Spoznati Gospoda in bolečina

Ko enkrat odkrijem v izkušnji, da je Gospodova navzočnost kot 'ogenj, ki ne zgori', da ni odvisna od mene, pač pa preprosto je, ker Bog je in ne mine, se začenja novo poglavje spoznavanja Gospoda.

Najboljši način, da pridemo do takega otipljivega spoznanja, je izkušnja kakšne male smrti, ki jo doživimo z Gospodom. Smo pri jedru krščanstva – ker smo krščeni, smo že umrli in živimo v Njem, smo nova stvaritev v moči Duha (Rim 6,3-14; 2 Kor 5,17). Realnost združitve z Njim smo že prejeli. Pred nami vsak dan ostaja velika naloga rasti v Kristusu, da se vedno bolj v meni, na mojem mesu (v vsej moji osebi) razodeva ta radikalna novost – biti v Kristusu nova stvaritev. Odrešenje telesa ali postajati nov človek po Duhu. Rast v veri, da je to resnično.

V človeški izkušnji je pot rasti v Kristusu, ki je pot vedno večjega spoznavanje Gospoda (Flp 3,8), izpisana s konkretno človeškostjo vsakega. Duhovno napredovanje ima svojo otipljivost - bitko z grehom čutim v svojem telesu, vaje askeze, ko se trudim za svobodno uporabo lastnega telesa, imajo odmev v zaznavah in čutenju, v utrujenosti in razpoloženju. Zaznave v telesu niso moja duhovnost, pač pa moja duhovnost dobiva preko telesa takšno oprijemljivost. Svobode duha ne moreš prijeti, zaznam pa lahko v sebi odmev tega daru, ki je včasih v povečani zmožnosti za gibanje, v sproščenosti in odvezanosti nekje v dnu, v veselju, ki se prebuja.

Mnogokrat se na tej plasti odmevanja duhovnega v meni (zaznavah, ki se dogajajo v telesu, v čutenju) pomotoma ustavim kot na nečem duhovnem. Včasih si bolj prizadevam za sproščenost in veselo počutje kot za resnično svobodo v Gospodu, za duhovno uboštvo, izpraznjenost, ki jo potem napolni Gospod s svojim Duhom (2 Kor 3,17).

Kako naj torej resnično spoznam Gospoda? Kako dragocena je torej smrt, ki me vodi v izkušanje pravega življenja. So mnoge preproste vsakdanje stvari, ki jih ne maram. Težko mi je kuhati po natančnih navodilih, težko mi je pripravljati meso. Težko mi je pomivati z nekom, ki je zelo hiter ali ima čisto drugačen sistem kot jaz. Danes sem pri kosilu in po kosilu dobila oboje. Seveda sem zaznavala odpore, saj sem čutila neugodje. Sprejeti pripravo mesa in pomivati s prav tisto sestro, ki tako drugače pomiva od mene, je bilo zame mala smrt. In zanimivo, sedajle, ko se tega spominjam, v meni ni okusa grenkobe, pač pa hvaležnosti za rahel okus veselja, ki je sad prav takega kosila in pomivanja. Veselje je dar novega življenja, ki je prišlo iz smrti (sprejetja težkega). Ljubezen je globlja od teh neugodij in bolečin, ki jih zaznavam in me – če se ustavim le pri njih ali zagledam le vanje - poskušajo ustaviti, celo zapreti vase. Če jih sprejmem, ker vidim globlje, to je resnično dobro za drugega, storim dejanje umiranja iz ljubezni (Jn 15,13). To so res drobne stvari, a v teh malih prejemam dragocene mini izkušnje umiranja, ki me krepijo v zaznavanju bližine in moči Vstalega. Pripravljajo me tudi za kaj večjega, tudi za veliki trenutek prave smrti.

Najpomembnejše za kristjana je naučiti se umirati z Gospodom, v veri v Vstalega (2 Kor 4,10). In kje naj se naučim tega na najbolj praktičen način, če ne ravno v svojem telesu?

Moje krščeno telo (vsa oseba) je resnično prostor razodevanja moči Vstalega – otipljivo, zaznavno, a nesporno duhovno.

Naj mi bolečina in neugodje, Gospod, ne zapreta oči za Tvojo ljubečo navzočnost. Pridi, Sveti Duh, Luč srca!

