Sveti Duh in objemi

Na prenovljeni strani http://ursulinke.rkc.si se v teh pobinkoštnih dneh pod sliko ognja izpiše besedilo: »Z mladimi smo si pri verouku podajali gorečo vžigalico. Vsakič, ko si jo dobil v roko, si moral povedati, kaj zmore narediti Sveti Duh v mojem življenju. Ja. Daje moč. Mi svetuje, me vodi. Me spodbuja k ljubezni. Me navdihuje. Mladim kar ni zmanjkalo besednih zvez ... To obvladamo. Kaj pa konkretno življenje? Danes. Zdaj. Tule, kjer sem. Verujem, da je Sveti Duh v meni - v tem trenutku? Pa ne samo to. Da deluje....«

Takoj najdem prostor za preverjanje – to je pogosta spontanost dotikov med mladimi, predvsem poplava objemanja. Mladi si telesne bližine želijo in jo zelo veliko uporabljajo, ker je nekaj, kar paše in je nekaj, kar je lepo. Je nekaj, kar sodobna medijska kultura promovira.

Besede veroukarjev nakazujejo, da mladi vedo za obstoj in delovanje Svetega Duha. Ga poznajo zares? Ne zaradi izpita pred birmo, pač pa ker Ga izkušajo?

Slika pogostega objemanja med mladimi je lepa in hkrati nejasna. Pogosto se namreč vidi, da je objemanje bolj 'visenje na drugem', 'pravica in zatočišče v trdem svetu', 'užitek, ki je hitro dosegljiv'. To pa ni to, kar naj bi bilo in sproža nelagodje.

Objem je govorica telesa, ki odgovarja na upanje in hrepenenje človeka po potrditvi, zavetju, najdenosti, sprejetosti, je govorica, ki pripada iskreni ljubezni. Seveda obstajajo razlike med kulturami, tudi med generacijami, med 'bolj zadržanimi' Gorenci in 'odprtimi' Primorci. Ne mislim na to. Prav tako se nekateri ljudje po naravi taki, da rajši svojo ljubezen izrazijo z uslugo, z dobro besedo itn. Med petimi otroki se bo eden spontano takoj stisnil k tebi, ostali pa te pozdravijo drugače. Tudi na tovrstno različnost ne mislim.

Mislim na to, kaj mi pomaga razumeti, ali je spontanost objema pristna ali ne? Objem, ki ga prejmem, me potrjuje v ljubezni ali ne? Si lahko objem privoščim ali ga izsilim, izprosim? Mi objem pripada, ker ga potrebujem in čutim, da mi paše? Če me ne objame, potem ni moja prijateljica, me nima rad?

Janez Pavel II. se dotika vprašanja erotične spontanosti (splošna avdienca 12. novembra 1980). Mnogi trdijo, da je krščanska spolnost 'ubita', ker ne dovoljuje spontanosti, ki jo telo, ko se vzburi, naravnost spodbuja. Mladi, ki jim rečeš, da ni dobro, da se vsevprek objema, bodo hitro odgovorili, da sem zatežena, omejena, da sem zategnjena.

V dnu pa se skriva vprašanje svobode in čistosti srca, ki pripada odrešenemu telesu. Srce človeške osebe, fanta ali dekleta, ki je sposobno prepoznavati zaznave telesa (instinkte) in hkrati vedeti, kaj si srce v resnici želi, se lahko tudi odloči, v skladu s čim bo ravnalo. Fant lahko presodi, ali bo objemal vse sošolke po vrsti, ker mu to res paše, ali pa se bo odločil, da bo njegov objem izražal poseben spoštljiv, ljubeč odnos s tistimi, ki jim lahko zaupa in jim njegov objem nekaj pomeni. Ljubljeno osebo bo lahko objel tudi spontano in tedaj bo izraz globine odnosa. (Ostajam še pri objemih, ki bi jim rekli prijateljski.) Dekle se mora naučiti ločiti, kdaj bo želji po objemu rekla ne in kdaj bo osebo, ki si tega želi, sprejela. Odkriti, da je objem dar, ki te dela bolj osebo, če ga ne daš vsakemu, je zahtevnejša pot od navidezne ljubeznivosti in tesnega telesnega stika z vsakim. Ko se prebudi erotična spontanost, je glava veliko počasnejša. Če se mlad človek ne vadi v razločevanju srca, kateri vzgib, katera želja ga vodi – samo instinkt telesa (o, kako bi pasalo) ali tudi odločitev ljubezni (upoštevam sebe in drugega kot osebo, ki se ji podarjam, ki mi nekaj pomeni, ki ga ne izkoriščam za svoje užitke, niti si jih ne jemljem), bo hitro zapadel v preintenzivno govorico telesa (beri, prezgodnjo spolnost). Tragično še posebej, ker bo mislil, da je to dobro zanj ali zanjo, v resnici pa daleč prestopa meje, ki ga varujejo za srečno življenje. Iskren in dolgo pričakovan objem, ki pride po prehojeni poti preverjenega odnosa, osreči z večjim užitkom kot deset instant hitrih nadomestkov, objemov mimogrede in s komerkoli.

