In razodela se je poročna kategorija (Jn 1,14.18)

Le kdo bi razumel, kaj hoče povedati naslovna vrstica. Gre za skrivnost božiča, zelo jedrnato opisano s pomočjo teološkega objektivnega jezika. V mojem srcu se po teh besedah nič ne premakne, glava samo prikima: »Drži!« In vendar srce sluti, da je na pragu nečesa velikega – razodela se je (on je razložil). Preglejmo torej posamezne dele in poskusimo zajeti veliko skrivnost tako, da se ob glavi prebudi še srce.

Del razodevanja poročne kategorije je rojstvo otroka, ki je nekaj zelo posebnega. Srce se razneži ob drobnem, mehkem, nežnem, nebogljenem bitju, ki kar kliče po dotiku in izražanju nežnosti. Kaj je tista pomembnost, naj ostane za kdaj drugič. Dojenček je nekaj najprivlačnejšega na svetu, ob njem se življenje navadno ustavi – kakor tudi pogledi mnogih, vsi sorodniki in prijatelji se oglasijo, ko se rodi: »A je fant, a je punca?« Običajno je z rojstvom tako, če se ne zgodi kaj posebnega, kar pretrese (bolezen, nepopolnost…).

Srce se je zganilo vsaj toliko, da se prebudi zanimanje – majhen otrok. A to ni vse, ne zadošča. Je prijetno, a ne zadošča, slutim, da je v globini še nekaj več.

Takrat (ob dopolnitvi časa) se je rodil otrok, ki je povezal nedosegljivo Božje - Duha, ki je in je bil in bo, s tem svetom, minljivim, bežnim, otipljivim, ustvarjenim. Bog si je izbral človeškost, živo človeško bitje, da je spregovoril z vso možno 'zemeljsko' govorico – Ljubezen sem. In to je naredil s čisto svojo, Božjo logiko. Tako, da se moja glava začne ustavljati – kako?

Mogoče je taka moja ženska glava, mogoče je taka vsaka glava, ki hoče misliti s srcem (celostno). Dojemanje velike skrivnosti božiča (rojstva Božjega sina) se začne odkrivati šele, ko se začnejo povezovati sporočila z izkušnjami. Razlage o resnici obstoječega ('kdo je kdo' in 'kaj je kaj') in izkušnja osebe ter ostalega sveta. Pri 'kdo je kdo' in izkušnji osebe je ključno spoznavanje in praktično odkrivanje razlike med Bogom in človekom, med Svetim Duhom in človeškim duhom. To se dogaja s pomočjo izkušnje.

Skrivnost božiča, ki je prestop meje med Božjim in ustvarjenim, me 'zadene' šele, ko imam vsaj nekaj okusa Boga, izkušnjo Drugačnega. (Bog ve, kakšna in kolikšna je potrebna zame, tudi drobna je lahko več kot zadostna.) Zrenje skrivnosti božiča oz. ogledovanje jaslic ne bo imelo učinka prebujanja hvaležnosti in iskrenega čudenja, če ne postane zrenje razlike med samo človeškim ter Božjim, ki je temeljno drugačno. Da pa ne ostane pri zgolj raziskovanju različnosti, ampak bi prišlo do medosebnega povezovanja (od tod hvaležnost in čudenje), je potrebno srečanje – odnos.

Tu vstopi beseda 'razodela se je'. Tisti, ki prihaja, se želi dati spoznati. Ko Ga prepoznam, se uresniči razodetje – sprejmem razlago. Tisti, ki je več in nas presega, se torej prihaja predstavit, prihaja kot dar. Moje srce se najgloblje in najbolj iskreno in najmočneje odzove na ljubezen – to me res pritegne. Tega si želi in na ljubezen je najbolj naravnano. Moja glava si želi resnice, ki prinaša mir in najdenost, to je jasno umeščenost v svet in življenje.

Tako imamo sedaj nastavljeno vse, da bi se zgodilo nekaj z odkrivanjem skrivnosti božiča.

Dojemanje resnice Božjega deteta (kdo je), ki me potegne na kolena, gre skozi čudenje vstopanju Boga v moje življenje, v mojo stvarnost. To pomeni, da Bog dela nekaj zame, da se razodeva meni, da želi pritegniti mojo pozornost, da prav meni razlaga. Sporočilo, ki ga bom slišala v teh dneh praznovanja božiča, mi bo 'kliknilo' na osebni ravni, če se bo povezalo s srcem in glavo – mojo izkušnjo.

Če zmorem prepoznavati delovanje Boga v meni (torej imam neko izkušnjo Njegove navzočnosti, moči, ki spreminja moje grešne vzorce, zapolni luknje, ki so nastale kdovekdaj s svojim ljubečim dotikom…) potem sem med pravimi kandidati, da postanem pastir, ki sliši vabilo angela. Povezati situacijo, ki je pred mojimi očmi in se oznanja v teh dneh (sporočilo) z dogajanjem v mojem srcu in glavi (hrepenenje po resnici in naravnanost na ljubezen), je pocelotenje, ki vodi v skrivnost božiča leta 2010. Pripelje do klika, da sva z Bogom v resničnem odnosu. Jezus se začenja razodevati pred menoj kot Bog, ki me ljubi in me najde v mojih kriznih situacijah. Potem lahko pade mit o božiču kot prazniku čarobnih doživetij in popolnega vzdušja, ki je odvisen od daril in da mora biti vse v najlepšem redu. Razodene pa se poročna kategorija.

Poročna kategorija pomeni, da lahko vse, kar Bog je in dela, predstavimo kot odnos poročne ljubezni (svobodne, popolne, zveste in rodovitne), kot skrivnost (nikoli do konca razumljeno) poročnega odnosa ljubezni Boga do človeka. Dojenček Jezus je drugo poglavje te pripovedi. Prvo je bilo že stvarjenje.

Božič je razodetje poročne ljubezni Boga do človeka, ki hodi po svoje, in mu v marsičem ni dobro, Bog pa se mu dobesedno ponuja v dlani, da bi Ga ponovno sprejel in začel odkrivati pravo življenje. Prisluhnimo torej iskanju resnice in hrepenenju srca po ljubezni v nas in poglejmo v moči Duha, kje in kako se nam daje Gospod, da bi resnično živeli. Božič je praznik večne Božje ljubezni – do mene.

Sveti Juan Diego, ponižni Indijanec, in advent z Marijo

9. decembra goduje sv. Juan Diego, Indijanec, ki se mu je leta 1531 prikazala Marija in po njem naročila, naj ji na tistem mestu zgradijo svetišče (danes del Ciudad de Mexico). Juan Diego je škofa prepričal tako, da je po Marijinem naročilu nabral rože, kjer sicer ne rastejo, in jih prinesel v preprostem ogrinjalu do škofa. Ko jih je stresel na tla, se je na plašču prikazala podoba Matere Božje, sedaj znane kot Marija Guadalupska.

Juanova vera, iskrenost in ponižnost so omogočile, da je izpolnil Marijino naročilo in na svojih rokah in telesu (obleki) prinesel Marijino podobo.

Marijina vera, brezmadežnost in ponižnost so omogočile, da je kot posebna izbranka prinesla Boga v svojem telesu vsemu svetu. Ena izmed žensk je postala Božja mati.

Tudi mi potrebujemo vero in ponižnost, da sprejmemo veličino te resnice. Naš razum namreč ne zmore sprejeti sam od sebe, da telo lahko prinese Boga. Da je človeško telo Bog (v primeru osebe Jezusa Kristusa).

V preteklih dneh me je pretresel rahel dotik nekoga kot govorica ljubezni. Drobna reč, preprosto, zlahka spregledano. A me je pretreslo. Zgolj dotik, ker sem ga doživela kot znamenje, ki priča o resnični ljubezni, izvirajoči iz Boga. Tisti dotik mi je spregovoril (brez besed) o moči Duha.

Ni vsak moj dotik in ne vsak dotik, ki ga prejmem, tako napolnjen s sporočilom Duha. Na tem svetu ne, ker so taki in taki dotiki, ker naša srca niso popolnoma očiščena in so še podvržena težnjam po zlu.

A v trenutku, ko se Duh uspe izraziti preko telesa, je takšna kombinacija resnično pretresljiva. Daje slutiti, kako močna je resničnost Kristusovega Telesa in Marije, milosti polne. Kristusovo Telo je vedno polnost Svetega Duha. Tudi če ničesar ne začutim, ko je položeno na moje dlani ob obhajilu, verujem v to resničnost.

Marija, milosti polna, vedno Devica, je vsa polna Svetega Duha kot človek in zmožna, da me v skrivnost Kristusovega Telesa (biti človek in Bog) uvaja tako, kot je ustrezno prav zame.

Resnično, iskreno zavedanje lastne človeškosti, ki želi delati dobro, ljubiti, a je tolikokrat v tem neuspešna, je prava zemlja, na kateri lahko zraste čudenje vere ob učlovečenju Boga. K temu me lahko pripelje prav Marija.

Blagor torej vsem tistim, ki bodo v adventu deležni milosti spoznanja lastne grešnosti (uvida v svojo človeško realnost), kajti več možnosti imajo, da jih bo 'zadel' dar milosti svete noči – prenovljena vera v Besedo, ki je postala meso. Povezava med menoj in Božjim telesom, ki prihaja, je Njegova usmiljena ljubezen.

Gospod, prosim Te, podari mi hvaležno čudenje in dar vere.

Spoznati Gospoda in bolečina

Ko enkrat odkrijem v izkušnji, da je Gospodova navzočnost kot 'ogenj, ki ne zgori', da ni odvisna od mene, pač pa preprosto je, ker Bog je in ne mine, se začenja novo poglavje spoznavanja Gospoda.

Najboljši način, da pridemo do takega otipljivega spoznanja, je izkušnja kakšne male smrti, ki jo doživimo z Gospodom. Smo pri jedru krščanstva – ker smo krščeni, smo že umrli in živimo v Njem, smo nova stvaritev v moči Duha (Rim 6,3-14; 2 Kor 5,17). Realnost združitve z Njim smo že prejeli. Pred nami vsak dan ostaja velika naloga rasti v Kristusu, da se vedno bolj v meni, na mojem mesu (v vsej moji osebi) razodeva ta radikalna novost – biti v Kristusu nova stvaritev. Odrešenje telesa ali postajati nov človek po Duhu. Rast v veri, da je to resnično.

V človeški izkušnji je pot rasti v Kristusu, ki je pot vedno večjega spoznavanje Gospoda (Flp 3,8), izpisana s konkretno človeškostjo vsakega. Duhovno napredovanje ima svojo otipljivost - bitko z grehom čutim v svojem telesu, vaje askeze, ko se trudim za svobodno uporabo lastnega telesa, imajo odmev v zaznavah in čutenju, v utrujenosti in razpoloženju. Zaznave v telesu niso moja duhovnost, pač pa moja duhovnost dobiva preko telesa takšno oprijemljivost. Svobode duha ne moreš prijeti, zaznam pa lahko v sebi odmev tega daru, ki je včasih v povečani zmožnosti za gibanje, v sproščenosti in odvezanosti nekje v dnu, v veselju, ki se prebuja.

Mnogokrat se na tej plasti odmevanja duhovnega v meni (zaznavah, ki se dogajajo v telesu, v čutenju) pomotoma ustavim kot na nečem duhovnem. Včasih si bolj prizadevam za sproščenost in veselo počutje kot za resnično svobodo v Gospodu, za duhovno uboštvo, izpraznjenost, ki jo potem napolni Gospod s svojim Duhom (2 Kor 3,17).

