Zgodilo se je!

Za božič me je spreletelo, da se je ob rojstvu Jezusa Kristusa razodela poročna kategorija (Božja ljubezen se je osebno spustila v ustvarjeni svet). Ob praznovanju Kristusovega trpljenja, smrti in vstajenja se poročna kategorija razpre do dna, vendar nam je še težje umljiva, ker presega običajne človeške kategorije razmišljanja.

Jezus Kristus je ljubil človeštvo, vsakega od nas, tako zelo, da je dal sebe do konca, da se je izročil in pustil, da je bil križan. V letih krščanstva, ki se nam nabirajo, slišimo veliko besed, razlag o tem presvetem dogajanju. Kako blizu pa nam pride govorica telesa?

Jezus Kristus je Bog in človek. Privzel si je človeško naravo in s smrtjo izkusil vse razsežnosti človeške izkušnje, nič mu ni tujega – razen greh.

Teologija telesa nas uči, da človeško dejanje razodeva človeško osebo – samo človeško telo lahko govori ljubezen (tudi izreka laž). Teologija telesa uči, da je poročni pomen zapisan v človeško osebo na vseh ravneh, moškost in ženskost izražata poklicanost v ljubezen (svobodno odločitev podariti se drugemu, ker je vreden ljubezni). Zapis poklicanosti v ljubezen je tako globok, da seže na biološko raven (npr. hormona oksitocin in vazopresin, ki se sproščata med spolnim odnosom, prispevata k zvestobi moža in žene, saj spodbujata dejanja pripadnosti oz. varovanja pred drugimi).

Ljudje smo navajeni in najbolj naravno se nam zdi, da ljubezen izrazimo na lep način.

Jezus Kristus je izrazil svojo ljubezen na način, ki je navzven izredno grob, nelep – izročil se je, da so drugi z njim, nedolžnim, ravnali grobo.

Njegovo telo je bilo razbito. Med bičanjem in nošnjo križa ter pri križanju je izgubil ogromno krvi. Na križu je umrl verjetno zaradi srčno-dihalnih težav. Kri in voda, ki sta pritekli iz strani, ko ga je vojak prebodel, sta fizični odmev dogajanja v zadnjih urah.

Zaradi preživetega trpljenja pred smrtjo je vbod sulice prinesel naravni rezultat – izliv krvi in vodi podobne telesne tekočine (ki se je verjetno nabrala v bližini srca).

Tudi to branje Jezusovega telesa razkriva veliko skrivnost Božjega in duhovnega.

Izlitje Jezusovih telesnih tekočin je Cerkev vedno razumela kot izvir zakramentalnih milosti, delovanje Božje moči v Jezusu Kristusu, Božjem Sinu. Naravni telesni posthumni izraz je posledica velike podaritve Božje ljubezni.

Materija, telesni del Jezusa Kristusa, človeško telo prežeto z Božjo ljubeznijo (človek, ki je Ljubezen), govori z veliko učinkovitostjo – spreminja svet, spreminja srca. Gre za srečanje dveh različnih kakovostnih redov. Če bi bil Jezus samo človek, bi gledali le tragično smrt človeka, njegove telesne tekočine ne bi imele posebnih učinkov.

Ker zremo izliv telesnih tekočin Bogo-človeka v dejanju ljubezni, kapljanje, izlivanje tekočin in mrtvo telo pripovedujejo popolnoma novo zgodbo.

V tej navzven nelepem in zelo bolečem dogajanju, ki pa se konča z vstajenjem, se skriva neminljivo in najlepše dejstvo – da je Bog ljubezen, ki ne mine in je neuničljiva. Ljubezen Boga je duhovna in je nič ne more pokončati. V Jezusu Kristusu Božja ljubezen na smrtni dan spregovori popolnoma novo govorico – Bogo-človeško telo se lahko daruje do konca, a uničenje, ki prihaja zaradi Bogo-človeškosti ne pomeni konca, pač pa začetek drugačnega življenja.

To je ključni korak vere. To je točka, ko razum poklekne pred skrivnostjo in sprejme dejstva. Po biološki logiki je navzven le kri človeka, ki umira, po razodetju in sprejeta v veri je kri odrešenja, ki kakovostno spreminja stanje človeka in sveta tako, kot je ne more nič drugega.

Verovati, da je na križu zame umrl Bog – da se je tam zgodila ljubezenska združitev z menoj (z vso Cerkvijo), to je skrivnost vseh skrivnosti! A jo lahko otipamo v učinkih, ki jih ima v mojem življenju (življenju Cerkve). Potem razum lažje sprejme Božjo logiko in delovanje – izliv telesnih tekočin (kar vidijo telesne oči) je začetek izlivanja milosti zakramentov (to vidijo moje duhovne oči).

In potem odkrijem dejstvo, da je križ 'Božja postelja' ljubezni, kjer se je Jezus Kristus združil v ljubezni z vsakim človekom, kajti Bog je s svojim telesom odstranil vse ovire, ki ločujejo človeka od združitve z Njim (zmaga nad grehom in smrtjo - odrešenje).

Ostati v ljubezni z Njim je možno, ker je On vse trpljenje sprejel nase in ga posvetil v ljubezni, naredil trpljenje in bolečino zmožno nositi ljubezen. Ob tem se razodeva nova duhovna usposobljenost človeka – podobnost Bogu – vztrajanje v odnosu ljubezni kljub bolečini zaradi združenosti s Kristusom v veri. Temu rečemo krščanstvo.

Naš delež je ostati z Njim v veri, Njegov je v nepreklicni zvestobi razodevati usmiljeno ljubezen in nas obdarjati z novim življenjem.

Začenja se velikonočni čas, čas odkrivanja novosti Njegovega vstajenja v meni!

Hvaljen bodi Jezus Kristus!

Odrešenje telesa in življenje po Duhu (2) – Bog je Skala

Stopimo še na blatno pot, v konkretnost, ki jo prepoznavamo skozi telo. Kako se dogaja tisti 'prepustiti vse Bogu, umreti, da On dvigne v novo življenje'.

Verjetno se to dogaja vsakemu z drugačnimi odtenki, a če gre zares, ni lahko. Umiranje pomeni, da se odpovem nečemu, kar mi po mojem mišljenju in dosedanji izkušnji prinaša, daje 'življenje'. 'Življenje', kakor ga poznam je lahko nekaj dobrega, a mi Bog ponuja še nekaj veliko boljšega; lahko je 'življenje', kot ga poznam, v resnici nekaj slabega, a v mojem omejenem ali grešnem poznavanju/zmoti predstavlja oporo, na katero sem navajena (takšni primeri so npr. pri moških odvisnost od pornografije, pri ženskah neurejena čustvena navezanost na drugega). V vsakem primeru je notranja izkušnja, ko umiram, izkušnja ločevanja od nečesa, kar mi predstavlja nekaj vrednega, nekaj, na kar se naslanjam, da ne padem. Ko to izpustim, se zamaje ravnotežje, najprej lahko samo čutim nevarnost, da bom padla. Gre za novo stanje, spremenjenost. Umiranje nečemu zelo pomembnemu (spolnost, medsebojni odnosi zajemajo človekovo dno) je lahko nekaj tako globinskega in vpetega v moj jaz, da se z odhodom tistega dela mene zgodi mali notranji potres. Stari svet, v katerem je bilo vse poznano, se je sesul.

V takem stanju preloma/razlamljanja se pokaže še globlji notranji jaz, ki v stiski trenutne nejasnosti pokaže tudi drugi obraz, ki je pogosto v meni skrit, potisnjen v kot – na dan plane nerazumevanje, jeza, upornost, obtoževanje, lahko se priplazi dvom. V tisti turbulenci se začne obenem izkazovati tudi najgloblja trdnost – navzočnost Boga, ki je Skala.

