Odrešenje telesa in življenje po Duhu (2) – Bog je Skala

Stopimo še na blatno pot, v konkretnost, ki jo prepoznavamo skozi telo. Kako se dogaja tisti 'prepustiti vse Bogu, umreti, da On dvigne v novo življenje'.

Verjetno se to dogaja vsakemu z drugačnimi odtenki, a če gre zares, ni lahko. Umiranje pomeni, da se odpovem nečemu, kar mi po mojem mišljenju in dosedanji izkušnji prinaša, daje 'življenje'. 'Življenje', kakor ga poznam je lahko nekaj dobrega, a mi Bog ponuja še nekaj veliko boljšega; lahko je 'življenje', kot ga poznam, v resnici nekaj slabega, a v mojem omejenem ali grešnem poznavanju/zmoti predstavlja oporo, na katero sem navajena (takšni primeri so npr. pri moških odvisnost od pornografije, pri ženskah neurejena čustvena navezanost na drugega). V vsakem primeru je notranja izkušnja, ko umiram, izkušnja ločevanja od nečesa, kar mi predstavlja nekaj vrednega, nekaj, na kar se naslanjam, da ne padem. Ko to izpustim, se zamaje ravnotežje, najprej lahko samo čutim nevarnost, da bom padla. Gre za novo stanje, spremenjenost. Umiranje nečemu zelo pomembnemu (spolnost, medsebojni odnosi zajemajo človekovo dno) je lahko nekaj tako globinskega in vpetega v moj jaz, da se z odhodom tistega dela mene zgodi mali notranji potres. Stari svet, v katerem je bilo vse poznano, se je sesul.

V takem stanju preloma/razlamljanja se pokaže še globlji notranji jaz, ki v stiski trenutne nejasnosti pokaže tudi drugi obraz, ki je pogosto v meni skrit, potisnjen v kot – na dan plane nerazumevanje, jeza, upornost, obtoževanje, lahko se priplazi dvom. V tisti turbulenci se začne obenem izkazovati tudi najgloblja trdnost – navzočnost Boga, ki je Skala.

Kadar je umiranje resnično korak, ki je storjen v veri in predanosti Bogu, je turbulentno stanje še vedno nekaj zelo realnega in naravnega, ker ne zmoremo vsega razumeti in uvideti; včasih se tudi motimo; razumljivo, ker se trgamo od nečesa znanega in še ne poznamo novega, srečujemo najprej v sebi praznino, umanjkanje, to pa ni ugodno. V to vstopi še vse neprečiščeno, ki je v meni, zato se vihar, ki je povezan s čustvi, ki se zbudijo ob stanju neugodja in v povezavi s preteklimi izkušnjami, naloženimi v spomin telesa, razdivja v večji ali manjši moči. Če se v to vpleta še sovražnik v duhovnem boju, je situacija lahko zelo naporna in nejasna.

Velika milost je, ko se v takih trenutkih opremo na Boga, ko vsaj slutimo, da Skala je in da stavim nanjo. To je podobno hoji po vodi. Po človeški logiki nam namreč tla pod nogami uhajajo, ostaja le zaupanje, da bo Drugi, Bog, toliko drugačen od mene, učinkovit tudi v tej meni nerazumni situaciji. Opora Boga pomeni, da občutki, ki preplavljajo telo, niso zadnje merilo. Opreti se na Boga pomeni, da misli, ki divjajo po glavi (ni pošteno, ne bi se smelo zgoditi, zakaj ravno jaz, obljubljeno je bilo drugače…), niso zadnji domet resnice, zato naj se počasi umirijo, da lahko pogledamo, od kod prihajajo in o čem govorijo; čustva, ki lahko planejo na dan ali pa jih ni in se pojavijo pozneje, prav tako potrebujejo, da jih začutim, prepoznam in pustim, da odzvenijo, a ne speljejo po svoje. Opreti se na Boga pomeni, da se obrnem k Besedi, se spomnim na dela, ki jih je Gospod že storil v mojem življenju. Izrečem zahvalo in se odprem za Drugega. Pa četudi skozi solze, s stisnjenimi pestmi in na kolenih.

