Ostati

Dolga pot je že za nami. Najpomembnejše pa je še pred nami. Zdaj sva si postala bolj blizu, na novo sva se približala, ni še čisto jasno, kaj se rojeva. Zamenjala pa se je taktika. Prej sem vedela jaz, kaj naj storim in Ti si stal ob strani, sedaj ne vem, kaj naj storim in verujem, da si Ti glavni.

Ko je igra na vrhuncu in so igralci utrujeni, je beseda trenerja lahko veliko vredna.

Ko je naše življenje na prelomni točki, razodeto v jedru, je navzočnost Trenerja bistvena.

Jezus za nas kristjane ni le ob strani, z Jezusom sem po krstu zraščena v smrt in življenje (Rim 6,3-5).

Zadnji dnevi posta me pripravljajo na obnovitev najine zveze. Do sedaj me je vabil in spodbujal, kje naj se vključim v igro, kje naj se Mu približam, kaj naj opustim, da bi nastal prostor za novo. Sedaj je na meni, da ostanem, ko bo v najinem odnosu ustvarjal novo.

To pa ni lahko. Bistvo krščanstva je naučiti se umiranja z Njim v veri, da me bo obudil tudi v novo življenje.

Če me je sedaj v postu pripeljal do točke, kjer lahko rečeva 'to je to', tu si želim življenja, je potrebno ostati z Njim, da do novega življenja tudi v resnici pride, da se zgodi.

»Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil. Ostanite v moji ljubezni« (Jn 15,9). Jezus ostaja do konca v odnosu z Očetom, Njemu izroča samega sebe (Lk 23,46).

Vabilo zame je, da ostanem z Njim in pustim, da Njegova zvesta ljubezen v meni opravi svoje delo usmiljenja in rešitve, delo preobražanja in prenove. Tudi če bo bolelo…

Stopimo v bitko za ohranitev odnosa (Lk 22,39-42), ker verujem Ljubezni, močnejši od smrti. Izročimo se in Gospod bo storil (Jn 21,1-14).

Kdo je kdo na igrišču posta (prvi del)

Vstopili smo v post. Vstopili smo na igrišče posta. Uporabimo podobo športnega dogodka, tekme, da si postavimo notranje smernice za vabilo k prejetju medalje, ki nas čaka ob praznovanju velike noči – ki nam jo bo zaslužil in dal sam Jezus.

V ozadju je Božja beseda sinoptičnih evangelijev (Mt 4,1-11; Mr 1,9-13; Lk 4,1-13), ki govori o Jezusu v puščavi.

Puščava je naše igrišče posta, na katerem se trudimo v izbrani tekmi (postna prizadevanja), da bi prišli do medalje, ki je veselje prenovljenega življenja z Jezusom, po domače rečeno, da bomo bolj svobodni, obnovili kakšne odnose v resnični ljubezni, se otresli navad, ki nam jemljejo prožnost za dobro itn. Prečistila in utrdila se bo naša identiteta ljubljenih Božjih otrok, okrepil se bo naš odnos ljubezni z Bogom.

Pri prizadevanjih, ki smo jih izbrali, bodimo celostni. Tekma, ki jo igraš za računalnikom, je zelo drugačna od tekme, v kateri se sam potiš in čutiš napor mišic ter zmanjkovanje sape, ko tečeš nazaj v obrambo. Post naj zajame odpoved na različnih področjih, zelo pomaga post pri hrani (npr. ob določenih dnevih samo kruh in čaj za zajtrk, odpoved alkoholu ipd.), v katerem se telo začne oglašati s svojimi pričakovanji po starem – kaj se takrat v meni prebuja in sproža? To je zelo konkretno vstopanje v molitev, odnos z Bogom. Telesni post me uvaja v globlji osebni post. Postna prizadevanja (odpoved) na področju odnosov, način reagiranja, udobnosti. Odpoved internetu v določeni obliki, facebooku itn. je zelo pogosta postna potreba. Kaj se ob odpovedi dogaja v meni? Kaj se sproži? Odpoved nečemu sprosti čas za drugo. Okrepiti navezo z Gospodom skozi molitev, branje Božje besede, duhovno literaturo. Hraniti se z Božjim. To je naše igrišče in tekma, ki jo začenjamo.

Kdo je kdo v tej igri[1]?

Evangelisti poročajo, da je v puščavo Jezusa odvedel Sveti Duh, ki ga je tam vodil, hudič pa ga je skušal (Lk 4,1-2). Pred vstopom v puščavo je ob krstu razglašena Jezusova identiteta, Jezus je ljubljeni Sin Boga Očeta. V puščavi se preverja prav ta točka – trdnost odnosa med Jezusom in Očetom, preverja se skozi človeškost Božjega Sina.