Kadar je umiranje resnično korak, ki je storjen v veri in predanosti Bogu, je turbulentno stanje še vedno nekaj zelo realnega in naravnega, ker ne zmoremo vsega razumeti in uvideti; včasih se tudi motimo; razumljivo, ker se trgamo od nečesa znanega in še ne poznamo novega, srečujemo najprej v sebi praznino, umanjkanje, to pa ni ugodno. V to vstopi še vse neprečiščeno, ki je v meni, zato se vihar, ki je povezan s čustvi, ki se zbudijo ob stanju neugodja in v povezavi s preteklimi izkušnjami, naloženimi v spomin telesa, razdivja v večji ali manjši moči. Če se v to vpleta še sovražnik v duhovnem boju, je situacija lahko zelo naporna in nejasna.

Velika milost je, ko se v takih trenutkih opremo na Boga, ko vsaj slutimo, da Skala je in da stavim nanjo. To je podobno hoji po vodi. Po človeški logiki nam namreč tla pod nogami uhajajo, ostaja le zaupanje, da bo Drugi, Bog, toliko drugačen od mene, učinkovit tudi v tej meni nerazumni situaciji. Opora Boga pomeni, da občutki, ki preplavljajo telo, niso zadnje merilo. Opreti se na Boga pomeni, da misli, ki divjajo po glavi (ni pošteno, ne bi se smelo zgoditi, zakaj ravno jaz, obljubljeno je bilo drugače…), niso zadnji domet resnice, zato naj se počasi umirijo, da lahko pogledamo, od kod prihajajo in o čem govorijo; čustva, ki lahko planejo na dan ali pa jih ni in se pojavijo pozneje, prav tako potrebujejo, da jih začutim, prepoznam in pustim, da odzvenijo, a ne speljejo po svoje. Opreti se na Boga pomeni, da se obrnem k Besedi, se spomnim na dela, ki jih je Gospod že storil v mojem življenju. Izrečem zahvalo in se odprem za Drugega. Pa četudi skozi solze, s stisnjenimi pestmi in na kolenih.

Umiranje sebi, ki je del darovanja, torej prinese s seboj praznino oz. neznano. Praznina je podobna veliki soboti, ko se zgodi tišina. Glavni vihar bolečin in trganja se je umiril. Na vrsti je čakanje, ki bo v nerazumevanje prineslo luč in začetek novega. Čakanje, da se bo v veri rodil sad umiranja. Ta sad ni odvisen od mene, je Božji dar.

Telo se torej počasi umiri, čustvene napetosti izravnajo, misli postanejo bolj pregledne, vrne se spanec, joka ni več. Včasih v takih trenutkih zelo koristi telesna dejavnost – plavanje, sprehod, ples, smučanje, tek. Gibanje sprosti odvečno energijo, povrne se občutek skladnosti, notranje urejenosti. In prešine nas lahko spoznanje novega. Takrat se nam znova vrne zmožnost poslušanja in gledanja z drugimi očmi. To, kar smo podarili, čemur smo se odrekli, je v nas naredilo prostor za novo. Novo pa vstopi kot Vstali Jezus med učence pri zaprtih vratih – kar je dar Svetega Duha nas preseneti nenadno s svojo navzočnostjo in drugačnostjo. Pride mehko, od blizu in razveseli, prinese novo kvaliteto. V nas se zgodi sprememba, ki je učinkovita in jo prepoznam, da npr. nekaj, kar je bilo prej zelo težko storiti (kot pristopiti k nekomu brez strahu, se odreči kliku na spletno stran…) sedaj steče kot po maslu. To je milostna sprememba, ki je podarjena po naši meri. Kot bi nam nekdo dal krila.

Najtežje je verjeti, da Bog lahko spremeni moje srce, da lahko poseže, da me reši kakšne navade, odvisnosti, potrebe. Ne pozabimo, da se dejanje začenja v srcu, da je neko zunanje dejanje dejanje osebe, da v resnici prihaja iz notranjosti. Četudi me vznemirja napetost, ki se dogaja na telesni ravni, to ni ločeno od mojega srca. Gospod je edini, ki lahko kot Stvarnik in Odrešenik stopi v moje srce, ki Ga pričakuje.

Odrešenje telesa pomeni, da Gospod vstopa v moje srce in ga preoblikuje s svojo postavo ljubezni tako, da lahko z vedno večjo svobodo uporabljam svoje telo, da izreka to, kar v prenovljenem srcu nosim – resnico in ljubezen. Pomeni, da lahko sprejmem vse mehanizme (spolnosti, privlačnosti…) telesa in jih svobodno živim in usmerjam tako, da so v skladu z ljubeznijo do sebe, do druge osebe in do Boga. Odrešenje telesa tudi pomeni, da lahko ne le v besedah in teoriji ampak praktično, izkustveno zaživim svobodno spolnost kot podaritev in ne kot izkoriščanje drugega za lastni užitek. Poželenje srca se lahko po milosti spreobrne v spolno željo, ki izraža darovanje in spoštovanje. To pa so globoke spremembe – možne v moči Duha! Velikonočna skrivnost umiranja z Gospodom in darovanja Gospodu prinaša take sadove.

Odrešenje telesa in življenje po Duhu (1)

Kristjanka sem postala en mesec in en dan po rojstvu, Kristusov neizbrisni pečat nosim na sebi že skoraj vse življenje. Spomnim se trenutkov, ki so odločilno spremenili moj odnos z Gospodom in spomnim se trenutkov, ko sem bila razočarana, ker so drugi podvomili o mojem krščanstvu. Nekdo me je v mladosti po stališčih, ki sem jih imela, prepoznal kot 'zelo liberalno', že na meji. Za drugega sploh nisem bila 'duhovna', tretji je rekel, da se mi nič ne pozna, da sem kristjanka. Vsaka od teh izjav me je zadela – je res tako? In začelo se je sestopanje v resničnost.

Na drugi strani so trenutki, ko so se mi odprla nova obzorja krščanstva. V prvih dveh razredih osnovne šole sem hodila še k verouku v sosednjo župnijo, bili smo priseljenci in smo si vzeli čas za vraščanje – tudi za izbiro. Šokirala me je sošolka, ki mi je razložila, da sv. Jožef ni bil pravi Jezusov oče. »Nam pri verouku tega niso povedali!« Drugo pomembno spoznanje, pravzaprav oznanilo, je bilo med eno od spovedi okoli 8. razreda. Spomnim se nasveta: »Prosi za milost!« Milost? Kaj naj bi to bilo? Bilo je nekaj, kar naj bi mi pomagalo tam, kjer sem izkušala, da sama s svojimi močmi ne zmorem. To je bila zame prvič razumljiva napoved moči nadnaravnega, ki me lahko preoblikuje. Naslednji korak je bil Taizé. Bratje tam so bili nenavadno lepi – ne po estetskih standardih, ampak kot ljudje, od znotraj. Začudilo in presenetilo me je. Od kod jim to? Pripoved o stikih z delovanjem Duha bi se lahko nadaljevala, izkušenj je bilo vedno več. In vendar sem vero v Učlovečeno Besedo, da je Jezus Kristus evangelij, da je On, ki govori po Svetem pismu, da se v Besedi srečam z Njim – ta dar sem resnično prejela šele v mesečnih duhovnih vajah v noviciatu (prav na 33. rojstni dan).