Spoznati Gospoda in toplota

Izkušnja stika s poročnim pomenom telesa me pripelje v dno lastnega bitja, seveda, pripelje me v srečanje s seboj, v tisto samozavedanje, ki ga II. vatikanski koncil omenja v najdenju samega sebe skozi iskreno daritev drugi osebi.

Praktično to pomeni, da se moje bitje poenoti v dejanju ljubezni in zave samega sebe v taki globini, da odkrije svoj resnični jaz, svoj pravi obraz, svojo pravo podobo. V tem je resnični užitek in veselje, saj resnica opaja, še posebej resnica, ki je sestavni del ljubezni.

Podoba ognja mi je omogočila izreči izkušnjo samospoznavanja v dejanjih ljubezni – priti v stik z 'žerjavico svojega bitja, ki greje z veliko močjo'.

V odnosu do Gospoda, ki ima poveličano telo, mi pomaga še druga podoba, povezana s toploto – to so dlani.

Nekaj časa je potrebno hoditi skupaj, da se človek nauči ločiti, kaj so njegove misli in pobude, kaj pa je Božjega, kaj so njegove sanje in idealistične predstave, kaj pa Božja realna navzočnost. Bližina žerjavice me je spomnila na globinsko iskanje Gospoda od blizu, ko vsa duša hrepeni po njem, ko se vse bitje od znotraj ozira za Njim in išče Njegov obraz, še bolj natančno, z vsem telesom išče Njegovo bližino.

Tako kot je moje telo čutilo toplotno moč tleče žerjavice in se ob njej grelo, počivalo v gotovosti ne da bi bilo treba gledati ali je izvir ognja tu, tako se moje notranje duhovno telo, moj notranji človek uči zaznavati bližino Gospoda, ne da bi Ga telesne oči videle.

Nova podoba, ki me uči notranje drže hoje za Njim, je bližina dveh dlani. Ko sta moji roki segreti, tople, ju lahko podržim čisto blizu, a še brez dotikanja. Tedaj čutim toploto, ki jo izžarevata. Ko eno dlan umaknem, na drugi zaznam tenek hlad, ki prinese za seboj vprašanje: »Kje si?« in občutek osamljenosti, umanjkanja, tudi izgubljenosti, saj ni več temeljne gotovosti – toplote, vira orientacije. Prefinjeno zaznavanje nežne toplote, ki izhaja iz dlani, je lahko podlaga za duhovno vajo v obračanju za Gospodom, ki na nežen, tih, nevsiljiv način vodi svojo najdražjo, da se premika za Njim.

Božje kraljestvo ne prihaja bučno in tudi ne s požarom ali kresovanji. Vaja v prepoznavanju globin poročnega pomena, to je tudi stika z resničnim jazom, ki se ga zavedam takrat, ko ljubim ali sem ljubljena, mi pomaga najti tudi nov način spoznavanja Gospoda. Pri tem gre resnično za okušanje, ki se ga ne naučimo iz glave ali po knjigah, pač pa je dar življenja in osebnega odnosa, delo Svetega Duha v meni. Prvi sad Duha je ljubezen, ta povezuje človeka v celoto in prebuja najboljše v njem; ko je potrebno, tudi skozi prečiščevanje. Ko si enkrat najden doma (v poročnem pomenu telesa), ogenj ljubezni, ki očiščuje, ni več sovražnik, pač pa dar nove moči in življenja. Poglablja namreč resničnejši odnos z Gospodom in omogoča večjo bližino, ki bolj nahrani ter razveseljuje. Poveča tudi zmožnost prepoznavanja navzočnosti Božjega kraljestva med nami, saj podarja globlje razumevanje stvarnosti, še posebej v veri. Gospod postane navzoč tudi tam, kjer Ga prej ni bilo videti, sedaj pa ga lahko v veri in s hrepenečim srcem v novih globinah tipajoče iščem, saj ne more biti daleč, čeprav Ga ne vidim.

Drva in podobnost v 'biti blizu'

Sedim pred računalnikom in molim k Svetemu Duhu – skupaj s še dvema sestrama po e-pošti sestavljamo sklepno besedo na poti apostolskega razločevanja naše province. Izrekati sintezo je ustvarjalno dejanje. Spominja me na trenutek pod strunjanskim klifom, ko zajemam globoko sapo, da bi se potopila in odkrila nove podobe pod morsko gladino. Prekine me telefon – prošnja za pomoč pri prenašanju drv. Ne razumem, zakaj ravno zdaj, a grem, v poslušnosti in zaupanju, da Nekdo drug ustvarja še bolj v resnici kot jaz.