Umiranje sebi, ki je del darovanja, torej prinese s seboj praznino oz. neznano. Praznina je podobna veliki soboti, ko se zgodi tišina. Glavni vihar bolečin in trganja se je umiril. Na vrsti je čakanje, ki bo v nerazumevanje prineslo luč in začetek novega. Čakanje, da se bo v veri rodil sad umiranja. Ta sad ni odvisen od mene, je Božji dar.

Telo se torej počasi umiri, čustvene napetosti izravnajo, misli postanejo bolj pregledne, vrne se spanec, joka ni več. Včasih v takih trenutkih zelo koristi telesna dejavnost – plavanje, sprehod, ples, smučanje, tek. Gibanje sprosti odvečno energijo, povrne se občutek skladnosti, notranje urejenosti. In prešine nas lahko spoznanje novega. Takrat se nam znova vrne zmožnost poslušanja in gledanja z drugimi očmi. To, kar smo podarili, čemur smo se odrekli, je v nas naredilo prostor za novo. Novo pa vstopi kot Vstali Jezus med učence pri zaprtih vratih – kar je dar Svetega Duha nas preseneti nenadno s svojo navzočnostjo in drugačnostjo. Pride mehko, od blizu in razveseli, prinese novo kvaliteto. V nas se zgodi sprememba, ki je učinkovita in jo prepoznam, da npr. nekaj, kar je bilo prej zelo težko storiti (kot pristopiti k nekomu brez strahu, se odreči kliku na spletno stran…) sedaj steče kot po maslu. To je milostna sprememba, ki je podarjena po naši meri. Kot bi nam nekdo dal krila.

Najtežje je verjeti, da Bog lahko spremeni moje srce, da lahko poseže, da me reši kakšne navade, odvisnosti, potrebe. Ne pozabimo, da se dejanje začenja v srcu, da je neko zunanje dejanje dejanje osebe, da v resnici prihaja iz notranjosti. Četudi me vznemirja napetost, ki se dogaja na telesni ravni, to ni ločeno od mojega srca. Gospod je edini, ki lahko kot Stvarnik in Odrešenik stopi v moje srce, ki Ga pričakuje.

Odrešenje telesa pomeni, da Gospod vstopa v moje srce in ga preoblikuje s svojo postavo ljubezni tako, da lahko z vedno večjo svobodo uporabljam svoje telo, da izreka to, kar v prenovljenem srcu nosim – resnico in ljubezen. Pomeni, da lahko sprejmem vse mehanizme (spolnosti, privlačnosti…) telesa in jih svobodno živim in usmerjam tako, da so v skladu z ljubeznijo do sebe, do druge osebe in do Boga. Odrešenje telesa tudi pomeni, da lahko ne le v besedah in teoriji ampak praktično, izkustveno zaživim svobodno spolnost kot podaritev in ne kot izkoriščanje drugega za lastni užitek. Poželenje srca se lahko po milosti spreobrne v spolno željo, ki izraža darovanje in spoštovanje. To pa so globoke spremembe – možne v moči Duha! Velikonočna skrivnost umiranja z Gospodom in darovanja Gospodu prinaša take sadove.

Pocelotenje – iz krize božiča 2010 v upanje vsakdana 2011

Tudi božič 2010 ni bil romantika. Začelo se je lepo, pravzaprav močno z oznanilom novega začetka Božjega v meni in v nekaterih odnosih ter delu. Sledilo je utrjevanje in kontemplacija, bližina zrenja in začutevanja, da se je Bog sklonil k meni, da dela korak v mojem srcu. Potem pa je prišel šok in faza pretresa ter iskanja in bega, ohranjanja zaupanja, da bo še vse prav, da ne gre še za en poraz. Dišalo je res bolj po krizi kot romantiki.

Najboljši del postajanja Božji otroci (Jn 1, 12) je podoben begu v Egipt. Jožef in Marija imata Božje dete, Boga samega v rokah, a velika nevarnost, ki Mu preti, ju – po nasvetu od zgoraj – napoti, da se umakneta. V čem ima tedanje dogajanje v Jezusovem otroštvu zvezo z menoj danes?

Tisti, ki sprejmejo Boga, Božjo besedo, prejmejo moč, da postanejo Božji otroci (Jn 1,12).

