Za biti v tišini se je danes potrebno vzgajati. Včasih je bila tišina normalni del življenja, danes pa je za večino normalni del življenja trajna zvočna kulisa – radio, razni predvajalniki glasbe, televizija, računalnik, klepet in pogovor…
Teologija telesa zahteva tudi tišino, sicer njeno sporočilo ne more prodreti do našega srca. Teologija telesa mi sporoča, da potrebujem tišino, da odkrijem, kdo sem. Tišina je zelo konkretna – zajema moje čute in zajema moje srce.
Dobra novica je, da tišina je na razpolago in je na dosegu tvoje roke. Povzročitelje raznih zvokov, hrupa… se da ugasniti, da se umakniti v prostor, kjer jih ni, da se celo zamašiti ušesa (skrajni poseg, a možen! – na romanju, kjer sem bila jeseni, sem si tako zagotovila čas za osebno molitev – čepki za ušesa, ki so mi prišli prav na zelo živahnem avtobusu).
Tišina je na prvi pogled dolgočasna, zato se ji izogibamo. Nič se ne dogaja. Tišina je lahko na začetku strašljiva. Ne vem, kaj se bo zgodilo, kaj se bo pokazalo. Predvsem plaši, ker pomeni, da se srečamo s seboj. Marsičesa v sebi ne bi radi srečali.
Tišina je lahko zelo blagodejna. Prinese umiritev. Omogoči, da se vrvež stvari in misli, ki jih nosim v sebi, uredi. V tišini lahko začutim in zaznam, kje sploh sem, kaj se mi dogaja, kaj je zame pomembno. Tišina je pot do resnice o sebi.
Tišina je zelo pomembna za zdravo in kakovostno osebno življenje. Na tišino se je potrebno privaditi in se naučiti bivati v njej, jo uživati, jo sprejeti kot dar.
Prvi poskusi so lahko preprosti. Ustvarjanje zunanje tišine. Zavestno zmanjšujem zvočno kuliso – za poslušanje radia, glasbe se odločim takrat, ko res poslušam. Začenjam ločiti med poslušanjem in mašenjem, prekrivanjem česa drugega, tudi med poslušanjem in begom. Včasih poslušam, da ne slišim. Pomembno je, da se začenjam zavedati. Naslednji korak je, ko naredim tudi kakšno spremembo – ne delajmo je sami in na silo. Spoznanja vključimo v molitev in vse korake spremembe delajmo z Božjo pomočjo, naj tudi odkrivanje tišine že postane pot sodelovanja z Bogom. Tudi odločitev, da bom pol ure dnevno v tišini, naj ne bo storjena z lastno voljo – našo željo po tem koraku izročimo v priprošnjo Bogu, naj nam podari vztrajnost. Za vsak premik smo lahko hvaležni. Spremembe starih navad so včasih težke. Najbolj nas bo potegnila izkušnja sama.
Za naslednji korak vstopanja v tišino lahko izkoristimo trenutke v naravi. Sprehodi, opazovanje, postajanje ob drevesu, hoja, tudi tek. Takrat se osredotočim na zunanji svet in se prepustim, da me nagovarja brez besed, s svojo prisotnostjo. Pri tem uporabljam različne čute – voham, gledam, poslušam, okušam, tipam. Ko to delam, se prepustim in opustim svoje misli. Pustim, da se v meni rojeva občutek zaznave in odgovor. Izogibam se predvsem vnaprejšnjim presojam iz glave. Telesno gibanje je tudi vstopanje v dinamično poslušanje telesa – to je lahko izkušnja izstopanja iz lastnih misli, metoda odmika.
