Viktor(-ji) in post, drugi teden

V soboto zvečer smo na televiziji lahko spremljali prenos podelitve viktorjev, na drugem programu pa so vrteli film V iskanju dežele Nije. Preklapljanje iz ene oddaje v drugo je prineslo zanimiv rezultat.

Pri gledanju letošnje podelitve viktorjev sem okušala spuščanje čudne megle, polne prašnih delcev v gala predstavo preoblečenih poniževanj, smejanja na račun napak drugega, malce zakrite, a zelo vsiljive spolne vulgarnosti. Pri filmu pa se je ob zgodbi o krhki in krepostni človeškosti srce počutilo dobro, počivalo je od preveč pa čeprav v humor zapakiranih slabosti človeka na prvem programu.

To je moj post, naš post. Oblečeni smo v najboljše obleke, trudimo se ugajati in uporabiti svoje sposobnosti, da dosežemo svoje cilje in dobimo priznanje pri drugih. Ne vidimo pa, da pri tem delamo tudi slabo in povzročamo bolečino. Naš oder ni (nujno) Cankarjev dom, moj oder je moje vsakdanje igrišče doma in službe, družine in skupnosti, takšne in drugačne. Podobni smo si.

Postna prizadevanja, ki smo se jih lotili, mi pomagajo, da se začnejo luščiti luskine srca, da bi spregledali, kje smo zašli. Ko smo začeli z igro posta, smo se spustili na igrišče. Podobo nogometa (košarke, rokometa…) sedaj zamenjujemo z novo podobo odra. Iz sveta navideznih viktorjev bi radi prešli v svet resničnih viktorjev (zmagovalcev) z več človeškosti.

Dejavnost odpovedovanja ali prizadevanja za molitev, dobrodelnost… je prinesla konkretno polje, kjer nastaja izkustveni, življenjski dialog s Trenerjem (pravim Viktorjem/Zmagovalcem).

Zdaj, ko smo v dogajanju, ki ima neko konkretno obliko (npr. če je odpoved pri hrani nekaj občutenega neugodja, obračanje lakote v odnos z Gospodom, rojevanje potrpežljivosti, majhnosti…), se v resnici začenja nekaj drugega.

Preverjati se začenja stanje mojega srca. Kaj vidim? Kaj zaznavam? Kje se izgubljam, kaj mi ni več čisto jasno, kaj drugačnega se začenja pojavljati? Na kaj se je srce navezalo? Kakšne želje se pojavljajo?

Trener, ki me je povabil na igrišče posta, ni kdorkoli. Moje pravo notranje igrišče posta je znotraj odnosa med Jezusom In Očetom. Moj post se odvija v naročju odnosa med Jezusom in Očetom, v Kristusu smo, On je naše igrišče – bivališče, prostor bivanja (v angelusu papež Benedikt XVI. tako navaja sv. Avguština).

Povabljena sem bila, da igram (prepričana, da zmorem). Zdaj pa se počasi začenja kazati, da navkljub dobri volji, ki jo imam, ne vem več čisto točno, kaj naj storim. Trudim se, a izpolniti vsa pričakovanja? Ne vidim, kam me vse skupaj pelje. In še to, skoraj nehote  mislim, da je možno samo to, kar vidim jaz – in ne drugi, ali celo Drugi. Hmmm, pa jasno je bilo, da smo v tekmi za zmago. Nekaj časa bo trajalo, da se ta situacija razvije. V spodbudo mi je, da opažam tudi znamenja podpore, mala presenečenja – nekaj se dogaja!!

Gospod, prosim Te, pomagaj mi v konkretnih dogajanjih posta prepoznati, da sem v Tvoji bližini, da spremljaš, kaj se dogaja in me vodiš, četudi nisi glasen oz. si v ozadju. Prosim, pomagaj mi prepoznati, kaj me odvrača, da bi te prepoznala ne le kot Trenerja, pač pa kot Zmagovalca, ki me ljubi, ki mi daje vse, kar potrebujem za polno življenje. Prosim, omehčaj moje srce, osvobodi ga napačnih navezanosti, pomagaj mi, da se odprem za sprejem Tvojih nasvetov, pomoči, Tvoje milosti, Tvoje taktike.

PS Mr 10,32-45. Na poti v Jeruzalem z Jezusom smo. Podobni Janezu in Jakobu ter ostalim učencem… Počasi nam bo začelo klikati, da v mojem srcu nekaj ni v redu in kako naj živim drugače.

Kdo je kdo na igrišču posta (prvi del)

Vstopili smo v post. Vstopili smo na igrišče posta. Uporabimo podobo športnega dogodka, tekme, da si postavimo notranje smernice za vabilo k prejetju medalje, ki nas čaka ob praznovanju velike noči – ki nam jo bo zaslužil in dal sam Jezus.

V ozadju je Božja beseda sinoptičnih evangelijev (Mt 4,1-11; Mr 1,9-13; Lk 4,1-13), ki govori o Jezusu v puščavi.