Kako naj torej resnično spoznam Gospoda? Kako dragocena je torej smrt, ki me vodi v izkušanje pravega življenja. So mnoge preproste vsakdanje stvari, ki jih ne maram. Težko mi je kuhati po natančnih navodilih, težko mi je pripravljati meso. Težko mi je pomivati z nekom, ki je zelo hiter ali ima čisto drugačen sistem kot jaz. Danes sem pri kosilu in po kosilu dobila oboje. Seveda sem zaznavala odpore, saj sem čutila neugodje. Sprejeti pripravo mesa in pomivati s prav tisto sestro, ki tako drugače pomiva od mene, je bilo zame mala smrt. In zanimivo, sedajle, ko se tega spominjam, v meni ni okusa grenkobe, pač pa hvaležnosti za rahel okus veselja, ki je sad prav takega kosila in pomivanja. Veselje je dar novega življenja, ki je prišlo iz smrti (sprejetja težkega). Ljubezen je globlja od teh neugodij in bolečin, ki jih zaznavam in me – če se ustavim le pri njih ali zagledam le vanje - poskušajo ustaviti, celo zapreti vase. Če jih sprejmem, ker vidim globlje, to je resnično dobro za drugega, storim dejanje umiranja iz ljubezni (Jn 15,13). To so res drobne stvari, a v teh malih prejemam dragocene mini izkušnje umiranja, ki me krepijo v zaznavanju bližine in moči Vstalega. Pripravljajo me tudi za kaj večjega, tudi za veliki trenutek prave smrti.

Najpomembnejše za kristjana je naučiti se umirati z Gospodom, v veri v Vstalega (2 Kor 4,10). In kje naj se naučim tega na najbolj praktičen način, če ne ravno v svojem telesu?

Moje krščeno telo (vsa oseba) je resnično prostor razodevanja moči Vstalega – otipljivo, zaznavno, a nesporno duhovno.

Naj mi bolečina in neugodje, Gospod, ne zapreta oči za Tvojo ljubečo navzočnost. Pridi, Sveti Duh, Luč srca!

Spoznati Gospoda in toplota

Izkušnja stika s poročnim pomenom telesa me pripelje v dno lastnega bitja, seveda, pripelje me v srečanje s seboj, v tisto samozavedanje, ki ga II. vatikanski koncil omenja v najdenju samega sebe skozi iskreno daritev drugi osebi.

Praktično to pomeni, da se moje bitje poenoti v dejanju ljubezni in zave samega sebe v taki globini, da odkrije svoj resnični jaz, svoj pravi obraz, svojo pravo podobo. V tem je resnični užitek in veselje, saj resnica opaja, še posebej resnica, ki je sestavni del ljubezni.

Podoba ognja mi je omogočila izreči izkušnjo samospoznavanja v dejanjih ljubezni – priti v stik z 'žerjavico svojega bitja, ki greje z veliko močjo'.

V odnosu do Gospoda, ki ima poveličano telo, mi pomaga še druga podoba, povezana s toploto – to so dlani.

Nekaj časa je potrebno hoditi skupaj, da se človek nauči ločiti, kaj so njegove misli in pobude, kaj pa je Božjega, kaj so njegove sanje in idealistične predstave, kaj pa Božja realna navzočnost. Bližina žerjavice me je spomnila na globinsko iskanje Gospoda od blizu, ko vsa duša hrepeni po njem, ko se vse bitje od znotraj ozira za Njim in išče Njegov obraz, še bolj natančno, z vsem telesom išče Njegovo bližino.

Tako kot je moje telo čutilo toplotno moč tleče žerjavice in se ob njej grelo, počivalo v gotovosti ne da bi bilo treba gledati ali je izvir ognja tu, tako se moje notranje duhovno telo, moj notranji človek uči zaznavati bližino Gospoda, ne da bi Ga telesne oči videle.

Nova podoba, ki me uči notranje drže hoje za Njim, je bližina dveh dlani. Ko sta moji roki segreti, tople, ju lahko podržim čisto blizu, a še brez dotikanja. Tedaj čutim toploto, ki jo izžarevata. Ko eno dlan umaknem, na drugi zaznam tenek hlad, ki prinese za seboj vprašanje: »Kje si?« in občutek osamljenosti, umanjkanja, tudi izgubljenosti, saj ni več temeljne gotovosti – toplote, vira orientacije. Prefinjeno zaznavanje nežne toplote, ki izhaja iz dlani, je lahko podlaga za duhovno vajo v obračanju za Gospodom, ki na nežen, tih, nevsiljiv način vodi svojo najdražjo, da se premika za Njim.

Božje kraljestvo ne prihaja bučno in tudi ne s požarom ali kresovanji. Vaja v prepoznavanju globin poročnega pomena, to je tudi stika z resničnim jazom, ki se ga zavedam takrat, ko ljubim ali sem ljubljena, mi pomaga najti tudi nov način spoznavanja Gospoda. Pri tem gre resnično za okušanje, ki se ga ne naučimo iz glave ali po knjigah, pač pa je dar življenja in osebnega odnosa, delo Svetega Duha v meni. Prvi sad Duha je ljubezen, ta povezuje človeka v celoto in prebuja najboljše v njem; ko je potrebno, tudi skozi prečiščevanje. Ko si enkrat najden doma (v poročnem pomenu telesa), ogenj ljubezni, ki očiščuje, ni več sovražnik, pač pa dar nove moči in življenja. Poglablja namreč resničnejši odnos z Gospodom in omogoča večjo bližino, ki bolj nahrani ter razveseljuje. Poveča tudi zmožnost prepoznavanja navzočnosti Božjega kraljestva med nami, saj podarja globlje razumevanje stvarnosti, še posebej v veri. Gospod postane navzoč tudi tam, kjer Ga prej ni bilo videti, sedaj pa ga lahko v veri in s hrepenečim srcem v novih globinah tipajoče iščem, saj ne more biti daleč, čeprav Ga ne vidim.

Poročni pomen telesa in ogenj

V teh dneh sem končala drugo letošnje apostolsko potovanje – mesec zaporednih dejavnosti, povezanih z oznanjevanjem evangelija. Tako sem doživljala od znotraj, navzven je to vikend za pripravo na birmo, srečanje s katehistinjami, duhovna obnova za drugo skupino, načrtovalna iskanja itn.

V vsem tem menjavanju obrazov, prostorov, v zaznavanju napora premikanja in preklapljanja ter pomanjkanja odklapljanja (počitka), se je v meni poglabljala temeljna naveza – zaupanje v Gospoda.

Spuščala sem se v globine, ki sem jih prepoznavala tudi v ljudeh, ki sem jih srečevala – saj ni najbolj pomembna barva las, urejenost obleke, spevnost glasu, duhovitost govora. Spuščala sem se v bolj bistveno – kaj nam je vsem skupno, kaj nas povezuje, tudi takrat, ko ni dovolj časa, da bi se res spoznali?

Trikrat v tem napornem mesecu sem našla mir ob večernem ognju na prostem. Biti ob živem ognju v mrzlem večeru na prostem, obenem pa zajemati iz Božje besede, je bila udarna kombinacija. Podoba ognja mi govori tudi v tem trenutku.

Kaj je v nas najbolj bistvenega in nas med seboj tudi najbolj povezuje? Ko sem opazovala in čutila ogenj, ki je gorel pred menoj, sem opazila, da sem se najprej ukvarjala s tem, ali mi ga bo uspelo prižgati. Ko je zagorel, je bilo krasno slišati prasketanje in videti svetle plamene v temni noči, zavohati dim (če ga ni bilo preveč in ravno v moje oči). Svetli učinki so bili prekrasni. Zlahka sem brala Besedo, ki je počivala na mojih kolenih. Tako je mnogokrat z nami ljudmi. Navdušimo se ob pogledu na našo zunanjost, ko vzpostavimo stik, se nekaj vžge, zagori, privlačnost potegne. Lahko nam je biti skupaj, takrat smo lahko tudi malo bolj daleč, ker je svetloba močna.

Potem pa ta svetloba mine. Tema okolice ponovno naraste, a vročina žerjavice, ki ostane po umiku visokih plamenov, pritegne še bolj kot svetloba. Žerjavica greje, močno, barva je mehkejša in potegne še globlje, ker se je potrebno približati. Oči se lahko zaprejo, lahko se zazre v temo, a nabita toplina greje tudi skozi temo. Jedro ognja je ta žerjavica, bistvo človeka je poročni pomen, ki ga nosi zapisanega v svojo osebo, telo, ki izraža notranjost človeka. Kar nam je skupnega in nas najbolj povezuje je naša sposobnost imeti se radi, dati se drug drugemu, odkriti drug v drugem osebo vredno, da je, da obstaja.

Ob srečevanjih s toliko ljudmi v teh tednih in ob zrenju svoje poti opažam, da je res najprivlačnejša in najbistvenejša pot za človeka spuščanje do 'žerjavice svojega ognja'. Ko gorijo plameni raznovrstnih dejavnosti, še ne vemo, pri čem smo. Vztrajati ob nekom, da se pokaže žerjavica (kapaciteta ali resničnost ljubezni), je modrost in življenjska zrelost, lahko tudi življenjsko poslanstvo.

Vsak plamen ne da žerjavice. Papir butne s plamenom, naslednji hip ga ni več. Mokro lubje le dimi. Listje zaplameni, a kmalu izgine.

Najlažje bi dali 'skuriti' tisto, kar hitro nastane – listje zrase vsako leto, papirja imamo na tone, lubje je na površini… To je najbolj privlačno in najbolj poceni. Veliko takega se nabere v odnosih med ljudmi, veliko je zavajanja. Pustiti, da zagori in zgori vse do žerjavice moja notranjost, ki je res del mene in s tem osebni odnos do drugega, to je pa težko, a pomeni neko drugo kakovost.

Poročni pomen telesa odkrivam kot spust v dno, v svoj najbolj osebni jaz, kjer sem najbolj krhka, a najlepša, ker tam čutim, da želim ljubiti in se dati drugemu kot vreden dar. Za tak iskren spust je treba včasih kar pošteno sestopati, saj poznam mnogo ovir. Poročni pomen telesa odkrivam z novim pogumom, ko pustim, da me Duh tu v dnu najde doma in me prežema. To pomeni, da me usposablja tudi za ogenj, za gorenje. S tem, ko se dajem v resnici iz svojega dna in pri tem tvegam, da se ranim, da me boli, je tako, kot da pustim plamenom, da me preoblikujejo v žarečo enost. Takšno gorenje – bivanje – me ne uniči kot osebe – najbolj se najdem takrat, kadar se darujem, ko delujem iz iskrenega dna svojega bitja v dobro drugega. Takrat obenem pustim, da me Ogenj nosi v dejavnosti, kjer je drugače, kot si predstavljam, traja dalj, kot si želim… To je tisto, kar boli. A če se Ognju pustim, ustvari v meni žareče dno, ki toplino izžareva navzven. K takemu človeku se da priti blizu in te ne osmodi. Tak človek ni pretirano vpet v dejavnosti, ki povzročajo le kres, ampak zmore sprejemati plamene, ki ga spreminjajo v tlečo ljubezen, zmore potrpežljivo preobražanje. V prepuščanju Ljubezni se to zmore.

PS Poročni pomen telesa prepoznavam v izkušnji, ko ljubim iz dna srca, z vsem bitjem in brez rezerve, a neprisiljeno, v odprtosti za rodovitnost.

