Zgodilo se je!

Za božič me je spreletelo, da se je ob rojstvu Jezusa Kristusa razodela poročna kategorija (Božja ljubezen se je osebno spustila v ustvarjeni svet). Ob praznovanju Kristusovega trpljenja, smrti in vstajenja se poročna kategorija razpre do dna, vendar nam je še težje umljiva, ker presega običajne človeške kategorije razmišljanja.

Jezus Kristus je ljubil človeštvo, vsakega od nas, tako zelo, da je dal sebe do konca, da se je izročil in pustil, da je bil križan. V letih krščanstva, ki se nam nabirajo, slišimo veliko besed, razlag o tem presvetem dogajanju. Kako blizu pa nam pride govorica telesa?

Jezus Kristus je Bog in človek. Privzel si je človeško naravo in s smrtjo izkusil vse razsežnosti človeške izkušnje, nič mu ni tujega – razen greh.

Teologija telesa nas uči, da človeško dejanje razodeva človeško osebo – samo človeško telo lahko govori ljubezen (tudi izreka laž). Teologija telesa uči, da je poročni pomen zapisan v človeško osebo na vseh ravneh, moškost in ženskost izražata poklicanost v ljubezen (svobodno odločitev podariti se drugemu, ker je vreden ljubezni). Zapis poklicanosti v ljubezen je tako globok, da seže na biološko raven (npr. hormona oksitocin in vazopresin, ki se sproščata med spolnim odnosom, prispevata k zvestobi moža in žene, saj spodbujata dejanja pripadnosti oz. varovanja pred drugimi).

Ljudje smo navajeni in najbolj naravno se nam zdi, da ljubezen izrazimo na lep način.

Jezus Kristus je izrazil svojo ljubezen na način, ki je navzven izredno grob, nelep – izročil se je, da so drugi z njim, nedolžnim, ravnali grobo.

Njegovo telo je bilo razbito. Med bičanjem in nošnjo križa ter pri križanju je izgubil ogromno krvi. Na križu je umrl verjetno zaradi srčno-dihalnih težav. Kri in voda, ki sta pritekli iz strani, ko ga je vojak prebodel, sta fizični odmev dogajanja v zadnjih urah.

Zaradi preživetega trpljenja pred smrtjo je vbod sulice prinesel naravni rezultat – izliv krvi in vodi podobne telesne tekočine (ki se je verjetno nabrala v bližini srca).

Tudi to branje Jezusovega telesa razkriva veliko skrivnost Božjega in duhovnega.

Izlitje Jezusovih telesnih tekočin je Cerkev vedno razumela kot izvir zakramentalnih milosti, delovanje Božje moči v Jezusu Kristusu, Božjem Sinu. Naravni telesni posthumni izraz je posledica velike podaritve Božje ljubezni.

Materija, telesni del Jezusa Kristusa, človeško telo prežeto z Božjo ljubeznijo (človek, ki je Ljubezen), govori z veliko učinkovitostjo – spreminja svet, spreminja srca. Gre za srečanje dveh različnih kakovostnih redov. Če bi bil Jezus samo človek, bi gledali le tragično smrt človeka, njegove telesne tekočine ne bi imele posebnih učinkov.

Ker zremo izliv telesnih tekočin Bogo-človeka v dejanju ljubezni, kapljanje, izlivanje tekočin in mrtvo telo pripovedujejo popolnoma novo zgodbo.

V tej navzven nelepem in zelo bolečem dogajanju, ki pa se konča z vstajenjem, se skriva neminljivo in najlepše dejstvo – da je Bog ljubezen, ki ne mine in je neuničljiva. Ljubezen Boga je duhovna in je nič ne more pokončati. V Jezusu Kristusu Božja ljubezen na smrtni dan spregovori popolnoma novo govorico – Bogo-človeško telo se lahko daruje do konca, a uničenje, ki prihaja zaradi Bogo-človeškosti ne pomeni konca, pač pa začetek drugačnega življenja.

To je ključni korak vere. To je točka, ko razum poklekne pred skrivnostjo in sprejme dejstva. Po biološki logiki je navzven le kri človeka, ki umira, po razodetju in sprejeta v veri je kri odrešenja, ki kakovostno spreminja stanje človeka in sveta tako, kot je ne more nič drugega.