V naši igri oz. v našem postu gre za podobno dinamiko. V post nas povabi in odpelje Sveti Duh – prisluhnemo Mu, kaj želi, da si zastavimo, da se oblikuje igrišče, prostor dogajanja. Sveti Duh ostaja z nami v postu in deluje, vodi, usmerja, podpira. V postu Bog dopušča, da se s skušnjavami, preizkušnjami pojavlja hudič, zapeljivec, lažnik. Ko imamo vsega dovolj in smo v obilju, nismo vključeni v igro, ki bi omogočila preverjanje odnosa z Bogom, preverjanje naše resnične podobe, identitete. V tovrstno preizkušanje vstopimo, ko pridemo na mejo, ki nas razlamlja, odpira, ošibi – ob srečanju z drugačnim, ki nas vrže iz tira. V tisti točki se razgrne naša resničnost, ki ni bleščeča. Pokaže se zapackanost, pokaže napačna navezanost, odpre se zagledanost vase, v lastno moč…

Igra na igrišču mora trajati, da se pokaže, kdo je boljši. V preizkušnji vztrajnosti se pokaže, iz kakšnega testa si, kdo si. V prefinjenih udarcih, ki zadenejo v šibko točko, se razkrije stanje srca – ali udariš nasprotnika ali sprejmeš prekršek in igraš naprej.

V igri posta nas nasprotnik preseneti z raznimi 'fintami'. To je del igre, igramo pa jo v zaupanju, da trener vse vidi in da je moštvo, ki mu pripadam, toliko močno, da podpre mojo izčrpanost. Če je potrebno, me umakne na klop ali pa pošlje novega igralca, ki bo pomagal na mestu, kjer igram. Ni vse odvisno od mene, sploh ne, čeprav se trudim.

V postu je pomembno, da igram in da se dam v igro zares. Ni pomembno, da postanem najboljši igralec leta, prav tako ne, da dobim največje ovacije navijačev. Ni pomembno, da postanem zvezda.

V postu je pomembno, kaj se dogaja med menoj in trenerjem. Ali ohranim zaupanje? Verjamem, da s klopi dobro vidi, da ima toliko znanja in modrosti, da nas bo pripeljal k zmagi? V postu je pomembno, da sledim namigom soigralcev, da vse, kar imam, dam na razpolago za zmago ekipe. Če je treba, opustim svojo namero in podprem drugega… V postu, ki ga igram kot nogomet, se vadim v razpoložljivosti, da bi za zmago uporabil vse svoje sposobnosti, tudi tiste, za katere še sam ne verjamem, da so možne, jih pa prepoznava moj trener ali soigralci ter me v tem spodbudijo. Trener mi naloži dodatne vaje ter daje priložnosti na igrišču.

Del vsakega resničnega nogometa je tudi poraz.

V igri posta je poraz poseben privilegij. V trenutkih, ko se bo zalomilo glede na moje načrte, se bo odprla priložnost, da bo nastala neka nova zmagovalna kombinacija po zamisli trenerja. Kaj vse se bo takrat prebujalo v meni?

Potrebno je razbrati oz. najti:

• kaj je resničnost mojega srca (navezanost na greh, napačna prepričanja, odkritje zamer, prizadetosti, obsojanje, iskreno hrepenenje, pristna želja …),
• ohraniti vero v zmagovalno moč križa; takrat, ko se križ odvija v moji realnosti, je najprej tako nelogičen
• vztrajati v ali poiskati pogled Jezusa, ki nas ljubi
• zavrniti skušnjave, se boriti in ne predati - prepoznavati taktiko, s katero nas hoče zapeljati; če mu je uspelo, začeti na novo z vrnitvijo h Gospodu.

Post je dogajanje, ki zajame vsega človeka, vso osebo, telo je del te zgodbe. Post je namenjen očiščevanju moje sposobnosti za odnos(-e) ljubezni, ljubezen je pa konkretna. Naj nam post pomaga, da bi naše telo jasneje spregovorilo resnico in ljubezen. K temu zelo pomaga prečiščen odnos z Gospodom (ozdravljeno srce, spreobrnjeno srce).

---

[1] Igra kot podoba življenja, ne v smislu družabnih iger za zabavo.

Post 2011 - vstop po Marku

"Tiste dni se je zgodilo, da je Jezus prišel iz Nazareta v Galileji in Janez ga je krstil v Jordanu. Takoj ko je stopil iz vode, je zagledal nebesa, ki se odpirajo, in Duha, ki se je spuščal nadenj kakor golob. In zaslišal se je glas iz nebes: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.« Takoj nato ga je Duh odvedel v puščavo. V puščavi je bil štirideset dni in Satan ga je skušal. Bil je med zvermi in angeli so mu stregli. Ko pa je bil Janez izročen, je šel Jezus v Galilejo. Oznanjal je Božji evangelij in govoril: Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!" (Mr 1,9-15)

Jezus, odveden v puščavo, kjer bo skušan, a ne zapuščen, ki bo prišel iz puščave pripravljen, da oznanja, je skozi vse dogajanje ljubljeni Sin, ki izpolnjuje Očetovo voljo.