»Chi-chi-chi, le-le-le, los mineros de Chile!« (Na majicah Ps 95,4)

Če bi danes Jezus želel povedati, kako ljubi vsakega izmed nas in kako veliko veselje bo nad vsakim, ki se spreobrne (Lk 15), potem bi mogoče začel priliko takole: »V rudniku je bilo 100 rudarjev, ki so delali na globini okoli 700 metrov, ko se je nenadoma v globini skala vdrla in zaprla glavni izhod. Pod zemljo, več kot 600 m globoko, je ostalo 33 rudarjev. Predsednik države je osebno naredil vse, da bi jih rešili… Po 69ih dneh iskanja in reševanja jih je na površju zemlje srečen pričakal in objel. Vsi ljudje v državi so bili na nogah in praznovali srečno vrnitev.«

Vsekakor občutki veselja, povezanosti in iskrena hvaležnost rešenih rudarjev odlično namigujejo na podobo veselja ob spreobrnjenju in rešitvi, ki je del evangeljskega sporočila. Na podlagi te izkušnje, ki smo jo doživljali ob prenosu na računalnikih po vsem svetu, lažje vstopamo v podobo Jezusa Odrešenika in Dobrega pastirja.

Blagodejno je delovala tudi telesna govorica stoterih objemov, poljubov, solz, ploskanja. V tako veliki preizkušnji postanemo pristni, še posebej, če nas preizkušnja prečisti in smo se srečali s seboj in z Bogom. Potem so odnosi preprosti in neposredni – hranijo enega in drugega.

Ne vemo, kaj vse so ti možje doživeli in kako se bodo še obračala njihova življenja. Občutki medsebojne povezanosti, ki so prevevali Čile in svet ob tem velikem zmagoslavju rešenih življenj, so prav tako čudovita podoba neke druge medsebojne povezanosti, ki se nam že dogaja v Cerkvi (ni vedno občuteno tako neposredno) in se bo dopolnila v nebesih – občestvo svetih, communio personarum. Na človeški ravni je bil ta dogodek izredno močna združitev naroda, ki daje slutiti, kako šele bomo zelo eno v nebesih, ko bomo preobraženi in očiščeni, napolnjeni z Božjo ljubeznijo.

Si želim, da bi nas te slike in doživetja povezovale z Gospodom ne le v hvaležnosti za ohranjena življenja (o, da bi bila še mnoga druga tako cenjena), pač pa tudi v zaupanju in veselem pričakovanju nebeške medsebojne združenosti in večnega praznovanja. Ko bodo naša življenja dokončno rešena in izpolnjena.

»Ne-ne-ne, bo-bo-bo, rešeni smo za nebo (nebesa)! ¡Gracias Señor!*«

*Preberite še o majicah, ki jih je nosila večina rudarjev ob dvigu na površje, o veri, molitvi in hvaležnem praznovanju:
http://tedandaliciasmith.blogspot.com/2010/10/gracias-senor-thank-you-lord.html
http://handsheadlines.com/2010/10/14/miners-heard-jesus/
http://oregonfaithreport.com/2010/10/god-and-chilean-miner-rescue-miracle-stories/
http://www.catholicnews.com/data/stories/cns/1004204.htm
http://www.catholicherald.co.uk/commentandblogs/2010/10/13/it-was-surely-praying-at-their-%E2%80%98makeshift-shrine%E2%80%99-that-kept-the-chilean-miners-sane/
http://www.insidetoronto.com/news/local/article/887140--worshippers-mark-miners-rescue-with-prayers-and-songs
http://www.zenit.org/article-30648?l=english

Drva in podobnost v 'biti blizu'

Sedim pred računalnikom in molim k Svetemu Duhu – skupaj s še dvema sestrama po e-pošti sestavljamo sklepno besedo na poti apostolskega razločevanja naše province. Izrekati sintezo je ustvarjalno dejanje. Spominja me na trenutek pod strunjanskim klifom, ko zajemam globoko sapo, da bi se potopila in odkrila nove podobe pod morsko gladino. Prekine me telefon – prošnja za pomoč pri prenašanju drv. Ne razumem, zakaj ravno zdaj, a grem, v poslušnosti in zaupanju, da Nekdo drug ustvarja še bolj v resnici kot jaz.

Pri prenašanju smo štiri sestre, lovimo način skupnega dela, zedinimo se pri ohlapni verigi, to pomeni podajanje in kakšen vmesni korak. Dobro nam teče. Drvarnica v kleti se polni. Najmlajša spleza v skozi talno okno in meče posamezne kose lesa v vedno bolj napolnjen kletni prostor. Zazdelo se mi je, da želi s šivanko zašiti luknje na mreži za gol. »Tako dela le ženska, s takšno natančnostjo in pozornostjo na detajle. Moški bi to rešil z močjo, drva bi porinil v preostali prostor.« Moja pripomba vzbudi nekaj nelagodja. Zavem se in pustim svobodo iskanja ustreznega načina dela in se umaknem, še vedno v čudenju nad opaženim pristopom.

Nekaj trenutkov pozneje se znajdem na istem mestu, metanje drv postane tudi zame umetnost ciljanja v vedno ožjo odprtino. Spustim se v talno okno in naredim- čudim se - skoraj enako kot mladenka pred menoj. Tudi jaz počepnem v odprtino in porivam posamezne kose po klancu navzdol. Od blizu, ko sem v istem položaju kot ona prej, se mi odpre nov pogled in ravnam podobno. Za hrbtom skoraj pričakujem nekoga, ki bo komentiral moje ravnanje kot milo rečeno - nenavadno.

Drugačnost nas pritegne, včasih pa šokira in vrže iz tira. Drugačnost v pristopu k delu, drugačnost v razmišljanju, drugačnost v oblačenju. Še posebej, ko gledamo od daleč. Od blizu se odprejo nove dimenzije.

Drugačnost telesa, ko si blizu drugemu, postane posebej podarjeno polje odkrivanja osebe, prefinjenih podrobnosti, ki govorijo z novo močjo. Obraz. Gube, oblika ušesa, kodri na laseh, barva oči, nasmeh, ki se značilno raztegne čez usta, pore na koži. Od blizu, ko lahko skoraj vstopiš v položaj drugega, v njegovo ali njeno doživljanje in videnje sveta ter oseb, se tisto, kar je osebno, lahko poveča v skrivnostno globino. Spregovori z novo močjo. V takšni odprti bližini, ki je sprejemanje, se zgodi povezanost.

Pretresljivo in ganljivo je doživeti tako bližino človeške osebe, ko se lahko približamo drugemu tako, da ga ali jo zmoremo zaznavati od blizu, sprejemati vse detajle, ki začnejo govoriti o notranjosti, o skrivnosti osebe. Pretrese zavedanje, da se dotikam skozi gube in razpoke na dlaneh življenja drugega človeka, ki mi dovoli bližino zaradi ljubezni, ki je med nama. Pretrese zavedanje, da telo izraža notranjost druge osebe tako realno, tako raznovrstno in pestro, tako nedvomno – čisto zares. Okus srečanja, začutevanje sobivanja, communio personarum, občestvo oseb, trenutek, ko sta dva povezana v vsaj začasno enoto, je osrečujoč.

Kadar se prepustim trenutku sobivanja s sočlovekom, ki mi je blizu, tudi v sprejemanju govorice malih podrobnosti človeškega telesa, v mehkem pripovedovanju značilnih potez znanega obraza, me lahko zadane še globlja resnica zakramentalnosti telesa, namreč zakramentalnost Njegovega Telesa. /Vidno razodeva nevidno skrivnost Božjega./

Odhajam na adoracijo, čas, ko se skupnost dobi pri Njem, pred Najsvetejšim, za trenutke molka in predvsem za 'biti skupaj'. Njegovo Telo pod podobo kruha, On sam bo pred menoj. Ni veliko podrobnosti, ki bi jih opazovala, ni Njegovih kodrov, ni Njegovih gub na čelu. Je pa pred menoj vsa Njegova notranja globina, ves On sam. Prosim za dar Duha, da bi lahko v polnosti odprla svoje srce za srečanje, za najin communio personarum. Za Drugačnost, ki vstopa vame skozi belino Kruha.

Vrnila sem se. Z Njim sem bila pri zaprtih očeh. Uči me, da lahko Njegove poteze prepoznavam v človeškosti vseh drugih. Po Njem in Zanj smo bili ustvarjeni (Kol 1,16). Hvala za nov klik, ki je sad vstopanja v bližino s Teboj. Kot mnogi pred menoj si sedaj tudi jaz želim po delovanju Duha prepoznavati Tvoje poteze na obrazih bližnjih. Tam jih lahko najdem.

Umetnost počivanja

Počitniškega časa je sicer konec, a mogoče prav zato, ker je v hitrem življenjskem ritmu težje počivati, mi prihaja v srce in pod prste prav ta tema – počitek. Jezus je svojim učencem naročil, naj gredo v samoten kraj vsak zase in se po intenzivnem apostolskem delu odpočijejo (Mr 6,31) .

Za mano je nekajtedenski paket visokega ritma – študija, načrtovanja in izvajanja seminarja, pri nas je bila provincialna konferenca, pisala sem dva članka, imeli smo večdnevno čiščenje doma, košnja s koso – fizično delo na vrtu, praznovanja, za nami je prvi vikend z birmanci in še in še. Časa za počitek, ki pripada že vsakemu tednu, ni bilo dovolj, vse se je držalo skupaj.

Telo slej ko prej jasno pove, da ima svoje meje.

Telesu sledijo prestopane še druge meje – razdražljivost se poveča, zmožnost sprejemanja novega in drugačnega pade na minimum, ženski možgani, ki običajno zlahka procesirajo več stvari hkrati, začnejo delovati kot moški – samo še eno stvar naenkrat, pa še temu se včasih začne upirati vse in nastopi praznina. Utrujenost, še bolje, preutrujenost.

Zanimivo je opazovati proces vračanja v normalno stanje. Utrujenost in prenapolnjenost z raznovrstnimi dogodki, procesi, odnosi meni sprva celo onemogoča mirno dolgo počivanje. Navajenost na delo me vznemirja, pojavljajo se impulzi, da bi z delom nadaljevala. Ostati v samoti/nedelu je zato zakon, ki ga en dan (ali vsaj noč in en dopoldan) preprosto ubogam. Ko se telo toliko odpočije in notranjost umiri, da se pojavijo v meni tudi odgovori na še 'nepremlete' stvari, nastopi obdobje mirnega počitka in spanca. Oči so tako težke, da je spanec čudovita rešitev.

Doseganje in preseganje meja je izziv darovanja in skušnjava pretiravanja, klic po modrosti in razločevanju. Vedno znova je potrebno iskati, kaj storiti in kako daleč iti čez.

Utrujenost telesa, ki je s svojimi znaki prepoznavna, dokler smo na telo pozorni, je učiteljica tudi duhovnega življenja. Kadar se z vsem bitjem predam neki nalogi ali ko me neko dogajanje potegne vase, pozabim na vse ostalo, tudi na telo. Kadar je tako predolgo, se izčrpam, pri tem pa postanem vedno bolj ranljiva.

Kadar se v duhovnem življenju zagledam preveč v neko smer in s tem začenjam vedno bolj zanašati tudi na svoje zmožnosti, da jo bom dosegla, se hitreje zgodi, da postanem dojemljiva za skušnjave. Hrbet postane nezavarovan in 'tihotapec' me udari po glavi prej, kot bi si mislila. To je tako kot z našim rdečerepim letečim prijateljem. Danes popoldan, ko sem pometala dvorišče, me je ob nizkem preletu kar pošteno kresnil po glavi. Potem sem si zapomnila, da čeprav ga ne vidim, ga lahko slišim – pozorna sem postala na njegovo prhutanje kril. Zavedanje, da je nekje blizu, se je povečalo.