Pri prenašanju smo štiri sestre, lovimo način skupnega dela, zedinimo se pri ohlapni verigi, to pomeni podajanje in kakšen vmesni korak. Dobro nam teče. Drvarnica v kleti se polni. Najmlajša spleza v skozi talno okno in meče posamezne kose lesa v vedno bolj napolnjen kletni prostor. Zazdelo se mi je, da želi s šivanko zašiti luknje na mreži za gol. »Tako dela le ženska, s takšno natančnostjo in pozornostjo na detajle. Moški bi to rešil z močjo, drva bi porinil v preostali prostor.« Moja pripomba vzbudi nekaj nelagodja. Zavem se in pustim svobodo iskanja ustreznega načina dela in se umaknem, še vedno v čudenju nad opaženim pristopom.

Nekaj trenutkov pozneje se znajdem na istem mestu, metanje drv postane tudi zame umetnost ciljanja v vedno ožjo odprtino. Spustim se v talno okno in naredim- čudim se - skoraj enako kot mladenka pred menoj. Tudi jaz počepnem v odprtino in porivam posamezne kose po klancu navzdol. Od blizu, ko sem v istem položaju kot ona prej, se mi odpre nov pogled in ravnam podobno. Za hrbtom skoraj pričakujem nekoga, ki bo komentiral moje ravnanje kot milo rečeno - nenavadno.

Drugačnost nas pritegne, včasih pa šokira in vrže iz tira. Drugačnost v pristopu k delu, drugačnost v razmišljanju, drugačnost v oblačenju. Še posebej, ko gledamo od daleč. Od blizu se odprejo nove dimenzije.

Drugačnost telesa, ko si blizu drugemu, postane posebej podarjeno polje odkrivanja osebe, prefinjenih podrobnosti, ki govorijo z novo močjo. Obraz. Gube, oblika ušesa, kodri na laseh, barva oči, nasmeh, ki se značilno raztegne čez usta, pore na koži. Od blizu, ko lahko skoraj vstopiš v položaj drugega, v njegovo ali njeno doživljanje in videnje sveta ter oseb, se tisto, kar je osebno, lahko poveča v skrivnostno globino. Spregovori z novo močjo. V takšni odprti bližini, ki je sprejemanje, se zgodi povezanost.

Pretresljivo in ganljivo je doživeti tako bližino človeške osebe, ko se lahko približamo drugemu tako, da ga ali jo zmoremo zaznavati od blizu, sprejemati vse detajle, ki začnejo govoriti o notranjosti, o skrivnosti osebe. Pretrese zavedanje, da se dotikam skozi gube in razpoke na dlaneh življenja drugega človeka, ki mi dovoli bližino zaradi ljubezni, ki je med nama. Pretrese zavedanje, da telo izraža notranjost druge osebe tako realno, tako raznovrstno in pestro, tako nedvomno – čisto zares. Okus srečanja, začutevanje sobivanja, communio personarum, občestvo oseb, trenutek, ko sta dva povezana v vsaj začasno enoto, je osrečujoč.

Kadar se prepustim trenutku sobivanja s sočlovekom, ki mi je blizu, tudi v sprejemanju govorice malih podrobnosti človeškega telesa, v mehkem pripovedovanju značilnih potez znanega obraza, me lahko zadane še globlja resnica zakramentalnosti telesa, namreč zakramentalnost Njegovega Telesa. /Vidno razodeva nevidno skrivnost Božjega./

Odhajam na adoracijo, čas, ko se skupnost dobi pri Njem, pred Najsvetejšim, za trenutke molka in predvsem za 'biti skupaj'. Njegovo Telo pod podobo kruha, On sam bo pred menoj. Ni veliko podrobnosti, ki bi jih opazovala, ni Njegovih kodrov, ni Njegovih gub na čelu. Je pa pred menoj vsa Njegova notranja globina, ves On sam. Prosim za dar Duha, da bi lahko v polnosti odprla svoje srce za srečanje, za najin communio personarum. Za Drugačnost, ki vstopa vame skozi belino Kruha.

Vrnila sem se. Z Njim sem bila pri zaprtih očeh. Uči me, da lahko Njegove poteze prepoznavam v človeškosti vseh drugih. Po Njem in Zanj smo bili ustvarjeni (Kol 1,16). Hvala za nov klik, ki je sad vstopanja v bližino s Teboj. Kot mnogi pred menoj si sedaj tudi jaz želim po delovanju Duha prepoznavati Tvoje poteze na obrazih bližnjih. Tam jih lahko najdem.