Verovati, da je na križu zame umrl Bog – da se je tam zgodila ljubezenska združitev z menoj (z vso Cerkvijo), to je skrivnost vseh skrivnosti! A jo lahko otipamo v učinkih, ki jih ima v mojem življenju (življenju Cerkve). Potem razum lažje sprejme Božjo logiko in delovanje – izliv telesnih tekočin (kar vidijo telesne oči) je začetek izlivanja milosti zakramentov (to vidijo moje duhovne oči).

In potem odkrijem dejstvo, da je križ 'Božja postelja' ljubezni, kjer se je Jezus Kristus združil v ljubezni z vsakim človekom, kajti Bog je s svojim telesom odstranil vse ovire, ki ločujejo človeka od združitve z Njim (zmaga nad grehom in smrtjo - odrešenje).

Ostati v ljubezni z Njim je možno, ker je On vse trpljenje sprejel nase in ga posvetil v ljubezni, naredil trpljenje in bolečino zmožno nositi ljubezen. Ob tem se razodeva nova duhovna usposobljenost človeka – podobnost Bogu – vztrajanje v odnosu ljubezni kljub bolečini zaradi združenosti s Kristusom v veri. Temu rečemo krščanstvo.

Naš delež je ostati z Njim v veri, Njegov je v nepreklicni zvestobi razodevati usmiljeno ljubezen in nas obdarjati z novim življenjem.

Začenja se velikonočni čas, čas odkrivanja novosti Njegovega vstajenja v meni!

Hvaljen bodi Jezus Kristus!

Ostati

Dolga pot je že za nami. Najpomembnejše pa je še pred nami. Zdaj sva si postala bolj blizu, na novo sva se približala, ni še čisto jasno, kaj se rojeva. Zamenjala pa se je taktika. Prej sem vedela jaz, kaj naj storim in Ti si stal ob strani, sedaj ne vem, kaj naj storim in verujem, da si Ti glavni.

Ko je igra na vrhuncu in so igralci utrujeni, je beseda trenerja lahko veliko vredna.

Ko je naše življenje na prelomni točki, razodeto v jedru, je navzočnost Trenerja bistvena.

Jezus za nas kristjane ni le ob strani, z Jezusom sem po krstu zraščena v smrt in življenje (Rim 6,3-5).

Zadnji dnevi posta me pripravljajo na obnovitev najine zveze. Do sedaj me je vabil in spodbujal, kje naj se vključim v igro, kje naj se Mu približam, kaj naj opustim, da bi nastal prostor za novo. Sedaj je na meni, da ostanem, ko bo v najinem odnosu ustvarjal novo.

To pa ni lahko. Bistvo krščanstva je naučiti se umiranja z Njim v veri, da me bo obudil tudi v novo življenje.

Če me je sedaj v postu pripeljal do točke, kjer lahko rečeva 'to je to', tu si želim življenja, je potrebno ostati z Njim, da do novega življenja tudi v resnici pride, da se zgodi.

»Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil. Ostanite v moji ljubezni« (Jn 15,9). Jezus ostaja do konca v odnosu z Očetom, Njemu izroča samega sebe (Lk 23,46).

Vabilo zame je, da ostanem z Njim in pustim, da Njegova zvesta ljubezen v meni opravi svoje delo usmiljenja in rešitve, delo preobražanja in prenove. Tudi če bo bolelo…

Stopimo v bitko za ohranitev odnosa (Lk 22,39-42), ker verujem Ljubezni, močnejši od smrti. Izročimo se in Gospod bo storil (Jn 21,1-14).

Tvoje oči, Tvoj obraz

Spomnimo se še enkrat, da smo vstopili v post ob evangeljskih poročilih o Jezusovih preizkušnjah v puščavi.

Na igrišču posta smo, ki postaja naša puščava, kjer se pojavljajo skušnjave. V teh tednih smo mogoče že izgubili jasno smer, kam gremo in kaj hočemo od posta. Izkusili smo, da ni preprosto vztrajati dosledno v postnem prizadevanju. Dogajati so se nam začele stvari, ki niso odvisne od nas – ali pa smo se zagledali v novi luči.

