Šotori ali radi bi videli Jezusa! (Jn 12,21)

Vstopili smo v julij. Ko smo končali letošnje počitniške dneve pri nas v samostanu, smo šele v tretje uspeli pospraviti šotore, ker je dvakrat popoldan deževalo. Junija, ko sem bila na duhovnih vajah, je prvih nekaj dni tudi deževalo, pa še shladilo se je, tako da sem spala v puloverju!

V duhovne vaje sem vstopila z željo, da bi videla Jezusa, da bi mi Sveti Duh odprl pogled in bi Ga lahko ugledala v Besedi in življenju.

Temu se reče temeljna želja po teologiji. Danes, ko Jezus ne živi med nami v svojem prvotnem človeškem telesu, pač pa kot Vstali, je želja po videti Ga, želja po umevanju tega sveta na Božji način. Brez teologije tu ne gre. Brez pripovedovanja, zrenja, poslušanja, učenja o stvarnosti, ki je globlja od tega, česar se dotikamo, ne gre. Teologija, do katere pridem v sledenju tej želji, mi je razodeta, teologije si ne morem sam izmisliti, pač pa je delo Svetega Duha. Uči nas na različne načine.

En preprost popoldanski dež v začetku tega tedna nam je prekrižal načrte, šotori so stali kot viden spomin preteklih počitniških dni še nekaj dalj, kot je bilo predvideno. Šotorska platna so nam tiho govorila, da se je tu dogajal za otroke in animatorke izhod iz Egipta, potovanje po puščavi, vstopanje v obljubljeno deželo. Šotori pod drevesi so ohranjali živ spomin, da je Bog navzoč med nami. To sporočilo smo razumeli tisti, ki smo bili udeleženci, pripadniki izbranih šestih rodov.

Človeško umrljivo telo – naša zemeljska hiša, ki razpada (2 Kor 5,1) – govori ves čas eno drugo zgodbo, povezano z Bogom. Po grehu je zapisano smrti, po Kristusu je zapisano življenju.

V duhovnih vajah se je moje razumevanje človeka, same sebe pretreslo z vizijo sv. Pavla in cerkvenih očetov ter vzhodne teologije. Fantastika!!

Zakramentalnost telesa, ki govori o celovitosti človeške osebe, je ključ, da lahko odgrnemo skrivnost krsta in našega vstajenja. Umrljivo telo, če je le fizično, biološko razumljeno, je prazno v sporočilnem pomenu. Človeško telo, če ga razumemo kot zunanjo, izrazno plast celovitosti človeške osebe, ki ima zmožnost izraziti človekove duhovne globine navzven, še posebej delovanje Svetega Duha (in je zato tako zelo duhovno), pa je ves čas nabito s sporočilom, ves čas tiho oznanja največjo skrivnost – Bog nas ljubi in nas želi imeti pri sebi, v sebi!

V moči krsta, ko naše telo (jaz kot oseba) izkusi na duhoven način Kristusovo smrt in se istočasno rodi v življenje, se biološko staranje preoblikuje v vživljanje v nebesa. Nebesa bodo res šok, ki ga bomo šele po smrti lahko sprejeli scela, sedaj še ne. A smo jih že deležni od krsta naprej, zato je primerno, da se počasi korak za korakom pripravljamo na največji zalogaj. Ker pa gre za tako radikalno novost, da je potrebno, da materialno umre in se naredi 'nebeški človek' (1 Kor 15), je to silno zahteven projekt za vso našo osebo, saj smo na svoje telo, s katerim smo tesno spojeni, silno navajeni. Krst je resnično fantastična stvarnost, ki nam pomaga preoblikovati se vedno bolj v Kristusa na moj način. Ko Kristus raste v meni, raste v meni moja predanost Njemu, da je vedno več mene Njegove in tako vedno več mene razodeva, da sem Njegova. Jezus v meni postaja vedno bolj viden. To dogajanje je zelo konkretno in zadeva moje misli, moja čustva ob vrednotah, moje telo, ki vse notranje dogajanje prenaša in komunicira…

Videti Jezusa v človeku pomeni najprej Ga prepoznati v sebi (odkriti fantastični potencial in dar krsta), odkriti, kako v meni živi, kdo sva midva skupaj, nato pa Njegove sledi prepoznavati v drugih. Ajme, odpirati se začne popolnoma novo poglavje tega sveta. Nam, ki smo bili že prestavljeni v Kraljestvo (Kol 1,13) se začnejo razodevati obrisi nove zemlje že v tem času.

Videti Jezusa danes in tu je mogoče, če se nam odstre ikonski pogled, če se moje srce znajde v resnici Kristusovega objema in iz Njega skupaj zreva nase in na vse, kar me obdaja. Kot da Jezus stopi za moj hrbet, me objame in na ušesa od znotraj razodeva, kdo sem in kaj je pred menoj, pri tem ni noben detajl (kamen, obraz, lakota, vzgib, barva smeha…) apriori izključen, pač pa zajet, da pove svoj delček zgodbe. Ker sva v odnosu ljubezni, ki razgrinja nov pogled – zakramentalni – vidno razodeva nevidno resničnost Božje skrivnosti.