Tu se začenja navdihovanje za vstopanje v post, ki ne gre mimo telesa.

Pocelotenje – iz krize božiča 2010 v upanje vsakdana 2011

Tudi božič 2010 ni bil romantika. Začelo se je lepo, pravzaprav močno z oznanilom novega začetka Božjega v meni in v nekaterih odnosih ter delu. Sledilo je utrjevanje in kontemplacija, bližina zrenja in začutevanja, da se je Bog sklonil k meni, da dela korak v mojem srcu. Potem pa je prišel šok in faza pretresa ter iskanja in bega, ohranjanja zaupanja, da bo še vse prav, da ne gre še za en poraz. Dišalo je res bolj po krizi kot romantiki.

Najboljši del postajanja Božji otroci (Jn 1, 12) je podoben begu v Egipt. Jožef in Marija imata Božje dete, Boga samega v rokah, a velika nevarnost, ki Mu preti, ju – po nasvetu od zgoraj – napoti, da se umakneta. V čem ima tedanje dogajanje v Jezusovem otroštvu zvezo z menoj danes?

Tisti, ki sprejmejo Boga, Božjo besedo, prejmejo moč, da postanejo Božji otroci (Jn 1,12).

Včeraj smo se šle v skupnosti Activity. Znana igra, ki je igra različnih oblik ugibanja pojmov – z gibi (pantomima), z opisovanjem (besede), z risanjem. Na različne načine se lahko govori…

Ob božiču, ko se v naših srcih rojeva Jezus, se komunikacija, to je posredovanje Boga meni, zgodi tudi na različne načine. Lahko je dotik pesmi, Besede, pogled, slika, srečanje. Na različne načine se lahko Duh dotakne resničnosti moje notranje globine. Milost božiča je v tem, da se nekje v dnu, kjer mi nekaj manjka, da bi lahko živela v polnosti dar Božjega otroštva, zgodi dotik Duha, ki pomeni rojstvo (več) Kristusa v meni. Kaj pomeni Božje otroštvo? Tistim, ki so jo sprejeli (Božjo besedo), je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime… in so se rodili iz Boga (Jn 1,12-13). A Boga ni nikoli nihče videl, edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on je razložil (Jn 1,18). Božje otroštvo pomeni deležiti Božje v sebi. Globinska razlaga Boga, ki jo daje Janez, je odnos večne ljubezni. To je svobodno bivanje v Drugem, možno le v Ljubezni, ki je temelj predanosti in se stalno dogaja v darovanju in sprejemanju. Rojevati se iz Boga, pomeni torej rojevati se v Ljubezni in za sposobnosti ljubiti, biti to, kar v dnu najbolj smo.

Na prvi pogled se zdijo te misli globoke in visoke, kot opazovanje zemlje iz vesolja. A se dogajajo prav na moji blatni poti telesa in vsakdana, v moji osebni človeškosti, na moji poti v Egipt. V moji krizi božiča 2010 in v sestavljanju v začetku 2011.

Samo Bog ve, kateri del mene je najbolj potreben prenovitve v Duhu, izlitja novega Življenja – rojstva Boga. Seveda, če se zgodi v delu mene, se zgodi v meni vsej.

Vsako rojstvo otroka pomeni spremembo. Za prilagoditev in spoznavanje novorojenega je potreben čas. Preurediti je potrebno stanovanje, opustiti kakšno dejavnost, misliti na nove potrebe, zgodijo se nova doživetja. Kakovostna sprememba nastopi – razširi in spremeni se srce staršev, preden nastopi usklajenost, je sprejemanje dojenčka zelo naporno. Tako je tudi navznoter, ko se po Božjem delovanju v meni rodi nekaj novega. Kar Bog rojeva kot svoje življenje (Božje otroštvo) v meni, pomeni novost, na katero se moram šele privaditi. Jo odkriti, spoznati, počasi otipati in ji dati prostor, da se vključi v moje dosedanje življenje, da kaj starega opustim, da lahko novo zaživi. Vsem novost Božjega v meni tudi ne bo všeč, da – vstali bodo nasprotniki.