Naše krščanstvo, ki je rast v življenju po Duhu, ni s krstom postavljeno in dokončano enkrat za vselej. Nasprotno, takrat šele začne rasti in se razvijati v polnost. Življenje mu daje Sveti Duh.

Brez telesa tu na zemlji ne moremo odkriti Svetega Duha, ne moremo odkriti drugačnosti Božjega življenja.

Moje temeljne izkušnje vstopanja v duhovno življenje, ki krščanstvo je, so bile:
• Božje je drugačno od človeškega,
• odkritje milosti,
• navzočnost Svetega Duha spreminja in se razodeva skozi telesno,
• Božja Beseda je živa, polna Svetega Duha, evangelij je Jezus sam.

Danes kot odrasla oseba najmočneje prepoznavam delovanje milosti in moč Svetega Duha prav na področju telesnosti, na osvobajanju srca. V odrešenju telesa. V današnjem svetu, ki je poln razbitosti, življenja po koščkih, hitenja, razsrediščenja, mi je najlepše in najbolj hrepenim(o) po celostnosti, po najdenosti, po biti doma – v enem, v miru v dnu, v objemu, ki je varen in daje smisel… Vse to so neke vrste sinonimi ali odmevi stanja, ko smo v povezanosti s Svetim Duhom, ko smo v živem odnosu z Gospodom. Dokler v krščanstvu, ki ga živimo, izkušnja telesa, osebe ne postane eno s tistim, kar izrekamo v veri ali obrazcih pri maši (itn.), toliko časa ne bomo zajemali iz prave reke življenja. Živeli bomo 'standby' krščanstvo, zasilno krščanstvo. Bolj bomo na 'off' kot bili goreči. A pozor, nisem jaz, ki naredim svoje krščanstvo goreče. Tu je glavna zmota, ne morem si izsiliti, prigarati globlje duhovnosti. Sveti Duh je Dar! Ni potrošniško blago, do katerega imam pravico.

Do življenja po Duhu pridem z milostjo, podarjeno mi je. Vstopna vrata so krst, so ostali zakramenti uvajanja v krščanstvo. Nato pa sledi vera (moje osebno dejanje zaupanja Kristusu), ki je tako učinkovita, da omogoči, da Gospod odreši celo mojo spolnost.

Spolnost namreč ni obvarovana pred posledicami izvirnega greha. Sama na sebi je od Boga hotena in dobra, a ker spolnost živi človek, zaznamovan s posledicami izvirnega greha, z njo lahko tudi (z)grešimo ali jo živimo neurejeno. Dobra novica je, da nam Bog prihaja naproti z milostjo in Svetim Duhom, da tudi spolnost lahko zaživimo na srečen način, skladno z Božjim načrtom, kar pomeni tudi v svoje dobro.

Je pa dejstvo, da zaradi greha ne moremo v izkušnjo odrešenega telesa na romantičen način, na 'easy'. Žal, to bi bila iluzija in je kot laž, ki jo seje naš nasprotnik. Npr. spolnost je za užitek, ti imaš pravico do vsega… Cerkev samo usužnjuje telo in ne privošči človeku užitka. Vzemi si, kar ti pripada! Vsi tako delajo.
Spolnost je zato, da se dve osebi združita in izkažeta ljubezen, užitek je sestavni del, ne glavni cilj. Spolnost je naravna pot, da se srečata dve osebi, mož in žena, v osebni ljubezni. Zahtevna, a osrečujoča pot. Gre za srečanje v svobodi – Jezus nas je znova odrešil za svobodno podaritev in do tega smo prišli za visoko ceno Njegovega življenja.

Kako torej priti do odrešenega telesa – da bo moje telo, moja spolnost resnično govorila čisto ljubezen – resnico v svobodi in ne prisili, v vsej lepoti in užitku, ki je del spolnosti? Celo tudi, če živim svojo spolnost v zdržnosti zaradi nebeškega kraljestva?

Temeljno vodilo je stara oznanilo, ki je vedno znova izziv vere: v novo življenje se dvignemo, ko najprej z Njim sprejmemo smrt. Smrt pa zaradi Kristusa, ki jo je z Božjo ljubeznijo premagal, postane v nas prostor za milost vstajenja – novo življenje. To je bil sedaj satelitski pogled. Kako se ta velikonočna skrivnost izkuša v telesu (na blatni poti sredi travnika vsakdana), naslednjič.

Vedno Devica (499)

Številka se mi je vtisnila v spomin, ko sem brala o v stvarstvu edinstveni kakovosti človeškega telesa (v smislu osebe), ki je zmožna sprejeti Boga (Garcia, La carne si fa amore, str.100). 499 je člen v Katekizmu Katoliške cerkve, ki govori o vednem devištvu Božje matere Marije. V njenem telesu se je zgodilo učlovečenje Boga.

Katoličani verujemo da je Marija, Božja mati, vedno Devica. Velikokrat jo tako imenujemo – Devica Marija. Tako velikokrat, da je beseda 'devica' postala predvsem njeno ime, po katerem jo ločimo od vsake druge Marije, ne pa več toliko jasno izražanje njenega stanja in načina življenja, predanosti Bogu. Za božič smo praznovali, da je rodila Jezusa. Veselili smo se praznika, ker je tako lepo, ko se rodi nov otrok. In tako hitro zdrsnemo v poenostavljeno razumevanje skrivnosti božiča. Pritegne nas Marija kot mati in Jezus kot otrok, ki nekoč resda postane odrasel Odrešenik. Kje se v tem dogodku, v teh dveh osebah bolj oprijemljivo razodeva skrivnost Božjega? To je zelo pomembno, ker je povezano tudi z mojim dojemanjem biti Božji otrok oz. z mojo skrivnostjo krščanstva, združenosti z Jezusom Kristusom. »Kje pa se v mojem življenju in v mojem telesu dogaja nekaj Božjega? Ali niso to le lepe, a prazne besede – bodimo iskreni.«

Mogoče še kdo prepozna tako zavajajočo logiko, ki se priplazi mimogrede - poenostavljanje Božjih skrivnosti po človeških kriterijih. Na udaru sta prva in tretja skrivnost veselega dela rožnega venca – 'ki si ga Devica od Svetega Duha spočela' in 'ki si ga Devica rodila'. Prvo skrivnost si (po logiki poenostavljanja po človeških kriterijih) še kar nekako predstavljamo, ker je spočetje nekaj majhnega in se zgodi v notranjosti trebuha, to Bog že lahko naredi. Da pa bi Marija rodila Jezusa, ne da bi se njena maternica odprla, ne da bi se poškodovalo njeno telesno devištvo, da je rodila brez bolečin, to pa se zdi neverjetno. In vendar je tak nauk Cerkve (deviški porod/virginitas in partu: Priročnik dogmatične teologije 2, str. 457) Marija je bila devica, ko je spočela, rodila je na deviški način in tudi potem ostala devica. Telo je spregovorilo na izredno duhoven način – spočetje in rojstvo Jezusa Kristusa je potekalo na nadnaraven način, v moči Svetega Duha, tako, da se čudimo še danes. To so vprašanja, s katerimi so se ukvarjali cerkveni očetje, koncili in mnogi drugi teologi. In se ukvarjamo tudi mi, saj se na ta način razodeva v telesni govorici veličina Božjega delovanja.