Teologija telesa ali videnje Jezusa je možno v moči krsta, v moči združenosti s Kristusovo smrtjo in življenjem, ki izhaja iz Njega. Predvsem Mu moramo pustiti, da nam to razodene (Jn 1,18). Konkretno. Kar pomeni, da vedno globlje vstopamo v zakramentalnost telesa.

Več v naslednjih dneh…

Sanjam…

O duhovniku, ki se ne bo imenoval 'gospod', ampak bo živel kot oče. Pojutrišnjem odrinemo v Rim na sklep leta duhovnikov, vabi sam papež Benedikt XVI., »papa Ratzi«, očka.

Sanjam o duhovniku, ki se bo na koncu vikenda za birmance želel pogovoriti o fantih in dekletih, kje naj napredujejo, kaj so doživeli, kaj so povedali, kje bi radi rasli, kako naj pripravi verouk, da bi se srečali v potrebah mladostništva, ki si želi upanja. O očetu, ki ga zanima, kaj se dogaja z njegovimi otroki, ki so mu zaupani, da bi jim prinašal Boga, jim razkrival, da obstaja in deluje, da lahko spreminja njihova življenja.

Sanjam o duhovniku, ki me bo pogledal v oči in rekel: »Ne boj se, tvoj strah je odveč, vem, da je Gospod blizu, mene tudi še ni pustil na cedilu. Sem že obupaval, pa je ostal zvest in me vedno dvignil. Upam s teboj!«

Sanjam o duhovniku, ki bo imel vedno pri sebi Sveto pismo in olje za bolniško maziljenje. Pripravljen, da postane Božje orodje kot nihče drug od laikov, prinašalec Kristusove milosti, prežet z delovanjem Duha, ki ga bo usposabljal za pričevalca – o Kristusu, ne o politiki ali kulturnem boju.

Sanjam o duhovniku, ki bo znal poiskati čas zase, se umakniti in ležati na obrazu pred Njim, ki Mu je izročil svoje življenje. O duhovniku, ki bo napolnjen z mirom iz odnosa z Bogom, ki bo stal pred menoj kot znamenje živega Boga. Ne kot mojster besed, obilice besed, pač pa kot mož Besede, ki živi iz Njegove besede izrečene najprej njemu, duhovniku samemu.

Sanjam o duhovniku, ki bo lahko sedel ob ranjenem človeku, ker bo v njem prepoznal svojo nemoč, ki je postala moč v Gospodu. O duhovniku, ki je preprost in resničen: »Ne zmorem, a verujem!«

Sanjam o duhovniku, ki je dar Božjega srca meni. O duhovniku, ki bo stal pred menoj in govoril z vsem svojim telesom: »Kristus živi, ljubi te. Vzljubil je mene in me osvojil do dna, nikogar drugega nimam, ki bi mu lahko tako zaupal kot Njemu. Nisem močan ne popoln, a živim v Njem, obdaril me je z duhovništvom, lahko Ti ga prinašam. Sprejmi me takega!«

Sanjam o duhovniku, ki si bo upal sanjati danes. Ustvarjati na '5+2' način, s tistim malim, kar ima, a v globokem zaupanju Vanj in v poslušnosti navdihom. V spoštovanju in ljubezni do Njegovega telesa – do vseh ljudi dobre volje, ki so tako razpršeni in razbiti danes, a željni življenja.

Sanjam o duhovniku, ki bo rekel: »Dovolj je, hočem iti za Njim – greš z mano?«

Sanjam in prosim, naj Gospod uresniči te sanje v mojih bratih duhovnikih.

Sveti Duh in objemi

Na prenovljeni strani http://ursulinke.rkc.si se v teh pobinkoštnih dneh pod sliko ognja izpiše besedilo: »Z mladimi smo si pri verouku podajali gorečo vžigalico. Vsakič, ko si jo dobil v roko, si moral povedati, kaj zmore narediti Sveti Duh v mojem življenju. Ja. Daje moč. Mi svetuje, me vodi. Me spodbuja k ljubezni. Me navdihuje. Mladim kar ni zmanjkalo besednih zvez ... To obvladamo. Kaj pa konkretno življenje? Danes. Zdaj. Tule, kjer sem. Verujem, da je Sveti Duh v meni - v tem trenutku? Pa ne samo to. Da deluje....«

Takoj najdem prostor za preverjanje – to je pogosta spontanost dotikov med mladimi, predvsem poplava objemanja. Mladi si telesne bližine želijo in jo zelo veliko uporabljajo, ker je nekaj, kar paše in je nekaj, kar je lepo. Je nekaj, kar sodobna medijska kultura promovira.