Na poti od Videti k spoznati

Segli smo v drugo polovico avgusta, kmalu se bo začelo vrteti življenje z drugačnim ritmom. 'Poletni šotori' so mimo (in počitniško raziskovanje Hrvaške). Prav tako je mimo 'per annum' – miren 'čas med letom', kos poletja, ko se vse ustavi in na svetu ni nič vznemirljivega, le dobra vsakdanjost, klepetava skupnost, sproščen čas za redno molitev, ki je mehka in osebna ter obilo časa za branje. Zelo oddaljen odmev nekdanje sreče v izvirnem stanju človeka. Vse je tako mirno, da se še človeške globine bolj začutijo – podobno kot v duhovnih vajah.

Brala sem ponovno kateheze Janeza Pavla II. o teologiji telesa. Delujejo kot odlična, okusna, a zelo nasitna torta. Še dolgo potem se je spominjaš in čutiš, kako dobro je dela ustom in želodcu, postane pravi ideal, ki se ga vedno znova spomniš in zaželiš (kot pizze z bučkami npr. ki smo jo jedli 18. avgusta 2003 med mesečnimi duhovnimi vajami). Seveda je teologija telesa več kot okus najboljše torte ali pizze, ker razkriva Boga.

Julija so se me dotaknili šotori in želja videti Jezusa.

Po avgustovskem spuščanju v počitek in intenzivnem hranjenju s 'torto', pa še nisem čisto na jasnem, kaj se mi je zgodilo.

Tako kot nisem vedela, kaj naj odgovorim Paoli, leta 2008, ko sva se vozili proti Parmi in sem ji svetovala, da si mora kupiti teologijo telesa. »Kaj je v njej tako posebnega, novega?« In sem onemela, ker sem nosila v sebi predvsem tisto globoko izkušnjo nenavadne nasičenosti, ki je (še) nisem znala prevesti v razumno otipljivost za drugo osebo.

Teologija telesa J. P. II. je biblična, objektivna in subjektivna - pripeta na osebno izkušnjo. Razlaga resnice, ki so v cerkvenem nauku že stoletja. Stanje celovite človeške narave v raju pred padcem, stanje padle, a odrešene narave (ki smo jo deležni mi sedaj) in stanje poveličane narave, o kateri upamo, da bo delež vsakega od nas. A nikoli do sedaj trajne objektivne resnice niso bile povedane s tako močjo osebne prepričljivosti, da bi preobražale notranji pogled in dojemanje človeka 21. stoletja.

Moje telo, ki se fizično ni skoraj nič spremenilo v zadnjem mesecu (gledano od daleč!), mi danes govori spet drugače! Resnica TT, ki jo odkrivam počasi počasi, je tako močna, da rabi čas, da se v meni zasidra (ugnezdi) in (ra)zraste. Čas, da dobi življenjsko obliko, ki bo pristno moja, zraščena z menoj, a vendar od zgoraj. Gre za počasno preobražanje in prerajanje v Duhu (Jn 3,5-7).

V soboto zvečer smo gledale Mesto angelov. Obetala sem si lep večer, malo odklopa, romantično dramo, ki bo govorila o krasni človeški ljubezni. Šokiralo me je, da me je prikaz podobe človeka skozi film tako razočaral – ker je bil nezadosten, delen, prereven.

V teh avgustovskih dneh, ko se približuje nov delovni ritem in se še mešamo z odmevi počitniškega vzdušja, je tudi stanje moje človeškosti malo bolj šibko - skrbijo me še ne narejene stvari. Bolj se me dotaknejo novice o težavah in trpljenju drugih in vse je težje.

V tej realnosti, ki jo močneje izkušam, pa ona 'torta' močno deluje, nekje v meni je zaužita, pojavlja se na nepričakovan način (rodovitnosti Duha ne moremo kontrolirati). Kot pri filmu, tako pri pomoči postulantki, ki jo je pičil sršen: »Tvoje telo je tako dragoceno!« Svoboda, ki nam je bila dana, ni filozofski pojem, ampak odmeva kot edini sine qua non človeške osebe. Zdi se mi, da jo diham, čeprav je ne morem polno živeti.

