omogoči, da Gospod odreši celo mojo spolnost.
Spolnost namreč ni obvarovana pred posledicami izvirnega greha. Sama na sebi je od Boga hotena in dobra, a ker spolnost živi človek, zaznamovan s posledicami izvirnega greha, z njo lahko tudi (z)grešimo ali jo živimo neurejeno. Dobra novica je, da nam Bog prihaja naproti z milostjo in Svetim Duhom, da tudi spolnost lahko zaživimo na srečen način, skladno z Božjim načrtom, kar pomeni tudi v svoje dobro.
Je pa dejstvo, da zaradi greha ne moremo v izkušnjo odrešenega telesa na romantičen način, na 'easy'. Žal, to bi bila iluzija in je kot laž, ki jo seje naš nasprotnik. Npr. spolnost je za užitek, ti imaš pravico do vsega… Cerkev samo usužnjuje telo in ne privošči človeku užitka. Vzemi si, kar ti pripada! Vsi tako delajo.
Spolnost je zato, da se dve osebi združita in izkažeta ljubezen, užitek je sestavni del, ne glavni cilj. Spolnost je naravna pot, da se srečata dve osebi, mož in žena, v osebni ljubezni. Zahtevna, a osrečujoča pot. Gre za srečanje v svobodi – Jezus nas je znova odrešil za svobodno podaritev in do tega smo prišli za visoko ceno Njegovega življenja.
Kako torej priti do odrešenega telesa – da bo moje telo, moja spolnost resnično govorila čisto ljubezen – resnico v svobodi in ne prisili, v vsej lepoti in užitku, ki je del spolnosti? Celo tudi, če živim svojo spolnost v zdržnosti zaradi nebeškega kraljestva?
Temeljno vodilo je stara oznanilo, ki je vedno znova izziv vere: v novo življenje se dvignemo, ko najprej z Njim sprejmemo smrt. Smrt pa zaradi Kristusa, ki jo je z Božjo ljubeznijo premagal, postane v nas prostor za milost vstajenja – novo življenje. To je bil sedaj satelitski pogled. Kako se ta velikonočna skrivnost izkuša v telesu (na blatni poti sredi travnika vsakdana), naslednjič.
Na drugi strani so trenutki, ko so se mi odprla nova obzorja krščanstva. V prvih dveh razredih osnovne šole sem hodila še k verouku v sosednjo župnijo, bili smo priseljenci in smo si vzeli čas za vraščanje – tudi za izbiro. Šokirala me je sošolka, ki mi je razložila, da sv. Jožef ni bil pravi Jezusov oče. »Nam pri verouku tega niso povedali!« Drugo pomembno spoznanje, pravzaprav oznanilo, je bilo med eno od spovedi okoli 8. razreda. Spomnim se nasveta: »Prosi za milost!« Milost? Kaj naj bi to bilo? Bilo je nekaj, kar naj bi mi pomagalo tam, kjer sem izkušala, da sama s svojimi močmi ne zmorem. To je bila zame prvič razumljiva napoved moči nadnaravnega, ki me lahko preoblikuje. Naslednji korak je bil Taizé. Bratje tam so bili nenavadno lepi – ne po estetskih standardih, ampak kot ljudje, od znotraj. Začudilo in presenetilo me je. Od kod jim to? Pripoved o stikih z delovanjem Duha bi se lahko nadaljevala, izkušenj je bilo vedno več. In vendar sem vero v Učlovečeno Besedo, da je Jezus Kristus evangelij, da je On, ki govori po Svetem pismu, da se v Besedi srečam z Njim – ta dar sem resnično prejela šele v mesečnih duhovnih vajah v noviciatu (prav na 33. rojstni dan).
Naše krščanstvo, ki je rast v življenju po Duhu, ni s krstom postavljeno in dokončano enkrat za vselej. Nasprotno, takrat šele začne rasti in se razvijati v polnost. Življenje mu daje Sveti Duh.
Brez telesa tu na zemlji ne moremo odkriti Svetega Duha, ne moremo odkriti drugačnosti Božjega življenja.
Moje temeljne izkušnje vstopanja v duhovno življenje, ki krščanstvo je, so bile:
• Božje je drugačno od človeškega,
• odkritje milosti,
• navzočnost Svetega Duha spreminja in se razodeva skozi telesno,
• Božja Beseda je živa, polna Svetega Duha, evangelij je Jezus sam.
Danes kot odrasla oseba najmočneje prepoznavam delovanje milosti in moč Svetega Duha prav na področju telesnosti, na osvobajanju srca. V odrešenju telesa. V današnjem svetu, ki je poln razbitosti, življenja po koščkih, hitenja, razsrediščenja, mi je najlepše in najbolj hrepenim(o) po celostnosti, po najdenosti, po biti doma – v enem, v miru v dnu, v objemu, ki je varen in daje smisel… Vse to so neke vrste sinonimi ali odmevi stanja, ko smo v povezanosti s Svetim Duhom, ko smo v živem odnosu z Gospodom. Dokler v krščanstvu, ki ga živimo, izkušnja telesa, osebe ne postane eno s tistim, kar izrekamo v veri ali obrazcih pri maši (itn.), toliko časa ne bomo zajemali iz prave reke življenja. Živeli bomo 'standby' krščanstvo, zasilno krščanstvo. Bolj bomo na 'off' kot bili goreči. A pozor, nisem jaz, ki naredim svoje krščanstvo goreče. Tu je glavna zmota, ne morem si izsiliti, prigarati globlje duhovnosti. Sveti Duh je Dar! Ni potrošniško blago, do katerega imam pravico.