Duhovni spomin je dragocena izkušnja, okusi padcev in prevar tudi. Ne zato, da bi se ujela v obžalovanje in prepuščala zagrenjenosti poraza, pač pa kot izkušnja za boljši boj v prihodnje. Spomin na prhutanje kril pred udarcem po glavi mi kliče v spomin okus skušnjave, ki me je zanesla. Več kot ta nauk, kako se v prihodnje obvarovati pred njim, skušnjavcu ne pripada, saj sem na strani Zmagovalca, kar pomeni, da sem na varnem. Trening duhovnega boja gre lahko tudi skozi utrjevanje telesne kondicije, skozi trening čutil in pozornosti, vsekakor pa tudi skozi dovolj počitka in ob primernem času. Tako telo povabi v vrnitev k Jezusu vso mojo notranjost, celotno osebo. Tak počitek me res prerodi in mi vrne veselje do življenja in voljo do dela.

Na poti od Videti k spoznati

Segli smo v drugo polovico avgusta, kmalu se bo začelo vrteti življenje z drugačnim ritmom. 'Poletni šotori' so mimo (in počitniško raziskovanje Hrvaške). Prav tako je mimo 'per annum' – miren 'čas med letom', kos poletja, ko se vse ustavi in na svetu ni nič vznemirljivega, le dobra vsakdanjost, klepetava skupnost, sproščen čas za redno molitev, ki je mehka in osebna ter obilo časa za branje. Zelo oddaljen odmev nekdanje sreče v izvirnem stanju človeka. Vse je tako mirno, da se še človeške globine bolj začutijo – podobno kot v duhovnih vajah.

Brala sem ponovno kateheze Janeza Pavla II. o teologiji telesa. Delujejo kot odlična, okusna, a zelo nasitna torta. Še dolgo potem se je spominjaš in čutiš, kako dobro je dela ustom in želodcu, postane pravi ideal, ki se ga vedno znova spomniš in zaželiš (kot pizze z bučkami npr. ki smo jo jedli 18. avgusta 2003 med mesečnimi duhovnimi vajami). Seveda je teologija telesa več kot okus najboljše torte ali pizze, ker razkriva Boga.

Julija so se me dotaknili šotori in želja videti Jezusa.

Po avgustovskem spuščanju v počitek in intenzivnem hranjenju s 'torto', pa še nisem čisto na jasnem, kaj se mi je zgodilo.

Tako kot nisem vedela, kaj naj odgovorim Paoli, leta 2008, ko sva se vozili proti Parmi in sem ji svetovala, da si mora kupiti teologijo telesa. »Kaj je v njej tako posebnega, novega?« In sem onemela, ker sem nosila v sebi predvsem tisto globoko izkušnjo nenavadne nasičenosti, ki je (še) nisem znala prevesti v razumno otipljivost za drugo osebo.

Teologija telesa J. P. II. je biblična, objektivna in subjektivna - pripeta na osebno izkušnjo. Razlaga resnice, ki so v cerkvenem nauku že stoletja. Stanje celovite človeške narave v raju pred padcem, stanje padle, a odrešene narave (ki smo jo deležni mi sedaj) in stanje poveličane narave, o kateri upamo, da bo delež vsakega od nas. A nikoli do sedaj trajne objektivne resnice niso bile povedane s tako močjo osebne prepričljivosti, da bi preobražale notranji pogled in dojemanje človeka 21. stoletja.

Moje telo, ki se fizično ni skoraj nič spremenilo v zadnjem mesecu (gledano od daleč!), mi danes govori spet drugače! Resnica TT, ki jo odkrivam počasi počasi, je tako močna, da rabi čas, da se v meni zasidra (ugnezdi) in (ra)zraste. Čas, da dobi življenjsko obliko, ki bo pristno moja, zraščena z menoj, a vendar od zgoraj. Gre za počasno preobražanje in prerajanje v Duhu (Jn 3,5-7).

V soboto zvečer smo gledale Mesto angelov. Obetala sem si lep večer, malo odklopa, romantično dramo, ki bo govorila o krasni človeški ljubezni. Šokiralo me je, da me je prikaz podobe človeka skozi film tako razočaral – ker je bil nezadosten, delen, prereven.

V teh avgustovskih dneh, ko se približuje nov delovni ritem in se še mešamo z odmevi počitniškega vzdušja, je tudi stanje moje človeškosti malo bolj šibko - skrbijo me še ne narejene stvari. Bolj se me dotaknejo novice o težavah in trpljenju drugih in vse je težje.

V tej realnosti, ki jo močneje izkušam, pa ona 'torta' močno deluje, nekje v meni je zaužita, pojavlja se na nepričakovan način (rodovitnosti Duha ne moremo kontrolirati). Kot pri filmu, tako pri pomoči postulantki, ki jo je pičil sršen: »Tvoje telo je tako dragoceno!« Svoboda, ki nam je bila dana, ni filozofski pojem, ampak odmeva kot edini sine qua non človeške osebe. Zdi se mi, da jo diham, čeprav je ne morem polno živeti.

Vnebovzetje Marije me je napolnilo z upanjem – ona je že v stanju poveličane človeške narave, ki je v meni šele slutnja.

In najboljše, moje devištvo zaradi nebeškega kraljestva začenja dobivati nov zven. Ali ne veste, po vstajenju od mrtvih se ne bodo ne ženili ne možile… (Mr 12,25). Zdaj se me resno prijemlje pogled veselja, da sem že deležna iz-rednega daru oblike življenja (deviške ljubezni), ki bo dopolnjena splošna za vse poveličane! Končno me je prestavilo na drugi breg! Lažje se veselim daru poroke, ki ga imajo drugi sedaj in odpiram srce za lepoto mojega daru – deviškega življenja zaradi nebeškega kraljestva. Čeprav moram še počakati, da se v meni dopolni zgodba odrešenja, sem že na tekaški progi, ki ima tak cilj. Poleg glave se z menoj veseli tudi moje telo, ker celostno slutim (spoznavam, umevam), da sem na poti prerojenja v popolnost poveličanja. Smer nadaljnjega tipajočega raziskovanja/hrepenenja je torej: spoznati Gospoda (Oz 2,22)!

Šotori ali radi bi videli Jezusa! (Jn 12,21)

Vstopili smo v julij. Ko smo končali letošnje počitniške dneve pri nas v samostanu, smo šele v tretje uspeli pospraviti šotore, ker je dvakrat popoldan deževalo. Junija, ko sem bila na duhovnih vajah, je prvih nekaj dni tudi deževalo, pa še shladilo se je, tako da sem spala v puloverju!

V duhovne vaje sem vstopila z željo, da bi videla Jezusa, da bi mi Sveti Duh odprl pogled in bi Ga lahko ugledala v Besedi in življenju.

Temu se reče temeljna želja po teologiji. Danes, ko Jezus ne živi med nami v svojem prvotnem človeškem telesu, pač pa kot Vstali, je želja po videti Ga, želja po umevanju tega sveta na Božji način. Brez teologije tu ne gre. Brez pripovedovanja, zrenja, poslušanja, učenja o stvarnosti, ki je globlja od tega, česar se dotikamo, ne gre. Teologija, do katere pridem v sledenju tej želji, mi je razodeta, teologije si ne morem sam izmisliti, pač pa je delo Svetega Duha. Uči nas na različne načine.

En preprost popoldanski dež v začetku tega tedna nam je prekrižal načrte, šotori so stali kot viden spomin preteklih počitniških dni še nekaj dalj, kot je bilo predvideno. Šotorska platna so nam tiho govorila, da se je tu dogajal za otroke in animatorke izhod iz Egipta, potovanje po puščavi, vstopanje v obljubljeno deželo. Šotori pod drevesi so ohranjali živ spomin, da je Bog navzoč med nami. To sporočilo smo razumeli tisti, ki smo bili udeleženci, pripadniki izbranih šestih rodov.

Človeško umrljivo telo – naša zemeljska hiša, ki razpada (2 Kor 5,1) – govori ves čas eno drugo zgodbo, povezano z Bogom. Po grehu je zapisano smrti, po Kristusu je zapisano življenju.

V duhovnih vajah se je moje razumevanje človeka, same sebe pretreslo z vizijo sv. Pavla in cerkvenih očetov ter vzhodne teologije. Fantastika!!

Zakramentalnost telesa, ki govori o celovitosti človeške osebe, je ključ, da lahko odgrnemo skrivnost krsta in našega vstajenja. Umrljivo telo, če je le fizično, biološko razumljeno, je prazno v sporočilnem pomenu. Človeško telo, če ga razumemo kot zunanjo, izrazno plast celovitosti človeške osebe, ki ima zmožnost izraziti človekove duhovne globine navzven, še posebej delovanje Svetega Duha (in je zato tako zelo duhovno), pa je ves čas nabito s sporočilom, ves čas tiho oznanja največjo skrivnost – Bog nas ljubi in nas želi imeti pri sebi, v sebi!

V moči krsta, ko naše telo (jaz kot oseba) izkusi na duhoven način Kristusovo smrt in se istočasno rodi v življenje, se biološko staranje preoblikuje v vživljanje v nebesa. Nebesa bodo res šok, ki ga bomo šele po smrti lahko sprejeli scela, sedaj še ne. A smo jih že deležni od krsta naprej, zato je primerno, da se počasi korak za korakom pripravljamo na največji zalogaj. Ker pa gre za tako radikalno novost, da je potrebno, da materialno umre in se naredi 'nebeški človek' (1 Kor 15), je to silno zahteven projekt za vso našo osebo, saj smo na svoje telo, s katerim smo tesno spojeni, silno navajeni. Krst je resnično fantastična stvarnost, ki nam pomaga preoblikovati se vedno bolj v Kristusa na moj način. Ko Kristus raste v meni, raste v meni moja predanost Njemu, da je vedno več mene Njegove in tako vedno več mene razodeva, da sem Njegova. Jezus v meni postaja vedno bolj viden. To dogajanje je zelo konkretno in zadeva moje misli, moja čustva ob vrednotah, moje telo, ki vse notranje dogajanje prenaša in komunicira…

Videti Jezusa v človeku pomeni najprej Ga prepoznati v sebi (odkriti fantastični potencial in dar krsta), odkriti, kako v meni živi, kdo sva midva skupaj, nato pa Njegove sledi prepoznavati v drugih. Ajme, odpirati se začne popolnoma novo poglavje tega sveta. Nam, ki smo bili že prestavljeni v Kraljestvo (Kol 1,13) se začnejo razodevati obrisi nove zemlje že v tem času.

Videti Jezusa danes in tu je mogoče, če se nam odstre ikonski pogled, če se moje srce znajde v resnici Kristusovega objema in iz Njega skupaj zreva nase in na vse, kar me obdaja. Kot da Jezus stopi za moj hrbet, me objame in na ušesa od znotraj razodeva, kdo sem in kaj je pred menoj, pri tem ni noben detajl (kamen, obraz, lakota, vzgib, barva smeha…) apriori izključen, pač pa zajet, da pove svoj delček zgodbe. Ker sva v odnosu ljubezni, ki razgrinja nov pogled – zakramentalni – vidno razodeva nevidno resničnost Božje skrivnosti.

Teologija telesa ali videnje Jezusa je možno v moči krsta, v moči združenosti s Kristusovo smrtjo in življenjem, ki izhaja iz Njega. Predvsem Mu moramo pustiti, da nam to razodene (Jn 1,18). Konkretno. Kar pomeni, da vedno globlje vstopamo v zakramentalnost telesa.

Več v naslednjih dneh…

Sanjam…

O duhovniku, ki se ne bo imenoval 'gospod', ampak bo živel kot oče. Pojutrišnjem odrinemo v Rim na sklep leta duhovnikov, vabi sam papež Benedikt XVI., »papa Ratzi«, očka.