V tej dobi prehoda in krhkega začetka, ko se dogaja umikanje in utrjevanje, me drži pokonci navzočnost Boga samega, moč Božje besede in vera. Ta mi daje moč, da se okoli mene lahko vse premika in tudi trese, a v dnu v objemu nosim Božje dete, ki me pomirja – droben dotik Božjega. Ne vidim, kako se bo vse uredilo, a zaupam, črpam iz moči Božjega, ki je ob meni. Tako je, kot da me v obdobju, ko še ne vidim, Bog sam drži za roko. In to mi zadošča.

Tu se pokaže ključna razlika med rojevanjem Božjega v meni, ki je sad sprejetja Božje besede, ki v svoji ustvarjalni moči deluje, in med novoletnimi sklepi, ki so sad (samo) mojega odločanja in prizadevanj. Čas in vera zagotovo pokažeta sadove enega in drugega.

Prehodni čas ali začetno stanje v rasti Božjega otroštva je tesno povezano s procesom pocelotenja. Razodeva tudi notranjo razliko med Božjim delovanjem v meni in samo mojim osebnim prizadevanjem.

Obisk Božje besede, ki jo sprejmem, v meni povzroči spremembo, ki izvira iz Boga. Nekaj se predrugači. Globlja ko je sprememba, zahtevnejše obdobje pocelotenja je, več moči Duha se lahko izkaže. Notranja izkušnja tega dogajanja je lahko enaka obdobju izgubljenosti, neugodja, nemira, ker se dogaja nekaj, kar je izven mojega nadzora, kar me preseneča, skratka, soočam se z neko obliko drugačnosti, ki kliče, da jo umestim v svoj notranji svet. To je proces. Včasih se moram spustiti zelo globoko v svoje dno, v temeljna prepričanja, dojemanja, čutenja, samopodobo, da novost življenja udomačim. Včasih potrebujem posebno milost notranje luči, da se to sploh lahko zgodi. Ko novost, ki jo povzroči sprejem Božje besede in njeno delovanje v meni, uspem umestiti, se zgodi trenutek pocelotenja. Pocelotenje je razodevanje svobode in presežnosti človeške osebe (npr. odločitev za tveganje nove oblike odnosa, pripravljenost za miren pogovor z določeno osebo). Ko to storim, se je veliko delo zgodilo. Na tem mestu, v zmagi človeške zmožnosti v odločanju za resnično dobro, je prostor, kjer se izkazuje moč Besede in razodeva delo Duha. Kjer je Gospodov Duh, tam je svoboda (2 Kor 3,17).

Potreben je še čas negovanja, čakanja, bivanja z malim Božjim otrokom v sebi, dokler ne pride trenutek, ko lahko naredim naslednji korak k uresničevanju Božjega načrta. To pomeni konkretne korake, da se v meni začeto Božje delo dokonča v konkretizaciji novega odnosa. Takrat se delo Duha dokončno utelesi, ko se razodene skozi telo v dejanju. Jezus se je učlovečil in _odraščal_. Vzel si je čas. Prav tako si Božje življenje v nas tudi jemlje svoj čas, da se utrdi in vse pripravi, da se lahko razodeva in deli naprej. Celoten proces utelešenja je najprej sprejem Božje Besede, ki se preko pocelotenja utrdi v notranjem človeku (že v moči Duha), nato pa izrazi s pomočjo telesa v dejanju navzven (še vedno v moči Duha). Temu lahko rečemo »in Beseda je meso postala« na MPija način.

Prišel bo čas, ko se bo poteza novega življenja v meni, del daru Božjega otroštva, razodela kot znamenje Božjega kraljestva. To bo tisti drugačen odnos, sad božiča, ki bo odseval moč Božje navzočnosti, ki je ljubezen. Takšni milostni dogodki so resnično upanje vsakdana 2011.

PS Božjega otroštva smo deležni s krstom. V moči krsta, temeljne povezanosti s Kristusom, lahko mnoge poznejše milosti ali dogodke delovanja Duha tudi imenujemo novo rojevanje Božjih otrok, a v smislu postajati vedno bolj podobni Kristusu.

In razodela se je poročna kategorija (Jn 1,14.18)

Le kdo bi razumel, kaj hoče povedati naslovna vrstica. Gre za skrivnost božiča, zelo jedrnato opisano s pomočjo teološkega objektivnega jezika. V mojem srcu se po teh besedah nič ne premakne, glava samo prikima: »Drži!« In vendar srce sluti, da je na pragu nečesa velikega – razodela se je (on je razložil). Preglejmo torej posamezne dele in poskusimo zajeti veliko skrivnost tako, da se ob glavi prebudi še srce.