Do življenja po Duhu pridem z milostjo, podarjeno mi je. Vstopna vrata so krst, so ostali zakramenti uvajanja v krščanstvo. Nato pa sledi vera (moje osebno dejanje zaupanja Kristusu), ki je tako učinkovita, da omogoči, da Gospod odreši celo mojo spolnost.
Spolnost namreč ni obvarovana pred posledicami izvirnega greha. Sama na sebi je od Boga hotena in dobra, a ker spolnost živi človek, zaznamovan s posledicami izvirnega greha, z njo lahko tudi (z)grešimo ali jo živimo neurejeno. Dobra novica je, da nam Bog prihaja naproti z milostjo in Svetim Duhom, da tudi spolnost lahko zaživimo na srečen način, skladno z Božjim načrtom, kar pomeni tudi v svoje dobro.
Je pa dejstvo, da zaradi greha ne moremo v izkušnjo odrešenega telesa na romantičen način, na 'easy'. Žal, to bi bila iluzija in je kot laž, ki jo seje naš nasprotnik. Npr. spolnost je za užitek, ti imaš pravico do vsega… Cerkev samo usužnjuje telo in ne privošči človeku užitka. Vzemi si, kar ti pripada! Vsi tako delajo.
Spolnost je zato, da se dve osebi združita in izkažeta ljubezen, užitek je sestavni del, ne glavni cilj. Spolnost je naravna pot, da se srečata dve osebi, mož in žena, v osebni ljubezni. Zahtevna, a osrečujoča pot. Gre za srečanje v svobodi – Jezus nas je znova odrešil za svobodno podaritev in do tega smo prišli za visoko ceno Njegovega življenja.
Kako torej priti do odrešenega telesa – da bo moje telo, moja spolnost resnično govorila čisto ljubezen – resnico v svobodi in ne prisili, v vsej lepoti in užitku, ki je del spolnosti? Celo tudi, če živim svojo spolnost v zdržnosti zaradi nebeškega kraljestva?
Temeljno vodilo je stara oznanilo, ki je vedno znova izziv vere: v novo življenje se dvignemo, ko najprej z Njim sprejmemo smrt. Smrt pa zaradi Kristusa, ki jo je z Božjo ljubeznijo premagal, postane v nas prostor za milost vstajenja – novo življenje. To je bil sedaj satelitski pogled. Kako se ta velikonočna skrivnost izkuša v telesu (na blatni poti sredi travnika vsakdana), naslednjič.
torek, 11. januar 2011
Vedno Devica (499)
Številka se mi je vtisnila v spomin, ko sem brala o v stvarstvu edinstveni kakovosti človeškega telesa (v smislu osebe), ki je zmožna sprejeti Boga (Garcia, La carne si fa amore, str.100). 499 je člen v Katekizmu Katoliške cerkve, ki govori o vednem devištvu Božje matere Marije. V njenem telesu se je zgodilo učlovečenje Boga.
Katoličani verujemo da je Marija, Božja mati, vedno Devica. Velikokrat jo tako imenujemo – Devica Marija. Tako velikokrat, da je beseda 'devica' postala predvsem njeno ime, po katerem jo ločimo od vsake druge Marije, ne pa več toliko jasno izražanje njenega stanja in načina življenja, predanosti Bogu. Za božič smo praznovali, da je rodila Jezusa. Veselili smo se praznika, ker je tako lepo, ko se rodi nov otrok. In tako hitro zdrsnemo v poenostavljeno razumevanje skrivnosti božiča. Pritegne nas Marija kot mati in Jezus kot otrok, ki nekoč resda postane odrasel Odrešenik. Kje se v tem dogodku, v teh dveh osebah bolj oprijemljivo razodeva skrivnost Božjega? To je zelo pomembno, ker je povezano tudi z mojim dojemanjem biti Božji otrok oz. z mojo skrivnostjo krščanstva, združenosti z Jezusom Kristusom. »Kje pa se v mojem življenju in v mojem telesu dogaja nekaj Božjega? Ali niso to le lepe, a prazne besede – bodimo iskreni.«
Mogoče še kdo prepozna tako zavajajočo logiko, ki se priplazi mimogrede - poenostavljanje Božjih skrivnosti po človeških kriterijih. Na udaru sta prva in tretja skrivnost veselega dela rožnega venca – 'ki si ga Devica od Svetega Duha spočela' in 'ki si ga Devica rodila'. Prvo skrivnost si (po logiki poenostavljanja po človeških kriterijih) še kar nekako predstavljamo, ker je spočetje nekaj majhnega in se zgodi v notranjosti trebuha, to Bog že lahko naredi. Da pa bi Marija rodila Jezusa, ne da bi se njena maternica odprla, ne da bi se poškodovalo njeno telesno devištvo, da je rodila brez bolečin, to pa se zdi neverjetno. In vendar je tak nauk Cerkve (deviški porod/virginitas in partu: Priročnik dogmatične teologije 2, str. 457) Marija je bila devica, ko je spočela, rodila je na deviški način in tudi potem ostala devica. Telo je spregovorilo na izredno duhoven način – spočetje in rojstvo Jezusa Kristusa je potekalo na nadnaraven način, v moči Svetega Duha, tako, da se čudimo še danes. To so vprašanja, s katerimi so se ukvarjali cerkveni očetje, koncili in mnogi drugi teologi. In se ukvarjamo tudi mi, saj se na ta način razodeva v telesni govorici veličina Božjega delovanja.