Vnebovzetje Marije me je napolnilo z upanjem – ona je že v stanju poveličane človeške narave, ki je v meni šele slutnja.

In najboljše, moje devištvo zaradi nebeškega kraljestva začenja dobivati nov zven. Ali ne veste, po vstajenju od mrtvih se ne bodo ne ženili ne možile… (Mr 12,25). Zdaj se me resno prijemlje pogled veselja, da sem že deležna iz-rednega daru oblike življenja (deviške ljubezni), ki bo dopolnjena splošna za vse poveličane! Končno me je prestavilo na drugi breg! Lažje se veselim daru poroke, ki ga imajo drugi sedaj in odpiram srce za lepoto mojega daru – deviškega življenja zaradi nebeškega kraljestva. Čeprav moram še počakati, da se v meni dopolni zgodba odrešenja, sem že na tekaški progi, ki ima tak cilj. Poleg glave se z menoj veseli tudi moje telo, ker celostno slutim (spoznavam, umevam), da sem na poti prerojenja v popolnost poveličanja. Smer nadaljnjega tipajočega raziskovanja/hrepenenja je torej: spoznati Gospoda (Oz 2,22)!

Sanjam…

O duhovniku, ki se ne bo imenoval 'gospod', ampak bo živel kot oče. Pojutrišnjem odrinemo v Rim na sklep leta duhovnikov, vabi sam papež Benedikt XVI., »papa Ratzi«, očka.

Sanjam o duhovniku, ki se bo na koncu vikenda za birmance želel pogovoriti o fantih in dekletih, kje naj napredujejo, kaj so doživeli, kaj so povedali, kje bi radi rasli, kako naj pripravi verouk, da bi se srečali v potrebah mladostništva, ki si želi upanja. O očetu, ki ga zanima, kaj se dogaja z njegovimi otroki, ki so mu zaupani, da bi jim prinašal Boga, jim razkrival, da obstaja in deluje, da lahko spreminja njihova življenja.

Sanjam o duhovniku, ki me bo pogledal v oči in rekel: »Ne boj se, tvoj strah je odveč, vem, da je Gospod blizu, mene tudi še ni pustil na cedilu. Sem že obupaval, pa je ostal zvest in me vedno dvignil. Upam s teboj!«

Sanjam o duhovniku, ki bo imel vedno pri sebi Sveto pismo in olje za bolniško maziljenje. Pripravljen, da postane Božje orodje kot nihče drug od laikov, prinašalec Kristusove milosti, prežet z delovanjem Duha, ki ga bo usposabljal za pričevalca – o Kristusu, ne o politiki ali kulturnem boju.

Sanjam o duhovniku, ki bo znal poiskati čas zase, se umakniti in ležati na obrazu pred Njim, ki Mu je izročil svoje življenje. O duhovniku, ki bo napolnjen z mirom iz odnosa z Bogom, ki bo stal pred menoj kot znamenje živega Boga. Ne kot mojster besed, obilice besed, pač pa kot mož Besede, ki živi iz Njegove besede izrečene najprej njemu, duhovniku samemu.

Sanjam o duhovniku, ki bo lahko sedel ob ranjenem človeku, ker bo v njem prepoznal svojo nemoč, ki je postala moč v Gospodu. O duhovniku, ki je preprost in resničen: »Ne zmorem, a verujem!«

Sanjam o duhovniku, ki je dar Božjega srca meni. O duhovniku, ki bo stal pred menoj in govoril z vsem svojim telesom: »Kristus živi, ljubi te. Vzljubil je mene in me osvojil do dna, nikogar drugega nimam, ki bi mu lahko tako zaupal kot Njemu. Nisem močan ne popoln, a živim v Njem, obdaril me je z duhovništvom, lahko Ti ga prinašam. Sprejmi me takega!«

Sanjam o duhovniku, ki si bo upal sanjati danes. Ustvarjati na '5+2' način, s tistim malim, kar ima, a v globokem zaupanju Vanj in v poslušnosti navdihom. V spoštovanju in ljubezni do Njegovega telesa – do vseh ljudi dobre volje, ki so tako razpršeni in razbiti danes, a željni življenja.

Sanjam o duhovniku, ki bo rekel: »Dovolj je, hočem iti za Njim – greš z mano?«

Sanjam in prosim, naj Gospod uresniči te sanje v mojih bratih duhovnikih.

'Oksitocin' za deviške? Sveti Duh za vse!