Sanjam o duhovniku, ki se bo na koncu vikenda za birmance želel pogovoriti o fantih in dekletih, kje naj napredujejo, kaj so doživeli, kaj so povedali, kje bi radi rasli, kako naj pripravi verouk, da bi se srečali v potrebah mladostništva, ki si želi upanja. O očetu, ki ga zanima, kaj se dogaja z njegovimi otroki, ki so mu zaupani, da bi jim prinašal Boga, jim razkrival, da obstaja in deluje, da lahko spreminja njihova življenja.

Sanjam o duhovniku, ki me bo pogledal v oči in rekel: »Ne boj se, tvoj strah je odveč, vem, da je Gospod blizu, mene tudi še ni pustil na cedilu. Sem že obupaval, pa je ostal zvest in me vedno dvignil. Upam s teboj!«

Sanjam o duhovniku, ki bo imel vedno pri sebi Sveto pismo in olje za bolniško maziljenje. Pripravljen, da postane Božje orodje kot nihče drug od laikov, prinašalec Kristusove milosti, prežet z delovanjem Duha, ki ga bo usposabljal za pričevalca – o Kristusu, ne o politiki ali kulturnem boju.

Sanjam o duhovniku, ki bo znal poiskati čas zase, se umakniti in ležati na obrazu pred Njim, ki Mu je izročil svoje življenje. O duhovniku, ki bo napolnjen z mirom iz odnosa z Bogom, ki bo stal pred menoj kot znamenje živega Boga. Ne kot mojster besed, obilice besed, pač pa kot mož Besede, ki živi iz Njegove besede izrečene najprej njemu, duhovniku samemu.

Sanjam o duhovniku, ki bo lahko sedel ob ranjenem človeku, ker bo v njem prepoznal svojo nemoč, ki je postala moč v Gospodu. O duhovniku, ki je preprost in resničen: »Ne zmorem, a verujem!«

Sanjam o duhovniku, ki je dar Božjega srca meni. O duhovniku, ki bo stal pred menoj in govoril z vsem svojim telesom: »Kristus živi, ljubi te. Vzljubil je mene in me osvojil do dna, nikogar drugega nimam, ki bi mu lahko tako zaupal kot Njemu. Nisem močan ne popoln, a živim v Njem, obdaril me je z duhovništvom, lahko Ti ga prinašam. Sprejmi me takega!«

Sanjam o duhovniku, ki si bo upal sanjati danes. Ustvarjati na '5+2' način, s tistim malim, kar ima, a v globokem zaupanju Vanj in v poslušnosti navdihom. V spoštovanju in ljubezni do Njegovega telesa – do vseh ljudi dobre volje, ki so tako razpršeni in razbiti danes, a željni življenja.

Sanjam o duhovniku, ki bo rekel: »Dovolj je, hočem iti za Njim – greš z mano?«

Sanjam in prosim, naj Gospod uresniči te sanje v mojih bratih duhovnikih.

Sveti Duh in objemi

Na prenovljeni strani http://ursulinke.rkc.si se v teh pobinkoštnih dneh pod sliko ognja izpiše besedilo: »Z mladimi smo si pri verouku podajali gorečo vžigalico. Vsakič, ko si jo dobil v roko, si moral povedati, kaj zmore narediti Sveti Duh v mojem življenju. Ja. Daje moč. Mi svetuje, me vodi. Me spodbuja k ljubezni. Me navdihuje. Mladim kar ni zmanjkalo besednih zvez ... To obvladamo. Kaj pa konkretno življenje? Danes. Zdaj. Tule, kjer sem. Verujem, da je Sveti Duh v meni - v tem trenutku? Pa ne samo to. Da deluje....«

Takoj najdem prostor za preverjanje – to je pogosta spontanost dotikov med mladimi, predvsem poplava objemanja. Mladi si telesne bližine želijo in jo zelo veliko uporabljajo, ker je nekaj, kar paše in je nekaj, kar je lepo. Je nekaj, kar sodobna medijska kultura promovira.

Besede veroukarjev nakazujejo, da mladi vedo za obstoj in delovanje Svetega Duha. Ga poznajo zares? Ne zaradi izpita pred birmo, pač pa ker Ga izkušajo?

Slika pogostega objemanja med mladimi je lepa in hkrati nejasna. Pogosto se namreč vidi, da je objemanje bolj 'visenje na drugem', 'pravica in zatočišče v trdem svetu', 'užitek, ki je hitro dosegljiv'. To pa ni to, kar naj bi bilo in sproža nelagodje.

Objem je govorica telesa, ki odgovarja na upanje in hrepenenje človeka po potrditvi, zavetju, najdenosti, sprejetosti, je govorica, ki pripada iskreni ljubezni. Seveda obstajajo razlike med kulturami, tudi med generacijami, med 'bolj zadržanimi' Gorenci in 'odprtimi' Primorci. Ne mislim na to. Prav tako se nekateri ljudje po naravi taki, da rajši svojo ljubezen izrazijo z uslugo, z dobro besedo itn. Med petimi otroki se bo eden spontano takoj stisnil k tebi, ostali pa te pozdravijo drugače. Tudi na tovrstno različnost ne mislim.

Mislim na to, kaj mi pomaga razumeti, ali je spontanost objema pristna ali ne? Objem, ki ga prejmem, me potrjuje v ljubezni ali ne? Si lahko objem privoščim ali ga izsilim, izprosim? Mi objem pripada, ker ga potrebujem in čutim, da mi paše? Če me ne objame, potem ni moja prijateljica, me nima rad?

Janez Pavel II. se dotika vprašanja erotične spontanosti (splošna avdienca 12. novembra 1980). Mnogi trdijo, da je krščanska spolnost 'ubita', ker ne dovoljuje spontanosti, ki jo telo, ko se vzburi, naravnost spodbuja. Mladi, ki jim rečeš, da ni dobro, da se vsevprek objema, bodo hitro odgovorili, da sem zatežena, omejena, da sem zategnjena.

V dnu pa se skriva vprašanje svobode in čistosti srca, ki pripada odrešenemu telesu. Srce človeške osebe, fanta ali dekleta, ki je sposobno prepoznavati zaznave telesa (instinkte) in hkrati vedeti, kaj si srce v resnici želi, se lahko tudi odloči, v skladu s čim bo ravnalo. Fant lahko presodi, ali bo objemal vse sošolke po vrsti, ker mu to res paše, ali pa se bo odločil, da bo njegov objem izražal poseben spoštljiv, ljubeč odnos s tistimi, ki jim lahko zaupa in jim njegov objem nekaj pomeni. Ljubljeno osebo bo lahko objel tudi spontano in tedaj bo izraz globine odnosa. (Ostajam še pri objemih, ki bi jim rekli prijateljski.) Dekle se mora naučiti ločiti, kdaj bo želji po objemu rekla ne in kdaj bo osebo, ki si tega želi, sprejela. Odkriti, da je objem dar, ki te dela bolj osebo, če ga ne daš vsakemu, je zahtevnejša pot od navidezne ljubeznivosti in tesnega telesnega stika z vsakim. Ko se prebudi erotična spontanost, je glava veliko počasnejša. Če se mlad človek ne vadi v razločevanju srca, kateri vzgib, katera želja ga vodi – samo instinkt telesa (o, kako bi pasalo) ali tudi odločitev ljubezni (upoštevam sebe in drugega kot osebo, ki se ji podarjam, ki mi nekaj pomeni, ki ga ne izkoriščam za svoje užitke, niti si jih ne jemljem), bo hitro zapadel v preintenzivno govorico telesa (beri, prezgodnjo spolnost). Tragično še posebej, ker bo mislil, da je to dobro zanj ali zanjo, v resnici pa daleč prestopa meje, ki ga varujejo za srečno življenje. Iskren in dolgo pričakovan objem, ki pride po prehojeni poti preverjenega odnosa, osreči z večjim užitkom kot deset instant hitrih nadomestkov, objemov mimogrede in s komerkoli.

In Sveti Duh? Tu, na tem mestu, pri odločitvah za objemanje ali ne, s kom se bom objela in s kom še ne, na tem mestu ima lahko glavno vlogo. Uči, razsvetljuje, krepi, usmerja in vodi, potolaži, očiščuje. Takrat postaja zelo konkreten in prepoznaven. Sredi spolno permisivnega sveta tvegati in reči ne, ne želim se objeti s teboj, zahteva notranjo moč, ki jo Sveti Duh krepi, saj je Duh resnice. Na teh točkah se odpira pot v živo krščanstvo, ki vodi v polnost življenja in prečiščuje odnose. Ne gre za moralizem in togo držanje pravil, pač pa za živo notranjo pot, saj objem ostaja govorica ljubezni, a ne za vsakogar in na vsak način, pač pa namenjen potrjevanju resnične in ne navidezne ljubezni.

Prosim, naj me uči Sveti Duh, s kom naj se objemam, naj mi pomaga prepoznavati, od kod prihaja želja po objemu, kaj se skriva v dnu. Kristjani vedno živimo v objemu Božje ljubezni, zato nam ni treba tvegati svojega srca za prepoceni odnose, razdajati svojega telesa za vsak dotik, ki si ga nekdo zaželi. Sveti Duh mi lahko pomaga med burnim dogajanjem v telesu, ki me sili v akcijo in med željami, ki se podijo po glavi in srcu prepoznavati, katere so dobre in čiste, katere pa primešane in obarvane s poželjivostjo, spolno slo, ki išče najprej lastni užitek, ni pa usmerjena v iskreno podaritev in trajno združitev.

Vaja za srečno spolnost, živeto v svobodi evangelija, se danes začne pri mladih z razbiranjem, s kom se resnično želim in zmorem objeti, s kom pa ne. To pa je najprej vprašanje čistosti srca in poznavanje sebe ter svojega telesa. Sveti Duh je tu nepogrešljiv in nadvse zaželjen Pomočnik (Gal 5,13-25; pa da ne bo pomote, meso na tem mestu ne pomeni telesa, pač pa grešnost človeka; 1 Kor 6,12-20). Naj naši objemi slavijo Gospoda!

'Oksitocin' za deviške? Sveti Duh za vse!

Svet, ki ne pozna Kristusa, zelo težko razume, da lahko deviško življenje zaradi Božjega kraljestva v resnici pomeni normalno, zdravo, srečno, izpolnjeno življenje. Duhovniki, ki živijo v celibatu, so zanje po definiciji prikrajšani ali skoraj nenormalni ljudje, zato si mislijo, da verjetno bolj ali manj vsi na nek način nekje goljufajo – kuharice so duhovnikove priležnice, pedofilija je logični podaljšek celibata. Redovnico prepoznavajo kot tisto, ki, saj veste, 'gre z župnikom'.

Svet, ki ne pozna Kristusa in mu je tuje delovanje Svetega Duha, je upravičen, da tako misli, pa čeprav se moti. Kako naj bi mislili drugače, če niso izkusili resničnosti Svetega Duha?

Verjetno so tudi mnogi duhovniki ali redovnice, ki jih karizma (dar) poklicanosti ni zaobjela do dna, da bi lahko iz svobodnega srca in odrešenega telesa, s svojo spolnostjo do dna sprejeli Kristusa in izkusili prvenstvo in moč Božje ljubezni, ki presega telesno. Ta življenjska pot vsekakor ni lahka in ni avtomatična, nikoli čisto dokončana.

Mnogi pa so, ki izkušajo mir Bogu predane spolnosti. Izkušajo, kako je beseda sv. Pavla resnična – da je skrivnost odnosa med Kristusom in Cerkvijo velika; primerja jo z edinostjo, ki se zgodi med možem in ženo v spolnem odnosu, ko postaneta eno telo (Ef 5,21-33). Cerkev je Kristusovo telo in vsak posameznik je njegov del (Rim 12,5). Sveti Duh, ki dela Cerkev, je bistven tudi v odnosu med duhovnikom in Kristusom, svetu je Njegovo spoznanje pridržano.