Če kot katoličani lahko sprejmemo dar vere v vstajenje Jezusa Kristusa, velja enako za deviško spočetje in deviško rojstvo Jezusa Kristusa (»Verujem v Jezusa Kristusa, Sina njegovega edinega, Gospoda našega, ki je bil spočet od Svetega Duha, rojen iz Marije Device.«) Skrivnostno, ker nam je v človeški moči nedoumljivo in ker nima predhodnika in ponovitve, dosegljivo pa po tradiciji prve Cerkve in v bibličnem zapisu (Mt 1,20-21, Lk 1,35, Jn 1,13 – varianta v ednini (PDT 2, str. 457). Janez Pavel II. je v katehezi o deviškem porodu Božje matere Marije zapisal, da je to biološko dejstvo (10. julij 1996). Utemeljeno je v obvarovanju Device Marije pred izvirnim grehom (brezmadežno spočetje Device Marije), ki ima posledice tudi v stanju telesa.
Dejstvo, da se je v Marijini maternici začel razvijati zarodek, ki je Božji Sin, Jezus Kristus, ne da bi za začetek tega življenja Marija imela spolni odnos z nekim moškim, kliče k čudenju. Ko opazujemo običajno nastajanje človeškega življenja, lahko v veri občudujemo Božji poseg v Mariji, ki se je zgodil drugače, kot smo navajeni in se nam zdi možno. Zgodilo se je v moči Svetega Duha. Duha, ki oživlja, daje življenje, preobraža, spreobrača. Deluje v vsakem kristjanu, deluje v svetu, verujemo celo, da na nam nedoumljiv način deluje v vseh ljudeh. Spreminja materialno in duhovno. Na povsem nov način je Marija tudi rodila Jezusa, Božjega Sina, ki je Bog in človek hkrati. Ne le, da je otrok Bog, tudi rodil se je na drugačen način kot vsi otroci. Marija je bila ženska, a Božje materinstvo je prejela na svet način.
Ob zrenju skrivnosti učlovečenja se krepi naša vera, da Gospod življenja lahko dela velike stvari tudi v meni. K veri mi pomaga ponižno opazovanje svetega dogajanja v telesu Device Marije, branje duhovne govorice telesa, telesa kot prostora razodevanja Božje moči.
Sveti Duh, ki je storil taka čudovita dela v Mariji, lahko tudi v meni premika, kar sama izkušam kot nemogoče. Telesni dokazi Božje moči ob spočetju in rojstvu Jezusa Kristusa vabijo k veri in zaupanju in predanosti, da se v veri tudi v meni po delovanju Svetega Duha kaj premakne - zgodi po Božji volji.
PS Še bolj argumentiran zapis v angleščini na blogu, avtor Mark Shea
Katoličani verujemo da je Marija, Božja mati, vedno Devica. Velikokrat jo tako imenujemo – Devica Marija. Tako velikokrat, da je beseda 'devica' postala predvsem njeno ime, po katerem jo ločimo od vsake druge Marije, ne pa več toliko jasno izražanje njenega stanja in načina življenja, predanosti Bogu. Za božič smo praznovali, da je rodila Jezusa. Veselili smo se praznika, ker je tako lepo, ko se rodi nov otrok. In tako hitro zdrsnemo v poenostavljeno razumevanje skrivnosti božiča. Pritegne nas Marija kot mati in Jezus kot otrok, ki nekoč resda postane odrasel Odrešenik. Kje se v tem dogodku, v teh dveh osebah bolj oprijemljivo razodeva skrivnost Božjega? To je zelo pomembno, ker je povezano tudi z mojim dojemanjem biti Božji otrok oz. z mojo skrivnostjo krščanstva, združenosti z Jezusom Kristusom. »Kje pa se v mojem življenju in v mojem telesu dogaja nekaj Božjega? Ali niso to le lepe, a prazne besede – bodimo iskreni.«
Mogoče še kdo prepozna tako zavajajočo logiko, ki se priplazi mimogrede - poenostavljanje Božjih skrivnosti po človeških kriterijih. Na udaru sta prva in tretja skrivnost veselega dela rožnega venca – 'ki si ga Devica od Svetega Duha spočela' in 'ki si ga Devica rodila'. Prvo skrivnost si (po logiki poenostavljanja po človeških kriterijih) še kar nekako predstavljamo, ker je spočetje nekaj majhnega in se zgodi v notranjosti trebuha, to Bog že lahko naredi. Da pa bi Marija rodila Jezusa, ne da bi se njena maternica odprla, ne da bi se poškodovalo njeno telesno devištvo, da je rodila brez bolečin, to pa se zdi neverjetno. In vendar je tak nauk Cerkve (deviški porod/virginitas in partu: Priročnik dogmatične teologije 2, str. 457) Marija je bila devica, ko je spočela, rodila je na deviški način in tudi potem ostala devica. Telo je spregovorilo na izredno duhoven način – spočetje in rojstvo Jezusa Kristusa je potekalo na nadnaraven način, v moči Svetega Duha, tako, da se čudimo še danes. To so vprašanja, s katerimi so se ukvarjali cerkveni očetje, koncili in mnogi drugi teologi. In se ukvarjamo tudi mi, saj se na ta način razodeva v telesni govorici veličina Božjega delovanja.
Če kot katoličani lahko sprejmemo dar vere v vstajenje Jezusa Kristusa, velja enako za deviško spočetje in deviško rojstvo Jezusa Kristusa (»Verujem v Jezusa Kristusa, Sina njegovega edinega, Gospoda našega, ki je bil spočet od Svetega Duha, rojen iz Marije Device.«) Skrivnostno, ker nam je v človeški moči nedoumljivo in ker nima predhodnika in ponovitve, dosegljivo pa po tradiciji prve Cerkve in v bibličnem zapisu (Mt 1,20-21, Lk 1,35, Jn 1,13 – varianta v ednini (PDT 2, str. 457). Janez Pavel II. je v katehezi o deviškem porodu Božje matere Marije zapisal, da je to biološko dejstvo (10. julij 1996). Utemeljeno je v obvarovanju Device Marije pred izvirnim grehom (brezmadežno spočetje Device Marije), ki ima posledice tudi v stanju telesa.