Svet, ki ne pozna Kristusa, zelo težko razume, da lahko deviško življenje zaradi Božjega kraljestva v resnici pomeni normalno, zdravo, srečno, izpolnjeno življenje. Duhovniki, ki živijo v celibatu, so zanje po definiciji prikrajšani ali skoraj nenormalni ljudje, zato si mislijo, da verjetno bolj ali manj vsi na nek način nekje goljufajo – kuharice so duhovnikove priležnice, pedofilija je logični podaljšek celibata. Redovnico prepoznavajo kot tisto, ki, saj veste, 'gre z župnikom'.

Svet, ki ne pozna Kristusa in mu je tuje delovanje Svetega Duha, je upravičen, da tako misli, pa čeprav se moti. Kako naj bi mislili drugače, če niso izkusili resničnosti Svetega Duha?

Verjetno so tudi mnogi duhovniki ali redovnice, ki jih karizma (dar) poklicanosti ni zaobjela do dna, da bi lahko iz svobodnega srca in odrešenega telesa, s svojo spolnostjo do dna sprejeli Kristusa in izkusili prvenstvo in moč Božje ljubezni, ki presega telesno. Ta življenjska pot vsekakor ni lahka in ni avtomatična, nikoli čisto dokončana.

Mnogi pa so, ki izkušajo mir Bogu predane spolnosti. Izkušajo, kako je beseda sv. Pavla resnična – da je skrivnost odnosa med Kristusom in Cerkvijo velika; primerja jo z edinostjo, ki se zgodi med možem in ženo v spolnem odnosu, ko postaneta eno telo (Ef 5,21-33). Cerkev je Kristusovo telo in vsak posameznik je njegov del (Rim 12,5). Sveti Duh, ki dela Cerkev, je bistven tudi v odnosu med duhovnikom in Kristusom, svetu je Njegovo spoznanje pridržano.

Pred časom sem prebrala članek And the Two Shall Become One (Diane S. Vadney. Ethics&Medics, 2005, 30 (4), ki govori o vlogi oksitocina in vazopresina, hormonov, ki se sproščata med spolnim odnosom (pri ženskah oksitocin tudi med porodom in dojenjem). Avtorica razlaga, da struktura telesa (biokemija) naravno podpira trajno zvezo med moškim in žensko, saj sproščeni hormoni biokemično spodbujajo psihofizično navezanost na partnerja ter obnašanje, ki zagotavlja trajno, stabilno, intimno zvezo. Oksitocin spodbuja večjo naravnanost na partnerja, pri ženskah željo po ljubkovanju, nežnosti, izključnosti odnosa, prekinitev zveze povzroča veliko stisko in nelagodje. Pri moških vazopresin spodbuja še željo po ostati s partnerico, jo zavarovati pred drugimi moškimi, poskrbeti za njeno varnost in za potomstvo. Vse to so naravne podlage za varno in trajno zvezo, ki prinaša največje intimno ugodje obema. Ko se mož in žena srečata s težavami v njunem odnosu, je zveza, ki jo ustvarja vpisanost drug drugega v njuno telo s pomočjo spolnih odnosov, torej tudi s pomočjo biokemičnih snovi, podlaga, ki ju pomaga držati skupaj. Vabi ju, da se odnos uredi in da se vrneta drug k drugemu. Vse to se dogaja na naravni podlagi in je omogočeno vsem ljudem.

Smo deviški za Božje kraljestvo, ki živimo odnos ljubezni brez izkušnje spolnih odnosov, manj vezani na svojo ljubljeno osebo, ki smo se ji podarili, smo manj vezani na Boga? Je naš odnos manj resničen in trden? Kako se v mojem telesu prepozna Božja ljubezen? Ni vse le mit?

Moja izkušnja (poleg pričevanj mnogih svetih) mi daje okušati na moj preprost MPija način, da je ljubezen Boga zame podobno učinkovita kot oksitocin. Gotovo se razlikuje po fizičnih občutkih, a učinek v dnu mojega bitja, kamor se telesno vedno izteka, torej želja po nahranjenosti, ki jo človeško srce potrebuje, ta se dogaja natančno po moji meri, mi nadvse ustreza in me izpolni. Brez oksitocina, a po delovanju Svetega Duha.