Besede veroukarjev nakazujejo, da mladi vedo za obstoj in delovanje Svetega Duha. Ga poznajo zares? Ne zaradi izpita pred birmo, pač pa ker Ga izkušajo?

Slika pogostega objemanja med mladimi je lepa in hkrati nejasna. Pogosto se namreč vidi, da je objemanje bolj 'visenje na drugem', 'pravica in zatočišče v trdem svetu', 'užitek, ki je hitro dosegljiv'. To pa ni to, kar naj bi bilo in sproža nelagodje.

Objem je govorica telesa, ki odgovarja na upanje in hrepenenje človeka po potrditvi, zavetju, najdenosti, sprejetosti, je govorica, ki pripada iskreni ljubezni. Seveda obstajajo razlike med kulturami, tudi med generacijami, med 'bolj zadržanimi' Gorenci in 'odprtimi' Primorci. Ne mislim na to. Prav tako se nekateri ljudje po naravi taki, da rajši svojo ljubezen izrazijo z uslugo, z dobro besedo itn. Med petimi otroki se bo eden spontano takoj stisnil k tebi, ostali pa te pozdravijo drugače. Tudi na tovrstno različnost ne mislim.

Mislim na to, kaj mi pomaga razumeti, ali je spontanost objema pristna ali ne? Objem, ki ga prejmem, me potrjuje v ljubezni ali ne? Si lahko objem privoščim ali ga izsilim, izprosim? Mi objem pripada, ker ga potrebujem in čutim, da mi paše? Če me ne objame, potem ni moja prijateljica, me nima rad?

Janez Pavel II. se dotika vprašanja erotične spontanosti (splošna avdienca 12. novembra 1980). Mnogi trdijo, da je krščanska spolnost 'ubita', ker ne dovoljuje spontanosti, ki jo telo, ko se vzburi, naravnost spodbuja. Mladi, ki jim rečeš, da ni dobro, da se vsevprek objema, bodo hitro odgovorili, da sem zatežena, omejena, da sem zategnjena.

V dnu pa se skriva vprašanje svobode in čistosti srca, ki pripada odrešenemu telesu. Srce človeške osebe, fanta ali dekleta, ki je sposobno prepoznavati zaznave telesa (instinkte) in hkrati vedeti, kaj si srce v resnici želi, se lahko tudi odloči, v skladu s čim bo ravnalo. Fant lahko presodi, ali bo objemal vse sošolke po vrsti, ker mu to res paše, ali pa se bo odločil, da bo njegov objem izražal poseben spoštljiv, ljubeč odnos s tistimi, ki jim lahko zaupa in jim njegov objem nekaj pomeni. Ljubljeno osebo bo lahko objel tudi spontano in tedaj bo izraz globine odnosa. (Ostajam še pri objemih, ki bi jim rekli prijateljski.) Dekle se mora naučiti ločiti, kdaj bo želji po objemu rekla ne in kdaj bo osebo, ki si tega želi, sprejela. Odkriti, da je objem dar, ki te dela bolj osebo, če ga ne daš vsakemu, je zahtevnejša pot od navidezne ljubeznivosti in tesnega telesnega stika z vsakim. Ko se prebudi erotična spontanost, je glava veliko počasnejša. Če se mlad človek ne vadi v razločevanju srca, kateri vzgib, katera želja ga vodi – samo instinkt telesa (o, kako bi pasalo) ali tudi odločitev ljubezni (upoštevam sebe in drugega kot osebo, ki se ji podarjam, ki mi nekaj pomeni, ki ga ne izkoriščam za svoje užitke, niti si jih ne jemljem), bo hitro zapadel v preintenzivno govorico telesa (beri, prezgodnjo spolnost). Tragično še posebej, ker bo mislil, da je to dobro zanj ali zanjo, v resnici pa daleč prestopa meje, ki ga varujejo za srečno življenje. Iskren in dolgo pričakovan objem, ki pride po prehojeni poti preverjenega odnosa, osreči z večjim užitkom kot deset instant hitrih nadomestkov, objemov mimogrede in s komerkoli.

In Sveti Duh? Tu, na tem mestu, pri odločitvah za objemanje ali ne, s kom se bom objela in s kom še ne, na tem mestu ima lahko glavno vlogo. Uči, razsvetljuje, krepi, usmerja in vodi, potolaži, očiščuje. Takrat postaja zelo konkreten in prepoznaven. Sredi spolno permisivnega sveta tvegati in reči ne, ne želim se objeti s teboj, zahteva notranjo moč, ki jo Sveti Duh krepi, saj je Duh resnice. Na teh točkah se odpira pot v živo krščanstvo, ki vodi v polnost življenja in prečiščuje odnose. Ne gre za moralizem in togo držanje pravil, pač pa za živo notranjo pot, saj objem ostaja govorica ljubezni, a ne za vsakogar in na vsak način, pač pa namenjen potrjevanju resnične in ne navidezne ljubezni.