Dejstvo, da se je v Marijini maternici začel razvijati zarodek, ki je Božji Sin, Jezus Kristus, ne da bi za začetek tega življenja Marija imela spolni odnos z nekim moškim, kliče k čudenju. Ko opazujemo običajno nastajanje človeškega življenja, lahko v veri občudujemo Božji poseg v Mariji, ki se je zgodil drugače, kot smo navajeni in se nam zdi možno. Zgodilo se je v moči Svetega Duha. Duha, ki oživlja, daje življenje, preobraža, spreobrača. Deluje v vsakem kristjanu, deluje v svetu, verujemo celo, da na nam nedoumljiv način deluje v vseh ljudeh. Spreminja materialno in duhovno. Na povsem nov način je Marija tudi rodila Jezusa, Božjega Sina, ki je Bog in človek hkrati. Ne le, da je otrok Bog, tudi rodil se je na drugačen način kot vsi otroci. Marija je bila ženska, a Božje materinstvo je prejela na svet način.
Ob zrenju skrivnosti učlovečenja se krepi naša vera, da Gospod življenja lahko dela velike stvari tudi v meni. K veri mi pomaga ponižno opazovanje svetega dogajanja v telesu Device Marije, branje duhovne govorice telesa, telesa kot prostora razodevanja Božje moči.
Sveti Duh, ki je storil taka čudovita dela v Mariji, lahko tudi v meni premika, kar sama izkušam kot nemogoče. Telesni dokazi Božje moči ob spočetju in rojstvu Jezusa Kristusa vabijo k veri in zaupanju in predanosti, da se v veri tudi v meni po delovanju Svetega Duha kaj premakne - zgodi po Božji volji.
PS Še bolj argumentiran zapis v angleščini na blogu, avtor Mark Shea
torek, 4. januar 2011
Poljub 1, 2 ali 3 – da ali ne?
Za praznike smo se precejkrat poljubili – to so časi, ko si izrazimo naklonjenost. Ob objemu je to druga govorica telesa, s katero lahko povemo ljubljeni osebi, da nam je dragocena. Kot se lahko objemamo na različen načine, obstajajo tudi različni poljubi. Anthony Buono, oče sedmih otrok, je najstnici opisal tri stopnje poljuba, ki ji lahko pomagajo, da se ohrani za popolno in iskreno podaritev (deviško) prihodnjemu možu.
Očetovski nasvet je zelo praktičen. Obnavljam na kratko. Poljub na lice (1) je govorica telesa, ki jo uporabljamo sorodniki, prijatelji, ponekod tudi dobri znanci – je del pozdrava in voščila. Naslednji poljub je poljub z zaprtimi usti na ustnice (2). Tu se stopnja intimnosti, ekskluzivnosti zvišuje. Ustnice so zelo občutljiv del telesa, dotik pomeni sprejemanje drugega in pripada fantu in dekletu, možu in ženi. Daljši poljub na ustnice, ki se mu pridruži še tesen objem, pa že prehaja v medsebojni stik, ki lahko vodi v spolno vzburjenje. Čisto blizu je naslednja stopnja poljuba – z odprtimi usti (3, francoski poljub). Tu se v telesu začnejo sprožati naravni mehanizmi, ki vodijo v največjo možno intimnost, to je v spolno dejanje. Dekleta in fantje se v poteku spolnega dogajanja v telesu in v doživljanju spolnosti razlikujejo. Fantje so na splošno bolj usmerjeni v dejavnost in so v vzburjenju zelo hitri, dekleta pa telesno dogajanje močno povezujejo z notranjim čustvenim, odnosnim doživljanjem. Anthony zato predlaga modrost pri poljubljanju. Preprosto – ne pojdi predaleč, sicer bo zelo težko obvladovati svoje telo, ki se pod vplivom prebujene spolnosti nabije z močjo. Tako bi se glasil objektivni nasvet.
Kaj pa naj prepriča srce mladega človeka, ki hrepeni po nežnosti, da se drži teh predlaganih meja?
Dejanje razodeva osebo, je učil Janez Pavel II. Način poljubljanja ti lahko pomaga prepoznati, s kom imaš opravka. Če želiš biti srečna in najti nekoga, ki te bo imel resnično rad, se vadi v zmožnosti čakanja. Dekleta, ki so v svojem hrepenenju po ljubezni zmožne fantom odreči prehitre (in poceni, še prazne) poljube, se zavedajo svoje vrednosti in omogočajo, da se tudi fantje izkažejo, kdo so. Poljub, ki ni prehiter, ima možnost, da postane resnični dar, da postane potrditev poti, odnosa. Poljub, ki ne govori iz srca, je samo fasada – nekaj lepega, a površnega, ni resničen. Je laž. Fant in dekle, ki si vzameta čas za odkrivanje drug drugega in postopno uporabo govorice telesa, ki bi njuno medsebojno ljubezen in spoštovanje potrjevala, bosta lahko v telesnih dotikih, objemih, primernih poljubih rasla v svobodi za podaritev – če bosta iskrena do tega, kar čutita. Sestavni del rasti v svobodi je postopno zbliževanje, ki se še lahko odloča za ne. Praktično to pomeni, da v času hoje pred poroko, intenzivno poljubljanje z odprtimi usti in s tesnim dolgotrajnim objemanjem pomeni hojo po tenkem robu. Spolnost ni položena v človeka, da bi jo izzival in jo nato na silo uravnaval ali celo zlorabljal za užitek. Na ta način se njen naravni mehanizem in globinska govorica srca, ki je z njo povezana, ruši in megli. Spolnost, ki je namenjena doživljanju največje medosebne povezanosti moža in žene v ljubezni ter prepoznavanju podobnosti Bogu, na ta način tvega, da postane svoje nasprotje - vir bolečine in neobvladljiva sla.