Včeraj smo se šle v skupnosti Activity. Znana igra, ki je igra različnih oblik ugibanja pojmov – z gibi (pantomima), z opisovanjem (besede), z risanjem. Na različne načine se lahko govori…

Ob božiču, ko se v naših srcih rojeva Jezus, se komunikacija, to je posredovanje Boga meni, zgodi tudi na različne načine. Lahko je dotik pesmi, Besede, pogled, slika, srečanje. Na različne načine se lahko Duh dotakne resničnosti moje notranje globine. Milost božiča je v tem, da se nekje v dnu, kjer mi nekaj manjka, da bi lahko živela v polnosti dar Božjega otroštva, zgodi dotik Duha, ki pomeni rojstvo (več) Kristusa v meni. Kaj pomeni Božje otroštvo? Tistim, ki so jo sprejeli (Božjo besedo), je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime… in so se rodili iz Boga (Jn 1,12-13). A Boga ni nikoli nihče videl, edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on je razložil (Jn 1,18). Božje otroštvo pomeni deležiti Božje v sebi. Globinska razlaga Boga, ki jo daje Janez, je odnos večne ljubezni. To je svobodno bivanje v Drugem, možno le v Ljubezni, ki je temelj predanosti in se stalno dogaja v darovanju in sprejemanju. Rojevati se iz Boga, pomeni torej rojevati se v Ljubezni in za sposobnosti ljubiti, biti to, kar v dnu najbolj smo.

Na prvi pogled se zdijo te misli globoke in visoke, kot opazovanje zemlje iz vesolja. A se dogajajo prav na moji blatni poti telesa in vsakdana, v moji osebni človeškosti, na moji poti v Egipt. V moji krizi božiča 2010 in v sestavljanju v začetku 2011.

Samo Bog ve, kateri del mene je najbolj potreben prenovitve v Duhu, izlitja novega Življenja – rojstva Boga. Seveda, če se zgodi v delu mene, se zgodi v meni vsej.

Vsako rojstvo otroka pomeni spremembo. Za prilagoditev in spoznavanje novorojenega je potreben čas. Preurediti je potrebno stanovanje, opustiti kakšno dejavnost, misliti na nove potrebe, zgodijo se nova doživetja. Kakovostna sprememba nastopi – razširi in spremeni se srce staršev, preden nastopi usklajenost, je sprejemanje dojenčka zelo naporno. Tako je tudi navznoter, ko se po Božjem delovanju v meni rodi nekaj novega. Kar Bog rojeva kot svoje življenje (Božje otroštvo) v meni, pomeni novost, na katero se moram šele privaditi. Jo odkriti, spoznati, počasi otipati in ji dati prostor, da se vključi v moje dosedanje življenje, da kaj starega opustim, da lahko novo zaživi. Vsem novost Božjega v meni tudi ne bo všeč, da – vstali bodo nasprotniki.

V tej dobi prehoda in krhkega začetka, ko se dogaja umikanje in utrjevanje, me drži pokonci navzočnost Boga samega, moč Božje besede in vera. Ta mi daje moč, da se okoli mene lahko vse premika in tudi trese, a v dnu v objemu nosim Božje dete, ki me pomirja – droben dotik Božjega. Ne vidim, kako se bo vse uredilo, a zaupam, črpam iz moči Božjega, ki je ob meni. Tako je, kot da me v obdobju, ko še ne vidim, Bog sam drži za roko. In to mi zadošča.

Tu se pokaže ključna razlika med rojevanjem Božjega v meni, ki je sad sprejetja Božje besede, ki v svoji ustvarjalni moči deluje, in med novoletnimi sklepi, ki so sad (samo) mojega odločanja in prizadevanj. Čas in vera zagotovo pokažeta sadove enega in drugega.

Prehodni čas ali začetno stanje v rasti Božjega otroštva je tesno povezano s procesom pocelotenja. Razodeva tudi notranjo razliko med Božjim delovanjem v meni in samo mojim osebnim prizadevanjem.