Prosim, naj me uči Sveti Duh, s kom naj se objemam, naj mi pomaga prepoznavati, od kod prihaja želja po objemu, kaj se skriva v dnu. Kristjani vedno živimo v objemu Božje ljubezni, zato nam ni treba tvegati svojega srca za prepoceni odnose, razdajati svojega telesa za vsak dotik, ki si ga nekdo zaželi. Sveti Duh mi lahko pomaga med burnim dogajanjem v telesu, ki me sili v akcijo in med željami, ki se podijo po glavi in srcu prepoznavati, katere so dobre in čiste, katere pa primešane in obarvane s poželjivostjo, spolno slo, ki išče najprej lastni užitek, ni pa usmerjena v iskreno podaritev in trajno združitev.

Vaja za srečno spolnost, živeto v svobodi evangelija, se danes začne pri mladih z razbiranjem, s kom se resnično želim in zmorem objeti, s kom pa ne. To pa je najprej vprašanje čistosti srca in poznavanje sebe ter svojega telesa. Sveti Duh je tu nepogrešljiv in nadvse zaželjen Pomočnik (Gal 5,13-25; pa da ne bo pomote, meso na tem mestu ne pomeni telesa, pač pa grešnost človeka; 1 Kor 6,12-20). Naj naši objemi slavijo Gospoda!

'Oksitocin' za deviške? Sveti Duh za vse!

Svet, ki ne pozna Kristusa, zelo težko razume, da lahko deviško življenje zaradi Božjega kraljestva v resnici pomeni normalno, zdravo, srečno, izpolnjeno življenje. Duhovniki, ki živijo v celibatu, so zanje po definiciji prikrajšani ali skoraj nenormalni ljudje, zato si mislijo, da verjetno bolj ali manj vsi na nek način nekje goljufajo – kuharice so duhovnikove priležnice, pedofilija je logični podaljšek celibata. Redovnico prepoznavajo kot tisto, ki, saj veste, 'gre z župnikom'.

Svet, ki ne pozna Kristusa in mu je tuje delovanje Svetega Duha, je upravičen, da tako misli, pa čeprav se moti. Kako naj bi mislili drugače, če niso izkusili resničnosti Svetega Duha?

Verjetno so tudi mnogi duhovniki ali redovnice, ki jih karizma (dar) poklicanosti ni zaobjela do dna, da bi lahko iz svobodnega srca in odrešenega telesa, s svojo spolnostjo do dna sprejeli Kristusa in izkusili prvenstvo in moč Božje ljubezni, ki presega telesno. Ta življenjska pot vsekakor ni lahka in ni avtomatična, nikoli čisto dokončana.

Mnogi pa so, ki izkušajo mir Bogu predane spolnosti. Izkušajo, kako je beseda sv. Pavla resnična – da je skrivnost odnosa med Kristusom in Cerkvijo velika; primerja jo z edinostjo, ki se zgodi med možem in ženo v spolnem odnosu, ko postaneta eno telo (Ef 5,21-33). Cerkev je Kristusovo telo in vsak posameznik je njegov del (Rim 12,5). Sveti Duh, ki dela Cerkev, je bistven tudi v odnosu med duhovnikom in Kristusom, svetu je Njegovo spoznanje pridržano.

Pred časom sem prebrala članek And the Two Shall Become One (Diane S. Vadney. Ethics&Medics, 2005, 30 (4), ki govori o vlogi oksitocina in vazopresina, hormonov, ki se sproščata med spolnim odnosom (pri ženskah oksitocin tudi med porodom in dojenjem). Avtorica razlaga, da struktura telesa (biokemija) naravno podpira trajno zvezo med moškim in žensko, saj sproščeni hormoni biokemično spodbujajo psihofizično navezanost na partnerja ter obnašanje, ki zagotavlja trajno, stabilno, intimno zvezo. Oksitocin spodbuja večjo naravnanost na partnerja, pri ženskah željo po ljubkovanju, nežnosti, izključnosti odnosa, prekinitev zveze povzroča veliko stisko in nelagodje. Pri moških vazopresin spodbuja še željo po ostati s partnerico, jo zavarovati pred drugimi moškimi, poskrbeti za njeno varnost in za potomstvo. Vse to so naravne podlage za varno in trajno zvezo, ki prinaša največje intimno ugodje obema. Ko se mož in žena srečata s težavami v njunem odnosu, je zveza, ki jo ustvarja vpisanost drug drugega v njuno telo s pomočjo spolnih odnosov, torej tudi s pomočjo biokemičnih snovi, podlaga, ki ju pomaga držati skupaj. Vabi ju, da se odnos uredi in da se vrneta drug k drugemu. Vse to se dogaja na naravni podlagi in je omogočeno vsem ljudem.

