torek, 30. marec 2010

Drugačnost kot izziv ljubezni – moško in žensko telo o Bogu

Smo pred prazniki, ko poglobljeno zremo Ljubezen. Naj bo zato zapis tokrat drugačen, bolj zgoščen...

Ljubezen, v katero sta poklicana moški in ženska, ne bi bila mogoča, če v razmerah tega sveta ne bi bila 'podprta' z ustreznim načinom za izvršitev. Božja ljubezen, ki je izlita v naša srca (Rim 5,5) išče poti za udejanjanje. V ta namen ima pripravljeno 'fantastično orodje' – naše človeško telo, ki je moško in žensko. Moški in ženska sta ustvarjena vsak kot edinstven svet zase, ki je avtonomno bitje, sposobno življenja in ustvarjanja('izvirna samota' v teologiji telesa). Vendar mu to ne zadošča. Moško in žensko telo, ki se odzove klicu srca, lahko udejanji najglobljo resnico, ki je zapisana v bistvo človeka; človek je srečen, če se lahko iskreno podari drugi osebi ('izvirna enost' v teologiji telesa). Ženska svojo ljubezen izrazi najgloblje s sprejemanjem moškega, moški s podarjanjem samega sebe ženski. Moška in ženska izrazna oblika ljubezni je pogojena s strukturo njunih oseb – duhovno, psihično in telesno, v dnu pa gre za isto – iskreno podaritev ljubljeni osebi. Od kod ta podtalni program, ki je izvir sreče človeka?

Ustvarjeni smo po Božji podobi. Naša matrica, po kateri smo nastali in v kateri se napaja naša neizmerna človeška pestrost enkratnosti vsakega, je Bog sam, je občestvo Oseb.

Zato lahko v drugačnosti, ki je med moškim in žensko, prepoznavamo odmev drugačnosti, ki je v občestvu Presvete Trojice med Božjimi osebami, saj le drugačnost spodbuja preseganje in kliče v odnos. Moško in žensko telo je torej nek zaznamek na internetu stvarstva, ki nam jasno govori o skrivnosti Boga, ki je Sv. Trojica, ki je podarjanje in sprejemanje med Osebami ter dar Ljubezni same.

V tej luči poskusimo v teh dneh zreti moško telo Jezusa Kristusa, ki razodeva v trpljenju sebe tudi kot Boga, Božjo ljubezen, ki se daje do konca (se iskreno podarja). Daje se kot ljubeči mož za svojo ženo (Cerkev, ki sem tudi jaz), daje se kot ljubljeni Sin Očeta. Ne bodimo žalostni, ker trpi in zaradi tega, kar se Mu dogaja, temveč poskusimo zagledati in sprejeti Njegov iskreni dar. Njegovo trpljenje je najmočnejša govorica ljubezni. Naj me žalosti tisto, kar v meni povzroča, da je potreben tak izraz Božje ljubezni, ki odrešuje. Jezus mi s svojim telesom govori, da me ljubi in sprejema nase vso to bolečino in napor, da bi me vrnil v življenje ljubezni, za katero sem ustvarjena in je izvirno namenjena mojemu telesu. Naj govorica Njegovega telesa očiščuje moje srce in usmerja dejanja mojega telesa, da bi lahko bolj pristno živela svojo žensko drugačnost kot pot k več ljubezni (sprejemanja) do vsake človeške drugačnosti, tudi do moških, da bi postajali vsi skupaj eno v Njem, občestvo v ljubezni. Naj postane moškim zgled, kako naj se pristno darujejo za drugačne kot preseganje svoje omejenosti, kot sad neizmerne in pogumne ljubezni.

Naj po veliki noči stopimo z Njim na novo pot življenja z drugačnostjo, ki je v ženskem in moškem telesu, na prečiščeno pot uresničevanja poročnega pomena našega telesa.

Blagoslovljen veliki teden!

četrtek, 25. marec 2010

Ustvarjeni po Božji podobi 2 (ženska)

Nekaj tednov nazaj smo imeli v našem domu duhovnosti na vikendu uvajanja v krščansko življenje samo kandidatke za prejem birme. Najprej smo opazile, da ima dnevni red stalen zamik – vse se je zgodilo malo pozneje. Dekleta so se lahko pogovarjale v skupinah dlje, lepo jim je bilo biti skupaj, zato se jim ni mudilo naprej, rade so prepevale, prvi večer smo se lahko dolgo igrale igro o hiškah, ki jo sestavljata dve stranici (dve osebi), v njej pa čepi 'prebivalka'. Zlahka smo naredile potem dolgo 'hišo', ki je bila pravzaprav špalir deklet, ki so s stegnjenima rokama zgradile 'streho'. Prehod v večerno molitev, ki je bila kratka adoracija, je potekal nazorno kot vstopanje Najsvetejšega zakramenta, ki ga je nosil kaplan, v našo novo 'hišo' (špalir) – v nastajajočo skupnost.

