Spregovoriti o odrešenju telesa kot nečem, kar je bistveni del krščanstva in nekaj, kar me lahko navduši in spravi na kolena, v današnjem svetu ni lahko. Zdi se na prvi pogled, da je ta pojem stvar odmaknjene teologije ne pa del vsakdana preprostega kristjana.
Razlaga, ki pripada krščanski teologiji (telesa po Janezu Pavlu II.), pravi: odrešenje telesa se nanaša na dokončno upanje, to je na vstajenje naših teles, kar pomeni Kristusovo zmago nad smrtjo ter na vsakodnevno upanje, to je na svobodo za življenje po Duhu, za odločanje za dobro, kar pomeni Kristusovo zmago nad grehom, ki je učinkovit dar odrešenja za vse ljudi, sad trpljenja in vstajenja Jezusa Kristusa.
Kaj pa odrešenje telesa za 'vsakdanjo rabo'? Odrešenje telesa – dokončna varianta – pomeni, da bo naše telo (to pomeni vsa naša človeškost, vse, kar sem) v nebesih spremenjeno, vsi naši človeški potenciali nepredstavljivo izpopolnjeni. Christopher West pravi, če se danes vozimo s praznimi pnevmatikami, bomo v nebesih leteli. (Ko govorimo o telesu, mislimo na celotno človeško osebo, vključno s telesom in ne dualistično zgolj telesa, ločenega od ostalega.) Ko torej spregovorimo o odrešenju telesa, spregovorimo o največji možni konkretnosti Božjega delovanja za celotno človeško osebo – celo otipljivi del človeka se bo poduhovil, bo čisto prežet s Svetim Duhom. Opisano zelo plastično bi lahko rekli takole: moje telo, ki ga poznam od rojstva in izkušam, kako se spreminja, kako odrašča, se stara, vem, kaj vse zmore (in česa ne več), to telo bo v nebesih spremenjeno (poveličano, deležno v največji možni meri podobnosti Bogu) in ne bo več podvrženo trpljenju, bolečinam, nesmrtno bo, popolnoma jasno in sijoče bo, prelepo, brez kakršnihkoli napak ... Človek bo s telesom vred pridobil največjo možno podobnost Bogu, zato bomo tudi med seboj povezani v dopolnjeni človeškosti v ljubezni tako, da bomo poznali drug drugega tisočkrat bolj kot najbolj goreči zaljubljenci na zemlji. Tako zelo, da bo potreba po zakonski skupnosti presežena.
Do prepričljive slutnje, ki prebuja spontano hrepenenje po nebesih, lahko pridemo s pomočjo izkušenj odrešenja telesa v vsakdanjem življenju. Potreba po odrešenju pomeni, da sem v stanju, iz katerega se ne morem rešiti sama – potrebujem pomoč nekoga drugega. V našem primeru gre za rešitev iz primeža greha, zla, 'smrti', ki je odtekanje življenjske sile v odnosih itn. Potrebujem pomoč Boga, ki je edini resnični odrešenik.
Do klika, kaj odrešenje telesa za 'vsakdanjo rabo' je, nam pomaga odkritje, da izkušnja življenja, ki jo imamo, ni edina možna (obzorje vsakdana, ki se mi dogaja, ni edino možno). Včasih je zelo težko (še posebej dolgoletne kristjane) prepričati, da obstaja še bolj svoboden in srečnejši način življenja (ki je običajno zahtevnejši). Ko smo bili v komunizmu, nismo vedeli, da obstajajo trgovine z desetimi različnimi vrstami kruha, petimi vrstami žemelj in drugim drobnim pekovskim pecivom, za nas je obstajal le bel in črn kruh, navadna štruca ali hlebec, to je bilo naše 'krušno obzorje'. Podobno je v primeru osvoboditve, ki nam jo je prinesel Kristus – dokler nimamo izkušnje učinkovitosti milosti odrešenja in kakovostne spremembe , ki jo prinese Božje delovanje v nek del našega življenje, poznamo le sivino, o barvah ne vemo nič – smo bolj teoretiki kot praktiki.
Sivino našega življenja (ki ima sicer zelo bogato teksturo) povzroča poželenje, ki je skrito v našem srcu in nas nagiba, da težimo za slabim, čeprav si želimo dobrega (ranjeni smo z izvirnim grehom). Naše zmožnosti (svobodna volja, prepoznavanje resnice, zmožnost ljubiti kakor ljubi Bog, videti dostojanstvo v drugi osebi…) so okrnjene, porušene. Še vedno delujejo, a z določeno sistematično napako, zamaknjeno ali pa ošibelo. Naš pogled je zastrt, zato ne prepoznamo več (ali pa z zamikom), da je telo ustvarjeno za ljubezen in namenjeno izražanju ljubezni, da razodeva dostojanstvo človeške osebe in odseva skrivnost Boga samega.
V začetku pa ni bilo tako, stanje izvirne nedolžnosti prvega človeka (1 Mz 2,25) pred padcem nam je lahko v spodbuden navdih, da dojamemo, da stanje, ki ga izkušamo danes, ni edino možno za človeka! Prvi človek ni bil tak in odrešeni človek ima že danes možnost, da živi svobodno za ljubezen, ki ga najbolj osreči. Ker je Kristus prišel na svet in ne z besedo, pač pa z dejanjem, s svojim telesom konkretno izrekel popolno ljubezen, smo tudi mi odrešeni v vsej človeškosti in imamo možnost drugačnega življenja. Bistvo je v tem, da Jezus osvobaja naša srca za pogled ljubezni, čisti pogled, ki prepozna v drugi osebi nekoga, ki se mu lahko podarim ali pa ga vidim kot meni podobnega, brata in sestro. Čist pogled je bistvena, kakovostna sprememba stanja mojega srca – novo obzorje, zajame pa celotno osebo (tudi telo).