Obisk Božje besede, ki jo sprejmem, v meni povzroči spremembo, ki izvira iz Boga. Nekaj se predrugači. Globlja ko je sprememba, zahtevnejše obdobje pocelotenja je, več moči Duha se lahko izkaže. Notranja izkušnja tega dogajanja je lahko enaka obdobju izgubljenosti, neugodja, nemira, ker se dogaja nekaj, kar je izven mojega nadzora, kar me preseneča, skratka, soočam se z neko obliko drugačnosti, ki kliče, da jo umestim v svoj notranji svet. To je proces. Včasih se moram spustiti zelo globoko v svoje dno, v temeljna prepričanja, dojemanja, čutenja, samopodobo, da novost življenja udomačim. Včasih potrebujem posebno milost notranje luči, da se to sploh lahko zgodi. Ko novost, ki jo povzroči sprejem Božje besede in njeno delovanje v meni, uspem umestiti, se zgodi trenutek pocelotenja. Pocelotenje je razodevanje svobode in presežnosti človeške osebe (npr. odločitev za tveganje nove oblike odnosa, pripravljenost za miren pogovor z določeno osebo). Ko to storim, se je veliko delo zgodilo. Na tem mestu, v zmagi človeške zmožnosti v odločanju za resnično dobro, je prostor, kjer se izkazuje moč Besede in razodeva delo Duha. Kjer je Gospodov Duh, tam je svoboda (2 Kor 3,17).

Potreben je še čas negovanja, čakanja, bivanja z malim Božjim otrokom v sebi, dokler ne pride trenutek, ko lahko naredim naslednji korak k uresničevanju Božjega načrta. To pomeni konkretne korake, da se v meni začeto Božje delo dokonča v konkretizaciji novega odnosa. Takrat se delo Duha dokončno utelesi, ko se razodene skozi telo v dejanju. Jezus se je učlovečil in _odraščal_. Vzel si je čas. Prav tako si Božje življenje v nas tudi jemlje svoj čas, da se utrdi in vse pripravi, da se lahko razodeva in deli naprej. Celoten proces utelešenja je najprej sprejem Božje Besede, ki se preko pocelotenja utrdi v notranjem človeku (že v moči Duha), nato pa izrazi s pomočjo telesa v dejanju navzven (še vedno v moči Duha). Temu lahko rečemo »in Beseda je meso postala« na MPija način.

Prišel bo čas, ko se bo poteza novega življenja v meni, del daru Božjega otroštva, razodela kot znamenje Božjega kraljestva. To bo tisti drugačen odnos, sad božiča, ki bo odseval moč Božje navzočnosti, ki je ljubezen. Takšni milostni dogodki so resnično upanje vsakdana 2011.

PS Božjega otroštva smo deležni s krstom. V moči krsta, temeljne povezanosti s Kristusom, lahko mnoge poznejše milosti ali dogodke delovanja Duha tudi imenujemo novo rojevanje Božjih otrok, a v smislu postajati vedno bolj podobni Kristusu.

Sveti Juan Diego, ponižni Indijanec, in advent z Marijo

9. decembra goduje sv. Juan Diego, Indijanec, ki se mu je leta 1531 prikazala Marija in po njem naročila, naj ji na tistem mestu zgradijo svetišče (danes del Ciudad de Mexico). Juan Diego je škofa prepričal tako, da je po Marijinem naročilu nabral rože, kjer sicer ne rastejo, in jih prinesel v preprostem ogrinjalu do škofa. Ko jih je stresel na tla, se je na plašču prikazala podoba Matere Božje, sedaj znane kot Marija Guadalupska.

Juanova vera, iskrenost in ponižnost so omogočile, da je izpolnil Marijino naročilo in na svojih rokah in telesu (obleki) prinesel Marijino podobo.

Marijina vera, brezmadežnost in ponižnost so omogočile, da je kot posebna izbranka prinesla Boga v svojem telesu vsemu svetu. Ena izmed žensk je postala Božja mati.

Tudi mi potrebujemo vero in ponižnost, da sprejmemo veličino te resnice. Naš razum namreč ne zmore sprejeti sam od sebe, da telo lahko prinese Boga. Da je človeško telo Bog (v primeru osebe Jezusa Kristusa).

V preteklih dneh me je pretresel rahel dotik nekoga kot govorica ljubezni. Drobna reč, preprosto, zlahka spregledano. A me je pretreslo. Zgolj dotik, ker sem ga doživela kot znamenje, ki priča o resnični ljubezni, izvirajoči iz Boga. Tisti dotik mi je spregovoril (brez besed) o moči Duha.