Bolj kot razglabljanje o stvareh je dekletom spregovorilo dogajanje samo, doživljanje, dotik teles. Pomembno je bilo vzdušje, pesem, harmonija medsebojnih odnosov. Nastopanje pred vsemi jim je šlo težko od rok, uspelo jim je šele kot skupini, ki si je dala najprej spodbudo kot piščeta okoli koklje: »Saj bo šlo!« V garaži (izkušnja suženjstva) so namesto kaosa kričanja, naredile medsebojno zavezo podpore in začele – prepevati! Seveda se to ni ujemalo z našo idejo neugodnosti, ki se sproži v zaprtosti, odvisnosti, ujetosti. Nov izziv za vodstvo!

Sporočilo evangelija se jih je začelo dotikati, ko smo malo olupili 'tipitopi' zunanjo podobo – da so zmeraj lepe in nasmejane. Odvisnosti od nakupovanja, ličenja, dela, telefonov in računalnika, strah pred biti samostojna, spodbuda k upati si biti drugačna – ne vedno ugajati pričakovanjem drugih, nasloniti se na svoje mnenje in notranje občutke in ne slepo slediti mnenju prijateljic ali sošolcev, vse to je odprlo novo dinamiko.

V koga lahko odraste deklica, kaj pomeni biti zrela, pristna ženska, da bo srečna in zadovoljna, čim bolj skladna z Božjo zamislijo?

Ženska je z vsem svojim bitjem, tudi s svojim telesom (bioritmom) ustvarjena za negovanje življenja, za sprejemanje, nošenje in rojevanje novega življenja, potem pa tudi za skrb zanj, za hranjenje. Temu rečemo materinstvo (telesno in duhovno), notranje pa ga doživlja ženska kot usmerjenost v drugo osebo, v pozornost na drugega, v darovanje, nošenje, zanimanje zanjo. Lažje kot moški opazi in začuti, kaj se dogaja v drugi osebi in na to ustrezno odgovori. Sposobna je prenašati vse težave, ki so povezane z odraščanjem, z razvojem otroka oz. šibkega, ranjenega, potrebnega pomoči – to je lahko njen otrok ali pa kakšna druga oseba. Njeno darovanje ljubezni je v sprejemanju drugega in v skrbi zanj, da bi lahko živel v polnosti. Mesečni ritem telesa jo uči tudi drugih ritmov v življenju in naravi. Ženska zaradi doživljanja notranjega prostora, ki je naravno običajno globlji in intenzivnejši kot moški, podpira svoje razmišljanje s pomembnimi podatki, ki ji omogočajo svet doživljati in videti drugače. Pomembno je, da se nauči uravnoteženega pogleda – njena glava poleg srca je še kako pomembna in dobro delujoča in ji odlično služi. Žensko telo je vztrajno, trpežno, a tudi zelo nežno in krhko. Zgrajeno je za sprejemanje, ki je njen, ženski način dajanja. Žensko telo kliče po nekom, ki jo bo varoval in podpiral, ki se ji bo lahko daroval s svojo močjo, trdnostjo, odločnostjo, jasnostjo razuma in plemenitostjo srca, s podporo. To je moški.

Oba skupaj razvijata občestvo oseb, ki je v sinergiji (dopolnjevanju) nova kakovostna enota bivanja in ne zgolj navaden seštevek. V takem občestvu se oba, moški in ženska spreminjata, sta drugačna kot če bi ostala sama ali le s svojimi prijateljicami oz. prijatelji. O tem, kaj nam ta drugačnost med moškim in ženskim (telesom) govori dobesedno o Bogu, več naslednjič.

ponedeljek, 22. marec 2010

Ustvarjeni po Božji podobi 1 (moški)

Teologija telesa se začne pri dveh temeljnih kamnih – dejstvu, da je človek ustvarjen po Božji podobi in pri dejstvu, da Jezus Kristus v polnosti razodeva človeka samemu sebi.

Če torej želim spoznati, kdo v resnici sem, je najbolj obetavna pot človeško danost (kar kot moški ali kot ženska sem) sprejeti, obenem pa jo odkrivati, razvijati, prečiščevati… s pomočjo Jezusa Kristusa.

Preprosto, obenem pa zakomplicirano, saj to zajema pravzaprav vse življenje.