V postnem času sem šla skozi preizkušnjo, kjer mi je Gospod na začetku zagotovil svojo ljubezen, obenem pa potrdil, da ga imam rada. Ko Bog izreče svojo besedo, ta drži. Božja beseda deluje v Svetem Duhu, Sveti Duh pa je vez ljubezni, medosebna vez, ki je tudi sama Oseba. Beseda, ki mi jo je Gospod dal, me je držala, da sem vztrajala in ne zapustila nekega drugega odnosa, pa čeprav sem si v tistem viharju želela prav to, oditi. Učinek Besede v meni je bil tak kot učinek oksitocina v poročenki. Bila sem 'zlepljena', držana v dnu, s svojim duhovnim telesom sem vedela, da je dobro, da sem tam, kjer me Gospod želi.

Božji dotiki ljubezni so globoki, polni miru, lepote, spodbujajo nežnost, hvaležnost, dajejo veselje in spodbudo za dejavnost. Biti v Svetem Duhu je biti v stiku z izvirom življenja, ki poživlja in prenavlja. Niso vidni navzven, so pa učinkoviti in neizbrisni.

Pridi Sveti Duh, pridi v srca vseh, ki hočejo ljubiti in želijo izkusiti resnično ljubezen!

Dve zgodbi o telesu (nagota in duhovništvo)

Nekaj dni nazaj sem bila na predstavitvi tečaja Alfa v Celju. Ko smo bili pri kosilu, sem sedela za mizo z mlado družino. Najstarejša deklica, ki hodi v vrtec, je postala nemirna, težko je karkoli pojedla, ves čas iskala bonbone, kar naprej nekaj spraševala. Besede prigovarjanja so postajale vedno manj učinkovite. V nekem trenutku sem hotela vzbuditi njeno pozornost in sem s prstom potrkala na njen hrbet. S presenečenjem in zanimanjem se je obrnila k meni. Zaznala sem priložnost za igro in sva začeli: »Kaj pa je tole, ki je tako trdo, a je to miza?« »Neee, to ni miza!« »Kaj pa je, a je komolec?« »Ja!« »Kaj pa tole, ki je tako mehko…? In sva šli nekaj minut po telesu gor in dol. Deklica se je umirila, sprehajanje po telesu ji je prineslo veselje.

Še vedno mi ostaja v spominu ta preskok iz nemira v mir, ki se je zgodil preko telesa. Dotik otrokom pomeni veliko.

Tudi nam spust v ta trenutek in resničnost mojega jaza dostikrat omogoči le telo. Telo me pripelje v moj tu in sedaj in v srečanje s seboj.

Druga zgodba je povezana s podobo. Ko sem iskala neke podatke na internetu, sem zaklikala med slike in odprla se mi je fotografija dveh mož na obali, nekje na Bližnjem Vzhodu. V kopalkah, umazana od peska, z veselim izrazom na obrazu. Bila sta duhovnika. Za hip me je spreletelo. Kakšna zunanja razlika v primerjavi z običajno podobo, ko stoji duhovnik v albi ali mašnem plašču za oltarjem. Tu pa skoraj samo golo telo – telo kot dvakrat zakrament. Telo moškega, ki je privlačno in govori o poročnem potencialu, ki ga nosi v dnu, da ustvari občestvo oseb v zakonu z ženo. Drugi zakrament, ki sta ga predstavljala ta dva moška na obali, pa je bil v tem, da sta njuni telesi s tem, kar sta – duhovnika – govorila o onem drugem, prvem Duhovniku, o Jezusu Kristusu.

Nagota je v svetopisemskem pomenu (1 Mz 2,25) močna govorica, ki razodeva stanje prvotne povezanosti z Bogom ali pa, nekaj vrstic dalje (1 Mz 3,7), razodeva novo grešno stanje, v katerem je poprejšnje milostno stanje, v katerem sta bila prva človeka sposobna videti drug drugega tako kot Bog, to je v medsebojnem zaupanju in ljubezni, porušeno. Nagota po izvirnem grehu začne razodevati, da smo krhki in v dnu nezavarovani in ranljivi, zato se moramo pred nepreverjenimi očmi drugega zakriti. Pri varovanju najdragocenejšega v nas nam sedaj pomagata sram in sramežljivost, ki ju prva človeka pred padcem nista poznala.

Duhovnika kot kopalca sta odprla vprašanje pričevalnosti svojih teles. Zunanje znamenje, ki ga duhovnik uporablja za izkazovanje svoje identitete, je štola, je kolar, je križ. Ko se ta del oblačil odloži, ostane zgolj telo. Kaj govori?