Ni vsak moj dotik in ne vsak dotik, ki ga prejmem, tako napolnjen s sporočilom Duha. Na tem svetu ne, ker so taki in taki dotiki, ker naša srca niso popolnoma očiščena in so še podvržena težnjam po zlu.

A v trenutku, ko se Duh uspe izraziti preko telesa, je takšna kombinacija resnično pretresljiva. Daje slutiti, kako močna je resničnost Kristusovega Telesa in Marije, milosti polne. Kristusovo Telo je vedno polnost Svetega Duha. Tudi če ničesar ne začutim, ko je položeno na moje dlani ob obhajilu, verujem v to resničnost.

Marija, milosti polna, vedno Devica, je vsa polna Svetega Duha kot človek in zmožna, da me v skrivnost Kristusovega Telesa (biti človek in Bog) uvaja tako, kot je ustrezno prav zame.

Resnično, iskreno zavedanje lastne človeškosti, ki želi delati dobro, ljubiti, a je tolikokrat v tem neuspešna, je prava zemlja, na kateri lahko zraste čudenje vere ob učlovečenju Boga. K temu me lahko pripelje prav Marija.

Blagor torej vsem tistim, ki bodo v adventu deležni milosti spoznanja lastne grešnosti (uvida v svojo človeško realnost), kajti več možnosti imajo, da jih bo 'zadel' dar milosti svete noči – prenovljena vera v Besedo, ki je postala meso. Povezava med menoj in Božjim telesom, ki prihaja, je Njegova usmiljena ljubezen.

Gospod, prosim Te, podari mi hvaležno čudenje in dar vere.

Drva in podobnost v 'biti blizu'

Sedim pred računalnikom in molim k Svetemu Duhu – skupaj s še dvema sestrama po e-pošti sestavljamo sklepno besedo na poti apostolskega razločevanja naše province. Izrekati sintezo je ustvarjalno dejanje. Spominja me na trenutek pod strunjanskim klifom, ko zajemam globoko sapo, da bi se potopila in odkrila nove podobe pod morsko gladino. Prekine me telefon – prošnja za pomoč pri prenašanju drv. Ne razumem, zakaj ravno zdaj, a grem, v poslušnosti in zaupanju, da Nekdo drug ustvarja še bolj v resnici kot jaz.

Pri prenašanju smo štiri sestre, lovimo način skupnega dela, zedinimo se pri ohlapni verigi, to pomeni podajanje in kakšen vmesni korak. Dobro nam teče. Drvarnica v kleti se polni. Najmlajša spleza v skozi talno okno in meče posamezne kose lesa v vedno bolj napolnjen kletni prostor. Zazdelo se mi je, da želi s šivanko zašiti luknje na mreži za gol. »Tako dela le ženska, s takšno natančnostjo in pozornostjo na detajle. Moški bi to rešil z močjo, drva bi porinil v preostali prostor.« Moja pripomba vzbudi nekaj nelagodja. Zavem se in pustim svobodo iskanja ustreznega načina dela in se umaknem, še vedno v čudenju nad opaženim pristopom.

Nekaj trenutkov pozneje se znajdem na istem mestu, metanje drv postane tudi zame umetnost ciljanja v vedno ožjo odprtino. Spustim se v talno okno in naredim- čudim se - skoraj enako kot mladenka pred menoj. Tudi jaz počepnem v odprtino in porivam posamezne kose po klancu navzdol. Od blizu, ko sem v istem položaju kot ona prej, se mi odpre nov pogled in ravnam podobno. Za hrbtom skoraj pričakujem nekoga, ki bo komentiral moje ravnanje kot milo rečeno - nenavadno.

Drugačnost nas pritegne, včasih pa šokira in vrže iz tira. Drugačnost v pristopu k delu, drugačnost v razmišljanju, drugačnost v oblačenju. Še posebej, ko gledamo od daleč. Od blizu se odprejo nove dimenzije.