Umetnost poljubljanja te lahko pripelje v večjo osebno svobodo in s tem tudi v večjo osebno bližino z Bogom. Umetnost poljubljanja je namreč v tem, da svoje telo uporabljaš tako, da spregovori z njim resnična ljubezen. Zato je umetnost poljubljanja v tem, da veš, kaj govori tvoje srce, da veš, kdo si in kdo je oseba, ki jo želiš poljubiti (se mu pustiš poljubiti) v odnosu do Boga. Poljub je dar srca in izraz naklonjenosti. Ni pravica, ki jo pridobiš s posedovanjem drugega. To bi bilo izkoriščanje in razprodaja osebe. Poljub je veselje telesa, ko je izraz medsebojne povezanosti in ljubezni, ki jo doživiš v svobodi in iskreni podaritvi. Ko bo dozorel čas za življenjsko zavezo, dozori tudi čas za novo govorico telesa, ki lahko mirno in v vsej polnosti vodi tudi v medsebojno združitev spolnega dejanja.
Poljub 1, 2 in 3 so torej preprosti kazalniki, ki ti lahko zelo hitro pokažejo, kje se je dobro gibati, da boš srečna/srečen. Glavni izziv poljubljanja pa je v razumevanju in očiščevanju srca, v sposobnosti za ljubezen in v bitki s poželenjem. To je področje duhovnega življenja, prostor srečanja s Kristusom.
Vprašanje (načina) poljubljanja pred poroko da ali ne torej ni v tem, ali smem ali ne, pač pa ali resnično ljubim. Če resnično ljubim ali želim ljubiti, lahko rečem tudi ne. To je svoboda, ki dela človeka privlačnega.
Očetovski nasvet je zelo praktičen. Obnavljam na kratko. Poljub na lice (1) je govorica telesa, ki jo uporabljamo sorodniki, prijatelji, ponekod tudi dobri znanci – je del pozdrava in voščila. Naslednji poljub je poljub z zaprtimi usti na ustnice (2). Tu se stopnja intimnosti, ekskluzivnosti zvišuje. Ustnice so zelo občutljiv del telesa, dotik pomeni sprejemanje drugega in pripada fantu in dekletu, možu in ženi. Daljši poljub na ustnice, ki se mu pridruži še tesen objem, pa že prehaja v medsebojni stik, ki lahko vodi v spolno vzburjenje. Čisto blizu je naslednja stopnja poljuba – z odprtimi usti (3, francoski poljub). Tu se v telesu začnejo sprožati naravni mehanizmi, ki vodijo v največjo možno intimnost, to je v spolno dejanje. Dekleta in fantje se v poteku spolnega dogajanja v telesu in v doživljanju spolnosti razlikujejo. Fantje so na splošno bolj usmerjeni v dejavnost in so v vzburjenju zelo hitri, dekleta pa telesno dogajanje močno povezujejo z notranjim čustvenim, odnosnim doživljanjem. Anthony zato predlaga modrost pri poljubljanju. Preprosto – ne pojdi predaleč, sicer bo zelo težko obvladovati svoje telo, ki se pod vplivom prebujene spolnosti nabije z močjo. Tako bi se glasil objektivni nasvet.
Kaj pa naj prepriča srce mladega človeka, ki hrepeni po nežnosti, da se drži teh predlaganih meja?
Dejanje razodeva osebo, je učil Janez Pavel II. Način poljubljanja ti lahko pomaga prepoznati, s kom imaš opravka. Če želiš biti srečna in najti nekoga, ki te bo imel resnično rad, se vadi v zmožnosti čakanja. Dekleta, ki so v svojem hrepenenju po ljubezni zmožne fantom odreči prehitre (in poceni, še prazne) poljube, se zavedajo svoje vrednosti in omogočajo, da se tudi fantje izkažejo, kdo so. Poljub, ki ni prehiter, ima možnost, da postane resnični dar, da postane potrditev poti, odnosa. Poljub, ki ne govori iz srca, je samo fasada – nekaj lepega, a površnega, ni resničen. Je laž. Fant in dekle, ki si vzameta čas za odkrivanje drug drugega in postopno uporabo govorice telesa, ki bi njuno medsebojno ljubezen in spoštovanje potrjevala, bosta lahko v telesnih dotikih, objemih, primernih poljubih rasla v svobodi za podaritev – če bosta iskrena do tega, kar čutita. Sestavni del rasti v svobodi je postopno zbliževanje, ki se še lahko odloča za ne. Praktično to pomeni, da v času hoje pred poroko, intenzivno poljubljanje z odprtimi usti in s tesnim dolgotrajnim objemanjem pomeni hojo po tenkem robu. Spolnost ni položena v človeka, da bi jo izzival in jo nato na silo uravnaval ali celo zlorabljal za užitek. Na ta način se njen naravni mehanizem in globinska govorica srca, ki je z njo povezana, ruši in megli. Spolnost, ki je namenjena doživljanju največje medosebne povezanosti moža in žene v ljubezni ter prepoznavanju podobnosti Bogu, na ta način tvega, da postane svoje nasprotje - vir bolečine in neobvladljiva sla.