Del razodevanja poročne kategorije je rojstvo otroka, ki je nekaj zelo posebnega. Srce se razneži ob drobnem, mehkem, nežnem, nebogljenem bitju, ki kar kliče po dotiku in izražanju nežnosti. Kaj je tista pomembnost, naj ostane za kdaj drugič. Dojenček je nekaj najprivlačnejšega na svetu, ob njem se življenje navadno ustavi – kakor tudi pogledi mnogih, vsi sorodniki in prijatelji se oglasijo, ko se rodi: »A je fant, a je punca?« Običajno je z rojstvom tako, če se ne zgodi kaj posebnega, kar pretrese (bolezen, nepopolnost…).

Srce se je zganilo vsaj toliko, da se prebudi zanimanje – majhen otrok. A to ni vse, ne zadošča. Je prijetno, a ne zadošča, slutim, da je v globini še nekaj več.

Takrat (ob dopolnitvi časa) se je rodil otrok, ki je povezal nedosegljivo Božje - Duha, ki je in je bil in bo, s tem svetom, minljivim, bežnim, otipljivim, ustvarjenim. Bog si je izbral človeškost, živo človeško bitje, da je spregovoril z vso možno 'zemeljsko' govorico – Ljubezen sem. In to je naredil s čisto svojo, Božjo logiko. Tako, da se moja glava začne ustavljati – kako?

Mogoče je taka moja ženska glava, mogoče je taka vsaka glava, ki hoče misliti s srcem (celostno). Dojemanje velike skrivnosti božiča (rojstva Božjega sina) se začne odkrivati šele, ko se začnejo povezovati sporočila z izkušnjami. Razlage o resnici obstoječega ('kdo je kdo' in 'kaj je kaj') in izkušnja osebe ter ostalega sveta. Pri 'kdo je kdo' in izkušnji osebe je ključno spoznavanje in praktično odkrivanje razlike med Bogom in človekom, med Svetim Duhom in človeškim duhom. To se dogaja s pomočjo izkušnje.

Skrivnost božiča, ki je prestop meje med Božjim in ustvarjenim, me 'zadene' šele, ko imam vsaj nekaj okusa Boga, izkušnjo Drugačnega. (Bog ve, kakšna in kolikšna je potrebna zame, tudi drobna je lahko več kot zadostna.) Zrenje skrivnosti božiča oz. ogledovanje jaslic ne bo imelo učinka prebujanja hvaležnosti in iskrenega čudenja, če ne postane zrenje razlike med samo človeškim ter Božjim, ki je temeljno drugačno. Da pa ne ostane pri zgolj raziskovanju različnosti, ampak bi prišlo do medosebnega povezovanja (od tod hvaležnost in čudenje), je potrebno srečanje – odnos.

Tu vstopi beseda 'razodela se je'. Tisti, ki prihaja, se želi dati spoznati. Ko Ga prepoznam, se uresniči razodetje – sprejmem razlago. Tisti, ki je več in nas presega, se torej prihaja predstavit, prihaja kot dar. Moje srce se najgloblje in najbolj iskreno in najmočneje odzove na ljubezen – to me res pritegne. Tega si želi in na ljubezen je najbolj naravnano. Moja glava si želi resnice, ki prinaša mir in najdenost, to je jasno umeščenost v svet in življenje.

Tako imamo sedaj nastavljeno vse, da bi se zgodilo nekaj z odkrivanjem skrivnosti božiča.

Dojemanje resnice Božjega deteta (kdo je), ki me potegne na kolena, gre skozi čudenje vstopanju Boga v moje življenje, v mojo stvarnost. To pomeni, da Bog dela nekaj zame, da se razodeva meni, da želi pritegniti mojo pozornost, da prav meni razlaga. Sporočilo, ki ga bom slišala v teh dneh praznovanja božiča, mi bo 'kliknilo' na osebni ravni, če se bo povezalo s srcem in glavo – mojo izkušnjo.

Če zmorem prepoznavati delovanje Boga v meni (torej imam neko izkušnjo Njegove navzočnosti, moči, ki spreminja moje grešne vzorce, zapolni luknje, ki so nastale kdovekdaj s svojim ljubečim dotikom…) potem sem med pravimi kandidati, da postanem pastir, ki sliši vabilo angela. Povezati situacijo, ki je pred mojimi očmi in se oznanja v teh dneh (sporočilo) z dogajanjem v mojem srcu in glavi (hrepenenje po resnici in naravnanost na ljubezen), je pocelotenje, ki vodi v skrivnost božiča leta 2010. Pripelje do klika, da sva z Bogom v resničnem odnosu. Jezus se začenja razodevati pred menoj kot Bog, ki me ljubi in me najde v mojih kriznih situacijah. Potem lahko pade mit o božiču kot prazniku čarobnih doživetij in popolnega vzdušja, ki je odvisen od daril in da mora biti vse v najlepšem redu. Razodene pa se poročna kategorija.

