Stopimo še na blatno pot, v konkretnost, ki jo prepoznavamo skozi telo. Kako se dogaja tisti 'prepustiti vse Bogu, umreti, da On dvigne v novo življenje'.
Verjetno se to dogaja vsakemu z drugačnimi odtenki, a če gre zares, ni lahko. Umiranje pomeni, da se odpovem nečemu, kar mi po mojem mišljenju in dosedanji izkušnji prinaša, daje 'življenje'. 'Življenje', kakor ga poznam je lahko nekaj dobrega, a mi Bog ponuja še nekaj veliko boljšega; lahko je 'življenje', kot ga poznam, v resnici nekaj slabega, a v mojem omejenem ali grešnem poznavanju/zmoti predstavlja oporo, na katero sem navajena (takšni primeri so npr. pri moških odvisnost od pornografije, pri ženskah neurejena čustvena navezanost na drugega). V vsakem primeru je notranja izkušnja, ko umiram, izkušnja ločevanja od nečesa, kar mi predstavlja nekaj vrednega, nekaj, na kar se naslanjam, da ne padem. Ko to izpustim, se zamaje ravnotežje, najprej lahko samo čutim nevarnost, da bom padla. Gre za novo stanje, spremenjenost. Umiranje nečemu zelo pomembnemu (spolnost, medsebojni odnosi zajemajo človekovo dno) je lahko nekaj tako globinskega in vpetega v moj jaz, da se z odhodom tistega dela mene zgodi mali notranji potres. Stari svet, v katerem je bilo vse poznano, se je sesul.
V takem stanju preloma/razlamljanja se pokaže še globlji notranji jaz, ki v stiski trenutne nejasnosti pokaže tudi drugi obraz, ki je pogosto v meni skrit, potisnjen v kot – na dan plane nerazumevanje, jeza, upornost, obtoževanje, lahko se priplazi dvom. V tisti turbulenci se začne obenem izkazovati tudi najgloblja trdnost – navzočnost Boga, ki je Skala.
Kadar je umiranje resnično korak, ki je storjen v veri in predanosti Bogu, je turbulentno stanje še vedno nekaj zelo realnega in naravnega, ker ne zmoremo vsega razumeti in uvideti; včasih se tudi motimo; razumljivo, ker se trgamo od nečesa znanega in še ne poznamo novega, srečujemo najprej v sebi praznino, umanjkanje, to pa ni ugodno. V to vstopi še vse neprečiščeno, ki je v meni, zato se vihar, ki je povezan s čustvi, ki se zbudijo ob stanju neugodja in v povezavi s preteklimi izkušnjami, naloženimi v spomin telesa, razdivja v večji ali manjši moči. Če se v to vpleta še sovražnik v duhovnem boju, je situacija lahko zelo naporna in nejasna.
Velika milost je, ko se v takih trenutkih opremo na Boga, ko vsaj slutimo, da Skala je in da stavim nanjo. To je podobno hoji po vodi. Po človeški logiki nam namreč tla pod nogami uhajajo, ostaja le zaupanje, da bo Drugi, Bog, toliko drugačen od mene, učinkovit tudi v tej meni nerazumni situaciji. Opora Boga pomeni, da občutki, ki preplavljajo telo, niso zadnje merilo. Opreti se na Boga pomeni, da misli, ki divjajo po glavi (ni pošteno, ne bi se smelo zgoditi, zakaj ravno jaz, obljubljeno je bilo drugače…), niso zadnji domet resnice, zato naj se počasi umirijo, da lahko pogledamo, od kod prihajajo in o čem govorijo; čustva, ki lahko planejo na dan ali pa jih ni in se pojavijo pozneje, prav tako potrebujejo, da jih začutim, prepoznam in pustim, da odzvenijo, a ne speljejo po svoje. Opreti se na Boga pomeni, da se obrnem k Besedi, se spomnim na dela, ki jih je Gospod že storil v mojem življenju. Izrečem zahvalo in se odprem za Drugega. Pa četudi skozi solze, s stisnjenimi pestmi in na kolenih.
Umiranje sebi, ki je del darovanja, torej prinese s seboj praznino oz. neznano. Praznina je podobna veliki soboti, ko se zgodi tišina. Glavni vihar bolečin in trganja se je umiril. Na vrsti je čakanje, ki bo v nerazumevanje prineslo luč in začetek novega. Čakanje, da se bo v veri rodil sad umiranja. Ta sad ni odvisen od mene, je Božji dar.
Telo se torej počasi umiri, čustvene napetosti izravnajo, misli postanejo bolj pregledne, vrne se spanec, joka ni več. Včasih v takih trenutkih zelo koristi telesna dejavnost – plavanje, sprehod, ples, smučanje, tek. Gibanje sprosti odvečno energijo, povrne se občutek skladnosti, notranje urejenosti. In prešine nas lahko spoznanje novega. Takrat se nam znova vrne zmožnost poslušanja in gledanja z drugimi očmi. To, kar smo podarili, čemur smo se odrekli, je v nas naredilo prostor za novo. Novo pa vstopi kot Vstali Jezus med učence pri zaprtih vratih – kar je dar Svetega Duha nas preseneti nenadno s svojo navzočnostjo in drugačnostjo. Pride mehko, od blizu in razveseli, prinese novo kvaliteto. V nas se zgodi sprememba, ki je učinkovita in jo prepoznam, da npr. nekaj, kar je bilo prej zelo težko storiti (kot pristopiti k nekomu brez strahu, se odreči kliku na spletno stran…) sedaj steče kot po maslu. To je milostna sprememba, ki je podarjena po naši meri. Kot bi nam nekdo dal krila.
Najtežje je verjeti, da Bog lahko spremeni moje srce, da lahko poseže, da me reši kakšne navade, odvisnosti, potrebe. Ne pozabimo, da se dejanje začenja v srcu, da je neko zunanje dejanje dejanje osebe, da v resnici prihaja iz notranjosti. Četudi me vznemirja napetost, ki se dogaja na telesni ravni, to ni ločeno od mojega srca. Gospod je edini, ki lahko kot Stvarnik in Odrešenik stopi v moje srce, ki Ga pričakuje.
Odrešenje telesa pomeni, da Gospod vstopa v moje srce in ga preoblikuje s svojo postavo ljubezni tako, da lahko z vedno večjo svobodo uporabljam svoje telo, da izreka to, kar v prenovljenem srcu nosim – resnico in ljubezen. Pomeni, da lahko sprejmem vse mehanizme (spolnosti, privlačnosti…) telesa in jih svobodno živim in usmerjam tako, da so v skladu z ljubeznijo do sebe, do druge osebe in do Boga. Odrešenje telesa tudi pomeni, da lahko ne le v besedah in teoriji ampak praktično, izkustveno zaživim svobodno spolnost kot podaritev in ne kot izkoriščanje drugega za lastni užitek. Poželenje srca se lahko po milosti spreobrne v spolno željo, ki izraža darovanje in spoštovanje. To pa so globoke spremembe – možne v moči Duha! Velikonočna skrivnost umiranja z Gospodom in darovanja Gospodu prinaša take sadove.
Ni komentarjev:
Objavite komentar