Umetnost poljubljanja te lahko pripelje v večjo osebno svobodo in s tem tudi v večjo osebno bližino z Bogom. Umetnost poljubljanja je namreč v tem, da svoje telo uporabljaš tako, da spregovori z njim resnična ljubezen. Zato je umetnost poljubljanja v tem, da veš, kaj govori tvoje srce, da veš, kdo si in kdo je oseba, ki jo želiš poljubiti (se mu pustiš poljubiti) v odnosu do Boga. Poljub je dar srca in izraz naklonjenosti. Ni pravica, ki jo pridobiš s posedovanjem drugega. To bi bilo izkoriščanje in razprodaja osebe. Poljub je veselje telesa, ko je izraz medsebojne povezanosti in ljubezni, ki jo doživiš v svobodi in iskreni podaritvi. Ko bo dozorel čas za življenjsko zavezo, dozori tudi čas za novo govorico telesa, ki lahko mirno in v vsej polnosti vodi tudi v medsebojno združitev spolnega dejanja.
Poljub 1, 2 in 3 so torej preprosti kazalniki, ki ti lahko zelo hitro pokažejo, kje se je dobro gibati, da boš srečna/srečen. Glavni izziv poljubljanja pa je v razumevanju in očiščevanju srca, v sposobnosti za ljubezen in v bitki s poželenjem. To je področje duhovnega življenja, prostor srečanja s Kristusom.
Vprašanje (načina) poljubljanja pred poroko da ali ne torej ni v tem, ali smem ali ne, pač pa ali resnično ljubim. Če resnično ljubim ali želim ljubiti, lahko rečem tudi ne. To je svoboda, ki dela človeka privlačnega.
Pocelotenje – iz krize božiča 2010 v upanje vsakdana 2011
Tudi božič 2010 ni bil romantika. Začelo se je lepo, pravzaprav močno z oznanilom novega začetka Božjega v meni in v nekaterih odnosih ter delu. Sledilo je utrjevanje in kontemplacija, bližina zrenja in začutevanja, da se je Bog sklonil k meni, da dela korak v mojem srcu. Potem pa je prišel šok in faza pretresa ter iskanja in bega, ohranjanja zaupanja, da bo še vse prav, da ne gre še za en poraz. Dišalo je res bolj po krizi kot romantiki.
Najboljši del postajanja Božji otroci (Jn 1, 12) je podoben begu v Egipt. Jožef in Marija imata Božje dete, Boga samega v rokah, a velika nevarnost, ki Mu preti, ju – po nasvetu od zgoraj – napoti, da se umakneta. V čem ima tedanje dogajanje v Jezusovem otroštvu zvezo z menoj danes?
Tisti, ki sprejmejo Boga, Božjo besedo, prejmejo moč, da postanejo Božji otroci (Jn 1,12).
Včeraj smo se šle v skupnosti Activity. Znana igra, ki je igra različnih oblik ugibanja pojmov – z gibi (pantomima), z opisovanjem (besede), z risanjem. Na različne načine se lahko govori…
Ob božiču, ko se v naših srcih rojeva Jezus, se komunikacija, to je posredovanje Boga meni, zgodi tudi na različne načine. Lahko je dotik pesmi, Besede, pogled, slika, srečanje. Na različne načine se lahko Duh dotakne resničnosti moje notranje globine. Milost božiča je v tem, da se nekje v dnu, kjer mi nekaj manjka, da bi lahko živela v polnosti dar Božjega otroštva, zgodi dotik Duha, ki pomeni rojstvo (več) Kristusa v meni. Kaj pomeni Božje otroštvo? Tistim, ki so jo sprejeli (Božjo besedo), je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime… in so se rodili iz Boga (Jn 1,12-13). A Boga ni nikoli nihče videl, edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on je razložil (Jn 1,18). Božje otroštvo pomeni deležiti Božje v sebi. Globinska razlaga Boga, ki jo daje Janez, je odnos večne ljubezni. To je svobodno bivanje v Drugem, možno le v Ljubezni, ki je temelj predanosti in se stalno dogaja v darovanju in sprejemanju. Rojevati se iz Boga, pomeni torej rojevati se v Ljubezni in za sposobnosti ljubiti, biti to, kar v dnu najbolj smo.
Na prvi pogled se zdijo te misli globoke in visoke, kot opazovanje zemlje iz vesolja. A se dogajajo prav na moji blatni poti telesa in vsakdana, v moji osebni človeškosti, na moji poti v Egipt. V moji krizi božiča 2010 in v sestavljanju v začetku 2011.
Samo Bog ve, kateri del mene je najbolj potreben prenovitve v Duhu, izlitja novega Življenja – rojstva Boga. Seveda, če se zgodi v delu mene, se zgodi v meni vsej.
Vsako rojstvo otroka pomeni spremembo. Za prilagoditev in spoznavanje novorojenega je potreben čas. Preurediti je potrebno stanovanje, opustiti kakšno dejavnost, misliti na nove potrebe, zgodijo se nova doživetja. Kakovostna sprememba nastopi – razširi in spremeni se srce staršev, preden nastopi usklajenost, je sprejemanje dojenčka zelo naporno. Tako je tudi navznoter, ko se po Božjem delovanju v meni rodi nekaj novega. Kar Bog rojeva kot svoje življenje (Božje otroštvo) v meni, pomeni novost, na katero se moram šele privaditi. Jo odkriti, spoznati, počasi otipati in ji dati prostor, da se vključi v moje dosedanje življenje, da kaj starega opustim, da lahko novo zaživi. Vsem novost Božjega v meni tudi ne bo všeč, da – vstali bodo nasprotniki.