Poročna kategorija pomeni, da lahko vse, kar Bog je in dela, predstavimo kot odnos poročne ljubezni (svobodne, popolne, zveste in rodovitne), kot skrivnost (nikoli do konca razumljeno) poročnega odnosa ljubezni Boga do človeka. Dojenček Jezus je drugo poglavje te pripovedi. Prvo je bilo že stvarjenje.

Božič je razodetje poročne ljubezni Boga do človeka, ki hodi po svoje, in mu v marsičem ni dobro, Bog pa se mu dobesedno ponuja v dlani, da bi Ga ponovno sprejel in začel odkrivati pravo življenje. Prisluhnimo torej iskanju resnice in hrepenenju srca po ljubezni v nas in poglejmo v moči Duha, kje in kako se nam daje Gospod, da bi resnično živeli. Božič je praznik večne Božje ljubezni – do mene.

Spoznati Gospoda in bolečina

Ko enkrat odkrijem v izkušnji, da je Gospodova navzočnost kot 'ogenj, ki ne zgori', da ni odvisna od mene, pač pa preprosto je, ker Bog je in ne mine, se začenja novo poglavje spoznavanja Gospoda.

Najboljši način, da pridemo do takega otipljivega spoznanja, je izkušnja kakšne male smrti, ki jo doživimo z Gospodom. Smo pri jedru krščanstva – ker smo krščeni, smo že umrli in živimo v Njem, smo nova stvaritev v moči Duha (Rim 6,3-14; 2 Kor 5,17). Realnost združitve z Njim smo že prejeli. Pred nami vsak dan ostaja velika naloga rasti v Kristusu, da se vedno bolj v meni, na mojem mesu (v vsej moji osebi) razodeva ta radikalna novost – biti v Kristusu nova stvaritev. Odrešenje telesa ali postajati nov človek po Duhu. Rast v veri, da je to resnično.

V človeški izkušnji je pot rasti v Kristusu, ki je pot vedno večjega spoznavanje Gospoda (Flp 3,8), izpisana s konkretno človeškostjo vsakega. Duhovno napredovanje ima svojo otipljivost - bitko z grehom čutim v svojem telesu, vaje askeze, ko se trudim za svobodno uporabo lastnega telesa, imajo odmev v zaznavah in čutenju, v utrujenosti in razpoloženju. Zaznave v telesu niso moja duhovnost, pač pa moja duhovnost dobiva preko telesa takšno oprijemljivost. Svobode duha ne moreš prijeti, zaznam pa lahko v sebi odmev tega daru, ki je včasih v povečani zmožnosti za gibanje, v sproščenosti in odvezanosti nekje v dnu, v veselju, ki se prebuja.

Mnogokrat se na tej plasti odmevanja duhovnega v meni (zaznavah, ki se dogajajo v telesu, v čutenju) pomotoma ustavim kot na nečem duhovnem. Včasih si bolj prizadevam za sproščenost in veselo počutje kot za resnično svobodo v Gospodu, za duhovno uboštvo, izpraznjenost, ki jo potem napolni Gospod s svojim Duhom (2 Kor 3,17).

Kako naj torej resnično spoznam Gospoda? Kako dragocena je torej smrt, ki me vodi v izkušanje pravega življenja. So mnoge preproste vsakdanje stvari, ki jih ne maram. Težko mi je kuhati po natančnih navodilih, težko mi je pripravljati meso. Težko mi je pomivati z nekom, ki je zelo hiter ali ima čisto drugačen sistem kot jaz. Danes sem pri kosilu in po kosilu dobila oboje. Seveda sem zaznavala odpore, saj sem čutila neugodje. Sprejeti pripravo mesa in pomivati s prav tisto sestro, ki tako drugače pomiva od mene, je bilo zame mala smrt. In zanimivo, sedajle, ko se tega spominjam, v meni ni okusa grenkobe, pač pa hvaležnosti za rahel okus veselja, ki je sad prav takega kosila in pomivanja. Veselje je dar novega življenja, ki je prišlo iz smrti (sprejetja težkega). Ljubezen je globlja od teh neugodij in bolečin, ki jih zaznavam in me – če se ustavim le pri njih ali zagledam le vanje - poskušajo ustaviti, celo zapreti vase. Če jih sprejmem, ker vidim globlje, to je resnično dobro za drugega, storim dejanje umiranja iz ljubezni (Jn 15,13). To so res drobne stvari, a v teh malih prejemam dragocene mini izkušnje umiranja, ki me krepijo v zaznavanju bližine in moči Vstalega. Pripravljajo me tudi za kaj večjega, tudi za veliki trenutek prave smrti.

Najpomembnejše za kristjana je naučiti se umirati z Gospodom, v veri v Vstalega (2 Kor 4,10). In kje naj se naučim tega na najbolj praktičen način, če ne ravno v svojem telesu?