Drugačnost telesa, ko si blizu drugemu, postane posebej podarjeno polje odkrivanja osebe, prefinjenih podrobnosti, ki govorijo z novo močjo. Obraz. Gube, oblika ušesa, kodri na laseh, barva oči, nasmeh, ki se značilno raztegne čez usta, pore na koži. Od blizu, ko lahko skoraj vstopiš v položaj drugega, v njegovo ali njeno doživljanje in videnje sveta ter oseb, se tisto, kar je osebno, lahko poveča v skrivnostno globino. Spregovori z novo močjo. V takšni odprti bližini, ki je sprejemanje, se zgodi povezanost.

Pretresljivo in ganljivo je doživeti tako bližino človeške osebe, ko se lahko približamo drugemu tako, da ga ali jo zmoremo zaznavati od blizu, sprejemati vse detajle, ki začnejo govoriti o notranjosti, o skrivnosti osebe. Pretrese zavedanje, da se dotikam skozi gube in razpoke na dlaneh življenja drugega človeka, ki mi dovoli bližino zaradi ljubezni, ki je med nama. Pretrese zavedanje, da telo izraža notranjost druge osebe tako realno, tako raznovrstno in pestro, tako nedvomno – čisto zares. Okus srečanja, začutevanje sobivanja, communio personarum, občestvo oseb, trenutek, ko sta dva povezana v vsaj začasno enoto, je osrečujoč.

Kadar se prepustim trenutku sobivanja s sočlovekom, ki mi je blizu, tudi v sprejemanju govorice malih podrobnosti človeškega telesa, v mehkem pripovedovanju značilnih potez znanega obraza, me lahko zadane še globlja resnica zakramentalnosti telesa, namreč zakramentalnost Njegovega Telesa. /Vidno razodeva nevidno skrivnost Božjega./

Odhajam na adoracijo, čas, ko se skupnost dobi pri Njem, pred Najsvetejšim, za trenutke molka in predvsem za 'biti skupaj'. Njegovo Telo pod podobo kruha, On sam bo pred menoj. Ni veliko podrobnosti, ki bi jih opazovala, ni Njegovih kodrov, ni Njegovih gub na čelu. Je pa pred menoj vsa Njegova notranja globina, ves On sam. Prosim za dar Duha, da bi lahko v polnosti odprla svoje srce za srečanje, za najin communio personarum. Za Drugačnost, ki vstopa vame skozi belino Kruha.

Vrnila sem se. Z Njim sem bila pri zaprtih očeh. Uči me, da lahko Njegove poteze prepoznavam v človeškosti vseh drugih. Po Njem in Zanj smo bili ustvarjeni (Kol 1,16). Hvala za nov klik, ki je sad vstopanja v bližino s Teboj. Kot mnogi pred menoj si sedaj tudi jaz želim po delovanju Duha prepoznavati Tvoje poteze na obrazih bližnjih. Tam jih lahko najdem.

Umetnost počivanja

Počitniškega časa je sicer konec, a mogoče prav zato, ker je v hitrem življenjskem ritmu težje počivati, mi prihaja v srce in pod prste prav ta tema – počitek. Jezus je svojim učencem naročil, naj gredo v samoten kraj vsak zase in se po intenzivnem apostolskem delu odpočijejo (Mr 6,31) .

Za mano je nekajtedenski paket visokega ritma – študija, načrtovanja in izvajanja seminarja, pri nas je bila provincialna konferenca, pisala sem dva članka, imeli smo večdnevno čiščenje doma, košnja s koso – fizično delo na vrtu, praznovanja, za nami je prvi vikend z birmanci in še in še. Časa za počitek, ki pripada že vsakemu tednu, ni bilo dovolj, vse se je držalo skupaj.

Telo slej ko prej jasno pove, da ima svoje meje.

Telesu sledijo prestopane še druge meje – razdražljivost se poveča, zmožnost sprejemanja novega in drugačnega pade na minimum, ženski možgani, ki običajno zlahka procesirajo več stvari hkrati, začnejo delovati kot moški – samo še eno stvar naenkrat, pa še temu se včasih začne upirati vse in nastopi praznina. Utrujenost, še bolje, preutrujenost.

