Zgodilo se je!

Za božič me je spreletelo, da se je ob rojstvu Jezusa Kristusa razodela poročna kategorija (Božja ljubezen se je osebno spustila v ustvarjeni svet). Ob praznovanju Kristusovega trpljenja, smrti in vstajenja se poročna kategorija razpre do dna, vendar nam je še težje umljiva, ker presega običajne človeške kategorije razmišljanja.

Jezus Kristus je ljubil človeštvo, vsakega od nas, tako zelo, da je dal sebe do konca, da se je izročil in pustil, da je bil križan. V letih krščanstva, ki se nam nabirajo, slišimo veliko besed, razlag o tem presvetem dogajanju. Kako blizu pa nam pride govorica telesa?

Jezus Kristus je Bog in človek. Privzel si je človeško naravo in s smrtjo izkusil vse razsežnosti človeške izkušnje, nič mu ni tujega – razen greh.

Teologija telesa nas uči, da človeško dejanje razodeva človeško osebo – samo človeško telo lahko govori ljubezen (tudi izreka laž). Teologija telesa uči, da je poročni pomen zapisan v človeško osebo na vseh ravneh, moškost in ženskost izražata poklicanost v ljubezen (svobodno odločitev podariti se drugemu, ker je vreden ljubezni). Zapis poklicanosti v ljubezen je tako globok, da seže na biološko raven (npr. hormona oksitocin in vazopresin, ki se sproščata med spolnim odnosom, prispevata k zvestobi moža in žene, saj spodbujata dejanja pripadnosti oz. varovanja pred drugimi).

Ljudje smo navajeni in najbolj naravno se nam zdi, da ljubezen izrazimo na lep način.

Jezus Kristus je izrazil svojo ljubezen na način, ki je navzven izredno grob, nelep – izročil se je, da so drugi z njim, nedolžnim, ravnali grobo.

Njegovo telo je bilo razbito. Med bičanjem in nošnjo križa ter pri križanju je izgubil ogromno krvi. Na križu je umrl verjetno zaradi srčno-dihalnih težav. Kri in voda, ki sta pritekli iz strani, ko ga je vojak prebodel, sta fizični odmev dogajanja v zadnjih urah.

Zaradi preživetega trpljenja pred smrtjo je vbod sulice prinesel naravni rezultat – izliv krvi in vodi podobne telesne tekočine (ki se je verjetno nabrala v bližini srca).

Tudi to branje Jezusovega telesa razkriva veliko skrivnost Božjega in duhovnega.

Izlitje Jezusovih telesnih tekočin je Cerkev vedno razumela kot izvir zakramentalnih milosti, delovanje Božje moči v Jezusu Kristusu, Božjem Sinu. Naravni telesni posthumni izraz je posledica velike podaritve Božje ljubezni.

Materija, telesni del Jezusa Kristusa, človeško telo prežeto z Božjo ljubeznijo (človek, ki je Ljubezen), govori z veliko učinkovitostjo – spreminja svet, spreminja srca. Gre za srečanje dveh različnih kakovostnih redov. Če bi bil Jezus samo človek, bi gledali le tragično smrt človeka, njegove telesne tekočine ne bi imele posebnih učinkov.

Ker zremo izliv telesnih tekočin Bogo-človeka v dejanju ljubezni, kapljanje, izlivanje tekočin in mrtvo telo pripovedujejo popolnoma novo zgodbo.

V tej navzven nelepem in zelo bolečem dogajanju, ki pa se konča z vstajenjem, se skriva neminljivo in najlepše dejstvo – da je Bog ljubezen, ki ne mine in je neuničljiva. Ljubezen Boga je duhovna in je nič ne more pokončati. V Jezusu Kristusu Božja ljubezen na smrtni dan spregovori popolnoma novo govorico – Bogo-človeško telo se lahko daruje do konca, a uničenje, ki prihaja zaradi Bogo-človeškosti ne pomeni konca, pač pa začetek drugačnega življenja.

To je ključni korak vere. To je točka, ko razum poklekne pred skrivnostjo in sprejme dejstva. Po biološki logiki je navzven le kri človeka, ki umira, po razodetju in sprejeta v veri je kri odrešenja, ki kakovostno spreminja stanje človeka in sveta tako, kot je ne more nič drugega.

Verovati, da je na križu zame umrl Bog – da se je tam zgodila ljubezenska združitev z menoj (z vso Cerkvijo), to je skrivnost vseh skrivnosti! A jo lahko otipamo v učinkih, ki jih ima v mojem življenju (življenju Cerkve). Potem razum lažje sprejme Božjo logiko in delovanje – izliv telesnih tekočin (kar vidijo telesne oči) je začetek izlivanja milosti zakramentov (to vidijo moje duhovne oči).

In potem odkrijem dejstvo, da je križ 'Božja postelja' ljubezni, kjer se je Jezus Kristus združil v ljubezni z vsakim človekom, kajti Bog je s svojim telesom odstranil vse ovire, ki ločujejo človeka od združitve z Njim (zmaga nad grehom in smrtjo - odrešenje).

Ostati v ljubezni z Njim je možno, ker je On vse trpljenje sprejel nase in ga posvetil v ljubezni, naredil trpljenje in bolečino zmožno nositi ljubezen. Ob tem se razodeva nova duhovna usposobljenost človeka – podobnost Bogu – vztrajanje v odnosu ljubezni kljub bolečini zaradi združenosti s Kristusom v veri. Temu rečemo krščanstvo.

Naš delež je ostati z Njim v veri, Njegov je v nepreklicni zvestobi razodevati usmiljeno ljubezen in nas obdarjati z novim življenjem.

Začenja se velikonočni čas, čas odkrivanja novosti Njegovega vstajenja v meni!

Hvaljen bodi Jezus Kristus!