Pred časom sem prebrala članek And the Two Shall Become One (Diane S. Vadney. Ethics&Medics, 2005, 30 (4), ki govori o vlogi oksitocina in vazopresina, hormonov, ki se sproščata med spolnim odnosom (pri ženskah oksitocin tudi med porodom in dojenjem). Avtorica razlaga, da struktura telesa (biokemija) naravno podpira trajno zvezo med moškim in žensko, saj sproščeni hormoni biokemično spodbujajo psihofizično navezanost na partnerja ter obnašanje, ki zagotavlja trajno, stabilno, intimno zvezo. Oksitocin spodbuja večjo naravnanost na partnerja, pri ženskah željo po ljubkovanju, nežnosti, izključnosti odnosa, prekinitev zveze povzroča veliko stisko in nelagodje. Pri moških vazopresin spodbuja še željo po ostati s partnerico, jo zavarovati pred drugimi moškimi, poskrbeti za njeno varnost in za potomstvo. Vse to so naravne podlage za varno in trajno zvezo, ki prinaša največje intimno ugodje obema. Ko se mož in žena srečata s težavami v njunem odnosu, je zveza, ki jo ustvarja vpisanost drug drugega v njuno telo s pomočjo spolnih odnosov, torej tudi s pomočjo biokemičnih snovi, podlaga, ki ju pomaga držati skupaj. Vabi ju, da se odnos uredi in da se vrneta drug k drugemu. Vse to se dogaja na naravni podlagi in je omogočeno vsem ljudem.

Smo deviški za Božje kraljestvo, ki živimo odnos ljubezni brez izkušnje spolnih odnosov, manj vezani na svojo ljubljeno osebo, ki smo se ji podarili, smo manj vezani na Boga? Je naš odnos manj resničen in trden? Kako se v mojem telesu prepozna Božja ljubezen? Ni vse le mit?

Moja izkušnja (poleg pričevanj mnogih svetih) mi daje okušati na moj preprost MPija način, da je ljubezen Boga zame podobno učinkovita kot oksitocin. Gotovo se razlikuje po fizičnih občutkih, a učinek v dnu mojega bitja, kamor se telesno vedno izteka, torej želja po nahranjenosti, ki jo človeško srce potrebuje, ta se dogaja natančno po moji meri, mi nadvse ustreza in me izpolni. Brez oksitocina, a po delovanju Svetega Duha.

V postnem času sem šla skozi preizkušnjo, kjer mi je Gospod na začetku zagotovil svojo ljubezen, obenem pa potrdil, da ga imam rada. Ko Bog izreče svojo besedo, ta drži. Božja beseda deluje v Svetem Duhu, Sveti Duh pa je vez ljubezni, medosebna vez, ki je tudi sama Oseba. Beseda, ki mi jo je Gospod dal, me je držala, da sem vztrajala in ne zapustila nekega drugega odnosa, pa čeprav sem si v tistem viharju želela prav to, oditi. Učinek Besede v meni je bil tak kot učinek oksitocina v poročenki. Bila sem 'zlepljena', držana v dnu, s svojim duhovnim telesom sem vedela, da je dobro, da sem tam, kjer me Gospod želi.

Božji dotiki ljubezni so globoki, polni miru, lepote, spodbujajo nežnost, hvaležnost, dajejo veselje in spodbudo za dejavnost. Biti v Svetem Duhu je biti v stiku z izvirom življenja, ki poživlja in prenavlja. Niso vidni navzven, so pa učinkoviti in neizbrisni.

Pridi Sveti Duh, pridi v srca vseh, ki hočejo ljubiti in želijo izkusiti resnično ljubezen!

Dve zgodbi o telesu (nagota in duhovništvo)

Nekaj dni nazaj sem bila na predstavitvi tečaja Alfa v Celju. Ko smo bili pri kosilu, sem sedela za mizo z mlado družino. Najstarejša deklica, ki hodi v vrtec, je postala nemirna, težko je karkoli pojedla, ves čas iskala bonbone, kar naprej nekaj spraševala. Besede prigovarjanja so postajale vedno manj učinkovite. V nekem trenutku sem hotela vzbuditi njeno pozornost in sem s prstom potrkala na njen hrbet. S presenečenjem in zanimanjem se je obrnila k meni. Zaznala sem priložnost za igro in sva začeli: »Kaj pa je tole, ki je tako trdo, a je to miza?« »Neee, to ni miza!« »Kaj pa je, a je komolec?« »Ja!« »Kaj pa tole, ki je tako mehko…? In sva šli nekaj minut po telesu gor in dol. Deklica se je umirila, sprehajanje po telesu ji je prineslo veselje.

Še vedno mi ostaja v spominu ta preskok iz nemira v mir, ki se je zgodil preko telesa. Dotik otrokom pomeni veliko.

Tudi nam spust v ta trenutek in resničnost mojega jaza dostikrat omogoči le telo. Telo me pripelje v moj tu in sedaj in v srečanje s seboj.

Druga zgodba je povezana s podobo. Ko sem iskala neke podatke na internetu, sem zaklikala med slike in odprla se mi je fotografija dveh mož na obali, nekje na Bližnjem Vzhodu. V kopalkah, umazana od peska, z veselim izrazom na obrazu. Bila sta duhovnika. Za hip me je spreletelo. Kakšna zunanja razlika v primerjavi z običajno podobo, ko stoji duhovnik v albi ali mašnem plašču za oltarjem. Tu pa skoraj samo golo telo – telo kot dvakrat zakrament. Telo moškega, ki je privlačno in govori o poročnem potencialu, ki ga nosi v dnu, da ustvari občestvo oseb v zakonu z ženo. Drugi zakrament, ki sta ga predstavljala ta dva moška na obali, pa je bil v tem, da sta njuni telesi s tem, kar sta – duhovnika – govorila o onem drugem, prvem Duhovniku, o Jezusu Kristusu.

Nagota je v svetopisemskem pomenu (1 Mz 2,25) močna govorica, ki razodeva stanje prvotne povezanosti z Bogom ali pa, nekaj vrstic dalje (1 Mz 3,7), razodeva novo grešno stanje, v katerem je poprejšnje milostno stanje, v katerem sta bila prva človeka sposobna videti drug drugega tako kot Bog, to je v medsebojnem zaupanju in ljubezni, porušeno. Nagota po izvirnem grehu začne razodevati, da smo krhki in v dnu nezavarovani in ranljivi, zato se moramo pred nepreverjenimi očmi drugega zakriti. Pri varovanju najdragocenejšega v nas nam sedaj pomagata sram in sramežljivost, ki ju prva človeka pred padcem nista poznala.

Duhovnika kot kopalca sta odprla vprašanje pričevalnosti svojih teles. Zunanje znamenje, ki ga duhovnik uporablja za izkazovanje svoje identitete, je štola, je kolar, je križ. Ko se ta del oblačil odloži, ostane zgolj telo. Kaj govori?

Jezusovo telo je najbolj spregovorilo na križu. Takrat je bilo razgaljeno celo do konca. Takrat se je zaradi obreze videlo, da je bil Jud, da je bil mož, rojen iz obljube, iz zaveze. Takrat se je videlo, kar se je na zadnji večerji z učenci slišalo: »To je moje telo, ki se daje za vas.«

Duhovnik se kot moški prvemu potencialu svojega telesa kot zakramenta – ustvarjanju lastne družine – odpove, ga daruje. Kot moški naj ne bi nobeni ženski v telesu ali celo srcu izrekel »To je moje telo, ki se daje zate« v smislu popolne in izključne medsebojne podaritve. Ta velik dar je pridržan poročenemu možu. Vendar telo duhovnika kot moškega še vedno govori, da je ustvarjeno za ljubezen, da bi se dalo ljubljeni osebi. Priključuje se še druga zakramentalnost njegovega telesa, njegova duhovniškost, ki izvira iz prvotne (biti iskren dar drugemu).

Kristusove besede »To je moje telo, ki se daje za vas,« iz duhovnikovih ust pri maši omogočajo, da postane hostija, ki jo drži v rokah, Kristusovo Telo. Skrivnost vseh skrivnosti. Zakrament vseh zakramentov. Govorica, ki se za to uporablja, je prav ta, ki jo nosi človeško telo – telo, ki razodeva ljubezen. Evharistija je razodevanje Božje poročne ljubezni, ki se daje za človeštvo, tako kot se daje poročen mož za ženo (svobodno, zvesto, popolnoma in rodovitno). Duhovnik po zgledu in v moči Jezusa Kristusa daje svoje telo in svoje življenje za Cerkev.

Duhovnikovo telo, slečeno zunanjih oznak duhovništva, še vedno ostaja zgovorno, a ne le zaradi tega, kar kot moški je – ni le potencialni poročenec, pač pa predvsem kot alter Christus, drugi Kristus po maziljenju duhovniškega posvečenja. To je za nas, ki tako telo gledamo, druga zahtevnostna stopnja v razbiranju zakramentalnosti telesa.

Da v veri vidim v koščku kruha Jezusa Kristusa, potrebujem pogled v moči Duha. Ta mi daje videti tudi v razkritem telesu moškega v kopalkah moža, ki je svoj potencial za poročenost predal Kristusu do dna. Tako je v vsej svoji moškosti, ki mu ostaja in je zgovorna, lahko pričevalen za Kristusa, če jo je v celoti predal Njemu. Duhovnikovo telo je toliko bolj pričevalno, kolikor globlje je povezan s Kristusom. Zaradi karizme duhovništva (posebnega milostnega daru) se uresničitvi poročenosti z eno žensko lahko tudi odpove, da se s Kristusom uči ljubiti na duhovniški način. V takem primeru bo njegova najgloblja identiteta, ki postaja prepojena z intimo Božje ljubezni, spregovorila skozi njega kot moškega – kakšen bo kot moški, kako bo deloval (kot samec, ki se razkazuje ali kot srečen moški, ki je najden v ljubezni).

Njegovo telo torej lahko govori tudi brez štole. Odgovornost duhovnika je, da njegovo telo tudi res govori resnico mašništva. Gledalec/ka pa lahko podobo duhovnika v kopalkah razume kot zakrament samo v moči Duha, ki vodi pogled njegovega/njenega srca, da v privlačnosti moškega telesa zagleda tisto, kar je – posvečeno osebo duhovnika (in ne najprej pedofila ali pohotneža ali možnega partnerja).

Na tej točki se ponovno zavem ene glavnih značilnosti krščanstva – ko se spustim v telesnost, ki je vsem skupna, ko smo zgolj ljudje, slečeni vseh zunanjih znamenj, ki nas ločujejo ali označujejo, postanemo kristjani drugačni prav zaradi delovanja Duha, ki nam daje prepoznati resnico. In s tem se vse bistveno spremeni.

Kdo je kristjan 21. stoletja? Tisti, ki (v veri) prepoznava telo kot zakrament, ki živi iz Telesa, ki je zakrament ljubezni. Na ta način smo zelo del tega sveta in obenem velika alternativa, ker smo še bolj kot v svetu doma v delovanju Boga, v delovanju Svetega Duha.

V beganju sredi tega sveta nas bo umiril le dotik Telesa.

Ko videti pomeni Videti (telo kot zakrament)

Včasih se znajdem čisto potopljena v doživljanje in ubadanje s telesom. Kadar sem lačna, je praznina želodca glavna na ekranu moje zavesti; ko čutim utrujene oči od računalnika in mi v zavesti kar utripa; kadar me vznemirja pritisk v glavi, ki mi signalizira, da se v meni dogaja še nekaj drugega, bolečina pa noče popustiti, sem ujeta v tem. Takrat sem kot psička ali kot drevo. Na isti ravni smo, v tistem trenutku se moj svet vrti okoli vprašanja – bo luknja v želodcu potešena, kdaj bom lahko spustila veke, da se oko spočije, kako naj sprostim mišice v zatilju, da bi nastopila spokojnost. V tistih trenutkih se zavedam, da obstajam na ravni kemične energije, presnove, biofizike, telesnega.