V tej dobi prehoda in krhkega začetka, ko se dogaja umikanje in utrjevanje, me drži pokonci navzočnost Boga samega, moč Božje besede in vera. Ta mi daje moč, da se okoli mene lahko vse premika in tudi trese, a v dnu v objemu nosim Božje dete, ki me pomirja – droben dotik Božjega. Ne vidim, kako se bo vse uredilo, a zaupam, črpam iz moči Božjega, ki je ob meni. Tako je, kot da me v obdobju, ko še ne vidim, Bog sam drži za roko. In to mi zadošča.
Tu se pokaže ključna razlika med rojevanjem Božjega v meni, ki je sad sprejetja Božje besede, ki v svoji ustvarjalni moči deluje, in med novoletnimi sklepi, ki so sad (samo) mojega odločanja in prizadevanj. Čas in vera zagotovo pokažeta sadove enega in drugega.
Prehodni čas ali začetno stanje v rasti Božjega otroštva je tesno povezano s procesom pocelotenja. Razodeva tudi notranjo razliko med Božjim delovanjem v meni in samo mojim osebnim prizadevanjem.
Obisk Božje besede, ki jo sprejmem, v meni povzroči spremembo, ki izvira iz Boga. Nekaj se predrugači. Globlja ko je sprememba, zahtevnejše obdobje pocelotenja je, več moči Duha se lahko izkaže. Notranja izkušnja tega dogajanja je lahko enaka obdobju izgubljenosti, neugodja, nemira, ker se dogaja nekaj, kar je izven mojega nadzora, kar me preseneča, skratka, soočam se z neko obliko drugačnosti, ki kliče, da jo umestim v svoj notranji svet. To je proces. Včasih se moram spustiti zelo globoko v svoje dno, v temeljna prepričanja, dojemanja, čutenja, samopodobo, da novost življenja udomačim. Včasih potrebujem posebno milost notranje luči, da se to sploh lahko zgodi. Ko novost, ki jo povzroči sprejem Božje besede in njeno delovanje v meni, uspem umestiti, se zgodi trenutek pocelotenja. Pocelotenje je razodevanje svobode in presežnosti človeške osebe (npr. odločitev za tveganje nove oblike odnosa, pripravljenost za miren pogovor z določeno osebo). Ko to storim, se je veliko delo zgodilo. Na tem mestu, v zmagi človeške zmožnosti v odločanju za resnično dobro, je prostor, kjer se izkazuje moč Besede in razodeva delo Duha. Kjer je Gospodov Duh, tam je svoboda (2 Kor 3,17).
Potreben je še čas negovanja, čakanja, bivanja z malim Božjim otrokom v sebi, dokler ne pride trenutek, ko lahko naredim naslednji korak k uresničevanju Božjega načrta. To pomeni konkretne korake, da se v meni začeto Božje delo dokonča v konkretizaciji novega odnosa. Takrat se delo Duha dokončno utelesi, ko se razodene skozi telo v dejanju. Jezus se je učlovečil in _odraščal_. Vzel si je čas. Prav tako si Božje življenje v nas tudi jemlje svoj čas, da se utrdi in vse pripravi, da se lahko razodeva in deli naprej. Celoten proces utelešenja je najprej sprejem Božje Besede, ki se preko pocelotenja utrdi v notranjem človeku (že v moči Duha), nato pa izrazi s pomočjo telesa v dejanju navzven (še vedno v moči Duha). Temu lahko rečemo »in Beseda je meso postala« na MPija način.
Prišel bo čas, ko se bo poteza novega življenja v meni, del daru Božjega otroštva, razodela kot znamenje Božjega kraljestva. To bo tisti drugačen odnos, sad božiča, ki bo odseval moč Božje navzočnosti, ki je ljubezen. Takšni milostni dogodki so resnično upanje vsakdana 2011.
PS Božjega otroštva smo deležni s krstom. V moči krsta, temeljne povezanosti s Kristusom, lahko mnoge poznejše milosti ali dogodke delovanja Duha tudi imenujemo novo rojevanje Božjih otrok, a v smislu postajati vedno bolj podobni Kristusu.
Najboljši del postajanja Božji otroci (Jn 1, 12) je podoben begu v Egipt. Jožef in Marija imata Božje dete, Boga samega v rokah, a velika nevarnost, ki Mu preti, ju – po nasvetu od zgoraj – napoti, da se umakneta. V čem ima tedanje dogajanje v Jezusovem otroštvu zvezo z menoj danes?
Tisti, ki sprejmejo Boga, Božjo besedo, prejmejo moč, da postanejo Božji otroci (Jn 1,12).
Včeraj smo se šle v skupnosti Activity. Znana igra, ki je igra različnih oblik ugibanja pojmov – z gibi (pantomima), z opisovanjem (besede), z risanjem. Na različne načine se lahko govori…
Ob božiču, ko se v naših srcih rojeva Jezus, se komunikacija, to je posredovanje Boga meni, zgodi tudi na različne načine. Lahko je dotik pesmi, Besede, pogled, slika, srečanje. Na različne načine se lahko Duh dotakne resničnosti moje notranje globine. Milost božiča je v tem, da se nekje v dnu, kjer mi nekaj manjka, da bi lahko živela v polnosti dar Božjega otroštva, zgodi dotik Duha, ki pomeni rojstvo (več) Kristusa v meni. Kaj pomeni Božje otroštvo? Tistim, ki so jo sprejeli (Božjo besedo), je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime… in so se rodili iz Boga (Jn 1,12-13). A Boga ni nikoli nihče videl, edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on je razložil (Jn 1,18). Božje otroštvo pomeni deležiti Božje v sebi. Globinska razlaga Boga, ki jo daje Janez, je odnos večne ljubezni. To je svobodno bivanje v Drugem, možno le v Ljubezni, ki je temelj predanosti in se stalno dogaja v darovanju in sprejemanju. Rojevati se iz Boga, pomeni torej rojevati se v Ljubezni in za sposobnosti ljubiti, biti to, kar v dnu najbolj smo.