Moje krščeno telo (vsa oseba) je resnično prostor razodevanja moči Vstalega – otipljivo, zaznavno, a nesporno duhovno.

Naj mi bolečina in neugodje, Gospod, ne zapreta oči za Tvojo ljubečo navzočnost. Pridi, Sveti Duh, Luč srca!

»Chi-chi-chi, le-le-le, los mineros de Chile!« (Na majicah Ps 95,4)

Če bi danes Jezus želel povedati, kako ljubi vsakega izmed nas in kako veliko veselje bo nad vsakim, ki se spreobrne (Lk 15), potem bi mogoče začel priliko takole: »V rudniku je bilo 100 rudarjev, ki so delali na globini okoli 700 metrov, ko se je nenadoma v globini skala vdrla in zaprla glavni izhod. Pod zemljo, več kot 600 m globoko, je ostalo 33 rudarjev. Predsednik države je osebno naredil vse, da bi jih rešili… Po 69ih dneh iskanja in reševanja jih je na površju zemlje srečen pričakal in objel. Vsi ljudje v državi so bili na nogah in praznovali srečno vrnitev.«

Vsekakor občutki veselja, povezanosti in iskrena hvaležnost rešenih rudarjev odlično namigujejo na podobo veselja ob spreobrnjenju in rešitvi, ki je del evangeljskega sporočila. Na podlagi te izkušnje, ki smo jo doživljali ob prenosu na računalnikih po vsem svetu, lažje vstopamo v podobo Jezusa Odrešenika in Dobrega pastirja.

Blagodejno je delovala tudi telesna govorica stoterih objemov, poljubov, solz, ploskanja. V tako veliki preizkušnji postanemo pristni, še posebej, če nas preizkušnja prečisti in smo se srečali s seboj in z Bogom. Potem so odnosi preprosti in neposredni – hranijo enega in drugega.

Ne vemo, kaj vse so ti možje doživeli in kako se bodo še obračala njihova življenja. Občutki medsebojne povezanosti, ki so prevevali Čile in svet ob tem velikem zmagoslavju rešenih življenj, so prav tako čudovita podoba neke druge medsebojne povezanosti, ki se nam že dogaja v Cerkvi (ni vedno občuteno tako neposredno) in se bo dopolnila v nebesih – občestvo svetih, communio personarum. Na človeški ravni je bil ta dogodek izredno močna združitev naroda, ki daje slutiti, kako šele bomo zelo eno v nebesih, ko bomo preobraženi in očiščeni, napolnjeni z Božjo ljubeznijo.

Si želim, da bi nas te slike in doživetja povezovale z Gospodom ne le v hvaležnosti za ohranjena življenja (o, da bi bila še mnoga druga tako cenjena), pač pa tudi v zaupanju in veselem pričakovanju nebeške medsebojne združenosti in večnega praznovanja. Ko bodo naša življenja dokončno rešena in izpolnjena.

»Ne-ne-ne, bo-bo-bo, rešeni smo za nebo (nebesa)! ¡Gracias Señor!*«

*Preberite še o majicah, ki jih je nosila večina rudarjev ob dvigu na površje, o veri, molitvi in hvaležnem praznovanju:
http://tedandaliciasmith.blogspot.com/2010/10/gracias-senor-thank-you-lord.html
http://handsheadlines.com/2010/10/14/miners-heard-jesus/
http://oregonfaithreport.com/2010/10/god-and-chilean-miner-rescue-miracle-stories/
http://www.catholicnews.com/data/stories/cns/1004204.htm
http://www.catholicherald.co.uk/commentandblogs/2010/10/13/it-was-surely-praying-at-their-%E2%80%98makeshift-shrine%E2%80%99-that-kept-the-chilean-miners-sane/
http://www.insidetoronto.com/news/local/article/887140--worshippers-mark-miners-rescue-with-prayers-and-songs
http://www.zenit.org/article-30648?l=english

Šotori ali radi bi videli Jezusa! (Jn 12,21)

Vstopili smo v julij. Ko smo končali letošnje počitniške dneve pri nas v samostanu, smo šele v tretje uspeli pospraviti šotore, ker je dvakrat popoldan deževalo. Junija, ko sem bila na duhovnih vajah, je prvih nekaj dni tudi deževalo, pa še shladilo se je, tako da sem spala v puloverju!

V duhovne vaje sem vstopila z željo, da bi videla Jezusa, da bi mi Sveti Duh odprl pogled in bi Ga lahko ugledala v Besedi in življenju.