Vstopili smo z Jezusom, na pobudo Svetega Duha, v zaupanju v vodstvo Svetega Duha. Izbrali smo igro, ki smo se je sedaj že navadili (odpoved, treniranje določene vaje…). Se je s tem kaj spremenilo?

Trener ostaja budno ob nas. Dopušča tudi, da se igra odvija drugače od pričakovanega. Dragocenost posta je srečanje s skušnjavami. Kje se nas lotijo, v kaj so usmerjene, jih prepoznam? Kako jih lahko premagam(o)?

Značilnost skušnjave je, da nas udari v tisto točko, kjer smo najšibkejši, najbolj ranljivi, najbolj dojemljivi, kjer naj bi podlegli. Odvisno od tega, kako je naše srce že usmerjeno k Bogu, bodo različne tudi oblike skušnjave. Če se še borimo za zvestobo Bogu, nas bo skušnjavec poskušal prepričati, da to opustimo. Če pa smo že popolnoma obrnjeni k Njemu, nas bo poskušal pretentati pod videzom dobrega in nas nato zapeljal na svoja slaba pota.

V tednih smo, ko bomo bolj dojemljivi za skušnjave in za lastno nemoč. Prihajajo trenutki, ko bomo lahko prejeli milost spreobrnjenja, ko se nam bo pokazalo, kje smo v resnici in kaj potrebujemo, da bomo na novo zaživeli identiteto povezanosti s Kristusom. Prihaja čas, ko nas bo naš Trener začel osvobajati.

Resnično svobodo, ki je sad spreobrnjenja, nam je Jezus pridobil s smrtjo, s svojo podaritvijo do konca.

Pripravljamo se na čas posta, ko bomo začeli odkrivati resnično identiteto našega Trenerja. Razodevati se nam bo začelo (na zelo oseben način) obličje Tistega, ki me ljubi do konca.

V športni govorici to pomeni, da se bo vrgel v igro namesto mene, prevzel udarec, ki bi bil namenjen meni, se vrnil v obrambo in rešil žogo namesto mene… Igra bo postala tako življenjsko radikalna, da bo pustil, da se mu telo uniči do konca – iz ljubezni, svobodno.

Globinsko nadaljevanje posta se bo torej zame dogajalo na 'igrišču' telesa Jezusa Kristusa. Vsa moja prizadevanja do sedaj me pripravljajo, da bi se v meni prebudila zmožnost ljubečega odnosa, iskrene poslušnosti. Prvotna zagnanost v igri, ki je temeljila na prepričanju, da zmorem, je minila. Mogoče je v meni nastalo več pozornosti do trenerja, kaj mi govori, sporoča. To pomeni, da v meni nastaja sposobnost zazreti se v telo Jezusa Kristusa, ki dela zadnja znamenja pred Jeruzalemom, bo deležen maziljenja, bo sedel k zadnji večerji... Kar bo v pasijonu trpel, bo trpel iz ljubezni do mene.

Kako velik dar je odkriti, kakšno zvezo ima trpljenje in vstajenje Jezusa Kristusa z menoj. Velik dar je, da se pustim tej Ljubezni, ki bo spregovorila skozi darovano Telo, preoblikovati.

Prihajamo v Jeruzalem, približujemo se dvorani zadnje večerje. Še malo. Še nekaj postankov pred tem.

Moj trener me vabi na 'time out', posvet, kako igrati. Prepoznavava skušnjave, ki mi razodevajo, kje sem dojemljiva za miselnost tega sveta in za nagibe zapeljevalca. Sveti Duh mi razodeva, kje sem vpeta v spone greha. Kakšna bo rešitev te situacije?

Ne spustimo izpred oči Trenerja, Njegovih oči in Njegovega obraza. Pripnimo se na Njegov pogled, na Njegovo srce, ki je predano Očetu. Prepustimo se, da prevzame igro našega posta. Obrnimo se k Njemu.

