Ko sem bila majhna, sem opazovala, kako se je brat učil voziti s kolesom. Ni mu šlo takoj, potem pa se spomnim veselja na obrazu, ko se je lahko sam vozil po ulici. Prej bi se lahko s kolesom poškodoval, ko se je naučil, je bilo to zanj naravno gibanje, šlo je spontano.
Molitve in zajemanja iz Božje besede se je tudi potrebno naučiti. Sprva se nam lahko zdi, da je zelo zahtevno, da se bomo še kam zaleteli, ali pa da ravnotežje preprosto ne deluje in se nikamor ne premaknemo. Potrebno je nekaj vaje, potem pa steče vedno bolj spontano, naravno.
V človekovo naravo je odnos z Bogom zapisan in položen že od stvarjenja. Molitev dejansko ni nekaj, kar bi se naučili od zunaj – tudi vožnja s kolesom je na nek način položena v človeka, saj ima sposobnost poganjanja in ravnotežja. Molitev je torej bolj odkrivanje sposobnosti globoke notranje povezanosti in pogovora z najbolj drugačnim in obenem meni najbližjo osebo – to je z Bogom.
Prvo vstopanje v molitev prejmemo v otroštvu in pri verouku preko klasičnih oblik molitve. To so izkušnje drugih ljudi, preko katerih tudi mi vstopamo v odnos z Bogom (npr. Očenaš je izkušnja Jezusovega odnosa z Bogom očetom, Zdrava Marija je pogovor, ki se je zgodil med angelom in Devico Marijo, Molim te ponižno je molitev, ki se je rodila iz odnosa med Bogom in sv. Tomažem Akvinskim itn.). Prvi korak je vstopiti v tradicijo, osvojiti navado obračanja h Gospodu.
Naslednji korak, še posebej, ko smo v polnosti uvedeni v krščansko življenje (prejem darov Svetega Duha), je rast v osebnem odnosu z Bogom. Povemo Mu kaj tudi po svoje – in se učimo slišati, kaj On govori meni. Ko se za tovrstni odnos želimo odločiti zares, se lahko obrnemo tudi na koga z več izkušnjami. Načinov molitve je veliko, odkriti je treba, katera je primerna zame. Krščansko občestvo bogate izkušnje duhovnega življenja (Katekizem Katoliške cerkve, 2. in 3. del) neguje in predaja naprej: Delavnice molitve in življenja, uvajanje v molitev (kapucini, uršulinke, jezuiti, salezijanci...), literatura, duhovni pogovor in spremljanje, duhovne vaje, molitev na internetu... Pomembno je, da je molitev pristna in realna. Pri tem mi zelo pomaga telo, ki ne laže. Sama se sicer lahko slepim in se delam, da nisem jezna, da me ni prizadelo, da me ne boli, da mi ne razganja srca… a v resnici vse to čutim. Odnos z Bogom je gotovo tisti, kjer se mi ni treba pretvarjati, kjer sem lahko v resnici to, kar sem – čudovita, navdušena, pa tudi uboga, ljubosumna, ranjena… Biti v stiku s seboj, z resničnostjo, v kateri sem, pa četudi mi ni všeč, je najboljša izhodiščna točka za spoznavanje Boga. V molitvi se ne bo zgodilo nič, če bo nekje visoko nad menoj, ne pa prav v tisti točki, ki me žuli.
Božja beseda je studenec, ki ne usahne. Nekateri kristjani in mnogi katoličani mislijo, da je branje Svetega pisma in molitev ob njem za pilote letal, medtem ko so oni samo dobri kolesarji. Vsako nedeljo sicer poberejo kakšen listek, ki ga piloti razdelijo iz letala, ki kroži nad domačim krajem, ampak to je tudi vse.
Vsak, ki je krščen v Jezusa Kristusa, je poklican, da svojo ljubezen do Gospoda odkriva in v njej raste prav s pomočjo Božje besede. Božja beseda je polna Svetega Duha. Je življenjska in nikoli do konca spoznana, izrečena, saj je Bog vedno delujoč. Res je, da je Sveto Pismo zbirka knjig, ki prihaja iz drugačne kulture kot je naša slovenska, da so uporabljene različne literarne oblike, da je marsikaj nasprotujočega… Drži, Sveto pismo je potrebno tudi spoznati, se o njem poučiti, da bi ga lahko brali in razumeli. Vendar se sanje o pilotih ne začnejo ob razpisu službe za pilote, pač pa ko opazimo širno nebo, začutimo veter na koži in izdelamo prvo letalo iz papirja, ki naredi lep let čez dvorišče.
Mojstri letenja bomo postali, ko bomo korak za korakom odgovarjali na klice in spodbude Svetega Duha. Piloti navadno v potniških letalih s seboj peljejo veliko število potnikov – in vsi izkusijo letenje. Ni potrebno, da si pilot oz. duhovnik, da bi bral Sveto pismo za svoje življenje.
Do izkušnje letenja – to je do živega stika s Svetim pismom, ki te nagovori za življenje, ki te preoblikuje, ki te tolaži, vodi, razsvetljuje, spreobrača, lahko pride vsak, ki se odpre Svetemu Duhu in veruje, da je Jezus Kristus Učlovečena Božja beseda. Varna pot do pristnega krščanskega 'letenja' – molitve ob Svetem Pismu vodi skozi občestvo Cerkve, branje Pisma v kontekstu cerkvenega nauka in tradicije. Če nisem pilot, sem lahko potnik. Če nisem usposobljen za pilotiranje, se lahko dam voditi, peljati – poučiti. Obstajajo organizirane oblike uvajanja v Sveto pismo (teološka fakulteta, Katehetsko pastoralna šola), duhovne vaje, biblične skupine, spletne strani.
Priti do izkušnje kolesarjenja in letenja nam pomagajo drugi, kolesarjenje in letenje pa spreminja nas. Božja beseda nas bo osvojila, če jo bomo brali, rasli v odnosu do nje.
Nauk teologije telesa nas bo prepričal toliko prej, kolikor močnejša je v meni izkušnja delovanja Svetega Duha v Božji besedi. Začni danes.
