Poljub 1, 2 ali 3 – da ali ne?

Za praznike smo se precejkrat poljubili – to so časi, ko si izrazimo naklonjenost. Ob objemu je to druga govorica telesa, s katero lahko povemo ljubljeni osebi, da nam je dragocena. Kot se lahko objemamo na različen načine, obstajajo tudi različni poljubi. Anthony Buono, oče sedmih otrok, je najstnici opisal tri stopnje poljuba, ki ji lahko pomagajo, da se ohrani za popolno in iskreno podaritev (deviško) prihodnjemu možu.

Očetovski nasvet je zelo praktičen. Obnavljam na kratko. Poljub na lice (1) je govorica telesa, ki jo uporabljamo sorodniki, prijatelji, ponekod tudi dobri znanci – je del pozdrava in voščila. Naslednji poljub je poljub z zaprtimi usti na ustnice (2). Tu se stopnja intimnosti, ekskluzivnosti zvišuje. Ustnice so zelo občutljiv del telesa, dotik pomeni sprejemanje drugega in pripada fantu in dekletu, možu in ženi. Daljši poljub na ustnice, ki se mu pridruži še tesen objem, pa že prehaja v medsebojni stik, ki lahko vodi v spolno vzburjenje. Čisto blizu je naslednja stopnja poljuba – z odprtimi usti (3, francoski poljub). Tu se v telesu začnejo sprožati naravni mehanizmi, ki vodijo v največjo možno intimnost, to je v spolno dejanje. Dekleta in fantje se v poteku spolnega dogajanja v telesu in v doživljanju spolnosti razlikujejo. Fantje so na splošno bolj usmerjeni v dejavnost in so v vzburjenju zelo hitri, dekleta pa telesno dogajanje močno povezujejo z notranjim čustvenim, odnosnim doživljanjem. Anthony zato predlaga modrost pri poljubljanju. Preprosto – ne pojdi predaleč, sicer bo zelo težko obvladovati svoje telo, ki se pod vplivom prebujene spolnosti nabije z močjo. Tako bi se glasil objektivni nasvet.

Kaj pa naj prepriča srce mladega človeka, ki hrepeni po nežnosti, da se drži teh predlaganih meja?

Dejanje razodeva osebo, je učil Janez Pavel II. Način poljubljanja ti lahko pomaga prepoznati, s kom imaš opravka. Če želiš biti srečna in najti nekoga, ki te bo imel resnično rad, se vadi v zmožnosti čakanja. Dekleta, ki so v svojem hrepenenju po ljubezni zmožne fantom odreči prehitre (in poceni, še prazne) poljube, se zavedajo svoje vrednosti in omogočajo, da se tudi fantje izkažejo, kdo so. Poljub, ki ni prehiter, ima možnost, da postane resnični dar, da postane potrditev poti, odnosa. Poljub, ki ne govori iz srca, je samo fasada – nekaj lepega, a površnega, ni resničen. Je laž. Fant in dekle, ki si vzameta čas za odkrivanje drug drugega in postopno uporabo govorice telesa, ki bi njuno medsebojno ljubezen in spoštovanje potrjevala, bosta lahko v telesnih dotikih, objemih, primernih poljubih rasla v svobodi za podaritev – če bosta iskrena do tega, kar čutita. Sestavni del rasti v svobodi je postopno zbliževanje, ki se še lahko odloča za ne. Praktično to pomeni, da v času hoje pred poroko, intenzivno poljubljanje z odprtimi usti in s tesnim dolgotrajnim objemanjem pomeni hojo po tenkem robu. Spolnost ni položena v človeka, da bi jo izzival in jo nato na silo uravnaval ali celo zlorabljal za užitek. Na ta način se njen naravni mehanizem in globinska govorica srca, ki je z njo povezana, ruši in megli. Spolnost, ki je namenjena doživljanju največje medosebne povezanosti moža in žene v ljubezni ter prepoznavanju podobnosti Bogu, na ta način tvega, da postane svoje nasprotje - vir bolečine in neobvladljiva sla.