Na prvi pogled se zdijo te misli globoke in visoke, kot opazovanje zemlje iz vesolja. A se dogajajo prav na moji blatni poti telesa in vsakdana, v moji osebni človeškosti, na moji poti v Egipt. V moji krizi božiča 2010 in v sestavljanju v začetku 2011.
Samo Bog ve, kateri del mene je najbolj potreben prenovitve v Duhu, izlitja novega Življenja – rojstva Boga. Seveda, če se zgodi v delu mene, se zgodi v meni vsej.
Vsako rojstvo otroka pomeni spremembo. Za prilagoditev in spoznavanje novorojenega je potreben čas. Preurediti je potrebno stanovanje, opustiti kakšno dejavnost, misliti na nove potrebe, zgodijo se nova doživetja. Kakovostna sprememba nastopi – razširi in spremeni se srce staršev, preden nastopi usklajenost, je sprejemanje dojenčka zelo naporno. Tako je tudi navznoter, ko se po Božjem delovanju v meni rodi nekaj novega. Kar Bog rojeva kot svoje življenje (Božje otroštvo) v meni, pomeni novost, na katero se moram šele privaditi. Jo odkriti, spoznati, počasi otipati in ji dati prostor, da se vključi v moje dosedanje življenje, da kaj starega opustim, da lahko novo zaživi. Vsem novost Božjega v meni tudi ne bo všeč, da – vstali bodo nasprotniki.
V tej dobi prehoda in krhkega začetka, ko se dogaja umikanje in utrjevanje, me drži pokonci navzočnost Boga samega, moč Božje besede in vera. Ta mi daje moč, da se okoli mene lahko vse premika in tudi trese, a v dnu v objemu nosim Božje dete, ki me pomirja – droben dotik Božjega. Ne vidim, kako se bo vse uredilo, a zaupam, črpam iz moči Božjega, ki je ob meni. Tako je, kot da me v obdobju, ko še ne vidim, Bog sam drži za roko. In to mi zadošča.
Tu se pokaže ključna razlika med rojevanjem Božjega v meni, ki je sad sprejetja Božje besede, ki v svoji ustvarjalni moči deluje, in med novoletnimi sklepi, ki so sad (samo) mojega odločanja in prizadevanj. Čas in vera zagotovo pokažeta sadove enega in drugega.
Prehodni čas ali začetno stanje v rasti Božjega otroštva je tesno povezano s procesom pocelotenja. Razodeva tudi notranjo razliko med Božjim delovanjem v meni in samo mojim osebnim prizadevanjem.
Obisk Božje besede, ki jo sprejmem, v meni povzroči spremembo, ki izvira iz Boga. Nekaj se predrugači. Globlja ko je sprememba, zahtevnejše obdobje pocelotenja je, več moči Duha se lahko izkaže. Notranja izkušnja tega dogajanja je lahko enaka obdobju izgubljenosti, neugodja, nemira, ker se dogaja nekaj, kar je izven mojega nadzora, kar me preseneča, skratka, soočam se z neko obliko drugačnosti, ki kliče, da jo umestim v svoj notranji svet. To je proces. Včasih se moram spustiti zelo globoko v svoje dno, v temeljna prepričanja, dojemanja, čutenja, samopodobo, da novost življenja udomačim. Včasih potrebujem posebno milost notranje luči, da se to sploh lahko zgodi. Ko novost, ki jo povzroči sprejem Božje besede in njeno delovanje v meni, uspem umestiti, se zgodi trenutek pocelotenja. Pocelotenje je razodevanje svobode in presežnosti človeške osebe (npr. odločitev za tveganje nove oblike odnosa, pripravljenost za miren pogovor z določeno osebo). Ko to storim, se je veliko delo zgodilo. Na tem mestu, v zmagi človeške zmožnosti v odločanju za resnično dobro, je prostor, kjer se izkazuje moč Besede in razodeva delo Duha. Kjer je Gospodov Duh, tam je svoboda (2 Kor 3,17).
Potreben je še čas negovanja, čakanja, bivanja z malim Božjim otrokom v sebi, dokler ne pride trenutek, ko lahko naredim naslednji korak k uresničevanju Božjega načrta. To pomeni konkretne korake, da se v meni začeto Božje delo dokonča v konkretizaciji novega odnosa. Takrat se delo Duha dokončno utelesi, ko se razodene skozi telo v dejanju. Jezus se je učlovečil in _odraščal_. Vzel si je čas. Prav tako si Božje življenje v nas tudi jemlje svoj čas, da se utrdi in vse pripravi, da se lahko razodeva in deli naprej. Celoten proces utelešenja je najprej sprejem Božje Besede, ki se preko pocelotenja utrdi v notranjem človeku (že v moči Duha), nato pa izrazi s pomočjo telesa v dejanju navzven (še vedno v moči Duha). Temu lahko rečemo »in Beseda je meso postala« na MPija način.
Prišel bo čas, ko se bo poteza novega življenja v meni, del daru Božjega otroštva, razodela kot znamenje Božjega kraljestva. To bo tisti drugačen odnos, sad božiča, ki bo odseval moč Božje navzočnosti, ki je ljubezen. Takšni milostni dogodki so resnično upanje vsakdana 2011.
PS Božjega otroštva smo deležni s krstom. V moči krsta, temeljne povezanosti s Kristusom, lahko mnoge poznejše milosti ali dogodke delovanja Duha tudi imenujemo novo rojevanje Božjih otrok, a v smislu postajati vedno bolj podobni Kristusu.
Naročite se na:
Objave (Atom)