Smo deviški za Božje kraljestvo, ki živimo odnos ljubezni brez izkušnje spolnih odnosov, manj vezani na svojo ljubljeno osebo, ki smo se ji podarili, smo manj vezani na Boga? Je naš odnos manj resničen in trden? Kako se v mojem telesu prepozna Božja ljubezen? Ni vse le mit?

Moja izkušnja (poleg pričevanj mnogih svetih) mi daje okušati na moj preprost MPija način, da je ljubezen Boga zame podobno učinkovita kot oksitocin. Gotovo se razlikuje po fizičnih občutkih, a učinek v dnu mojega bitja, kamor se telesno vedno izteka, torej želja po nahranjenosti, ki jo človeško srce potrebuje, ta se dogaja natančno po moji meri, mi nadvse ustreza in me izpolni. Brez oksitocina, a po delovanju Svetega Duha.

V postnem času sem šla skozi preizkušnjo, kjer mi je Gospod na začetku zagotovil svojo ljubezen, obenem pa potrdil, da ga imam rada. Ko Bog izreče svojo besedo, ta drži. Božja beseda deluje v Svetem Duhu, Sveti Duh pa je vez ljubezni, medosebna vez, ki je tudi sama Oseba. Beseda, ki mi jo je Gospod dal, me je držala, da sem vztrajala in ne zapustila nekega drugega odnosa, pa čeprav sem si v tistem viharju želela prav to, oditi. Učinek Besede v meni je bil tak kot učinek oksitocina v poročenki. Bila sem 'zlepljena', držana v dnu, s svojim duhovnim telesom sem vedela, da je dobro, da sem tam, kjer me Gospod želi.

Božji dotiki ljubezni so globoki, polni miru, lepote, spodbujajo nežnost, hvaležnost, dajejo veselje in spodbudo za dejavnost. Biti v Svetem Duhu je biti v stiku z izvirom življenja, ki poživlja in prenavlja. Niso vidni navzven, so pa učinkoviti in neizbrisni.

Pridi Sveti Duh, pridi v srca vseh, ki hočejo ljubiti in želijo izkusiti resnično ljubezen!

Dve zgodbi o telesu (nagota in duhovništvo)

Nekaj dni nazaj sem bila na predstavitvi tečaja Alfa v Celju. Ko smo bili pri kosilu, sem sedela za mizo z mlado družino. Najstarejša deklica, ki hodi v vrtec, je postala nemirna, težko je karkoli pojedla, ves čas iskala bonbone, kar naprej nekaj spraševala. Besede prigovarjanja so postajale vedno manj učinkovite. V nekem trenutku sem hotela vzbuditi njeno pozornost in sem s prstom potrkala na njen hrbet. S presenečenjem in zanimanjem se je obrnila k meni. Zaznala sem priložnost za igro in sva začeli: »Kaj pa je tole, ki je tako trdo, a je to miza?« »Neee, to ni miza!« »Kaj pa je, a je komolec?« »Ja!« »Kaj pa tole, ki je tako mehko…? In sva šli nekaj minut po telesu gor in dol. Deklica se je umirila, sprehajanje po telesu ji je prineslo veselje.

Še vedno mi ostaja v spominu ta preskok iz nemira v mir, ki se je zgodil preko telesa. Dotik otrokom pomeni veliko.

Tudi nam spust v ta trenutek in resničnost mojega jaza dostikrat omogoči le telo. Telo me pripelje v moj tu in sedaj in v srečanje s seboj.

Druga zgodba je povezana s podobo. Ko sem iskala neke podatke na internetu, sem zaklikala med slike in odprla se mi je fotografija dveh mož na obali, nekje na Bližnjem Vzhodu. V kopalkah, umazana od peska, z veselim izrazom na obrazu. Bila sta duhovnika. Za hip me je spreletelo. Kakšna zunanja razlika v primerjavi z običajno podobo, ko stoji duhovnik v albi ali mašnem plašču za oltarjem. Tu pa skoraj samo golo telo – telo kot dvakrat zakrament. Telo moškega, ki je privlačno in govori o poročnem potencialu, ki ga nosi v dnu, da ustvari občestvo oseb v zakonu z ženo. Drugi zakrament, ki sta ga predstavljala ta dva moška na obali, pa je bil v tem, da sta njuni telesi s tem, kar sta – duhovnika – govorila o onem drugem, prvem Duhovniku, o Jezusu Kristusu.