Če kot katoličani lahko sprejmemo dar vere v vstajenje Jezusa Kristusa, velja enako za deviško spočetje in deviško rojstvo Jezusa Kristusa (»Verujem v Jezusa Kristusa, Sina njegovega edinega, Gospoda našega, ki je bil spočet od Svetega Duha, rojen iz Marije Device.«) Skrivnostno, ker nam je v človeški moči nedoumljivo in ker nima predhodnika in ponovitve, dosegljivo pa po tradiciji prve Cerkve in v bibličnem zapisu (Mt 1,20-21, Lk 1,35, Jn 1,13 – varianta v ednini (PDT 2, str. 457). Janez Pavel II. je v katehezi o deviškem porodu Božje matere Marije zapisal, da je to biološko dejstvo (10. julij 1996). Utemeljeno je v obvarovanju Device Marije pred izvirnim grehom (brezmadežno spočetje Device Marije), ki ima posledice tudi v stanju telesa.

Dejstvo, da se je v Marijini maternici začel razvijati zarodek, ki je Božji Sin, Jezus Kristus, ne da bi za začetek tega življenja Marija imela spolni odnos z nekim moškim, kliče k čudenju. Ko opazujemo običajno nastajanje človeškega življenja, lahko v veri občudujemo Božji poseg v Mariji, ki se je zgodil drugače, kot smo navajeni in se nam zdi možno. Zgodilo se je v moči Svetega Duha. Duha, ki oživlja, daje življenje, preobraža, spreobrača. Deluje v vsakem kristjanu, deluje v svetu, verujemo celo, da na nam nedoumljiv način deluje v vseh ljudeh. Spreminja materialno in duhovno. Na povsem nov način je Marija tudi rodila Jezusa, Božjega Sina, ki je Bog in človek hkrati. Ne le, da je otrok Bog, tudi rodil se je na drugačen način kot vsi otroci. Marija je bila ženska, a Božje materinstvo je prejela na svet način.

Ob zrenju skrivnosti učlovečenja se krepi naša vera, da Gospod življenja lahko dela velike stvari tudi v meni. K veri mi pomaga ponižno opazovanje svetega dogajanja v telesu Device Marije, branje duhovne govorice telesa, telesa kot prostora razodevanja Božje moči.

Sveti Duh, ki je storil taka čudovita dela v Mariji, lahko tudi v meni premika, kar sama izkušam kot nemogoče. Telesni dokazi Božje moči ob spočetju in rojstvu Jezusa Kristusa vabijo k veri in zaupanju in predanosti, da se v veri tudi v meni po delovanju Svetega Duha kaj premakne - zgodi po Božji volji.

PS Še bolj argumentiran zapis v angleščini na blogu, avtor Mark Shea

In razodela se je poročna kategorija (Jn 1,14.18)

Le kdo bi razumel, kaj hoče povedati naslovna vrstica. Gre za skrivnost božiča, zelo jedrnato opisano s pomočjo teološkega objektivnega jezika. V mojem srcu se po teh besedah nič ne premakne, glava samo prikima: »Drži!« In vendar srce sluti, da je na pragu nečesa velikega – razodela se je (on je razložil). Preglejmo torej posamezne dele in poskusimo zajeti veliko skrivnost tako, da se ob glavi prebudi še srce.

Del razodevanja poročne kategorije je rojstvo otroka, ki je nekaj zelo posebnega. Srce se razneži ob drobnem, mehkem, nežnem, nebogljenem bitju, ki kar kliče po dotiku in izražanju nežnosti. Kaj je tista pomembnost, naj ostane za kdaj drugič. Dojenček je nekaj najprivlačnejšega na svetu, ob njem se življenje navadno ustavi – kakor tudi pogledi mnogih, vsi sorodniki in prijatelji se oglasijo, ko se rodi: »A je fant, a je punca?« Običajno je z rojstvom tako, če se ne zgodi kaj posebnega, kar pretrese (bolezen, nepopolnost…).

Srce se je zganilo vsaj toliko, da se prebudi zanimanje – majhen otrok. A to ni vse, ne zadošča. Je prijetno, a ne zadošča, slutim, da je v globini še nekaj več.

Takrat (ob dopolnitvi časa) se je rodil otrok, ki je povezal nedosegljivo Božje - Duha, ki je in je bil in bo, s tem svetom, minljivim, bežnim, otipljivim, ustvarjenim. Bog si je izbral človeškost, živo človeško bitje, da je spregovoril z vso možno 'zemeljsko' govorico – Ljubezen sem. In to je naredil s čisto svojo, Božjo logiko. Tako, da se moja glava začne ustavljati – kako?

Mogoče je taka moja ženska glava, mogoče je taka vsaka glava, ki hoče misliti s srcem (celostno). Dojemanje velike skrivnosti božiča (rojstva Božjega sina) se začne odkrivati šele, ko se začnejo povezovati sporočila z izkušnjami. Razlage o resnici obstoječega ('kdo je kdo' in 'kaj je kaj') in izkušnja osebe ter ostalega sveta. Pri 'kdo je kdo' in izkušnji osebe je ključno spoznavanje in praktično odkrivanje razlike med Bogom in človekom, med Svetim Duhom in človeškim duhom. To se dogaja s pomočjo izkušnje.

Skrivnost božiča, ki je prestop meje med Božjim in ustvarjenim, me 'zadene' šele, ko imam vsaj nekaj okusa Boga, izkušnjo Drugačnega. (Bog ve, kakšna in kolikšna je potrebna zame, tudi drobna je lahko več kot zadostna.) Zrenje skrivnosti božiča oz. ogledovanje jaslic ne bo imelo učinka prebujanja hvaležnosti in iskrenega čudenja, če ne postane zrenje razlike med samo človeškim ter Božjim, ki je temeljno drugačno. Da pa ne ostane pri zgolj raziskovanju različnosti, ampak bi prišlo do medosebnega povezovanja (od tod hvaležnost in čudenje), je potrebno srečanje – odnos.

Tu vstopi beseda 'razodela se je'. Tisti, ki prihaja, se želi dati spoznati. Ko Ga prepoznam, se uresniči razodetje – sprejmem razlago. Tisti, ki je več in nas presega, se torej prihaja predstavit, prihaja kot dar. Moje srce se najgloblje in najbolj iskreno in najmočneje odzove na ljubezen – to me res pritegne. Tega si želi in na ljubezen je najbolj naravnano. Moja glava si želi resnice, ki prinaša mir in najdenost, to je jasno umeščenost v svet in življenje.

Tako imamo sedaj nastavljeno vse, da bi se zgodilo nekaj z odkrivanjem skrivnosti božiča.

Dojemanje resnice Božjega deteta (kdo je), ki me potegne na kolena, gre skozi čudenje vstopanju Boga v moje življenje, v mojo stvarnost. To pomeni, da Bog dela nekaj zame, da se razodeva meni, da želi pritegniti mojo pozornost, da prav meni razlaga. Sporočilo, ki ga bom slišala v teh dneh praznovanja božiča, mi bo 'kliknilo' na osebni ravni, če se bo povezalo s srcem in glavo – mojo izkušnjo.

Če zmorem prepoznavati delovanje Boga v meni (torej imam neko izkušnjo Njegove navzočnosti, moči, ki spreminja moje grešne vzorce, zapolni luknje, ki so nastale kdovekdaj s svojim ljubečim dotikom…) potem sem med pravimi kandidati, da postanem pastir, ki sliši vabilo angela. Povezati situacijo, ki je pred mojimi očmi in se oznanja v teh dneh (sporočilo) z dogajanjem v mojem srcu in glavi (hrepenenje po resnici in naravnanost na ljubezen), je pocelotenje, ki vodi v skrivnost božiča leta 2010. Pripelje do klika, da sva z Bogom v resničnem odnosu. Jezus se začenja razodevati pred menoj kot Bog, ki me ljubi in me najde v mojih kriznih situacijah. Potem lahko pade mit o božiču kot prazniku čarobnih doživetij in popolnega vzdušja, ki je odvisen od daril in da mora biti vse v najlepšem redu. Razodene pa se poročna kategorija.

