Biti pri maši v luči teologije telesa
Maša je dogodek, kjer mi Jezus izkaže ljubezen do konca in se zgodi srečanje, ki me spremeni, intimno poveže s Kristusom, obenem utrdi in poglobi vezi z ostalimi kristjani, z vsem svetom (KKC 1407).
Priznam da, če bi me kdo vprašal, kako naj bi mi po mojih predstavah ljubljeni moški izkazal ljubezen do konca, ne bi izbrala nekega obreda v javnem prostoru, kjer je v klopeh peščica udeležencev ali slovesnega dogodka, kjer je koncertno vzdušje. Po mojih predstavah bi šlo za najbolj intimno združitev, ki jo moški in ženska lahko imata. To bi bilo to. Prepričalo bi me tudi kakšno drugo dejanje, ki bi izpričalo, da bi dal zame celo sebe. Zastaviti samega sebe, da bi recimo zamenjal službo, da bi bil več doma, da bi se odpovedal nečemu zanj zelo pomembnemu. To bi me pretreslo in ganilo.
Prva vrstica te strani pravi: »Maša je dogodek, kjer mi Jezus ponovno izkaže ljubezen do konca.« Pričakovala bi torej intimni osebni dogodek ali močan dokaz ljubezni. Če sledim svoji notranji, človeški predstavi, in pogledam, kaj se dogaja pred menoj pri maši, na videz doživim razočaranje – zunanja oblika se ne pokriva z mojim notranjim pričakovanjem.
In vendar, če mi je dano stopiti pod površje vidnega, lahko odkrijem, da se pri maši dogaja prav to, kar iskreno pričakujem. Ko razumem, kaj pomeni zunanje dogajanje v notranjem, duhovnem pomenu, se z Jezusom 'ujameva'. Sv. maša je obhajanje spomina Jezusove zadnje večerje z učenci (KKC 1329). Evangelist Janez poroča: »Pred praznikom pashe je Jezus, ker je vedel, da je prišla njegova ura, ko pojde s tega sveta k Očetu, in ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, tem izkazal ljubezen do konca.« (Jn 13,1). Zadnja večerja je bila napoved Jezusove daritve na križu, smrti in tudi vstajenja (KKC 1340). Pri maši se ponavzočuje Jezusova daritev lastnega življenja iz ljubezni do ljudi, do mene, ki nas osvobaja greha in smrti. Deležni smo tudi milosti vstajenja. V luči teologije telesa je sv. maša polnost razodevanja poročne skrivnosti, poročne ljubezni Boga do človeka. Ljubezen je pa osebna in konkretna. Kako je to pri maši?
Moje oči in ušesa pri maši spremljajo dogajanje, ki izhaja iz obrednega obhajanja pashalne večerje – dogodka, kjer je Jezus učencem povedal z besedo in dejanji, da jih ima rad do konca. Ljubezen s telesom do konca izreče na Kalvariji, kjer nedolžen prostovoljno pretrpi smrt. Tudi takrat je bila za mnoge opazovalce zunanja podoba tega dogodka le kaznovanje obsojenca. Nekateri pa so doumeli globljo resnico (Mr 15,39). Doumeli so, kaj je telo Kristusa spregovorilo – da ni bil le človek, ampak Bog. Pozneje so doumeli v smrti Boga Božjo ljubezen do človeka. Tak duhovni pogled je dar Svetega Duha, je sad vere.
Moje oči in ušesa torej spremljajo obred, ki ima določen vrstni red in je občestven, javen dogodek. Moje srce pa v veri pri maši spremlja in doživlja dogodek Jezusove podaritve do konca meni (Cerkvi) – dogajanje, ko Jezus daje svoje življenje zame in me dviga v novo življenje. Gre za osebno srečanje, ki me povezuje z ostalimi ljudmi prav po Jezusu (KKC 1396).
Zunanja oblika se torej res ne ujema s pričakovanjem, ki ga nosi žensko srce v sebi. In vendar se popolnoma ujema s tem, kar nosi vsako človeško srce v sebi – zgodi se lahko najgloblje ljubezensko srečanje.
Nekaj drž, s katerimi lahko pristopim v luči osebnega odnosa z Jezusom k posameznim delom sv. maše.
Kesanje: preden prisluhnem, kaj mi bo Jezus povedal v prebranih odlomkih iz Svetega pisma, se postavim predenj in odstranim vse, kar mi lahko omogoča iskren pogled v oči. Kako bi lahko stopila pred prijatelja mirno, če bi bila v meni zamera? Kesanje je priložnost, da odložim, kar me ovira, da se z vsem srcem osredotočim na Ljubljenega. Iskrenost odpira vrata. Dodatno me očisti še samo poslušanje Božje besede (Heb 4,12-13).
(KKC 2711)
Božja beseda: je osebni nagovor meni. Če slišim besedo, misel, ki se me je dotaknila (me pritegne, je nenavadna, me zadene, prebudi čustvo…) , si jo ponovim. Če je trenutek tišine po prebranem evangeliju, pustim, da Beseda v meni odmeva, me hrani, se o njej pogovorim z Gospodom.
Prošnje, ki jih molimo kot občestvo, so naš odgovor Gospodu. Dopolnim jih z osebno prošnjo, ki se prebudi v srcu kot del mojega življenja, povezanosti z drugimi. Zaupam, da Gospod deluje z močjo, da me posluša kot Ljubeči Bog!
Darovanje: tu se začne osrednji del – na oltar z darovi kruha in vina položim osrednje dogajanje svojega življenja tega dneva/tedna. Ljudi, dogodke, naloge. Položim, vse, kar zaznavam v svojem telesu – težo službe, ki me utruja; strah pred izpitom, ki mi stiska želodec, žalost ob pogrešanju prijateljice, ki je na študiju v tujini. Položim vse, kjer potrebujem spremembo, prosim za rešitev, tolažbo, pomoč. Vse, za kar se lahko zahvalim. To je podlaga za izmenjavo/moj del kruha in vina, ki se bo zgodila realno v meni/na oltarju v času darovanja in spremenjenja – bolj resnična ko je, povezana z vsakdanjim življenjem, lažje bom pozneje prepoznala Božje delovanje. Tudi, če bo presenečenje in drugačno od mojih predstav.
Obhajilo: pristopim in izrečem v srcu vero, da prejemam Gospoda, Njegovo Telo, ki je On ves. V trenutkih po obhajilu je Gospod sprejel mene vso, izkazal mi je ljubezen do konca in me objema in sprejema z vsem, kar sem. Lahko se me v moči Svetega Duha dotakne in mi razodene svojo navzočnost. Lahko samo prepoznam, da je po maši z menoj nekaj drugače. Lahko se ne zgodi nič občutenega. A verujem, da se je zgodilo, kar je rekel in drži – da se je Njegovo Telo dalo zame. Lahko prepoznam Njegov dar/delovanje pozneje v življenju (KKC 1391-1393).
Sv. maša je aktivni medsebojni odnos ljubezni. V moči Duha se ga lahko naučimo in nikoli ga ne izčrpamo do konca (KKC 1394). Navzven je vedno znova podobno dogajanje, navznoter vedno novo – resnično!