Viktor(-ji) in post, drugi teden

V soboto zvečer smo na televiziji lahko spremljali prenos podelitve viktorjev, na drugem programu pa so vrteli film V iskanju dežele Nije. Preklapljanje iz ene oddaje v drugo je prineslo zanimiv rezultat.

Pri gledanju letošnje podelitve viktorjev sem okušala spuščanje čudne megle, polne prašnih delcev v gala predstavo preoblečenih poniževanj, smejanja na račun napak drugega, malce zakrite, a zelo vsiljive spolne vulgarnosti. Pri filmu pa se je ob zgodbi o krhki in krepostni človeškosti srce počutilo dobro, počivalo je od preveč pa čeprav v humor zapakiranih slabosti človeka na prvem programu.

To je moj post, naš post. Oblečeni smo v najboljše obleke, trudimo se ugajati in uporabiti svoje sposobnosti, da dosežemo svoje cilje in dobimo priznanje pri drugih. Ne vidimo pa, da pri tem delamo tudi slabo in povzročamo bolečino. Naš oder ni (nujno) Cankarjev dom, moj oder je moje vsakdanje igrišče doma in službe, družine in skupnosti, takšne in drugačne. Podobni smo si.

Postna prizadevanja, ki smo se jih lotili, mi pomagajo, da se začnejo luščiti luskine srca, da bi spregledali, kje smo zašli. Ko smo začeli z igro posta, smo se spustili na igrišče. Podobo nogometa (košarke, rokometa…) sedaj zamenjujemo z novo podobo odra. Iz sveta navideznih viktorjev bi radi prešli v svet resničnih viktorjev (zmagovalcev) z več človeškosti.

Dejavnost odpovedovanja ali prizadevanja za molitev, dobrodelnost… je prinesla konkretno polje, kjer nastaja izkustveni, življenjski dialog s Trenerjem (pravim Viktorjem/Zmagovalcem).

Zdaj, ko smo v dogajanju, ki ima neko konkretno obliko (npr. če je odpoved pri hrani nekaj občutenega neugodja, obračanje lakote v odnos z Gospodom, rojevanje potrpežljivosti, majhnosti…), se v resnici začenja nekaj drugega.

Preverjati se začenja stanje mojega srca. Kaj vidim? Kaj zaznavam? Kje se izgubljam, kaj mi ni več čisto jasno, kaj drugačnega se začenja pojavljati? Na kaj se je srce navezalo? Kakšne želje se pojavljajo?

Trener, ki me je povabil na igrišče posta, ni kdorkoli. Moje pravo notranje igrišče posta je znotraj odnosa med Jezusom In Očetom. Moj post se odvija v naročju odnosa med Jezusom in Očetom, v Kristusu smo, On je naše igrišče – bivališče, prostor bivanja (v angelusu papež Benedikt XVI. tako navaja sv. Avguština).

Povabljena sem bila, da igram (prepričana, da zmorem). Zdaj pa se počasi začenja kazati, da navkljub dobri volji, ki jo imam, ne vem več čisto točno, kaj naj storim. Trudim se, a izpolniti vsa pričakovanja? Ne vidim, kam me vse skupaj pelje. In še to, skoraj nehote  mislim, da je možno samo to, kar vidim jaz – in ne drugi, ali celo Drugi. Hmmm, pa jasno je bilo, da smo v tekmi za zmago. Nekaj časa bo trajalo, da se ta situacija razvije. V spodbudo mi je, da opažam tudi znamenja podpore, mala presenečenja – nekaj se dogaja!!

Gospod, prosim Te, pomagaj mi v konkretnih dogajanjih posta prepoznati, da sem v Tvoji bližini, da spremljaš, kaj se dogaja in me vodiš, četudi nisi glasen oz. si v ozadju. Prosim, pomagaj mi prepoznati, kaj me odvrača, da bi te prepoznala ne le kot Trenerja, pač pa kot Zmagovalca, ki me ljubi, ki mi daje vse, kar potrebujem za polno življenje. Prosim, omehčaj moje srce, osvobodi ga napačnih navezanosti, pomagaj mi, da se odprem za sprejem Tvojih nasvetov, pomoči, Tvoje milosti, Tvoje taktike.