Jezusovo telo je najbolj spregovorilo na križu. Takrat je bilo razgaljeno celo do konca. Takrat se je zaradi obreze videlo, da je bil Jud, da je bil mož, rojen iz obljube, iz zaveze. Takrat se je videlo, kar se je na zadnji večerji z učenci slišalo: »To je moje telo, ki se daje za vas.«

Duhovnik se kot moški prvemu potencialu svojega telesa kot zakramenta – ustvarjanju lastne družine – odpove, ga daruje. Kot moški naj ne bi nobeni ženski v telesu ali celo srcu izrekel »To je moje telo, ki se daje zate« v smislu popolne in izključne medsebojne podaritve. Ta velik dar je pridržan poročenemu možu. Vendar telo duhovnika kot moškega še vedno govori, da je ustvarjeno za ljubezen, da bi se dalo ljubljeni osebi. Priključuje se še druga zakramentalnost njegovega telesa, njegova duhovniškost, ki izvira iz prvotne (biti iskren dar drugemu).

Kristusove besede »To je moje telo, ki se daje za vas,« iz duhovnikovih ust pri maši omogočajo, da postane hostija, ki jo drži v rokah, Kristusovo Telo. Skrivnost vseh skrivnosti. Zakrament vseh zakramentov. Govorica, ki se za to uporablja, je prav ta, ki jo nosi človeško telo – telo, ki razodeva ljubezen. Evharistija je razodevanje Božje poročne ljubezni, ki se daje za človeštvo, tako kot se daje poročen mož za ženo (svobodno, zvesto, popolnoma in rodovitno). Duhovnik po zgledu in v moči Jezusa Kristusa daje svoje telo in svoje življenje za Cerkev.

Duhovnikovo telo, slečeno zunanjih oznak duhovništva, še vedno ostaja zgovorno, a ne le zaradi tega, kar kot moški je – ni le potencialni poročenec, pač pa predvsem kot alter Christus, drugi Kristus po maziljenju duhovniškega posvečenja. To je za nas, ki tako telo gledamo, druga zahtevnostna stopnja v razbiranju zakramentalnosti telesa.

Da v veri vidim v koščku kruha Jezusa Kristusa, potrebujem pogled v moči Duha. Ta mi daje videti tudi v razkritem telesu moškega v kopalkah moža, ki je svoj potencial za poročenost predal Kristusu do dna. Tako je v vsej svoji moškosti, ki mu ostaja in je zgovorna, lahko pričevalen za Kristusa, če jo je v celoti predal Njemu. Duhovnikovo telo je toliko bolj pričevalno, kolikor globlje je povezan s Kristusom. Zaradi karizme duhovništva (posebnega milostnega daru) se uresničitvi poročenosti z eno žensko lahko tudi odpove, da se s Kristusom uči ljubiti na duhovniški način. V takem primeru bo njegova najgloblja identiteta, ki postaja prepojena z intimo Božje ljubezni, spregovorila skozi njega kot moškega – kakšen bo kot moški, kako bo deloval (kot samec, ki se razkazuje ali kot srečen moški, ki je najden v ljubezni).

Njegovo telo torej lahko govori tudi brez štole. Odgovornost duhovnika je, da njegovo telo tudi res govori resnico mašništva. Gledalec/ka pa lahko podobo duhovnika v kopalkah razume kot zakrament samo v moči Duha, ki vodi pogled njegovega/njenega srca, da v privlačnosti moškega telesa zagleda tisto, kar je – posvečeno osebo duhovnika (in ne najprej pedofila ali pohotneža ali možnega partnerja).

Na tej točki se ponovno zavem ene glavnih značilnosti krščanstva – ko se spustim v telesnost, ki je vsem skupna, ko smo zgolj ljudje, slečeni vseh zunanjih znamenj, ki nas ločujejo ali označujejo, postanemo kristjani drugačni prav zaradi delovanja Duha, ki nam daje prepoznati resnico. In s tem se vse bistveno spremeni.

Kdo je kristjan 21. stoletja? Tisti, ki (v veri) prepoznava telo kot zakrament, ki živi iz Telesa, ki je zakrament ljubezni. Na ta način smo zelo del tega sveta in obenem velika alternativa, ker smo še bolj kot v svetu doma v delovanju Boga, v delovanju Svetega Duha.

V beganju sredi tega sveta nas bo umiril le dotik Telesa.