In vendar lahko na klic praznega želodca odgovorim ne takoj, ampak čez nekaj časa; utrujene oči upoštevam kot mejo, ki mi sporoča, da je telo utrujeno, a lahko naredim izjemo in dokončam nujno delo; prisluhnem sporočilu bolečine v sencih in se spustim v iskanje odgovora, ki mi ga prinaša – prisluhnem razlogu, zakaj se je bolečina sploh pojavila in je ne utišam pri priči s kakšno tableto (če je možno). V takih trenutkih prestopam mejo med živaljo in človekom. Moja telesnost se iz 'videti' začenja razgrinjati v 'videti več in globlje'. Tisto, kar me dela človeško osebo - moja volja, razum in moja svoboda - mi omogočajo, da telesne zaznave, ki jih doživljam in prepoznam, upoštevam pri svojem delovanju v odločitvah, ki jih naredim, pri svojih odnosih. To so mnogi mali trenutki odločitev, ki se jih pogosto več ne zavedamo, ker so skoraj avtomatični sestavni del našega življenja. So pa kraljevski. Namreč, zaradi te zmožnosti prehajanja med zaznavanjem procesov v telesu in organizmu ter odločanjem, kako v zvezi z njimi ravnati svobodno (uf, predvsem pa v ljubezni!), smo ljudje krona stvarstva. Če zmorem na zaznano lakoto v želodcu ali na impulz po hrani odgovoriti le s takojšnjim grižljajem, ravnam kot zgolj biološko bitje. Če zmorem na zaznano lakoto v želodcu mirno odgovoriti s kosilom s prijatelji čez uro in pol, sem duhovno bitje. Duhovno bitje je bitje, ki lahko živi stvarnost telesnega skozi svobodne odločitve, s katerimi telesno raven presega zaradi nečesa vrednega ali zaradi nekoga. Zato smo presežna bitja, osebe.

Telo, ki ga živim, torej ni le biološka ali bio-kemična zgodba rasti, razmnoževanja celic, kemičnih procesov. Nisem samo to, kar se vidi navzven in otipa.

Telo, ki ga živim, je tudi zunanja plast, ki prenaša navzven, kaj se dogaja v moji nevidni notranjosti (čustva, misli, moje duhovno dno). Zato lahko rečemo, da je moje telo zakrament, saj telo dela vidno mojo nevidno notranjost. Telo kot zakrament pomeni celostno pojmovanje človeka (duhovno telesno celoto).

Korak do nebes (navzočnost Božjega) ali dojemanja telesa kot zakramenta, ki razodeva skrivnost Božjega, je pa v tem, da sem od krsta naprej v svojem telesu (preko tistega nevidnega v meni) združena s Kristusom. On razliva vame svojega Duha (Rim 5,5), zato moje telo, še posebej, kadar delujem v skladu z Božjo voljo, govori prav o Bogu na način zakramenta. Takrat moje telo govori resnico. Po domače rečeno – takrat sem pristna priča Boga – kar nosim v sebi nevidnega, le-to pa je dotaknjeno z milostjo Boga, se vidi navzven skozi telo. Tako moje telo govori dvakrat – kot telesnost sama in kot globina, ki proseva skozenj. Takrat vidim (telo) in Vidim (osebo, zmožno ljubezni zaradi Boga; 1 Mz 1,27; Kol 1,16-18; Ef 1,3-10).

Korak do Kristusovih nebes ali do Kristusovega poveličanega telesa je v tem, da v moči Duha doumevamo, da je Njegovo vstalo telo spremenjeno do te mere, da Ga učenci niso prepoznali. Ob tem ostaja še vedno sporočilno kot telo, a izpopolnjeno do konca – Vstalo Telo razodeva veličastvo Boga.

Naša telesa so že zasnova tega vrhunskega velikonočnega komuniciranja Boga skozi poveličano Kristusovo telo. Zato trenirajmo pogled našega srca, da bi se pripravili na dar Kristusovih nebes. Vsak človek je več, kot govorijo zgolj njegove celice ali barva kože. Vsako človeško telo govori, da je dom duha in če le-ta sprejme, lahko tudi Duha, Kristusovega daru (1 Kor 6,19).

Vsakič, ko delujem v svobodi, praznujem zmago duha. Kako resnično doživljam Boga v sebi, je odvisno tudi od spuščanja v telo, od zavedanja in doživljanja resničnosti duha v telesu (doživljanja, da sem telo, ki je zakrament) – to je človeškosti v celoti. Ko se udomačim na tem 'igrišču,' lahko odkrivam, kako 'igrati tenis ljubezni' z Bogom, kako se odvija najin odnos. Ali drugače, če živim svoje telo kot zakrament, vstopam v prostor razodevanja Boga skozi dogajanje v telesu.

Drugačnost kot izziv ljubezni – moško in žensko telo o Bogu

Smo pred prazniki, ko poglobljeno zremo Ljubezen. Naj bo zato zapis tokrat drugačen, bolj zgoščen...

Ljubezen, v katero sta poklicana moški in ženska, ne bi bila mogoča, če v razmerah tega sveta ne bi bila 'podprta' z ustreznim načinom za izvršitev. Božja ljubezen, ki je izlita v naša srca (Rim 5,5) išče poti za udejanjanje. V ta namen ima pripravljeno 'fantastično orodje' – naše človeško telo, ki je moško in žensko. Moški in ženska sta ustvarjena vsak kot edinstven svet zase, ki je avtonomno bitje, sposobno življenja in ustvarjanja('izvirna samota' v teologiji telesa). Vendar mu to ne zadošča. Moško in žensko telo, ki se odzove klicu srca, lahko udejanji najglobljo resnico, ki je zapisana v bistvo človeka; človek je srečen, če se lahko iskreno podari drugi osebi ('izvirna enost' v teologiji telesa). Ženska svojo ljubezen izrazi najgloblje s sprejemanjem moškega, moški s podarjanjem samega sebe ženski. Moška in ženska izrazna oblika ljubezni je pogojena s strukturo njunih oseb – duhovno, psihično in telesno, v dnu pa gre za isto – iskreno podaritev ljubljeni osebi. Od kod ta podtalni program, ki je izvir sreče človeka?

Ustvarjeni smo po Božji podobi. Naša matrica, po kateri smo nastali in v kateri se napaja naša neizmerna človeška pestrost enkratnosti vsakega, je Bog sam, je občestvo Oseb.

Zato lahko v drugačnosti, ki je med moškim in žensko, prepoznavamo odmev drugačnosti, ki je v občestvu Presvete Trojice med Božjimi osebami, saj le drugačnost spodbuja preseganje in kliče v odnos. Moško in žensko telo je torej nek zaznamek na internetu stvarstva, ki nam jasno govori o skrivnosti Boga, ki je Sv. Trojica, ki je podarjanje in sprejemanje med Osebami ter dar Ljubezni same.

V tej luči poskusimo v teh dneh zreti moško telo Jezusa Kristusa, ki razodeva v trpljenju sebe tudi kot Boga, Božjo ljubezen, ki se daje do konca (se iskreno podarja). Daje se kot ljubeči mož za svojo ženo (Cerkev, ki sem tudi jaz), daje se kot ljubljeni Sin Očeta. Ne bodimo žalostni, ker trpi in zaradi tega, kar se Mu dogaja, temveč poskusimo zagledati in sprejeti Njegov iskreni dar. Njegovo trpljenje je najmočnejša govorica ljubezni. Naj me žalosti tisto, kar v meni povzroča, da je potreben tak izraz Božje ljubezni, ki odrešuje. Jezus mi s svojim telesom govori, da me ljubi in sprejema nase vso to bolečino in napor, da bi me vrnil v življenje ljubezni, za katero sem ustvarjena in je izvirno namenjena mojemu telesu. Naj govorica Njegovega telesa očiščuje moje srce in usmerja dejanja mojega telesa, da bi lahko bolj pristno živela svojo žensko drugačnost kot pot k več ljubezni (sprejemanja) do vsake človeške drugačnosti, tudi do moških, da bi postajali vsi skupaj eno v Njem, občestvo v ljubezni. Naj postane moškim zgled, kako naj se pristno darujejo za drugačne kot preseganje svoje omejenosti, kot sad neizmerne in pogumne ljubezni.

Naj po veliki noči stopimo z Njim na novo pot življenja z drugačnostjo, ki je v ženskem in moškem telesu, na prečiščeno pot uresničevanja poročnega pomena našega telesa.

Blagoslovljen veliki teden!

Ustvarjeni po Božji podobi 2 (ženska)

Nekaj tednov nazaj smo imeli v našem domu duhovnosti na vikendu uvajanja v krščansko življenje samo kandidatke za prejem birme. Najprej smo opazile, da ima dnevni red stalen zamik – vse se je zgodilo malo pozneje. Dekleta so se lahko pogovarjale v skupinah dlje, lepo jim je bilo biti skupaj, zato se jim ni mudilo naprej, rade so prepevale, prvi večer smo se lahko dolgo igrale igro o hiškah, ki jo sestavljata dve stranici (dve osebi), v njej pa čepi 'prebivalka'. Zlahka smo naredile potem dolgo 'hišo', ki je bila pravzaprav špalir deklet, ki so s stegnjenima rokama zgradile 'streho'. Prehod v večerno molitev, ki je bila kratka adoracija, je potekal nazorno kot vstopanje Najsvetejšega zakramenta, ki ga je nosil kaplan, v našo novo 'hišo' (špalir) – v nastajajočo skupnost.

Bolj kot razglabljanje o stvareh je dekletom spregovorilo dogajanje samo, doživljanje, dotik teles. Pomembno je bilo vzdušje, pesem, harmonija medsebojnih odnosov. Nastopanje pred vsemi jim je šlo težko od rok, uspelo jim je šele kot skupini, ki si je dala najprej spodbudo kot piščeta okoli koklje: »Saj bo šlo!« V garaži (izkušnja suženjstva) so namesto kaosa kričanja, naredile medsebojno zavezo podpore in začele – prepevati! Seveda se to ni ujemalo z našo idejo neugodnosti, ki se sproži v zaprtosti, odvisnosti, ujetosti. Nov izziv za vodstvo!

Sporočilo evangelija se jih je začelo dotikati, ko smo malo olupili 'tipitopi' zunanjo podobo – da so zmeraj lepe in nasmejane. Odvisnosti od nakupovanja, ličenja, dela, telefonov in računalnika, strah pred biti samostojna, spodbuda k upati si biti drugačna – ne vedno ugajati pričakovanjem drugih, nasloniti se na svoje mnenje in notranje občutke in ne slepo slediti mnenju prijateljic ali sošolcev, vse to je odprlo novo dinamiko.

V koga lahko odraste deklica, kaj pomeni biti zrela, pristna ženska, da bo srečna in zadovoljna, čim bolj skladna z Božjo zamislijo?