Zanimivo je opazovati proces vračanja v normalno stanje. Utrujenost in prenapolnjenost z raznovrstnimi dogodki, procesi, odnosi meni sprva celo onemogoča mirno dolgo počivanje. Navajenost na delo me vznemirja, pojavljajo se impulzi, da bi z delom nadaljevala. Ostati v samoti/nedelu je zato zakon, ki ga en dan (ali vsaj noč in en dopoldan) preprosto ubogam. Ko se telo toliko odpočije in notranjost umiri, da se pojavijo v meni tudi odgovori na še 'nepremlete' stvari, nastopi obdobje mirnega počitka in spanca. Oči so tako težke, da je spanec čudovita rešitev.

Doseganje in preseganje meja je izziv darovanja in skušnjava pretiravanja, klic po modrosti in razločevanju. Vedno znova je potrebno iskati, kaj storiti in kako daleč iti čez.

Utrujenost telesa, ki je s svojimi znaki prepoznavna, dokler smo na telo pozorni, je učiteljica tudi duhovnega življenja. Kadar se z vsem bitjem predam neki nalogi ali ko me neko dogajanje potegne vase, pozabim na vse ostalo, tudi na telo. Kadar je tako predolgo, se izčrpam, pri tem pa postanem vedno bolj ranljiva.

Kadar se v duhovnem življenju zagledam preveč v neko smer in s tem začenjam vedno bolj zanašati tudi na svoje zmožnosti, da jo bom dosegla, se hitreje zgodi, da postanem dojemljiva za skušnjave. Hrbet postane nezavarovan in 'tihotapec' me udari po glavi prej, kot bi si mislila. To je tako kot z našim rdečerepim letečim prijateljem. Danes popoldan, ko sem pometala dvorišče, me je ob nizkem preletu kar pošteno kresnil po glavi. Potem sem si zapomnila, da čeprav ga ne vidim, ga lahko slišim – pozorna sem postala na njegovo prhutanje kril. Zavedanje, da je nekje blizu, se je povečalo.

Duhovni spomin je dragocena izkušnja, okusi padcev in prevar tudi. Ne zato, da bi se ujela v obžalovanje in prepuščala zagrenjenosti poraza, pač pa kot izkušnja za boljši boj v prihodnje. Spomin na prhutanje kril pred udarcem po glavi mi kliče v spomin okus skušnjave, ki me je zanesla. Več kot ta nauk, kako se v prihodnje obvarovati pred njim, skušnjavcu ne pripada, saj sem na strani Zmagovalca, kar pomeni, da sem na varnem. Trening duhovnega boja gre lahko tudi skozi utrjevanje telesne kondicije, skozi trening čutil in pozornosti, vsekakor pa tudi skozi dovolj počitka in ob primernem času. Tako telo povabi v vrnitev k Jezusu vso mojo notranjost, celotno osebo. Tak počitek me res prerodi in mi vrne veselje do življenja in voljo do dela.

Ko videti pomeni Videti (telo kot zakrament)

Včasih se znajdem čisto potopljena v doživljanje in ubadanje s telesom. Kadar sem lačna, je praznina želodca glavna na ekranu moje zavesti; ko čutim utrujene oči od računalnika in mi v zavesti kar utripa; kadar me vznemirja pritisk v glavi, ki mi signalizira, da se v meni dogaja še nekaj drugega, bolečina pa noče popustiti, sem ujeta v tem. Takrat sem kot psička ali kot drevo. Na isti ravni smo, v tistem trenutku se moj svet vrti okoli vprašanja – bo luknja v želodcu potešena, kdaj bom lahko spustila veke, da se oko spočije, kako naj sprostim mišice v zatilju, da bi nastopila spokojnost. V tistih trenutkih se zavedam, da obstajam na ravni kemične energije, presnove, biofizike, telesnega.