Biti v tišini je izkušnja, ki je sestavljena iz več dejavnikov. Zunanji pogoji (relativna odsotnost zvokov, tudi če se pojavi kakšno šumenje, petje, ropot v blagi meri, je to še vedno zmerna tišina) vzpostavljajo osnovo. Notranji pogoji so zahtevnejši, a tudi bolj zanimivi. Razviti je potrebno sposobnost zaznavanja toka lastnih misli, podob, skrbi, želja, ki me napolnjujejo in vodijo. Zaznati jih in jih usmerjati. Učiti se ustaviti jih ali jim slediti v izvir (od kod prihaja misel, kaj je za njo, kaj mi hoče povedati), jih odložiti. Vaja, ki mi lahko pomaga urediti vrvež, je naslednja: misli, ki se podijo po glavi, prepoznam in poimenujem (urediti nakup novega računalnik, poskrbeti za otroke popoldan, z ženo bi rad govoril o ponudbi novega dela…) ter jih vsako posebej odložim na namišljeno polico. Vsake se lahko dotaknem v mislih, jo ogledam in tudi pretehtam, kako pomembna je. Zaznam, koliko me vznemirja in kliče ali pa, da lahko počaka. Tiste, s katerimi se ne želim ukvarjati sedaj, prosim, naj 'gredo na sprehod na vrt' – pošljem jih proč. Z njimi se bom ukvarjala pozneje. Tako navadno ostane le ena ali dve, ki sta najbolj živi. Ko se v miru srečam z njo, jo predstavim Gospodu, tako nastane iz tega pristna molitev, ki je lahko zelo rodovitna. Ko se razreši, se vame naseli mir. To je sad tišine, v katero sem začela vstopati. Če uspem urediti misli, ki me vznemirjajo, nastane v meni prostor, da prisluhnem. Nečemu globljemu v meni. Kako sem, kako zaznavam svoje telo, splošno počutje. To je odličen trenutek za vstop v molitev – pogovor z Drugim, z Bogom, ki ima sedaj prostor, da mi tudi kaj reče, saj Ga lahko poslušam (prej imam preveč opravka s seboj).
Več ko imam izkušenj s tišino, z odpravljanjem v tišino, manj potrebe po miselnih opravkih imam v času in več okušanja bivanja mi prinaša. Tišina mi lahko omogoči srečanje s seboj v večjih globinah. Sad spuščanja v tišino, ki je zavedanje globine jaza in odprtosti k Bogu, in ki ne gre mimo 'biti v telesu', je večja umirjenost, sproščenost, spočitost.
Beseda papeža Benedikta XVI.:
"Peter Angelario, kakor je bilo Celestinovo rojstno ime, bil »iskalec Boga«, ki je iskal odgovore na velika življenjska vprašanja, kot so: Kdo sem?, Od kod prihajam?, Zakaj in za koga živim? Na tej poti iskanja resnice in sreče, torej Boga, se je odločil za puščavniško življenje, in ravno v zunanji, predvsem pa notranji tišini je lahko zaznal Božji glas, ki je usmeril njegovo življenje. In tukaj se po papeževih besedah nahaja pomemben vidik tudi za nas. Živimo v družbi, v kateri vsak prostor, vsak trenutek mora biti zapolnjen s pobudami, dejavnostjo, zvokom; pogostokrat ni časa niti za poslušanje in pogovarjanje, je dejal papež in zbrane pozval, naj se ne bojijo narediti tišino zunaj in znotraj sebe, kajti tako bodo lahko zaznali Božji glas in tudi glas sočloveka." (iz pridige v Sulmoni, 4. julij 2010, radio Vatikan)
"Prosim vas, da se vsak dan zazrete v svoje srce in najdete vrelec vsake resnične ljubezni. Jezus je vedno tam, mirno čaka, da se umirimo pri njem in slišimo njegov glas. V globini vašega srca vas kliče, da z njim preživite čas v molitvi. Vendar pa ta vrsta molitve, resnična molitev, zahteva disciplino: zahteva vsak dan najti trenutke tišine. Pogostokrat to pomeni, čakati, da Gospod spregovori. Tudi med delom in stresom našega vsakdanjega življenja potrebujemo ustvariti prostor za tišino, kajti v tišini najdemo Boga, in v tišini odkrijemo, kdo smo v resnici. In tako odkrijemo poseben poklic, ki nam ga je dal Bog za izgradnjo svoje Cerkve in odrešenje našega sveta." (iz nagovora mladim pred westminstrsko katedralo v Londonu, 18. september 2010, eksodus TV)