Spominjam se dogajanja v naši mali skupnosti v času začetne formacije. Voditeljica mladih sester je bila sposobna in goreča sestra. Različnost pogledov in življenjskih izkušenj je bilo v začetku dragoceno bogastvo. Veselila sem se vsakršne izmenjave, medsebojne delitve, dopolnjevanja in spodbujanja. Sčasoma pa sem začela doživljati pritiske in očitke. Nesoglasja so se ponavljala in v meni se je prebujal vedno močnejši upor, kritika in jeza. Srečanja so postala mučna, odnos je zablokiral in če se je le dalo, sem se izognila pogovoru.
Prej igriva in prijazna komunikacija je postala zelo mučna in težka. Vsako besedo voditeljice sem doživela kot napad na mojo svobodo, kot kritiko in ne sprejemanje moje osebnosti. Ko mi je v začetku postnega časa napisala pismo in mi svetovala, kaj naj preberem iz naših konstitucij, da se bom lahko poboljšala, je jeza v meni postala neobvladljiva. Zajela me je želja po maščevanju in odločitev, da takega ravnanja ne bom več prenašala. Naredila sem seznam vseh njenih napak, nepravilnosti in prijemov, ki so se mi zdeli neustrezni. Odločila sem se, da jo pokličem na pogovor. V večerni molitvi sem Jezusu odprla vso svojo bolečino, užaljenost, jezo, žalost in upor in ga prosila, naj on sam vstopi v to dogajanje. Želela sem slišati njegovo besedo, zato sem naključno odprla Sveto pismo. Pogled mi je padel na psalm: »Gospod, postavi stražo pred moja usta, da se ne pregrešim z jezikom.« Ta beseda je močno zarezala v srce. Vse telo je zadrhtelo. Dolgo sem jokala in skozi solze je napetost v meni popustila. Upor se je omehčal, v ozadju jeze pa sem prepoznala samovoljo in napuh. Na sebi sem začutila usmiljen in ljubeč Kristusov pogled, ki me je izpolnil z mirom in toplino. Potreba po maščevanju je popolnoma izginila. Zaslišala sem tihi notranji glas, ki me je vabil: PRISLUHNI…SPREJMI…SODELUJ…HODI ZA MENOJ!
V naslednjih dneh sva se z voditeljico res srečali. Preprosto in spoštljivo sva si lahko povedali vsa mučna doživljanja, a pogovor je izzvenel v zavezo in odločitev za sestrinstvo. To seme se je skozi desetletje razvilo v prijateljstvo in globoko hvaležnost za vsak korak te poti.
Za sprostitev daru (da bi doživeli učinkovitost) odrešenja telesa, ki nam ga je pridobil Kristus, je potrebno: spoznati samega sebe, trenirati svojo voljo in uravnavanje impulzov telesa, preverjati raznovrstne želje in nagibe. Učiti se poimenovati jih, preverjati in usmerjati v dobro – zase, za druge, za Boga. Učiti se odpovedati se čemu, da bi rasli v svobodi in podarjanju, to pomeni učiti se umirati z Gospodom v konkretnih stvareh življenja.
Meja med pristno željo, ki je dobra (npr. spolno željo, željo po določenem imetju) in poželenjem (težnjo po spolnosti, ki bo zadovoljila moje potrebe, lastnini, ki mi prinese moč), je lahko včasih zelo tenka. Ni nujno, da vedno uspemo pravilno razbrati. Lahko pa se vedno znova vrnemo in poskušamo naprej. Prave zmage v teh prizadevanjih in resničnih sprememb v svojem življenju, stanju srca, smo deležni, ko se v razločevanjih in bitkah za dobro, v bitkah s poželenjem, uspemo nasloniti na Gospoda, ki se nam brezpogojno daruje, odpušča, zdravi, poučuje, vodi…da On v nas stori milostno preobrazbo.
To nas dela kristjane; v takšnih izkušnjah lastnega prizadevanja in obenem prepuščanja Gospodu, ki v meni dela vse novo, se napaja otipljiva slutnja, kako bi lahko bilo v nebesih. Ta slutnja je dopolnjujoči pol upanja in vere v večno življenje, vedno bolj zakoreninjena v preizkušeni in utrjeni veri iz vsakdanje rabe.
P. S. Napisano skupaj s s. Judito, objavljeno bo v Naši katehezi.
Beseda Janeza Pavla II.
Odrešenje je resnica, je stvarnost, na podlagi katere se mora človek čutiti poklicanega, in 'poklicanega z učinkovitostjo'. Zavesti se mora tega klica tudi skozi Kristusove besede po Mt 5,27-28, ki jih ponovno beremo v polnem kontekstu razodetja telesa. Človek se mora čutiti poklicanega, da odkrije, ali celo bolje, da uresniči poročni pomen telesa in na ta način izrazi notranjo svobodo daru, to je svobodo takšnega duhovnega stanja in moči, ki prihaja iz obvladovanja poželenja mesa. (46,5; 29. oktober 1980, prevod sMPija)
Čistost kot krepost ali kot sposobnost "ohraniti svoje telo v svetosti in časti", združena z darom pobožnosti, sadom Svetega Duha, ki prebiva v 'templju' telesa, omogoča v telesu tako polnost dostojanstva v medosebnih odnosih, da je sam Bog s tem slavljen. Čistost je slava človeškega telesa pred Bogom. (57, 3; 18. marec 1981, prevod sMPija)