Ta vikend smo imeli pri nas skupino samih fantov, ki se pripravljajo na prejem zakramenta birme. Še vedno jih čutim v telesu, bi se reklo, ker odmevajo v meni odnosi, ki smo jih na hitro stkali. Fantje so v intenzivni fazi odraščanja, odkrivajo svoje darove, zmedeni so v raznih negotovostih in pritiskih, ki izvirajo iz sprememb v njih samih ter iz okolja v katerem se gibljejo, odločajo se za smer nadaljnjega šolanja, počasi se začenjajo prve zaljubljenosti… V tem dogajanju jih doleti še priprava na zakrament birme.

Nekaj fantov je na tem vikendu opravilo še preizkus pripravljenosti na birmo v smislu preverjanja znanja o veri, poznavanja molitvenih obrazcev itn. Ko so vsi opravili 'izpit', se je ventil, ki jih je stiskal, odprl. Sprostili so ga s skandiranjem, zborovskim ritmičnim izrekanjem besed Očenaša, parkrat so ga tudi zapeli. Čutili so se močne, uporniške, zmagoslavne. V garaži, ko so izkušali, kaj pomeni ujetost suženjstva (sredi biblične ambientacije izhoda iz Egipta), so se nekateri med sabo lotili tudi fizičnega obračunavanja – prerivali so se, vpili, koga udarili. Na hodnikih so se šli pred umivanjem bitke z brisačami. Najraje so prenašali drva v verigi, ustvarjali z lastnimi rokami izdelke, ki so predstavljali darove – športa, družine, prijateljstva. Kar so imeli povedati, so povedali na kratko in hitro, nastopanje pred skupino 55ih jim ni delalo težav, le s petjem in branjem so imeli nekateri zadrege. Fantje! Ustvarjeni po Božji podobi.

Teologija telesa nas uči, da je naše telo zakramentalno. Vidno razodeva nevidno, struktura moškega in ženskega telesa pripoveduje globljo notranjo, osebno resnico, razodeva lahko tudi Božjo skrivnost.

Taisti fantje, ki so se s skandiranjem Očenaša osvobajali od pritiska izpita, ki jih je držal v šahu, so nato zvečer skupaj z menoj iskreno molili desetko rožnega venca po namenih, ki so jih sami izbrali. Niso bili prisiljeni, sami so me izzvali s povabilom. Ti fantje, bojevniki, katerih telesa so vedno močnejša, krepka, visoka, so znanje molitvenih obrazcev uporabili skladno z notranjo resnico. Molili so za vse, ki jih imajo radi – za starše, za prijatelje, za punco, za tiste, ki jih poznajo. Sprejeli so večerni blagoslov – križ na čelo – in potonili v zaslužen spanec.

Moško telo razodeva osebo moškega kot zaščitnika, varuha, tistega, ki je pripravljen nastaviti hrbet in sprejeti udarce, da zavaruje šibkejše ali ljubljene – dekle, ženo. Moško telo razodeva sposobnost hitrih, racionalnih odločitev, vzpostavljanja potrebnih pogojev za življenje, z delom lahko ustvari, kar se potrebuje za življenje. Pripravljen je prestavljati gore. Moško telo razodeva, da lahko moški vnaša življenje v druge, da lahko zaseje novo življenje. Moško telo razodeva sposobnost vodenja, pomirjanja, vliva zaupanje. Moški se lahko daje za drugega, posebej za ljubljeno osebo, žene in otroke, tako, da se vrže v delo, v aktivnost, da se daje do konca, da izgori, se žrtvuje, iztroši do konca. Kdor sprejme tako njegovo darovanje, mu izkaže ljubezen.

Skrivnost ustvarjenosti po Božji podobi, ki se kaže v dejstvu, da smo ustvarjeni kot moški ali ženska, se razbira skozi razumevanje prav moškosti in ženskosti. Moški brez ženske ne more v polnosti razviti svojega bistva človeškosti in obratno. Prav pečat naše moškosti oz. ženskosti nas kliče k preseganju in iti k drugemu, k drugačnemu. To je razsežnost, ki jo bolj doživljamo kot gledamo ali o njej razmišljamo, saj je tako globoko del nas. Zato se je včasih ne zavedamo, ampak ji le sledimo kot notranjemu toku. Teologija telesa nam to najglobljo plast, ki odmeva v naši spolnosti, razodeva kot poklicanost v ljubezen, poklicanost v odnos, v občestvo. O tem več naslednjič, ko se srečamo še z dekleti – z ženskostjo.

sobota, 13. marec 2010

Teologija telesa – od satelitskega pogleda na blatno pot spomladanskega travnika

Nocoj grem v Tolmin, v župniji imajo postne večere, naša tema bo teologija telesa in evharistija. Tretjič imam t. i. ponovitev Nikodemovega večera v Ljubljani, kjer smo bili štirje, večer je bil zasnovan kot pogovor v klubu. Vsakič, ko pa grem sama, naredim nekaj sprememb, saj sem vmes spoznala in doživela kaj novega.