In vendar lahko na klic praznega želodca odgovorim ne takoj, ampak čez nekaj časa; utrujene oči upoštevam kot mejo, ki mi sporoča, da je telo utrujeno, a lahko naredim izjemo in dokončam nujno delo; prisluhnem sporočilu bolečine v sencih in se spustim v iskanje odgovora, ki mi ga prinaša – prisluhnem razlogu, zakaj se je bolečina sploh pojavila in je ne utišam pri priči s kakšno tableto (če je možno). V takih trenutkih prestopam mejo med živaljo in človekom. Moja telesnost se iz 'videti' začenja razgrinjati v 'videti več in globlje'. Tisto, kar me dela človeško osebo - moja volja, razum in moja svoboda - mi omogočajo, da telesne zaznave, ki jih doživljam in prepoznam, upoštevam pri svojem delovanju v odločitvah, ki jih naredim, pri svojih odnosih. To so mnogi mali trenutki odločitev, ki se jih pogosto več ne zavedamo, ker so skoraj avtomatični sestavni del našega življenja. So pa kraljevski. Namreč, zaradi te zmožnosti prehajanja med zaznavanjem procesov v telesu in organizmu ter odločanjem, kako v zvezi z njimi ravnati svobodno (uf, predvsem pa v ljubezni!), smo ljudje krona stvarstva. Če zmorem na zaznano lakoto v želodcu ali na impulz po hrani odgovoriti le s takojšnjim grižljajem, ravnam kot zgolj biološko bitje. Če zmorem na zaznano lakoto v želodcu mirno odgovoriti s kosilom s prijatelji čez uro in pol, sem duhovno bitje. Duhovno bitje je bitje, ki lahko živi stvarnost telesnega skozi svobodne odločitve, s katerimi telesno raven presega zaradi nečesa vrednega ali zaradi nekoga. Zato smo presežna bitja, osebe.

Telo, ki ga živim, torej ni le biološka ali bio-kemična zgodba rasti, razmnoževanja celic, kemičnih procesov. Nisem samo to, kar se vidi navzven in otipa.

Telo, ki ga živim, je tudi zunanja plast, ki prenaša navzven, kaj se dogaja v moji nevidni notranjosti (čustva, misli, moje duhovno dno). Zato lahko rečemo, da je moje telo zakrament, saj telo dela vidno mojo nevidno notranjost. Telo kot zakrament pomeni celostno pojmovanje človeka (duhovno telesno celoto).

Korak do nebes (navzočnost Božjega) ali dojemanja telesa kot zakramenta, ki razodeva skrivnost Božjega, je pa v tem, da sem od krsta naprej v svojem telesu (preko tistega nevidnega v meni) združena s Kristusom. On razliva vame svojega Duha (Rim 5,5), zato moje telo, še posebej, kadar delujem v skladu z Božjo voljo, govori prav o Bogu na način zakramenta. Takrat moje telo govori resnico. Po domače rečeno – takrat sem pristna priča Boga – kar nosim v sebi nevidnega, le-to pa je dotaknjeno z milostjo Boga, se vidi navzven skozi telo. Tako moje telo govori dvakrat – kot telesnost sama in kot globina, ki proseva skozenj. Takrat vidim (telo) in Vidim (osebo, zmožno ljubezni zaradi Boga; 1 Mz 1,27; Kol 1,16-18; Ef 1,3-10).

Korak do Kristusovih nebes ali do Kristusovega poveličanega telesa je v tem, da v moči Duha doumevamo, da je Njegovo vstalo telo spremenjeno do te mere, da Ga učenci niso prepoznali. Ob tem ostaja še vedno sporočilno kot telo, a izpopolnjeno do konca – Vstalo Telo razodeva veličastvo Boga.

Naša telesa so že zasnova tega vrhunskega velikonočnega komuniciranja Boga skozi poveličano Kristusovo telo. Zato trenirajmo pogled našega srca, da bi se pripravili na dar Kristusovih nebes. Vsak človek je več, kot govorijo zgolj njegove celice ali barva kože. Vsako človeško telo govori, da je dom duha in če le-ta sprejme, lahko tudi Duha, Kristusovega daru (1 Kor 6,19).

Vsakič, ko delujem v svobodi, praznujem zmago duha. Kako resnično doživljam Boga v sebi, je odvisno tudi od spuščanja v telo, od zavedanja in doživljanja resničnosti duha v telesu (doživljanja, da sem telo, ki je zakrament) – to je človeškosti v celoti. Ko se udomačim na tem 'igrišču,' lahko odkrivam, kako 'igrati tenis ljubezni' z Bogom, kako se odvija najin odnos. Ali drugače, če živim svoje telo kot zakrament, vstopam v prostor razodevanja Boga skozi dogajanje v telesu.