Ženska je z vsem svojim bitjem, tudi s svojim telesom (bioritmom) ustvarjena za negovanje življenja, za sprejemanje, nošenje in rojevanje novega življenja, potem pa tudi za skrb zanj, za hranjenje. Temu rečemo materinstvo (telesno in duhovno), notranje pa ga doživlja ženska kot usmerjenost v drugo osebo, v pozornost na drugega, v darovanje, nošenje, zanimanje zanjo. Lažje kot moški opazi in začuti, kaj se dogaja v drugi osebi in na to ustrezno odgovori. Sposobna je prenašati vse težave, ki so povezane z odraščanjem, z razvojem otroka oz. šibkega, ranjenega, potrebnega pomoči – to je lahko njen otrok ali pa kakšna druga oseba. Njeno darovanje ljubezni je v sprejemanju drugega in v skrbi zanj, da bi lahko živel v polnosti. Mesečni ritem telesa jo uči tudi drugih ritmov v življenju in naravi. Ženska zaradi doživljanja notranjega prostora, ki je naravno običajno globlji in intenzivnejši kot moški, podpira svoje razmišljanje s pomembnimi podatki, ki ji omogočajo svet doživljati in videti drugače. Pomembno je, da se nauči uravnoteženega pogleda – njena glava poleg srca je še kako pomembna in dobro delujoča in ji odlično služi. Žensko telo je vztrajno, trpežno, a tudi zelo nežno in krhko. Zgrajeno je za sprejemanje, ki je njen, ženski način dajanja. Žensko telo kliče po nekom, ki jo bo varoval in podpiral, ki se ji bo lahko daroval s svojo močjo, trdnostjo, odločnostjo, jasnostjo razuma in plemenitostjo srca, s podporo. To je moški.

Oba skupaj razvijata občestvo oseb, ki je v sinergiji (dopolnjevanju) nova kakovostna enota bivanja in ne zgolj navaden seštevek. V takem občestvu se oba, moški in ženska spreminjata, sta drugačna kot če bi ostala sama ali le s svojimi prijateljicami oz. prijatelji. O tem, kaj nam ta drugačnost med moškim in ženskim (telesom) govori dobesedno o Bogu, več naslednjič.

Ustvarjeni po Božji podobi 1 (moški)

Teologija telesa se začne pri dveh temeljnih kamnih – dejstvu, da je človek ustvarjen po Božji podobi in pri dejstvu, da Jezus Kristus v polnosti razodeva človeka samemu sebi.

Če torej želim spoznati, kdo v resnici sem, je najbolj obetavna pot človeško danost (kar kot moški ali kot ženska sem) sprejeti, obenem pa jo odkrivati, razvijati, prečiščevati… s pomočjo Jezusa Kristusa.

Preprosto, obenem pa zakomplicirano, saj to zajema pravzaprav vse življenje.

Ta vikend smo imeli pri nas skupino samih fantov, ki se pripravljajo na prejem zakramenta birme. Še vedno jih čutim v telesu, bi se reklo, ker odmevajo v meni odnosi, ki smo jih na hitro stkali. Fantje so v intenzivni fazi odraščanja, odkrivajo svoje darove, zmedeni so v raznih negotovostih in pritiskih, ki izvirajo iz sprememb v njih samih ter iz okolja v katerem se gibljejo, odločajo se za smer nadaljnjega šolanja, počasi se začenjajo prve zaljubljenosti… V tem dogajanju jih doleti še priprava na zakrament birme.

Nekaj fantov je na tem vikendu opravilo še preizkus pripravljenosti na birmo v smislu preverjanja znanja o veri, poznavanja molitvenih obrazcev itn. Ko so vsi opravili 'izpit', se je ventil, ki jih je stiskal, odprl. Sprostili so ga s skandiranjem, zborovskim ritmičnim izrekanjem besed Očenaša, parkrat so ga tudi zapeli. Čutili so se močne, uporniške, zmagoslavne. V garaži, ko so izkušali, kaj pomeni ujetost suženjstva (sredi biblične ambientacije izhoda iz Egipta), so se nekateri med sabo lotili tudi fizičnega obračunavanja – prerivali so se, vpili, koga udarili. Na hodnikih so se šli pred umivanjem bitke z brisačami. Najraje so prenašali drva v verigi, ustvarjali z lastnimi rokami izdelke, ki so predstavljali darove – športa, družine, prijateljstva. Kar so imeli povedati, so povedali na kratko in hitro, nastopanje pred skupino 55ih jim ni delalo težav, le s petjem in branjem so imeli nekateri zadrege. Fantje! Ustvarjeni po Božji podobi.

Teologija telesa nas uči, da je naše telo zakramentalno. Vidno razodeva nevidno, struktura moškega in ženskega telesa pripoveduje globljo notranjo, osebno resnico, razodeva lahko tudi Božjo skrivnost.

Taisti fantje, ki so se s skandiranjem Očenaša osvobajali od pritiska izpita, ki jih je držal v šahu, so nato zvečer skupaj z menoj iskreno molili desetko rožnega venca po namenih, ki so jih sami izbrali. Niso bili prisiljeni, sami so me izzvali s povabilom. Ti fantje, bojevniki, katerih telesa so vedno močnejša, krepka, visoka, so znanje molitvenih obrazcev uporabili skladno z notranjo resnico. Molili so za vse, ki jih imajo radi – za starše, za prijatelje, za punco, za tiste, ki jih poznajo. Sprejeli so večerni blagoslov – križ na čelo – in potonili v zaslužen spanec.

Moško telo razodeva osebo moškega kot zaščitnika, varuha, tistega, ki je pripravljen nastaviti hrbet in sprejeti udarce, da zavaruje šibkejše ali ljubljene – dekle, ženo. Moško telo razodeva sposobnost hitrih, racionalnih odločitev, vzpostavljanja potrebnih pogojev za življenje, z delom lahko ustvari, kar se potrebuje za življenje. Pripravljen je prestavljati gore. Moško telo razodeva, da lahko moški vnaša življenje v druge, da lahko zaseje novo življenje. Moško telo razodeva sposobnost vodenja, pomirjanja, vliva zaupanje. Moški se lahko daje za drugega, posebej za ljubljeno osebo, žene in otroke, tako, da se vrže v delo, v aktivnost, da se daje do konca, da izgori, se žrtvuje, iztroši do konca. Kdor sprejme tako njegovo darovanje, mu izkaže ljubezen.

Skrivnost ustvarjenosti po Božji podobi, ki se kaže v dejstvu, da smo ustvarjeni kot moški ali ženska, se razbira skozi razumevanje prav moškosti in ženskosti. Moški brez ženske ne more v polnosti razviti svojega bistva človeškosti in obratno. Prav pečat naše moškosti oz. ženskosti nas kliče k preseganju in iti k drugemu, k drugačnemu. To je razsežnost, ki jo bolj doživljamo kot gledamo ali o njej razmišljamo, saj je tako globoko del nas. Zato se je včasih ne zavedamo, ampak ji le sledimo kot notranjemu toku. Teologija telesa nam to najglobljo plast, ki odmeva v naši spolnosti, razodeva kot poklicanost v ljubezen, poklicanost v odnos, v občestvo. O tem več naslednjič, ko se srečamo še z dekleti – z ženskostjo.

Teologija telesa – od satelitskega pogleda na blatno pot spomladanskega travnika

Nocoj grem v Tolmin, v župniji imajo postne večere, naša tema bo teologija telesa in evharistija. Tretjič imam t. i. ponovitev Nikodemovega večera v Ljubljani, kjer smo bili štirje, večer je bil zasnovan kot pogovor v klubu. Vsakič, ko pa grem sama, naredim nekaj sprememb, saj sem vmes spoznala in doživela kaj novega.

Pri tem mi je v izziv vprašanje, kako sploh predstaviti teologijo telesa, ki je celovit sistem, da bi prebudilo okus po še: »Ja, to me zanima!«. Lahko bi uporabljala bombastično govorico in energijsko nabit govor, ampak zavedam se, da takšno navdušenje hitro ugasne. JPII (papež Janez Pavel II.) je rekel, da resnica sama privlači, pritegne in navduši nas resnica. Moja naloga je torej pokazati nanjo in pomagati, da se razodene ali da se jo prepozna.

Teologija telesa se dobro bere, lahko je tudi zahtevno branje, ampak notranja logika in svoboda, ki seva iz nje navdušujeta. Kako naj pa postane del mojega življenja?

Prvi korak je gotovo osvojiti jo z glavo, poskusiti razumeti, kaj sporoča, kakšne novosti, kako izziva moja dosedanja prepričanja in poglede. Študijski pristop je potreben in se ga splača uporabiti. A to je šele začetek. Temu bi rekli s podobo, da si ogledamo Zemljo iz vesolja, posnetki so fantastični, toliko različnih oblik krajin, prostranstva, barve… Vse skupaj se zdi obvladljivo, saj jo zajemamo z enim pogledom, še posebej, če je kje ob strani legenda.

Naslednji korak je prepoznavanje teh velikih tem iz satelitskega pogleda (npr. 'telo kot zakrament', 'poročni pomen telesa', 'izvirna enost'…) v svojem življenju. Tehnično bi se izrazili, da začnemo primerjati letalske posnetke s stanjem na terenu. Zahtevnost se poveča. Teren (vsaj me, ženske), lahko doživljamo precej bolj bogato in večplastno, kot ga opisuje nek posnetek ali zemljevid. Čutim veliko več, saj se mi recimo na čevlje lepi blato, na koži zaznavam piš vetra, ki me pomirja, zagledala sem se v brezo in njene liste, ki trepetajo in prebudijo se mi spomini na otroštvo, ko smo se igrali med dvema ognjema na ulici, zadnja črta je potekala ravno ob brezi na sosedovem vrtu. O vsem tem na fotografskem posnetku ne piše. Zame, ki stojim na eni od konkretnih točk posnetka, pa je takšno pestro notranje dogajanje dejstvo.

Ko poskušam odkriti objektivno opisane pojme (npr. 'telo kot zakrament') v svojem življenju, se soočim z lastno izkušnjo, z gledanjem in prepoznavanjem, razbiranjem dogajanja v meni sami, v moji notranjosti, z zaznavami, ki prihajajo od telesa v mojo zavest, vplivov okolja in drugih oseb. Tega je lahko več ali manj, a je zelo pomembno. Zavedanje in gledanje lastne izkušnje je za razbiranje sporočila teologije telesa v mojem življenju ključno. Ko začnem vstopati v svojo zgodbo, kako moje telo govori meni o Bogu (to teologija telesa je sama na sebi, kaj telo govori o Bogu), se soočim najprej z neke vrste kulturnim (orientacijskim) šokom. Privaditi se je potrebno na tak razkorak, kot je letalski posnetek in stanje na terenu.

Privajanje na nove poglede v lastnem življenju, ki ga prebiram iz dogajanj v mojem telesu, je za nas kristjane 21. stoletja v Sloveniji potrebno, saj srkamo skoraj nevede iz vseh por sodobnega življenja dualistično pojmovanje človeka. Mogoče je šel sodobni proces še dlje, da je razpršenost posameznika tako velika, da se človek dojema kot kolaž telesa, razuma, čustev, zunanjega videza, srca, virtualne identitete na netu, raznih družbenih vlog… Vsekakor nekaj, kar mu ne daje izkušnje enosti.

Moč sporočila teologije telesa, ki je evangelij odrešenega telesa, nas bo dosegla šele, ko bomo prišli toliko v stik s seboj, da nam bo naše telo začelo pripovedovati, kje smo – da bomo sprejemali zaznave o jezi, veselju, bolečini, utrujenosti… Za začetek torej bomo poskusili nastaviti satelitski ali letalski pogled na teologijo telesa, potem se bomo pa spustili na pot, v konkretna srečanja z našim telesom v vsakdanjem življenju. Na ta način, upam, da bomo lahko odkrili svežino, ki jo evangelij ima za nas.
MPija

Ponovno

Dež sredi februarja, na spalno soboto (dan v tednu, ko lahko vstanemo pozneje, če je potrebno, da si odpočijemo). Iščem, kako bi lahko vzgibi Duha v meni prišli v realnost vidnega. Poskušam ponovno najti smer za blog. Znova na začetku, to je priložnost za postno pot.