Nagota je v svetopisemskem pomenu (1 Mz 2,25) močna govorica, ki razodeva stanje prvotne povezanosti z Bogom ali pa, nekaj vrstic dalje (1 Mz 3,7), razodeva novo grešno stanje, v katerem je poprejšnje milostno stanje, v katerem sta bila prva človeka sposobna videti drug drugega tako kot Bog, to je v medsebojnem zaupanju in ljubezni, porušeno. Nagota po izvirnem grehu začne razodevati, da smo krhki in v dnu nezavarovani in ranljivi, zato se moramo pred nepreverjenimi očmi drugega zakriti. Pri varovanju najdragocenejšega v nas nam sedaj pomagata sram in sramežljivost, ki ju prva človeka pred padcem nista poznala.

Duhovnika kot kopalca sta odprla vprašanje pričevalnosti svojih teles. Zunanje znamenje, ki ga duhovnik uporablja za izkazovanje svoje identitete, je štola, je kolar, je križ. Ko se ta del oblačil odloži, ostane zgolj telo. Kaj govori?

Jezusovo telo je najbolj spregovorilo na križu. Takrat je bilo razgaljeno celo do konca. Takrat se je zaradi obreze videlo, da je bil Jud, da je bil mož, rojen iz obljube, iz zaveze. Takrat se je videlo, kar se je na zadnji večerji z učenci slišalo: »To je moje telo, ki se daje za vas.«

Duhovnik se kot moški prvemu potencialu svojega telesa kot zakramenta – ustvarjanju lastne družine – odpove, ga daruje. Kot moški naj ne bi nobeni ženski v telesu ali celo srcu izrekel »To je moje telo, ki se daje zate« v smislu popolne in izključne medsebojne podaritve. Ta velik dar je pridržan poročenemu možu. Vendar telo duhovnika kot moškega še vedno govori, da je ustvarjeno za ljubezen, da bi se dalo ljubljeni osebi. Priključuje se še druga zakramentalnost njegovega telesa, njegova duhovniškost, ki izvira iz prvotne (biti iskren dar drugemu).

Kristusove besede »To je moje telo, ki se daje za vas,« iz duhovnikovih ust pri maši omogočajo, da postane hostija, ki jo drži v rokah, Kristusovo Telo. Skrivnost vseh skrivnosti. Zakrament vseh zakramentov. Govorica, ki se za to uporablja, je prav ta, ki jo nosi človeško telo – telo, ki razodeva ljubezen. Evharistija je razodevanje Božje poročne ljubezni, ki se daje za človeštvo, tako kot se daje poročen mož za ženo (svobodno, zvesto, popolnoma in rodovitno). Duhovnik po zgledu in v moči Jezusa Kristusa daje svoje telo in svoje življenje za Cerkev.

Duhovnikovo telo, slečeno zunanjih oznak duhovništva, še vedno ostaja zgovorno, a ne le zaradi tega, kar kot moški je – ni le potencialni poročenec, pač pa predvsem kot alter Christus, drugi Kristus po maziljenju duhovniškega posvečenja. To je za nas, ki tako telo gledamo, druga zahtevnostna stopnja v razbiranju zakramentalnosti telesa.

Da v veri vidim v koščku kruha Jezusa Kristusa, potrebujem pogled v moči Duha. Ta mi daje videti tudi v razkritem telesu moškega v kopalkah moža, ki je svoj potencial za poročenost predal Kristusu do dna. Tako je v vsej svoji moškosti, ki mu ostaja in je zgovorna, lahko pričevalen za Kristusa, če jo je v celoti predal Njemu. Duhovnikovo telo je toliko bolj pričevalno, kolikor globlje je povezan s Kristusom. Zaradi karizme duhovništva (posebnega milostnega daru) se uresničitvi poročenosti z eno žensko lahko tudi odpove, da se s Kristusom uči ljubiti na duhovniški način. V takem primeru bo njegova najgloblja identiteta, ki postaja prepojena z intimo Božje ljubezni, spregovorila skozi njega kot moškega – kakšen bo kot moški, kako bo deloval (kot samec, ki se razkazuje ali kot srečen moški, ki je najden v ljubezni).

Njegovo telo torej lahko govori tudi brez štole. Odgovornost duhovnika je, da njegovo telo tudi res govori resnico mašništva. Gledalec/ka pa lahko podobo duhovnika v kopalkah razume kot zakrament samo v moči Duha, ki vodi pogled njegovega/njenega srca, da v privlačnosti moškega telesa zagleda tisto, kar je – posvečeno osebo duhovnika (in ne najprej pedofila ali pohotneža ali možnega partnerja).

Na tej točki se ponovno zavem ene glavnih značilnosti krščanstva – ko se spustim v telesnost, ki je vsem skupna, ko smo zgolj ljudje, slečeni vseh zunanjih znamenj, ki nas ločujejo ali označujejo, postanemo kristjani drugačni prav zaradi delovanja Duha, ki nam daje prepoznati resnico. In s tem se vse bistveno spremeni.

Kdo je kristjan 21. stoletja? Tisti, ki (v veri) prepoznava telo kot zakrament, ki živi iz Telesa, ki je zakrament ljubezni. Na ta način smo zelo del tega sveta in obenem velika alternativa, ker smo še bolj kot v svetu doma v delovanju Boga, v delovanju Svetega Duha.