Umetnost poljubljanja te lahko pripelje v večjo osebno svobodo in s tem tudi v večjo osebno bližino z Bogom. Umetnost poljubljanja je namreč v tem, da svoje telo uporabljaš tako, da spregovori z njim resnična ljubezen. Zato je umetnost poljubljanja v tem, da veš, kaj govori tvoje srce, da veš, kdo si in kdo je oseba, ki jo želiš poljubiti (se mu pustiš poljubiti) v odnosu do Boga. Poljub je dar srca in izraz naklonjenosti. Ni pravica, ki jo pridobiš s posedovanjem drugega. To bi bilo izkoriščanje in razprodaja osebe. Poljub je veselje telesa, ko je izraz medsebojne povezanosti in ljubezni, ki jo doživiš v svobodi in iskreni podaritvi. Ko bo dozorel čas za življenjsko zavezo, dozori tudi čas za novo govorico telesa, ki lahko mirno in v vsej polnosti vodi tudi v medsebojno združitev spolnega dejanja.

Poljub 1, 2 in 3 so torej preprosti kazalniki, ki ti lahko zelo hitro pokažejo, kje se je dobro gibati, da boš srečna/srečen. Glavni izziv poljubljanja pa je v razumevanju in očiščevanju srca, v sposobnosti za ljubezen in v bitki s poželenjem. To je področje duhovnega življenja, prostor srečanja s Kristusom.

Vprašanje (načina) poljubljanja pred poroko da ali ne torej ni v tem, ali smem ali ne, pač pa ali resnično ljubim. Če resnično ljubim ali želim ljubiti, lahko rečem tudi ne. To je svoboda, ki dela človeka privlačnega.

Sveti Duh in objemi

Na prenovljeni strani http://ursulinke.rkc.si se v teh pobinkoštnih dneh pod sliko ognja izpiše besedilo: »Z mladimi smo si pri verouku podajali gorečo vžigalico. Vsakič, ko si jo dobil v roko, si moral povedati, kaj zmore narediti Sveti Duh v mojem življenju. Ja. Daje moč. Mi svetuje, me vodi. Me spodbuja k ljubezni. Me navdihuje. Mladim kar ni zmanjkalo besednih zvez ... To obvladamo. Kaj pa konkretno življenje? Danes. Zdaj. Tule, kjer sem. Verujem, da je Sveti Duh v meni - v tem trenutku? Pa ne samo to. Da deluje....«

Takoj najdem prostor za preverjanje – to je pogosta spontanost dotikov med mladimi, predvsem poplava objemanja. Mladi si telesne bližine želijo in jo zelo veliko uporabljajo, ker je nekaj, kar paše in je nekaj, kar je lepo. Je nekaj, kar sodobna medijska kultura promovira.

Besede veroukarjev nakazujejo, da mladi vedo za obstoj in delovanje Svetega Duha. Ga poznajo zares? Ne zaradi izpita pred birmo, pač pa ker Ga izkušajo?

Slika pogostega objemanja med mladimi je lepa in hkrati nejasna. Pogosto se namreč vidi, da je objemanje bolj 'visenje na drugem', 'pravica in zatočišče v trdem svetu', 'užitek, ki je hitro dosegljiv'. To pa ni to, kar naj bi bilo in sproža nelagodje.

Objem je govorica telesa, ki odgovarja na upanje in hrepenenje človeka po potrditvi, zavetju, najdenosti, sprejetosti, je govorica, ki pripada iskreni ljubezni. Seveda obstajajo razlike med kulturami, tudi med generacijami, med 'bolj zadržanimi' Gorenci in 'odprtimi' Primorci. Ne mislim na to. Prav tako se nekateri ljudje po naravi taki, da rajši svojo ljubezen izrazijo z uslugo, z dobro besedo itn. Med petimi otroki se bo eden spontano takoj stisnil k tebi, ostali pa te pozdravijo drugače. Tudi na tovrstno različnost ne mislim.

Mislim na to, kaj mi pomaga razumeti, ali je spontanost objema pristna ali ne? Objem, ki ga prejmem, me potrjuje v ljubezni ali ne? Si lahko objem privoščim ali ga izsilim, izprosim? Mi objem pripada, ker ga potrebujem in čutim, da mi paše? Če me ne objame, potem ni moja prijateljica, me nima rad?

Janez Pavel II. se dotika vprašanja erotične spontanosti (splošna avdienca 12. novembra 1980). Mnogi trdijo, da je krščanska spolnost 'ubita', ker ne dovoljuje spontanosti, ki jo telo, ko se vzburi, naravnost spodbuja. Mladi, ki jim rečeš, da ni dobro, da se vsevprek objema, bodo hitro odgovorili, da sem zatežena, omejena, da sem zategnjena.