In Sveti Duh? Tu, na tem mestu, pri odločitvah za objemanje ali ne, s kom se bom objela in s kom še ne, na tem mestu ima lahko glavno vlogo. Uči, razsvetljuje, krepi, usmerja in vodi, potolaži, očiščuje. Takrat postaja zelo konkreten in prepoznaven. Sredi spolno permisivnega sveta tvegati in reči ne, ne želim se objeti s teboj, zahteva notranjo moč, ki jo Sveti Duh krepi, saj je Duh resnice. Na teh točkah se odpira pot v živo krščanstvo, ki vodi v polnost življenja in prečiščuje odnose. Ne gre za moralizem in togo držanje pravil, pač pa za živo notranjo pot, saj objem ostaja govorica ljubezni, a ne za vsakogar in na vsak način, pač pa namenjen potrjevanju resnične in ne navidezne ljubezni.

Prosim, naj me uči Sveti Duh, s kom naj se objemam, naj mi pomaga prepoznavati, od kod prihaja želja po objemu, kaj se skriva v dnu. Kristjani vedno živimo v objemu Božje ljubezni, zato nam ni treba tvegati svojega srca za prepoceni odnose, razdajati svojega telesa za vsak dotik, ki si ga nekdo zaželi. Sveti Duh mi lahko pomaga med burnim dogajanjem v telesu, ki me sili v akcijo in med željami, ki se podijo po glavi in srcu prepoznavati, katere so dobre in čiste, katere pa primešane in obarvane s poželjivostjo, spolno slo, ki išče najprej lastni užitek, ni pa usmerjena v iskreno podaritev in trajno združitev.

Vaja za srečno spolnost, živeto v svobodi evangelija, se danes začne pri mladih z razbiranjem, s kom se resnično želim in zmorem objeti, s kom pa ne. To pa je najprej vprašanje čistosti srca in poznavanje sebe ter svojega telesa. Sveti Duh je tu nepogrešljiv in nadvse zaželjen Pomočnik (Gal 5,13-25; pa da ne bo pomote, meso na tem mestu ne pomeni telesa, pač pa grešnost človeka; 1 Kor 6,12-20). Naj naši objemi slavijo Gospoda!

'Oksitocin' za deviške? Sveti Duh za vse!

Svet, ki ne pozna Kristusa, zelo težko razume, da lahko deviško življenje zaradi Božjega kraljestva v resnici pomeni normalno, zdravo, srečno, izpolnjeno življenje. Duhovniki, ki živijo v celibatu, so zanje po definiciji prikrajšani ali skoraj nenormalni ljudje, zato si mislijo, da verjetno bolj ali manj vsi na nek način nekje goljufajo – kuharice so duhovnikove priležnice, pedofilija je logični podaljšek celibata. Redovnico prepoznavajo kot tisto, ki, saj veste, 'gre z župnikom'.

Svet, ki ne pozna Kristusa in mu je tuje delovanje Svetega Duha, je upravičen, da tako misli, pa čeprav se moti. Kako naj bi mislili drugače, če niso izkusili resničnosti Svetega Duha?