PS Mr 10,32-45. Na poti v Jeruzalem z Jezusom smo. Podobni Janezu in Jakobu ter ostalim učencem… Počasi nam bo začelo klikati, da v mojem srcu nekaj ni v redu in kako naj živim drugače.

Kdo je kdo na igrišču posta (prvi del)

Vstopili smo v post. Vstopili smo na igrišče posta. Uporabimo podobo športnega dogodka, tekme, da si postavimo notranje smernice za vabilo k prejetju medalje, ki nas čaka ob praznovanju velike noči – ki nam jo bo zaslužil in dal sam Jezus.

V ozadju je Božja beseda sinoptičnih evangelijev (Mt 4,1-11; Mr 1,9-13; Lk 4,1-13), ki govori o Jezusu v puščavi.

Puščava je naše igrišče posta, na katerem se trudimo v izbrani tekmi (postna prizadevanja), da bi prišli do medalje, ki je veselje prenovljenega življenja z Jezusom, po domače rečeno, da bomo bolj svobodni, obnovili kakšne odnose v resnični ljubezni, se otresli navad, ki nam jemljejo prožnost za dobro itn. Prečistila in utrdila se bo naša identiteta ljubljenih Božjih otrok, okrepil se bo naš odnos ljubezni z Bogom.

Pri prizadevanjih, ki smo jih izbrali, bodimo celostni. Tekma, ki jo igraš za računalnikom, je zelo drugačna od tekme, v kateri se sam potiš in čutiš napor mišic ter zmanjkovanje sape, ko tečeš nazaj v obrambo. Post naj zajame odpoved na različnih področjih, zelo pomaga post pri hrani (npr. ob določenih dnevih samo kruh in čaj za zajtrk, odpoved alkoholu ipd.), v katerem se telo začne oglašati s svojimi pričakovanji po starem – kaj se takrat v meni prebuja in sproža? To je zelo konkretno vstopanje v molitev, odnos z Bogom. Telesni post me uvaja v globlji osebni post. Postna prizadevanja (odpoved) na področju odnosov, način reagiranja, udobnosti. Odpoved internetu v določeni obliki, facebooku itn. je zelo pogosta postna potreba. Kaj se ob odpovedi dogaja v meni? Kaj se sproži? Odpoved nečemu sprosti čas za drugo. Okrepiti navezo z Gospodom skozi molitev, branje Božje besede, duhovno literaturo. Hraniti se z Božjim. To je naše igrišče in tekma, ki jo začenjamo.

Kdo je kdo v tej igri[1]?

Evangelisti poročajo, da je v puščavo Jezusa odvedel Sveti Duh, ki ga je tam vodil, hudič pa ga je skušal (Lk 4,1-2). Pred vstopom v puščavo je ob krstu razglašena Jezusova identiteta, Jezus je ljubljeni Sin Boga Očeta. V puščavi se preverja prav ta točka – trdnost odnosa med Jezusom in Očetom, preverja se skozi človeškost Božjega Sina.

V naši igri oz. v našem postu gre za podobno dinamiko. V post nas povabi in odpelje Sveti Duh – prisluhnemo Mu, kaj želi, da si zastavimo, da se oblikuje igrišče, prostor dogajanja. Sveti Duh ostaja z nami v postu in deluje, vodi, usmerja, podpira. V postu Bog dopušča, da se s skušnjavami, preizkušnjami pojavlja hudič, zapeljivec, lažnik. Ko imamo vsega dovolj in smo v obilju, nismo vključeni v igro, ki bi omogočila preverjanje odnosa z Bogom, preverjanje naše resnične podobe, identitete. V tovrstno preizkušanje vstopimo, ko pridemo na mejo, ki nas razlamlja, odpira, ošibi – ob srečanju z drugačnim, ki nas vrže iz tira. V tisti točki se razgrne naša resničnost, ki ni bleščeča. Pokaže se zapackanost, pokaže napačna navezanost, odpre se zagledanost vase, v lastno moč…

Igra na igrišču mora trajati, da se pokaže, kdo je boljši. V preizkušnji vztrajnosti se pokaže, iz kakšnega testa si, kdo si. V prefinjenih udarcih, ki zadenejo v šibko točko, se razkrije stanje srca – ali udariš nasprotnika ali sprejmeš prekršek in igraš naprej.