Pri tem mi je v izziv vprašanje, kako sploh predstaviti teologijo telesa, ki je celovit sistem, da bi prebudilo okus po še: »Ja, to me zanima!«. Lahko bi uporabljala bombastično govorico in energijsko nabit govor, ampak zavedam se, da takšno navdušenje hitro ugasne. JPII (papež Janez Pavel II.) je rekel, da resnica sama privlači, pritegne in navduši nas resnica. Moja naloga je torej pokazati nanjo in pomagati, da se razodene ali da se jo prepozna.

Teologija telesa se dobro bere, lahko je tudi zahtevno branje, ampak notranja logika in svoboda, ki seva iz nje navdušujeta. Kako naj pa postane del mojega življenja?

Prvi korak je gotovo osvojiti jo z glavo, poskusiti razumeti, kaj sporoča, kakšne novosti, kako izziva moja dosedanja prepričanja in poglede. Študijski pristop je potreben in se ga splača uporabiti. A to je šele začetek. Temu bi rekli s podobo, da si ogledamo Zemljo iz vesolja, posnetki so fantastični, toliko različnih oblik krajin, prostranstva, barve… Vse skupaj se zdi obvladljivo, saj jo zajemamo z enim pogledom, še posebej, če je kje ob strani legenda.

Naslednji korak je prepoznavanje teh velikih tem iz satelitskega pogleda (npr. 'telo kot zakrament', 'poročni pomen telesa', 'izvirna enost'…) v svojem življenju. Tehnično bi se izrazili, da začnemo primerjati letalske posnetke s stanjem na terenu. Zahtevnost se poveča. Teren (vsaj me, ženske), lahko doživljamo precej bolj bogato in večplastno, kot ga opisuje nek posnetek ali zemljevid. Čutim veliko več, saj se mi recimo na čevlje lepi blato, na koži zaznavam piš vetra, ki me pomirja, zagledala sem se v brezo in njene liste, ki trepetajo in prebudijo se mi spomini na otroštvo, ko smo se igrali med dvema ognjema na ulici, zadnja črta je potekala ravno ob brezi na sosedovem vrtu. O vsem tem na fotografskem posnetku ne piše. Zame, ki stojim na eni od konkretnih točk posnetka, pa je takšno pestro notranje dogajanje dejstvo.

Ko poskušam odkriti objektivno opisane pojme (npr. 'telo kot zakrament') v svojem življenju, se soočim z lastno izkušnjo, z gledanjem in prepoznavanjem, razbiranjem dogajanja v meni sami, v moji notranjosti, z zaznavami, ki prihajajo od telesa v mojo zavest, vplivov okolja in drugih oseb. Tega je lahko več ali manj, a je zelo pomembno. Zavedanje in gledanje lastne izkušnje je za razbiranje sporočila teologije telesa v mojem življenju ključno. Ko začnem vstopati v svojo zgodbo, kako moje telo govori meni o Bogu (to teologija telesa je sama na sebi, kaj telo govori o Bogu), se soočim najprej z neke vrste kulturnim (orientacijskim) šokom. Privaditi se je potrebno na tak razkorak, kot je letalski posnetek in stanje na terenu.

Privajanje na nove poglede v lastnem življenju, ki ga prebiram iz dogajanj v mojem telesu, je za nas kristjane 21. stoletja v Sloveniji potrebno, saj srkamo skoraj nevede iz vseh por sodobnega življenja dualistično pojmovanje človeka. Mogoče je šel sodobni proces še dlje, da je razpršenost posameznika tako velika, da se človek dojema kot kolaž telesa, razuma, čustev, zunanjega videza, srca, virtualne identitete na netu, raznih družbenih vlog… Vsekakor nekaj, kar mu ne daje izkušnje enosti.

Moč sporočila teologije telesa, ki je evangelij odrešenega telesa, nas bo dosegla šele, ko bomo prišli toliko v stik s seboj, da nam bo naše telo začelo pripovedovati, kje smo – da bomo sprejemali zaznave o jezi, veselju, bolečini, utrujenosti… Za začetek torej bomo poskusili nastaviti satelitski ali letalski pogled na teologijo telesa, potem se bomo pa spustili na pot, v konkretna srečanja z našim telesom v vsakdanjem življenju. Na ta način, upam, da bomo lahko odkrili svežino, ki jo evangelij ima za nas.
MPija