Verjetno so tudi mnogi duhovniki ali redovnice, ki jih karizma (dar) poklicanosti ni zaobjela do dna, da bi lahko iz svobodnega srca in odrešenega telesa, s svojo spolnostjo do dna sprejeli Kristusa in izkusili prvenstvo in moč Božje ljubezni, ki presega telesno. Ta življenjska pot vsekakor ni lahka in ni avtomatična, nikoli čisto dokončana.

Mnogi pa so, ki izkušajo mir Bogu predane spolnosti. Izkušajo, kako je beseda sv. Pavla resnična – da je skrivnost odnosa med Kristusom in Cerkvijo velika; primerja jo z edinostjo, ki se zgodi med možem in ženo v spolnem odnosu, ko postaneta eno telo (Ef 5,21-33). Cerkev je Kristusovo telo in vsak posameznik je njegov del (Rim 12,5). Sveti Duh, ki dela Cerkev, je bistven tudi v odnosu med duhovnikom in Kristusom, svetu je Njegovo spoznanje pridržano.

Pred časom sem prebrala članek And the Two Shall Become One (Diane S. Vadney. Ethics&Medics, 2005, 30 (4), ki govori o vlogi oksitocina in vazopresina, hormonov, ki se sproščata med spolnim odnosom (pri ženskah oksitocin tudi med porodom in dojenjem). Avtorica razlaga, da struktura telesa (biokemija) naravno podpira trajno zvezo med moškim in žensko, saj sproščeni hormoni biokemično spodbujajo psihofizično navezanost na partnerja ter obnašanje, ki zagotavlja trajno, stabilno, intimno zvezo. Oksitocin spodbuja večjo naravnanost na partnerja, pri ženskah željo po ljubkovanju, nežnosti, izključnosti odnosa, prekinitev zveze povzroča veliko stisko in nelagodje. Pri moških vazopresin spodbuja še željo po ostati s partnerico, jo zavarovati pred drugimi moškimi, poskrbeti za njeno varnost in za potomstvo. Vse to so naravne podlage za varno in trajno zvezo, ki prinaša največje intimno ugodje obema. Ko se mož in žena srečata s težavami v njunem odnosu, je zveza, ki jo ustvarja vpisanost drug drugega v njuno telo s pomočjo spolnih odnosov, torej tudi s pomočjo biokemičnih snovi, podlaga, ki ju pomaga držati skupaj. Vabi ju, da se odnos uredi in da se vrneta drug k drugemu. Vse to se dogaja na naravni podlagi in je omogočeno vsem ljudem.

Smo deviški za Božje kraljestvo, ki živimo odnos ljubezni brez izkušnje spolnih odnosov, manj vezani na svojo ljubljeno osebo, ki smo se ji podarili, smo manj vezani na Boga? Je naš odnos manj resničen in trden? Kako se v mojem telesu prepozna Božja ljubezen? Ni vse le mit?

Moja izkušnja (poleg pričevanj mnogih svetih) mi daje okušati na moj preprost MPija način, da je ljubezen Boga zame podobno učinkovita kot oksitocin. Gotovo se razlikuje po fizičnih občutkih, a učinek v dnu mojega bitja, kamor se telesno vedno izteka, torej želja po nahranjenosti, ki jo človeško srce potrebuje, ta se dogaja natančno po moji meri, mi nadvse ustreza in me izpolni. Brez oksitocina, a po delovanju Svetega Duha.

V postnem času sem šla skozi preizkušnjo, kjer mi je Gospod na začetku zagotovil svojo ljubezen, obenem pa potrdil, da ga imam rada. Ko Bog izreče svojo besedo, ta drži. Božja beseda deluje v Svetem Duhu, Sveti Duh pa je vez ljubezni, medosebna vez, ki je tudi sama Oseba. Beseda, ki mi jo je Gospod dal, me je držala, da sem vztrajala in ne zapustila nekega drugega odnosa, pa čeprav sem si v tistem viharju želela prav to, oditi. Učinek Besede v meni je bil tak kot učinek oksitocina v poročenki. Bila sem 'zlepljena', držana v dnu, s svojim duhovnim telesom sem vedela, da je dobro, da sem tam, kjer me Gospod želi.

