Beseda Janeza Pavla II.
"Te besede /Kristusov govor na gori/ odkrivajo ne le drugačen etos /kot je freudovski ali sumničav/, pač pa tudi nov pogled na človekove zmožnosti. Pomembno je, da čuti prav v svojem srcu, da ni nepreklicno obsojen na in prepuščen poželenju mesa, pač pa da se v tem istem srcu čuti poklicanega z močjo. Poklicanega k najvišji vrednoti, ki je ljubezen. Poklican kot oseba v resnici svoje človeškosti, in s tem tudi v resnici svoje moškosti in ženskosti, v resnici svojega telesa. Poklican v resnici, ki je njegova dediščina 'od začetka', dediščina srca, ki je globlja od grešnosti, ki jo je podedoval, globlja kot trojno poželenje /1 Jn 2,16/. Kristusove besede, postavljene v celotno resničnost stvarjenja in odrešenja, ponovno aktivirajo to najglobljo dediščino ter ji v človeškem življenju dajo resnično moč."
(46. avdienca, 6. odstavek; 29. oktober 1980, prevod sMPija)