V igri posta nas nasprotnik preseneti z raznimi 'fintami'. To je del igre, igramo pa jo v zaupanju, da trener vse vidi in da je moštvo, ki mu pripadam, toliko močno, da podpre mojo izčrpanost. Če je potrebno, me umakne na klop ali pa pošlje novega igralca, ki bo pomagal na mestu, kjer igram. Ni vse odvisno od mene, sploh ne, čeprav se trudim.

V postu je pomembno, da igram in da se dam v igro zares. Ni pomembno, da postanem najboljši igralec leta, prav tako ne, da dobim največje ovacije navijačev. Ni pomembno, da postanem zvezda.

V postu je pomembno, kaj se dogaja med menoj in trenerjem. Ali ohranim zaupanje? Verjamem, da s klopi dobro vidi, da ima toliko znanja in modrosti, da nas bo pripeljal k zmagi? V postu je pomembno, da sledim namigom soigralcev, da vse, kar imam, dam na razpolago za zmago ekipe. Če je treba, opustim svojo namero in podprem drugega… V postu, ki ga igram kot nogomet, se vadim v razpoložljivosti, da bi za zmago uporabil vse svoje sposobnosti, tudi tiste, za katere še sam ne verjamem, da so možne, jih pa prepoznava moj trener ali soigralci ter me v tem spodbudijo. Trener mi naloži dodatne vaje ter daje priložnosti na igrišču.

Del vsakega resničnega nogometa je tudi poraz.

V igri posta je poraz poseben privilegij. V trenutkih, ko se bo zalomilo glede na moje načrte, se bo odprla priložnost, da bo nastala neka nova zmagovalna kombinacija po zamisli trenerja. Kaj vse se bo takrat prebujalo v meni?

Potrebno je razbrati oz. najti:

• kaj je resničnost mojega srca (navezanost na greh, napačna prepričanja, odkritje zamer, prizadetosti, obsojanje, iskreno hrepenenje, pristna želja …),
• ohraniti vero v zmagovalno moč križa; takrat, ko se križ odvija v moji realnosti, je najprej tako nelogičen
• vztrajati v ali poiskati pogled Jezusa, ki nas ljubi
• zavrniti skušnjave, se boriti in ne predati - prepoznavati taktiko, s katero nas hoče zapeljati; če mu je uspelo, začeti na novo z vrnitvijo h Gospodu.

Post je dogajanje, ki zajame vsega človeka, vso osebo, telo je del te zgodbe. Post je namenjen očiščevanju moje sposobnosti za odnos(-e) ljubezni, ljubezen je pa konkretna. Naj nam post pomaga, da bi naše telo jasneje spregovorilo resnico in ljubezen. K temu zelo pomaga prečiščen odnos z Gospodom (ozdravljeno srce, spreobrnjeno srce).

---

[1] Igra kot podoba življenja, ne v smislu družabnih iger za zabavo.

Post 2011 - vstop po Marku

"Tiste dni se je zgodilo, da je Jezus prišel iz Nazareta v Galileji in Janez ga je krstil v Jordanu. Takoj ko je stopil iz vode, je zagledal nebesa, ki se odpirajo, in Duha, ki se je spuščal nadenj kakor golob. In zaslišal se je glas iz nebes: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.« Takoj nato ga je Duh odvedel v puščavo. V puščavi je bil štirideset dni in Satan ga je skušal. Bil je med zvermi in angeli so mu stregli. Ko pa je bil Janez izročen, je šel Jezus v Galilejo. Oznanjal je Božji evangelij in govoril: Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!" (Mr 1,9-15)

Jezus, odveden v puščavo, kjer bo skušan, a ne zapuščen, ki bo prišel iz puščave pripravljen, da oznanja, je skozi vse dogajanje ljubljeni Sin, ki izpolnjuje Očetovo voljo.

Tu se začenja navdihovanje za vstopanje v post, ki ne gre mimo telesa.

Postajamo generacija blaženega Janeza Pavla II.

Zaenkrat pripadam še dvema generacijama – generaciji Evropa in generaciji JPII. 