Temu se reče temeljna želja po teologiji. Danes, ko Jezus ne živi med nami v svojem prvotnem človeškem telesu, pač pa kot Vstali, je želja po videti Ga, želja po umevanju tega sveta na Božji način. Brez teologije tu ne gre. Brez pripovedovanja, zrenja, poslušanja, učenja o stvarnosti, ki je globlja od tega, česar se dotikamo, ne gre. Teologija, do katere pridem v sledenju tej želji, mi je razodeta, teologije si ne morem sam izmisliti, pač pa je delo Svetega Duha. Uči nas na različne načine.

En preprost popoldanski dež v začetku tega tedna nam je prekrižal načrte, šotori so stali kot viden spomin preteklih počitniških dni še nekaj dalj, kot je bilo predvideno. Šotorska platna so nam tiho govorila, da se je tu dogajal za otroke in animatorke izhod iz Egipta, potovanje po puščavi, vstopanje v obljubljeno deželo. Šotori pod drevesi so ohranjali živ spomin, da je Bog navzoč med nami. To sporočilo smo razumeli tisti, ki smo bili udeleženci, pripadniki izbranih šestih rodov.

Človeško umrljivo telo – naša zemeljska hiša, ki razpada (2 Kor 5,1) – govori ves čas eno drugo zgodbo, povezano z Bogom. Po grehu je zapisano smrti, po Kristusu je zapisano življenju.

V duhovnih vajah se je moje razumevanje človeka, same sebe pretreslo z vizijo sv. Pavla in cerkvenih očetov ter vzhodne teologije. Fantastika!!

Zakramentalnost telesa, ki govori o celovitosti človeške osebe, je ključ, da lahko odgrnemo skrivnost krsta in našega vstajenja. Umrljivo telo, če je le fizično, biološko razumljeno, je prazno v sporočilnem pomenu. Človeško telo, če ga razumemo kot zunanjo, izrazno plast celovitosti človeške osebe, ki ima zmožnost izraziti človekove duhovne globine navzven, še posebej delovanje Svetega Duha (in je zato tako zelo duhovno), pa je ves čas nabito s sporočilom, ves čas tiho oznanja največjo skrivnost – Bog nas ljubi in nas želi imeti pri sebi, v sebi!

V moči krsta, ko naše telo (jaz kot oseba) izkusi na duhoven način Kristusovo smrt in se istočasno rodi v življenje, se biološko staranje preoblikuje v vživljanje v nebesa. Nebesa bodo res šok, ki ga bomo šele po smrti lahko sprejeli scela, sedaj še ne. A smo jih že deležni od krsta naprej, zato je primerno, da se počasi korak za korakom pripravljamo na največji zalogaj. Ker pa gre za tako radikalno novost, da je potrebno, da materialno umre in se naredi 'nebeški človek' (1 Kor 15), je to silno zahteven projekt za vso našo osebo, saj smo na svoje telo, s katerim smo tesno spojeni, silno navajeni. Krst je resnično fantastična stvarnost, ki nam pomaga preoblikovati se vedno bolj v Kristusa na moj način. Ko Kristus raste v meni, raste v meni moja predanost Njemu, da je vedno več mene Njegove in tako vedno več mene razodeva, da sem Njegova. Jezus v meni postaja vedno bolj viden. To dogajanje je zelo konkretno in zadeva moje misli, moja čustva ob vrednotah, moje telo, ki vse notranje dogajanje prenaša in komunicira…

Videti Jezusa v človeku pomeni najprej Ga prepoznati v sebi (odkriti fantastični potencial in dar krsta), odkriti, kako v meni živi, kdo sva midva skupaj, nato pa Njegove sledi prepoznavati v drugih. Ajme, odpirati se začne popolnoma novo poglavje tega sveta. Nam, ki smo bili že prestavljeni v Kraljestvo (Kol 1,13) se začnejo razodevati obrisi nove zemlje že v tem času.

Videti Jezusa danes in tu je mogoče, če se nam odstre ikonski pogled, če se moje srce znajde v resnici Kristusovega objema in iz Njega skupaj zreva nase in na vse, kar me obdaja. Kot da Jezus stopi za moj hrbet, me objame in na ušesa od znotraj razodeva, kdo sem in kaj je pred menoj, pri tem ni noben detajl (kamen, obraz, lakota, vzgib, barva smeha…) apriori izključen, pač pa zajet, da pove svoj delček zgodbe. Ker sva v odnosu ljubezni, ki razgrinja nov pogled – zakramentalni – vidno razodeva nevidno resničnost Božje skrivnosti.

Teologija telesa ali videnje Jezusa je možno v moči krsta, v moči združenosti s Kristusovo smrtjo in življenjem, ki izhaja iz Njega. Predvsem Mu moramo pustiti, da nam to razodene (Jn 1,18). Konkretno. Kar pomeni, da vedno globlje vstopamo v zakramentalnost telesa.

Več v naslednjih dneh…