V beganju sredi tega sveta nas bo umiril le dotik Telesa.

Ko videti pomeni Videti (telo kot zakrament)

Včasih se znajdem čisto potopljena v doživljanje in ubadanje s telesom. Kadar sem lačna, je praznina želodca glavna na ekranu moje zavesti; ko čutim utrujene oči od računalnika in mi v zavesti kar utripa; kadar me vznemirja pritisk v glavi, ki mi signalizira, da se v meni dogaja še nekaj drugega, bolečina pa noče popustiti, sem ujeta v tem. Takrat sem kot psička ali kot drevo. Na isti ravni smo, v tistem trenutku se moj svet vrti okoli vprašanja – bo luknja v želodcu potešena, kdaj bom lahko spustila veke, da se oko spočije, kako naj sprostim mišice v zatilju, da bi nastopila spokojnost. V tistih trenutkih se zavedam, da obstajam na ravni kemične energije, presnove, biofizike, telesnega.

In vendar lahko na klic praznega želodca odgovorim ne takoj, ampak čez nekaj časa; utrujene oči upoštevam kot mejo, ki mi sporoča, da je telo utrujeno, a lahko naredim izjemo in dokončam nujno delo; prisluhnem sporočilu bolečine v sencih in se spustim v iskanje odgovora, ki mi ga prinaša – prisluhnem razlogu, zakaj se je bolečina sploh pojavila in je ne utišam pri priči s kakšno tableto (če je možno). V takih trenutkih prestopam mejo med živaljo in človekom. Moja telesnost se iz 'videti' začenja razgrinjati v 'videti več in globlje'. Tisto, kar me dela človeško osebo - moja volja, razum in moja svoboda - mi omogočajo, da telesne zaznave, ki jih doživljam in prepoznam, upoštevam pri svojem delovanju v odločitvah, ki jih naredim, pri svojih odnosih. To so mnogi mali trenutki odločitev, ki se jih pogosto več ne zavedamo, ker so skoraj avtomatični sestavni del našega življenja. So pa kraljevski. Namreč, zaradi te zmožnosti prehajanja med zaznavanjem procesov v telesu in organizmu ter odločanjem, kako v zvezi z njimi ravnati svobodno (uf, predvsem pa v ljubezni!), smo ljudje krona stvarstva. Če zmorem na zaznano lakoto v želodcu ali na impulz po hrani odgovoriti le s takojšnjim grižljajem, ravnam kot zgolj biološko bitje. Če zmorem na zaznano lakoto v želodcu mirno odgovoriti s kosilom s prijatelji čez uro in pol, sem duhovno bitje. Duhovno bitje je bitje, ki lahko živi stvarnost telesnega skozi svobodne odločitve, s katerimi telesno raven presega zaradi nečesa vrednega ali zaradi nekoga. Zato smo presežna bitja, osebe.

Telo, ki ga živim, torej ni le biološka ali bio-kemična zgodba rasti, razmnoževanja celic, kemičnih procesov. Nisem samo to, kar se vidi navzven in otipa.

Telo, ki ga živim, je tudi zunanja plast, ki prenaša navzven, kaj se dogaja v moji nevidni notranjosti (čustva, misli, moje duhovno dno). Zato lahko rečemo, da je moje telo zakrament, saj telo dela vidno mojo nevidno notranjost. Telo kot zakrament pomeni celostno pojmovanje človeka (duhovno telesno celoto).

Korak do nebes (navzočnost Božjega) ali dojemanja telesa kot zakramenta, ki razodeva skrivnost Božjega, je pa v tem, da sem od krsta naprej v svojem telesu (preko tistega nevidnega v meni) združena s Kristusom. On razliva vame svojega Duha (Rim 5,5), zato moje telo, še posebej, kadar delujem v skladu z Božjo voljo, govori prav o Bogu na način zakramenta. Takrat moje telo govori resnico. Po domače rečeno – takrat sem pristna priča Boga – kar nosim v sebi nevidnega, le-to pa je dotaknjeno z milostjo Boga, se vidi navzven skozi telo. Tako moje telo govori dvakrat – kot telesnost sama in kot globina, ki proseva skozenj. Takrat vidim (telo) in Vidim (osebo, zmožno ljubezni zaradi Boga; 1 Mz 1,27; Kol 1,16-18; Ef 1,3-10).

Korak do Kristusovih nebes ali do Kristusovega poveličanega telesa je v tem, da v moči Duha doumevamo, da je Njegovo vstalo telo spremenjeno do te mere, da Ga učenci niso prepoznali. Ob tem ostaja še vedno sporočilno kot telo, a izpopolnjeno do konca – Vstalo Telo razodeva veličastvo Boga.