1. maja 2004 sem kot državljanka Slovenije postala državljanka Evropske unije. 

1. maja 2011 bo za državljana nebes de facto razglašen pokojni papež Janez Pavel II, blaženi, naš sodobnik. Ob njem tudi jaz, mi prihajamo bliže končni domovini. Postajam tudi del nove generacije.

Taizejsko novoletno srečanje 1987, Rim

Rodila sem se 50 let za Karlom Wojtyło, ko je postal papež, sem bila stara 8 let. Kot birmanka v časih komunizma se spomnim njegovega klica: »Odprite vrata Kristusu!«. 

Ko sem bila stara 17 let, sem ga v baziliki sv. Petra prvič videla od blizu, a se ne spomnim nič posebnega, nisem še vedela, kdo je (razen, da papež, seveda). Takrat še sama nisem dobro vedela, kaj je življenje, kdo sem in kdo je Kristus v resnici zame. 

Luigi Negri, Nauk Janeza Pavla II.

Luigi Negri, Nauk Janeza Pavla II.

Ko je leta 1996 prihajal v Slovenijo, sem začela bolj zares iskati, kdo je skozi njegov nauk. Knjiga, ki jo je izdalo Ognjišče, je bila jedrnata, a oblikovno preveč prazna in statično katoliško opremljena, zato sem jo preoblekla v sodobnemu svetu/meni bližjo opremo.

 

Dodala sem še bistveno o papežu: da je imel rad ljudi, mlade, da je odprt za človeka vseh ras, kultur.

Zelo pa se je najino poznanstvo (od znotraj) spremenilo, ko sem prišla v noviciat in srečala njegovo teologijo telesa. Takrat sem prvič dojela okus evangelija, velikega kulturnega obrata. V tem času sem začela občudovati, kaj lahko Sveti Duh naredi iz človeka, ki se preda Bogu. Ko je umrl, sem v sebi začutila vabilo kot globoko 'nostalgijo po Rimu'. Na pogreb sem odšla z ljubljanskimi študenti teologije, odšli smo šele na predvečer pogreba, a vsaj nekaterim nam je uspelo, da smo prišli na sam Trg svetega Petra. Bili smo v središču sveta, sredi žive Cerkve, kot bi bile nove binkošti. Potem sem odkrila njegovo antropologijo, ki je preplet tomistične in fenomenološke. Spomnim se, da sem bila v stiski, kako naj povzamem preštudirano. Pomagal mi je sam Janez Pavel II. V jutranji molitvi sem zaznala njegovo bližino in zagotovilo, da bo šlo. Tisto dopoldne sem sedela na svoji mizi v sobi v Mariboru, gledala plakate na steni, zapiske in bila prepričana, da je zame nemogoče toliko podrobnosti prevesti v nekaj enostavnega. A kar naenkrat se je zgodilo, kar steklo je – na listu papirja sem si lahko izrisala štiri temeljne značilnosti, ki jih še vedno nosim kot temelj dojemanja človeka po Karlu Wojtyłi. Njegov dar! Dve leti za njim je umrl tudi moj oče. Sedaj imam dva, ki mi posebej pomagata od zgoraj. Dva, ki živita očetovstvo v polnosti.

O dejavni pomoči Janeza Pavla II še toliko bolj pripoveduje njegov tajnik Stanislav, ob njem je, pomaga mu in ga podpira.

YouTube je poln posnetkov, na katerih lahko Janeza Pavla II. gledamo, poslušamo, razbiramo, kako nam s svojo osebo, z dejanji razodeva Kristusa. Ne le beseda, njegovo telo je postalo govorica evangelija.

Evangelij ne sme ostati skrit, je učil. Tako kot on, si želim tudi jaz: 

moliti,
reči ja delovanju Svetega Duha v meni, pustiti preobraziti se, postati sveta, kot si je zamislil Bog,
biti pristna – zaživeti svoj ženski genij na polno,
učiti se evangeljskega sodelovanja z moškimi,
s telesom razodevati evangelij,
iskati resnico v Kristusu,
ljubiti.

Tako bom postajala živi del nove generacije, generacije blaženega Janeza Pavla II.