Poročna kategorija pomeni, da lahko vse, kar Bog je in dela, predstavimo kot odnos poročne ljubezni (svobodne, popolne, zveste in rodovitne), kot skrivnost (nikoli do konca razumljeno) poročnega odnosa ljubezni Boga do človeka. Dojenček Jezus je drugo poglavje te pripovedi. Prvo je bilo že stvarjenje.

Božič je razodetje poročne ljubezni Boga do človeka, ki hodi po svoje, in mu v marsičem ni dobro, Bog pa se mu dobesedno ponuja v dlani, da bi Ga ponovno sprejel in začel odkrivati pravo življenje. Prisluhnimo torej iskanju resnice in hrepenenju srca po ljubezni v nas in poglejmo v moči Duha, kje in kako se nam daje Gospod, da bi resnično živeli. Božič je praznik večne Božje ljubezni – do mene.

Spoznati Gospoda in bolečina

Ko enkrat odkrijem v izkušnji, da je Gospodova navzočnost kot 'ogenj, ki ne zgori', da ni odvisna od mene, pač pa preprosto je, ker Bog je in ne mine, se začenja novo poglavje spoznavanja Gospoda.

Najboljši način, da pridemo do takega otipljivega spoznanja, je izkušnja kakšne male smrti, ki jo doživimo z Gospodom. Smo pri jedru krščanstva – ker smo krščeni, smo že umrli in živimo v Njem, smo nova stvaritev v moči Duha (Rim 6,3-14; 2 Kor 5,17). Realnost združitve z Njim smo že prejeli. Pred nami vsak dan ostaja velika naloga rasti v Kristusu, da se vedno bolj v meni, na mojem mesu (v vsej moji osebi) razodeva ta radikalna novost – biti v Kristusu nova stvaritev. Odrešenje telesa ali postajati nov človek po Duhu. Rast v veri, da je to resnično.

V človeški izkušnji je pot rasti v Kristusu, ki je pot vedno večjega spoznavanje Gospoda (Flp 3,8), izpisana s konkretno človeškostjo vsakega. Duhovno napredovanje ima svojo otipljivost - bitko z grehom čutim v svojem telesu, vaje askeze, ko se trudim za svobodno uporabo lastnega telesa, imajo odmev v zaznavah in čutenju, v utrujenosti in razpoloženju. Zaznave v telesu niso moja duhovnost, pač pa moja duhovnost dobiva preko telesa takšno oprijemljivost. Svobode duha ne moreš prijeti, zaznam pa lahko v sebi odmev tega daru, ki je včasih v povečani zmožnosti za gibanje, v sproščenosti in odvezanosti nekje v dnu, v veselju, ki se prebuja.

Mnogokrat se na tej plasti odmevanja duhovnega v meni (zaznavah, ki se dogajajo v telesu, v čutenju) pomotoma ustavim kot na nečem duhovnem. Včasih si bolj prizadevam za sproščenost in veselo počutje kot za resnično svobodo v Gospodu, za duhovno uboštvo, izpraznjenost, ki jo potem napolni Gospod s svojim Duhom (2 Kor 3,17).

Kako naj torej resnično spoznam Gospoda? Kako dragocena je torej smrt, ki me vodi v izkušanje pravega življenja. So mnoge preproste vsakdanje stvari, ki jih ne maram. Težko mi je kuhati po natančnih navodilih, težko mi je pripravljati meso. Težko mi je pomivati z nekom, ki je zelo hiter ali ima čisto drugačen sistem kot jaz. Danes sem pri kosilu in po kosilu dobila oboje. Seveda sem zaznavala odpore, saj sem čutila neugodje. Sprejeti pripravo mesa in pomivati s prav tisto sestro, ki tako drugače pomiva od mene, je bilo zame mala smrt. In zanimivo, sedajle, ko se tega spominjam, v meni ni okusa grenkobe, pač pa hvaležnosti za rahel okus veselja, ki je sad prav takega kosila in pomivanja. Veselje je dar novega življenja, ki je prišlo iz smrti (sprejetja težkega). Ljubezen je globlja od teh neugodij in bolečin, ki jih zaznavam in me – če se ustavim le pri njih ali zagledam le vanje - poskušajo ustaviti, celo zapreti vase. Če jih sprejmem, ker vidim globlje, to je resnično dobro za drugega, storim dejanje umiranja iz ljubezni (Jn 15,13). To so res drobne stvari, a v teh malih prejemam dragocene mini izkušnje umiranja, ki me krepijo v zaznavanju bližine in moči Vstalega. Pripravljajo me tudi za kaj večjega, tudi za veliki trenutek prave smrti.

Najpomembnejše za kristjana je naučiti se umirati z Gospodom, v veri v Vstalega (2 Kor 4,10). In kje naj se naučim tega na najbolj praktičen način, če ne ravno v svojem telesu?

Moje krščeno telo (vsa oseba) je resnično prostor razodevanja moči Vstalega – otipljivo, zaznavno, a nesporno duhovno.

Naj mi bolečina in neugodje, Gospod, ne zapreta oči za Tvojo ljubečo navzočnost. Pridi, Sveti Duh, Luč srca!

Poročni pomen telesa in ogenj

V teh dneh sem končala drugo letošnje apostolsko potovanje – mesec zaporednih dejavnosti, povezanih z oznanjevanjem evangelija. Tako sem doživljala od znotraj, navzven je to vikend za pripravo na birmo, srečanje s katehistinjami, duhovna obnova za drugo skupino, načrtovalna iskanja itn.

V vsem tem menjavanju obrazov, prostorov, v zaznavanju napora premikanja in preklapljanja ter pomanjkanja odklapljanja (počitka), se je v meni poglabljala temeljna naveza – zaupanje v Gospoda.

Spuščala sem se v globine, ki sem jih prepoznavala tudi v ljudeh, ki sem jih srečevala – saj ni najbolj pomembna barva las, urejenost obleke, spevnost glasu, duhovitost govora. Spuščala sem se v bolj bistveno – kaj nam je vsem skupno, kaj nas povezuje, tudi takrat, ko ni dovolj časa, da bi se res spoznali?

Trikrat v tem napornem mesecu sem našla mir ob večernem ognju na prostem. Biti ob živem ognju v mrzlem večeru na prostem, obenem pa zajemati iz Božje besede, je bila udarna kombinacija. Podoba ognja mi govori tudi v tem trenutku.

Kaj je v nas najbolj bistvenega in nas med seboj tudi najbolj povezuje? Ko sem opazovala in čutila ogenj, ki je gorel pred menoj, sem opazila, da sem se najprej ukvarjala s tem, ali mi ga bo uspelo prižgati. Ko je zagorel, je bilo krasno slišati prasketanje in videti svetle plamene v temni noči, zavohati dim (če ga ni bilo preveč in ravno v moje oči). Svetli učinki so bili prekrasni. Zlahka sem brala Besedo, ki je počivala na mojih kolenih. Tako je mnogokrat z nami ljudmi. Navdušimo se ob pogledu na našo zunanjost, ko vzpostavimo stik, se nekaj vžge, zagori, privlačnost potegne. Lahko nam je biti skupaj, takrat smo lahko tudi malo bolj daleč, ker je svetloba močna.