Naša telesa so že zasnova tega vrhunskega velikonočnega komuniciranja Boga skozi poveličano Kristusovo telo. Zato trenirajmo pogled našega srca, da bi se pripravili na dar Kristusovih nebes. Vsak človek je več, kot govorijo zgolj njegove celice ali barva kože. Vsako človeško telo govori, da je dom duha in če le-ta sprejme, lahko tudi Duha, Kristusovega daru (1 Kor 6,19).

Vsakič, ko delujem v svobodi, praznujem zmago duha. Kako resnično doživljam Boga v sebi, je odvisno tudi od spuščanja v telo, od zavedanja in doživljanja resničnosti duha v telesu (doživljanja, da sem telo, ki je zakrament) – to je človeškosti v celoti. Ko se udomačim na tem 'igrišču,' lahko odkrivam, kako 'igrati tenis ljubezni' z Bogom, kako se odvija najin odnos. Ali drugače, če živim svoje telo kot zakrament, vstopam v prostor razodevanja Boga skozi dogajanje v telesu.

Drugačnost kot izziv ljubezni – moško in žensko telo o Bogu

Smo pred prazniki, ko poglobljeno zremo Ljubezen. Naj bo zato zapis tokrat drugačen, bolj zgoščen...

Ljubezen, v katero sta poklicana moški in ženska, ne bi bila mogoča, če v razmerah tega sveta ne bi bila 'podprta' z ustreznim načinom za izvršitev. Božja ljubezen, ki je izlita v naša srca (Rim 5,5) išče poti za udejanjanje. V ta namen ima pripravljeno 'fantastično orodje' – naše človeško telo, ki je moško in žensko. Moški in ženska sta ustvarjena vsak kot edinstven svet zase, ki je avtonomno bitje, sposobno življenja in ustvarjanja('izvirna samota' v teologiji telesa). Vendar mu to ne zadošča. Moško in žensko telo, ki se odzove klicu srca, lahko udejanji najglobljo resnico, ki je zapisana v bistvo človeka; človek je srečen, če se lahko iskreno podari drugi osebi ('izvirna enost' v teologiji telesa). Ženska svojo ljubezen izrazi najgloblje s sprejemanjem moškega, moški s podarjanjem samega sebe ženski. Moška in ženska izrazna oblika ljubezni je pogojena s strukturo njunih oseb – duhovno, psihično in telesno, v dnu pa gre za isto – iskreno podaritev ljubljeni osebi. Od kod ta podtalni program, ki je izvir sreče človeka?

Ustvarjeni smo po Božji podobi. Naša matrica, po kateri smo nastali in v kateri se napaja naša neizmerna človeška pestrost enkratnosti vsakega, je Bog sam, je občestvo Oseb.

Zato lahko v drugačnosti, ki je med moškim in žensko, prepoznavamo odmev drugačnosti, ki je v občestvu Presvete Trojice med Božjimi osebami, saj le drugačnost spodbuja preseganje in kliče v odnos. Moško in žensko telo je torej nek zaznamek na internetu stvarstva, ki nam jasno govori o skrivnosti Boga, ki je Sv. Trojica, ki je podarjanje in sprejemanje med Osebami ter dar Ljubezni same.

V tej luči poskusimo v teh dneh zreti moško telo Jezusa Kristusa, ki razodeva v trpljenju sebe tudi kot Boga, Božjo ljubezen, ki se daje do konca (se iskreno podarja). Daje se kot ljubeči mož za svojo ženo (Cerkev, ki sem tudi jaz), daje se kot ljubljeni Sin Očeta. Ne bodimo žalostni, ker trpi in zaradi tega, kar se Mu dogaja, temveč poskusimo zagledati in sprejeti Njegov iskreni dar. Njegovo trpljenje je najmočnejša govorica ljubezni. Naj me žalosti tisto, kar v meni povzroča, da je potreben tak izraz Božje ljubezni, ki odrešuje. Jezus mi s svojim telesom govori, da me ljubi in sprejema nase vso to bolečino in napor, da bi me vrnil v življenje ljubezni, za katero sem ustvarjena in je izvirno namenjena mojemu telesu. Naj govorica Njegovega telesa očiščuje moje srce in usmerja dejanja mojega telesa, da bi lahko bolj pristno živela svojo žensko drugačnost kot pot k več ljubezni (sprejemanja) do vsake človeške drugačnosti, tudi do moških, da bi postajali vsi skupaj eno v Njem, občestvo v ljubezni. Naj postane moškim zgled, kako naj se pristno darujejo za drugačne kot preseganje svoje omejenosti, kot sad neizmerne in pogumne ljubezni.

Naj po veliki noči stopimo z Njim na novo pot življenja z drugačnostjo, ki je v ženskem in moškem telesu, na prečiščeno pot uresničevanja poročnega pomena našega telesa.

Blagoslovljen veliki teden!