Božji dotiki ljubezni so globoki, polni miru, lepote, spodbujajo nežnost, hvaležnost, dajejo veselje in spodbudo za dejavnost. Biti v Svetem Duhu je biti v stiku z izvirom življenja, ki poživlja in prenavlja. Niso vidni navzven, so pa učinkoviti in neizbrisni.

Pridi Sveti Duh, pridi v srca vseh, ki hočejo ljubiti in želijo izkusiti resnično ljubezen!

Dve zgodbi o telesu (nagota in duhovništvo)

Nekaj dni nazaj sem bila na predstavitvi tečaja Alfa v Celju. Ko smo bili pri kosilu, sem sedela za mizo z mlado družino. Najstarejša deklica, ki hodi v vrtec, je postala nemirna, težko je karkoli pojedla, ves čas iskala bonbone, kar naprej nekaj spraševala. Besede prigovarjanja so postajale vedno manj učinkovite. V nekem trenutku sem hotela vzbuditi njeno pozornost in sem s prstom potrkala na njen hrbet. S presenečenjem in zanimanjem se je obrnila k meni. Zaznala sem priložnost za igro in sva začeli: »Kaj pa je tole, ki je tako trdo, a je to miza?« »Neee, to ni miza!« »Kaj pa je, a je komolec?« »Ja!« »Kaj pa tole, ki je tako mehko…? In sva šli nekaj minut po telesu gor in dol. Deklica se je umirila, sprehajanje po telesu ji je prineslo veselje.

Še vedno mi ostaja v spominu ta preskok iz nemira v mir, ki se je zgodil preko telesa. Dotik otrokom pomeni veliko.

Tudi nam spust v ta trenutek in resničnost mojega jaza dostikrat omogoči le telo. Telo me pripelje v moj tu in sedaj in v srečanje s seboj.

Druga zgodba je povezana s podobo. Ko sem iskala neke podatke na internetu, sem zaklikala med slike in odprla se mi je fotografija dveh mož na obali, nekje na Bližnjem Vzhodu. V kopalkah, umazana od peska, z veselim izrazom na obrazu. Bila sta duhovnika. Za hip me je spreletelo. Kakšna zunanja razlika v primerjavi z običajno podobo, ko stoji duhovnik v albi ali mašnem plašču za oltarjem. Tu pa skoraj samo golo telo – telo kot dvakrat zakrament. Telo moškega, ki je privlačno in govori o poročnem potencialu, ki ga nosi v dnu, da ustvari občestvo oseb v zakonu z ženo. Drugi zakrament, ki sta ga predstavljala ta dva moška na obali, pa je bil v tem, da sta njuni telesi s tem, kar sta – duhovnika – govorila o onem drugem, prvem Duhovniku, o Jezusu Kristusu.

Nagota je v svetopisemskem pomenu (1 Mz 2,25) močna govorica, ki razodeva stanje prvotne povezanosti z Bogom ali pa, nekaj vrstic dalje (1 Mz 3,7), razodeva novo grešno stanje, v katerem je poprejšnje milostno stanje, v katerem sta bila prva človeka sposobna videti drug drugega tako kot Bog, to je v medsebojnem zaupanju in ljubezni, porušeno. Nagota po izvirnem grehu začne razodevati, da smo krhki in v dnu nezavarovani in ranljivi, zato se moramo pred nepreverjenimi očmi drugega zakriti. Pri varovanju najdragocenejšega v nas nam sedaj pomagata sram in sramežljivost, ki ju prva človeka pred padcem nista poznala.

Duhovnika kot kopalca sta odprla vprašanje pričevalnosti svojih teles. Zunanje znamenje, ki ga duhovnik uporablja za izkazovanje svoje identitete, je štola, je kolar, je križ. Ko se ta del oblačil odloži, ostane zgolj telo. Kaj govori?