Potem pa ta svetloba mine. Tema okolice ponovno naraste, a vročina žerjavice, ki ostane po umiku visokih plamenov, pritegne še bolj kot svetloba. Žerjavica greje, močno, barva je mehkejša in potegne še globlje, ker se je potrebno približati. Oči se lahko zaprejo, lahko se zazre v temo, a nabita toplina greje tudi skozi temo. Jedro ognja je ta žerjavica, bistvo človeka je poročni pomen, ki ga nosi zapisanega v svojo osebo, telo, ki izraža notranjost človeka. Kar nam je skupnega in nas najbolj povezuje je naša sposobnost imeti se radi, dati se drug drugemu, odkriti drug v drugem osebo vredno, da je, da obstaja.

Ob srečevanjih s toliko ljudmi v teh tednih in ob zrenju svoje poti opažam, da je res najprivlačnejša in najbistvenejša pot za človeka spuščanje do 'žerjavice svojega ognja'. Ko gorijo plameni raznovrstnih dejavnosti, še ne vemo, pri čem smo. Vztrajati ob nekom, da se pokaže žerjavica (kapaciteta ali resničnost ljubezni), je modrost in življenjska zrelost, lahko tudi življenjsko poslanstvo.

Vsak plamen ne da žerjavice. Papir butne s plamenom, naslednji hip ga ni več. Mokro lubje le dimi. Listje zaplameni, a kmalu izgine.

Najlažje bi dali 'skuriti' tisto, kar hitro nastane – listje zrase vsako leto, papirja imamo na tone, lubje je na površini… To je najbolj privlačno in najbolj poceni. Veliko takega se nabere v odnosih med ljudmi, veliko je zavajanja. Pustiti, da zagori in zgori vse do žerjavice moja notranjost, ki je res del mene in s tem osebni odnos do drugega, to je pa težko, a pomeni neko drugo kakovost.

Poročni pomen telesa odkrivam kot spust v dno, v svoj najbolj osebni jaz, kjer sem najbolj krhka, a najlepša, ker tam čutim, da želim ljubiti in se dati drugemu kot vreden dar. Za tak iskren spust je treba včasih kar pošteno sestopati, saj poznam mnogo ovir. Poročni pomen telesa odkrivam z novim pogumom, ko pustim, da me Duh tu v dnu najde doma in me prežema. To pomeni, da me usposablja tudi za ogenj, za gorenje. S tem, ko se dajem v resnici iz svojega dna in pri tem tvegam, da se ranim, da me boli, je tako, kot da pustim plamenom, da me preoblikujejo v žarečo enost. Takšno gorenje – bivanje – me ne uniči kot osebe – najbolj se najdem takrat, kadar se darujem, ko delujem iz iskrenega dna svojega bitja v dobro drugega. Takrat obenem pustim, da me Ogenj nosi v dejavnosti, kjer je drugače, kot si predstavljam, traja dalj, kot si želim… To je tisto, kar boli. A če se Ognju pustim, ustvari v meni žareče dno, ki toplino izžareva navzven. K takemu človeku se da priti blizu in te ne osmodi. Tak človek ni pretirano vpet v dejavnosti, ki povzročajo le kres, ampak zmore sprejemati plamene, ki ga spreminjajo v tlečo ljubezen, zmore potrpežljivo preobražanje. V prepuščanju Ljubezni se to zmore.

PS Poročni pomen telesa prepoznavam v izkušnji, ko ljubim iz dna srca, z vsem bitjem in brez rezerve, a neprisiljeno, v odprtosti za rodovitnost.

Na poti od Videti k spoznati

Segli smo v drugo polovico avgusta, kmalu se bo začelo vrteti življenje z drugačnim ritmom. 'Poletni šotori' so mimo (in počitniško raziskovanje Hrvaške). Prav tako je mimo 'per annum' – miren 'čas med letom', kos poletja, ko se vse ustavi in na svetu ni nič vznemirljivega, le dobra vsakdanjost, klepetava skupnost, sproščen čas za redno molitev, ki je mehka in osebna ter obilo časa za branje. Zelo oddaljen odmev nekdanje sreče v izvirnem stanju človeka. Vse je tako mirno, da se še človeške globine bolj začutijo – podobno kot v duhovnih vajah.

Brala sem ponovno kateheze Janeza Pavla II. o teologiji telesa. Delujejo kot odlična, okusna, a zelo nasitna torta. Še dolgo potem se je spominjaš in čutiš, kako dobro je dela ustom in želodcu, postane pravi ideal, ki se ga vedno znova spomniš in zaželiš (kot pizze z bučkami npr. ki smo jo jedli 18. avgusta 2003 med mesečnimi duhovnimi vajami). Seveda je teologija telesa več kot okus najboljše torte ali pizze, ker razkriva Boga.

Julija so se me dotaknili šotori in želja videti Jezusa.

Po avgustovskem spuščanju v počitek in intenzivnem hranjenju s 'torto', pa še nisem čisto na jasnem, kaj se mi je zgodilo.

Tako kot nisem vedela, kaj naj odgovorim Paoli, leta 2008, ko sva se vozili proti Parmi in sem ji svetovala, da si mora kupiti teologijo telesa. »Kaj je v njej tako posebnega, novega?« In sem onemela, ker sem nosila v sebi predvsem tisto globoko izkušnjo nenavadne nasičenosti, ki je (še) nisem znala prevesti v razumno otipljivost za drugo osebo.

Teologija telesa J. P. II. je biblična, objektivna in subjektivna - pripeta na osebno izkušnjo. Razlaga resnice, ki so v cerkvenem nauku že stoletja. Stanje celovite človeške narave v raju pred padcem, stanje padle, a odrešene narave (ki smo jo deležni mi sedaj) in stanje poveličane narave, o kateri upamo, da bo delež vsakega od nas. A nikoli do sedaj trajne objektivne resnice niso bile povedane s tako močjo osebne prepričljivosti, da bi preobražale notranji pogled in dojemanje človeka 21. stoletja.

Moje telo, ki se fizično ni skoraj nič spremenilo v zadnjem mesecu (gledano od daleč!), mi danes govori spet drugače! Resnica TT, ki jo odkrivam počasi počasi, je tako močna, da rabi čas, da se v meni zasidra (ugnezdi) in (ra)zraste. Čas, da dobi življenjsko obliko, ki bo pristno moja, zraščena z menoj, a vendar od zgoraj. Gre za počasno preobražanje in prerajanje v Duhu (Jn 3,5-7).

V soboto zvečer smo gledale Mesto angelov. Obetala sem si lep večer, malo odklopa, romantično dramo, ki bo govorila o krasni človeški ljubezni. Šokiralo me je, da me je prikaz podobe človeka skozi film tako razočaral – ker je bil nezadosten, delen, prereven.

V teh avgustovskih dneh, ko se približuje nov delovni ritem in se še mešamo z odmevi počitniškega vzdušja, je tudi stanje moje človeškosti malo bolj šibko - skrbijo me še ne narejene stvari. Bolj se me dotaknejo novice o težavah in trpljenju drugih in vse je težje.

V tej realnosti, ki jo močneje izkušam, pa ona 'torta' močno deluje, nekje v meni je zaužita, pojavlja se na nepričakovan način (rodovitnosti Duha ne moremo kontrolirati). Kot pri filmu, tako pri pomoči postulantki, ki jo je pičil sršen: »Tvoje telo je tako dragoceno!« Svoboda, ki nam je bila dana, ni filozofski pojem, ampak odmeva kot edini sine qua non človeške osebe. Zdi se mi, da jo diham, čeprav je ne morem polno živeti.

Vnebovzetje Marije me je napolnilo z upanjem – ona je že v stanju poveličane človeške narave, ki je v meni šele slutnja.