V dnu pa se skriva vprašanje svobode in čistosti srca, ki pripada odrešenemu telesu. Srce človeške osebe, fanta ali dekleta, ki je sposobno prepoznavati zaznave telesa (instinkte) in hkrati vedeti, kaj si srce v resnici želi, se lahko tudi odloči, v skladu s čim bo ravnalo. Fant lahko presodi, ali bo objemal vse sošolke po vrsti, ker mu to res paše, ali pa se bo odločil, da bo njegov objem izražal poseben spoštljiv, ljubeč odnos s tistimi, ki jim lahko zaupa in jim njegov objem nekaj pomeni. Ljubljeno osebo bo lahko objel tudi spontano in tedaj bo izraz globine odnosa. (Ostajam še pri objemih, ki bi jim rekli prijateljski.) Dekle se mora naučiti ločiti, kdaj bo želji po objemu rekla ne in kdaj bo osebo, ki si tega želi, sprejela. Odkriti, da je objem dar, ki te dela bolj osebo, če ga ne daš vsakemu, je zahtevnejša pot od navidezne ljubeznivosti in tesnega telesnega stika z vsakim. Ko se prebudi erotična spontanost, je glava veliko počasnejša. Če se mlad človek ne vadi v razločevanju srca, kateri vzgib, katera želja ga vodi – samo instinkt telesa (o, kako bi pasalo) ali tudi odločitev ljubezni (upoštevam sebe in drugega kot osebo, ki se ji podarjam, ki mi nekaj pomeni, ki ga ne izkoriščam za svoje užitke, niti si jih ne jemljem), bo hitro zapadel v preintenzivno govorico telesa (beri, prezgodnjo spolnost). Tragično še posebej, ker bo mislil, da je to dobro zanj ali zanjo, v resnici pa daleč prestopa meje, ki ga varujejo za srečno življenje. Iskren in dolgo pričakovan objem, ki pride po prehojeni poti preverjenega odnosa, osreči z večjim užitkom kot deset instant hitrih nadomestkov, objemov mimogrede in s komerkoli.

In Sveti Duh? Tu, na tem mestu, pri odločitvah za objemanje ali ne, s kom se bom objela in s kom še ne, na tem mestu ima lahko glavno vlogo. Uči, razsvetljuje, krepi, usmerja in vodi, potolaži, očiščuje. Takrat postaja zelo konkreten in prepoznaven. Sredi spolno permisivnega sveta tvegati in reči ne, ne želim se objeti s teboj, zahteva notranjo moč, ki jo Sveti Duh krepi, saj je Duh resnice. Na teh točkah se odpira pot v živo krščanstvo, ki vodi v polnost življenja in prečiščuje odnose. Ne gre za moralizem in togo držanje pravil, pač pa za živo notranjo pot, saj objem ostaja govorica ljubezni, a ne za vsakogar in na vsak način, pač pa namenjen potrjevanju resnične in ne navidezne ljubezni.

Prosim, naj me uči Sveti Duh, s kom naj se objemam, naj mi pomaga prepoznavati, od kod prihaja želja po objemu, kaj se skriva v dnu. Kristjani vedno živimo v objemu Božje ljubezni, zato nam ni treba tvegati svojega srca za prepoceni odnose, razdajati svojega telesa za vsak dotik, ki si ga nekdo zaželi. Sveti Duh mi lahko pomaga med burnim dogajanjem v telesu, ki me sili v akcijo in med željami, ki se podijo po glavi in srcu prepoznavati, katere so dobre in čiste, katere pa primešane in obarvane s poželjivostjo, spolno slo, ki išče najprej lastni užitek, ni pa usmerjena v iskreno podaritev in trajno združitev.

Vaja za srečno spolnost, živeto v svobodi evangelija, se danes začne pri mladih z razbiranjem, s kom se resnično želim in zmorem objeti, s kom pa ne. To pa je najprej vprašanje čistosti srca in poznavanje sebe ter svojega telesa. Sveti Duh je tu nepogrešljiv in nadvse zaželjen Pomočnik (Gal 5,13-25; pa da ne bo pomote, meso na tem mestu ne pomeni telesa, pač pa grešnost človeka; 1 Kor 6,12-20). Naj naši objemi slavijo Gospoda!