Jezusovo telo je najbolj spregovorilo na križu. Takrat je bilo razgaljeno celo do konca. Takrat se je zaradi obreze videlo, da je bil Jud, da je bil mož, rojen iz obljube, iz zaveze. Takrat se je videlo, kar se je na zadnji večerji z učenci slišalo: »To je moje telo, ki se daje za vas.«

Duhovnik se kot moški prvemu potencialu svojega telesa kot zakramenta – ustvarjanju lastne družine – odpove, ga daruje. Kot moški naj ne bi nobeni ženski v telesu ali celo srcu izrekel »To je moje telo, ki se daje zate« v smislu popolne in izključne medsebojne podaritve. Ta velik dar je pridržan poročenemu možu. Vendar telo duhovnika kot moškega še vedno govori, da je ustvarjeno za ljubezen, da bi se dalo ljubljeni osebi. Priključuje se še druga zakramentalnost njegovega telesa, njegova duhovniškost, ki izvira iz prvotne (biti iskren dar drugemu).

Kristusove besede »To je moje telo, ki se daje za vas,« iz duhovnikovih ust pri maši omogočajo, da postane hostija, ki jo drži v rokah, Kristusovo Telo. Skrivnost vseh skrivnosti. Zakrament vseh zakramentov. Govorica, ki se za to uporablja, je prav ta, ki jo nosi človeško telo – telo, ki razodeva ljubezen. Evharistija je razodevanje Božje poročne ljubezni, ki se daje za človeštvo, tako kot se daje poročen mož za ženo (svobodno, zvesto, popolnoma in rodovitno). Duhovnik po zgledu in v moči Jezusa Kristusa daje svoje telo in svoje življenje za Cerkev.

Duhovnikovo telo, slečeno zunanjih oznak duhovništva, še vedno ostaja zgovorno, a ne le zaradi tega, kar kot moški je – ni le potencialni poročenec, pač pa predvsem kot alter Christus, drugi Kristus po maziljenju duhovniškega posvečenja. To je za nas, ki tako telo gledamo, druga zahtevnostna stopnja v razbiranju zakramentalnosti telesa.

Da v veri vidim v koščku kruha Jezusa Kristusa, potrebujem pogled v moči Duha. Ta mi daje videti tudi v razkritem telesu moškega v kopalkah moža, ki je svoj potencial za poročenost predal Kristusu do dna. Tako je v vsej svoji moškosti, ki mu ostaja in je zgovorna, lahko pričevalen za Kristusa, če jo je v celoti predal Njemu. Duhovnikovo telo je toliko bolj pričevalno, kolikor globlje je povezan s Kristusom. Zaradi karizme duhovništva (posebnega milostnega daru) se uresničitvi poročenosti z eno žensko lahko tudi odpove, da se s Kristusom uči ljubiti na duhovniški način. V takem primeru bo njegova najgloblja identiteta, ki postaja prepojena z intimo Božje ljubezni, spregovorila skozi njega kot moškega – kakšen bo kot moški, kako bo deloval (kot samec, ki se razkazuje ali kot srečen moški, ki je najden v ljubezni).

Njegovo telo torej lahko govori tudi brez štole. Odgovornost duhovnika je, da njegovo telo tudi res govori resnico mašništva. Gledalec/ka pa lahko podobo duhovnika v kopalkah razume kot zakrament samo v moči Duha, ki vodi pogled njegovega/njenega srca, da v privlačnosti moškega telesa zagleda tisto, kar je – posvečeno osebo duhovnika (in ne najprej pedofila ali pohotneža ali možnega partnerja).

Na tej točki se ponovno zavem ene glavnih značilnosti krščanstva – ko se spustim v telesnost, ki je vsem skupna, ko smo zgolj ljudje, slečeni vseh zunanjih znamenj, ki nas ločujejo ali označujejo, postanemo kristjani drugačni prav zaradi delovanja Duha, ki nam daje prepoznati resnico. In s tem se vse bistveno spremeni.

Kdo je kristjan 21. stoletja? Tisti, ki (v veri) prepoznava telo kot zakrament, ki živi iz Telesa, ki je zakrament ljubezni. Na ta način smo zelo del tega sveta in obenem velika alternativa, ker smo še bolj kot v svetu doma v delovanju Boga, v delovanju Svetega Duha.

V beganju sredi tega sveta nas bo umiril le dotik Telesa.