In najboljše, moje devištvo zaradi nebeškega kraljestva začenja dobivati nov zven. Ali ne veste, po vstajenju od mrtvih se ne bodo ne ženili ne možile… (Mr 12,25). Zdaj se me resno prijemlje pogled veselja, da sem že deležna iz-rednega daru oblike življenja (deviške ljubezni), ki bo dopolnjena splošna za vse poveličane! Končno me je prestavilo na drugi breg! Lažje se veselim daru poroke, ki ga imajo drugi sedaj in odpiram srce za lepoto mojega daru – deviškega življenja zaradi nebeškega kraljestva. Čeprav moram še počakati, da se v meni dopolni zgodba odrešenja, sem že na tekaški progi, ki ima tak cilj. Poleg glave se z menoj veseli tudi moje telo, ker celostno slutim (spoznavam, umevam), da sem na poti prerojenja v popolnost poveličanja. Smer nadaljnjega tipajočega raziskovanja/hrepenenja je torej: spoznati Gospoda (Oz 2,22)!

Ustvarjeni po Božji podobi 2 (ženska)

Nekaj tednov nazaj smo imeli v našem domu duhovnosti na vikendu uvajanja v krščansko življenje samo kandidatke za prejem birme. Najprej smo opazile, da ima dnevni red stalen zamik – vse se je zgodilo malo pozneje. Dekleta so se lahko pogovarjale v skupinah dlje, lepo jim je bilo biti skupaj, zato se jim ni mudilo naprej, rade so prepevale, prvi večer smo se lahko dolgo igrale igro o hiškah, ki jo sestavljata dve stranici (dve osebi), v njej pa čepi 'prebivalka'. Zlahka smo naredile potem dolgo 'hišo', ki je bila pravzaprav špalir deklet, ki so s stegnjenima rokama zgradile 'streho'. Prehod v večerno molitev, ki je bila kratka adoracija, je potekal nazorno kot vstopanje Najsvetejšega zakramenta, ki ga je nosil kaplan, v našo novo 'hišo' (špalir) – v nastajajočo skupnost.

Bolj kot razglabljanje o stvareh je dekletom spregovorilo dogajanje samo, doživljanje, dotik teles. Pomembno je bilo vzdušje, pesem, harmonija medsebojnih odnosov. Nastopanje pred vsemi jim je šlo težko od rok, uspelo jim je šele kot skupini, ki si je dala najprej spodbudo kot piščeta okoli koklje: »Saj bo šlo!« V garaži (izkušnja suženjstva) so namesto kaosa kričanja, naredile medsebojno zavezo podpore in začele – prepevati! Seveda se to ni ujemalo z našo idejo neugodnosti, ki se sproži v zaprtosti, odvisnosti, ujetosti. Nov izziv za vodstvo!

Sporočilo evangelija se jih je začelo dotikati, ko smo malo olupili 'tipitopi' zunanjo podobo – da so zmeraj lepe in nasmejane. Odvisnosti od nakupovanja, ličenja, dela, telefonov in računalnika, strah pred biti samostojna, spodbuda k upati si biti drugačna – ne vedno ugajati pričakovanjem drugih, nasloniti se na svoje mnenje in notranje občutke in ne slepo slediti mnenju prijateljic ali sošolcev, vse to je odprlo novo dinamiko.

V koga lahko odraste deklica, kaj pomeni biti zrela, pristna ženska, da bo srečna in zadovoljna, čim bolj skladna z Božjo zamislijo?

Ženska je z vsem svojim bitjem, tudi s svojim telesom (bioritmom) ustvarjena za negovanje življenja, za sprejemanje, nošenje in rojevanje novega življenja, potem pa tudi za skrb zanj, za hranjenje. Temu rečemo materinstvo (telesno in duhovno), notranje pa ga doživlja ženska kot usmerjenost v drugo osebo, v pozornost na drugega, v darovanje, nošenje, zanimanje zanjo. Lažje kot moški opazi in začuti, kaj se dogaja v drugi osebi in na to ustrezno odgovori. Sposobna je prenašati vse težave, ki so povezane z odraščanjem, z razvojem otroka oz. šibkega, ranjenega, potrebnega pomoči – to je lahko njen otrok ali pa kakšna druga oseba. Njeno darovanje ljubezni je v sprejemanju drugega in v skrbi zanj, da bi lahko živel v polnosti. Mesečni ritem telesa jo uči tudi drugih ritmov v življenju in naravi. Ženska zaradi doživljanja notranjega prostora, ki je naravno običajno globlji in intenzivnejši kot moški, podpira svoje razmišljanje s pomembnimi podatki, ki ji omogočajo svet doživljati in videti drugače. Pomembno je, da se nauči uravnoteženega pogleda – njena glava poleg srca je še kako pomembna in dobro delujoča in ji odlično služi. Žensko telo je vztrajno, trpežno, a tudi zelo nežno in krhko. Zgrajeno je za sprejemanje, ki je njen, ženski način dajanja. Žensko telo kliče po nekom, ki jo bo varoval in podpiral, ki se ji bo lahko daroval s svojo močjo, trdnostjo, odločnostjo, jasnostjo razuma in plemenitostjo srca, s podporo. To je moški.

Oba skupaj razvijata občestvo oseb, ki je v sinergiji (dopolnjevanju) nova kakovostna enota bivanja in ne zgolj navaden seštevek. V takem občestvu se oba, moški in ženska spreminjata, sta drugačna kot če bi ostala sama ali le s svojimi prijateljicami oz. prijatelji. O tem, kaj nam ta drugačnost med moškim in ženskim (telesom) govori dobesedno o Bogu, več naslednjič.

Ustvarjeni po Božji podobi 1 (moški)

Teologija telesa se začne pri dveh temeljnih kamnih – dejstvu, da je človek ustvarjen po Božji podobi in pri dejstvu, da Jezus Kristus v polnosti razodeva človeka samemu sebi.

Če torej želim spoznati, kdo v resnici sem, je najbolj obetavna pot človeško danost (kar kot moški ali kot ženska sem) sprejeti, obenem pa jo odkrivati, razvijati, prečiščevati… s pomočjo Jezusa Kristusa.

Preprosto, obenem pa zakomplicirano, saj to zajema pravzaprav vse življenje.

Ta vikend smo imeli pri nas skupino samih fantov, ki se pripravljajo na prejem zakramenta birme. Še vedno jih čutim v telesu, bi se reklo, ker odmevajo v meni odnosi, ki smo jih na hitro stkali. Fantje so v intenzivni fazi odraščanja, odkrivajo svoje darove, zmedeni so v raznih negotovostih in pritiskih, ki izvirajo iz sprememb v njih samih ter iz okolja v katerem se gibljejo, odločajo se za smer nadaljnjega šolanja, počasi se začenjajo prve zaljubljenosti… V tem dogajanju jih doleti še priprava na zakrament birme.

Nekaj fantov je na tem vikendu opravilo še preizkus pripravljenosti na birmo v smislu preverjanja znanja o veri, poznavanja molitvenih obrazcev itn. Ko so vsi opravili 'izpit', se je ventil, ki jih je stiskal, odprl. Sprostili so ga s skandiranjem, zborovskim ritmičnim izrekanjem besed Očenaša, parkrat so ga tudi zapeli. Čutili so se močne, uporniške, zmagoslavne. V garaži, ko so izkušali, kaj pomeni ujetost suženjstva (sredi biblične ambientacije izhoda iz Egipta), so se nekateri med sabo lotili tudi fizičnega obračunavanja – prerivali so se, vpili, koga udarili. Na hodnikih so se šli pred umivanjem bitke z brisačami. Najraje so prenašali drva v verigi, ustvarjali z lastnimi rokami izdelke, ki so predstavljali darove – športa, družine, prijateljstva. Kar so imeli povedati, so povedali na kratko in hitro, nastopanje pred skupino 55ih jim ni delalo težav, le s petjem in branjem so imeli nekateri zadrege. Fantje! Ustvarjeni po Božji podobi.

Teologija telesa nas uči, da je naše telo zakramentalno. Vidno razodeva nevidno, struktura moškega in ženskega telesa pripoveduje globljo notranjo, osebno resnico, razodeva lahko tudi Božjo skrivnost.

Taisti fantje, ki so se s skandiranjem Očenaša osvobajali od pritiska izpita, ki jih je držal v šahu, so nato zvečer skupaj z menoj iskreno molili desetko rožnega venca po namenih, ki so jih sami izbrali. Niso bili prisiljeni, sami so me izzvali s povabilom. Ti fantje, bojevniki, katerih telesa so vedno močnejša, krepka, visoka, so znanje molitvenih obrazcev uporabili skladno z notranjo resnico. Molili so za vse, ki jih imajo radi – za starše, za prijatelje, za punco, za tiste, ki jih poznajo. Sprejeli so večerni blagoslov – križ na čelo – in potonili v zaslužen spanec.

Moško telo razodeva osebo moškega kot zaščitnika, varuha, tistega, ki je pripravljen nastaviti hrbet in sprejeti udarce, da zavaruje šibkejše ali ljubljene – dekle, ženo. Moško telo razodeva sposobnost hitrih, racionalnih odločitev, vzpostavljanja potrebnih pogojev za življenje, z delom lahko ustvari, kar se potrebuje za življenje. Pripravljen je prestavljati gore. Moško telo razodeva, da lahko moški vnaša življenje v druge, da lahko zaseje novo življenje. Moško telo razodeva sposobnost vodenja, pomirjanja, vliva zaupanje. Moški se lahko daje za drugega, posebej za ljubljeno osebo, žene in otroke, tako, da se vrže v delo, v aktivnost, da se daje do konca, da izgori, se žrtvuje, iztroši do konca. Kdor sprejme tako njegovo darovanje, mu izkaže ljubezen.

Skrivnost ustvarjenosti po Božji podobi, ki se kaže v dejstvu, da smo ustvarjeni kot moški ali ženska, se razbira skozi razumevanje prav moškosti in ženskosti. Moški brez ženske ne more v polnosti razviti svojega bistva človeškosti in obratno. Prav pečat naše moškosti oz. ženskosti nas kliče k preseganju in iti k drugemu, k drugačnemu. To je razsežnost, ki jo bolj doživljamo kot gledamo ali o njej razmišljamo, saj je tako globoko del nas. Zato se je včasih ne zavedamo, ampak ji le sledimo kot notranjemu toku. Teologija telesa nam to najglobljo plast, ki odmeva v naši spolnosti, razodeva kot poklicanost v ljubezen, poklicanost v odnos, v občestvo. O tem več naslednjič, ko se srečamo še z dekleti – z ženskostjo.

Teologija telesa – od satelitskega pogleda na blatno pot spomladanskega travnika

Nocoj grem v Tolmin, v župniji imajo postne večere, naša tema bo teologija telesa in evharistija. Tretjič imam t. i. ponovitev Nikodemovega večera v Ljubljani, kjer smo bili štirje, večer je bil zasnovan kot pogovor v klubu. Vsakič, ko pa grem sama, naredim nekaj sprememb, saj sem vmes spoznala in doživela kaj novega.

Pri tem mi je v izziv vprašanje, kako sploh predstaviti teologijo telesa, ki je celovit sistem, da bi prebudilo okus po še: »Ja, to me zanima!«. Lahko bi uporabljala bombastično govorico in energijsko nabit govor, ampak zavedam se, da takšno navdušenje hitro ugasne. JPII (papež Janez Pavel II.) je rekel, da resnica sama privlači, pritegne in navduši nas resnica. Moja naloga je torej pokazati nanjo in pomagati, da se razodene ali da se jo prepozna.

Teologija telesa se dobro bere, lahko je tudi zahtevno branje, ampak notranja logika in svoboda, ki seva iz nje navdušujeta. Kako naj pa postane del mojega življenja?

Prvi korak je gotovo osvojiti jo z glavo, poskusiti razumeti, kaj sporoča, kakšne novosti, kako izziva moja dosedanja prepričanja in poglede. Študijski pristop je potreben in se ga splača uporabiti. A to je šele začetek. Temu bi rekli s podobo, da si ogledamo Zemljo iz vesolja, posnetki so fantastični, toliko različnih oblik krajin, prostranstva, barve… Vse skupaj se zdi obvladljivo, saj jo zajemamo z enim pogledom, še posebej, če je kje ob strani legenda.

Naslednji korak je prepoznavanje teh velikih tem iz satelitskega pogleda (npr. 'telo kot zakrament', 'poročni pomen telesa', 'izvirna enost'…) v svojem življenju. Tehnično bi se izrazili, da začnemo primerjati letalske posnetke s stanjem na terenu. Zahtevnost se poveča. Teren (vsaj me, ženske), lahko doživljamo precej bolj bogato in večplastno, kot ga opisuje nek posnetek ali zemljevid. Čutim veliko več, saj se mi recimo na čevlje lepi blato, na koži zaznavam piš vetra, ki me pomirja, zagledala sem se v brezo in njene liste, ki trepetajo in prebudijo se mi spomini na otroštvo, ko smo se igrali med dvema ognjema na ulici, zadnja črta je potekala ravno ob brezi na sosedovem vrtu. O vsem tem na fotografskem posnetku ne piše. Zame, ki stojim na eni od konkretnih točk posnetka, pa je takšno pestro notranje dogajanje dejstvo.

Ko poskušam odkriti objektivno opisane pojme (npr. 'telo kot zakrament') v svojem življenju, se soočim z lastno izkušnjo, z gledanjem in prepoznavanjem, razbiranjem dogajanja v meni sami, v moji notranjosti, z zaznavami, ki prihajajo od telesa v mojo zavest, vplivov okolja in drugih oseb. Tega je lahko več ali manj, a je zelo pomembno. Zavedanje in gledanje lastne izkušnje je za razbiranje sporočila teologije telesa v mojem življenju ključno. Ko začnem vstopati v svojo zgodbo, kako moje telo govori meni o Bogu (to teologija telesa je sama na sebi, kaj telo govori o Bogu), se soočim najprej z neke vrste kulturnim (orientacijskim) šokom. Privaditi se je potrebno na tak razkorak, kot je letalski posnetek in stanje na terenu.

Privajanje na nove poglede v lastnem življenju, ki ga prebiram iz dogajanj v mojem telesu, je za nas kristjane 21. stoletja v Sloveniji potrebno, saj srkamo skoraj nevede iz vseh por sodobnega življenja dualistično pojmovanje človeka. Mogoče je šel sodobni proces še dlje, da je razpršenost posameznika tako velika, da se človek dojema kot kolaž telesa, razuma, čustev, zunanjega videza, srca, virtualne identitete na netu, raznih družbenih vlog… Vsekakor nekaj, kar mu ne daje izkušnje enosti.

Moč sporočila teologije telesa, ki je evangelij odrešenega telesa, nas bo dosegla šele, ko bomo prišli toliko v stik s seboj, da nam bo naše telo začelo pripovedovati, kje smo – da bomo sprejemali zaznave o jezi, veselju, bolečini, utrujenosti… Za začetek torej bomo poskusili nastaviti satelitski ali letalski pogled na teologijo telesa, potem se bomo pa spustili na pot, v konkretna srečanja z našim telesom v vsakdanjem življenju. Na ta način, upam, da bomo lahko odkrili svežino, ki jo evangelij ima za nas.
MPija