Puščava je naše igrišče posta, na katerem se trudimo v izbrani tekmi (postna prizadevanja), da bi prišli do medalje, ki je veselje prenovljenega življenja z Jezusom, po domače rečeno, da bomo bolj svobodni, obnovili kakšne odnose v resnični ljubezni, se otresli navad, ki nam jemljejo prožnost za dobro itn. Prečistila in utrdila se bo naša identiteta ljubljenih Božjih otrok, okrepil se bo naš odnos ljubezni z Bogom.

Pri prizadevanjih, ki smo jih izbrali, bodimo celostni. Tekma, ki jo igraš za računalnikom, je zelo drugačna od tekme, v kateri se sam potiš in čutiš napor mišic ter zmanjkovanje sape, ko tečeš nazaj v obrambo. Post naj zajame odpoved na različnih področjih, zelo pomaga post pri hrani (npr. ob določenih dnevih samo kruh in čaj za zajtrk, odpoved alkoholu ipd.), v katerem se telo začne oglašati s svojimi pričakovanji po starem – kaj se takrat v meni prebuja in sproža? To je zelo konkretno vstopanje v molitev, odnos z Bogom. Telesni post me uvaja v globlji osebni post. Postna prizadevanja (odpoved) na področju odnosov, način reagiranja, udobnosti. Odpoved internetu v določeni obliki, facebooku itn. je zelo pogosta postna potreba. Kaj se ob odpovedi dogaja v meni? Kaj se sproži? Odpoved nečemu sprosti čas za drugo. Okrepiti navezo z Gospodom skozi molitev, branje Božje besede, duhovno literaturo. Hraniti se z Božjim. To je naše igrišče in tekma, ki jo začenjamo.

Kdo je kdo v tej igri[1]?

Evangelisti poročajo, da je v puščavo Jezusa odvedel Sveti Duh, ki ga je tam vodil, hudič pa ga je skušal (Lk 4,1-2). Pred vstopom v puščavo je ob krstu razglašena Jezusova identiteta, Jezus je ljubljeni Sin Boga Očeta. V puščavi se preverja prav ta točka – trdnost odnosa med Jezusom in Očetom, preverja se skozi človeškost Božjega Sina.

V naši igri oz. v našem postu gre za podobno dinamiko. V post nas povabi in odpelje Sveti Duh – prisluhnemo Mu, kaj želi, da si zastavimo, da se oblikuje igrišče, prostor dogajanja. Sveti Duh ostaja z nami v postu in deluje, vodi, usmerja, podpira. V postu Bog dopušča, da se s skušnjavami, preizkušnjami pojavlja hudič, zapeljivec, lažnik. Ko imamo vsega dovolj in smo v obilju, nismo vključeni v igro, ki bi omogočila preverjanje odnosa z Bogom, preverjanje naše resnične podobe, identitete. V tovrstno preizkušanje vstopimo, ko pridemo na mejo, ki nas razlamlja, odpira, ošibi – ob srečanju z drugačnim, ki nas vrže iz tira. V tisti točki se razgrne naša resničnost, ki ni bleščeča. Pokaže se zapackanost, pokaže napačna navezanost, odpre se zagledanost vase, v lastno moč…

Igra na igrišču mora trajati, da se pokaže, kdo je boljši. V preizkušnji vztrajnosti se pokaže, iz kakšnega testa si, kdo si. V prefinjenih udarcih, ki zadenejo v šibko točko, se razkrije stanje srca – ali udariš nasprotnika ali sprejmeš prekršek in igraš naprej.

V igri posta nas nasprotnik preseneti z raznimi 'fintami'. To je del igre, igramo pa jo v zaupanju, da trener vse vidi in da je moštvo, ki mu pripadam, toliko močno, da podpre mojo izčrpanost. Če je potrebno, me umakne na klop ali pa pošlje novega igralca, ki bo pomagal na mestu, kjer igram. Ni vse odvisno od mene, sploh ne, čeprav se trudim.

V postu je pomembno, da igram in da se dam v igro zares. Ni pomembno, da postanem najboljši igralec leta, prav tako ne, da dobim največje ovacije navijačev. Ni pomembno, da postanem zvezda.

V postu je pomembno, kaj se dogaja med menoj in trenerjem. Ali ohranim zaupanje? Verjamem, da s klopi dobro vidi, da ima toliko znanja in modrosti, da nas bo pripeljal k zmagi? V postu je pomembno, da sledim namigom soigralcev, da vse, kar imam, dam na razpolago za zmago ekipe. Če je treba, opustim svojo namero in podprem drugega… V postu, ki ga igram kot nogomet, se vadim v razpoložljivosti, da bi za zmago uporabil vse svoje sposobnosti, tudi tiste, za katere še sam ne verjamem, da so možne, jih pa prepoznava moj trener ali soigralci ter me v tem spodbudijo. Trener mi naloži dodatne vaje ter daje priložnosti na igrišču.

Del vsakega resničnega nogometa je tudi poraz.

V igri posta je poraz poseben privilegij. V trenutkih, ko se bo zalomilo glede na moje načrte, se bo odprla priložnost, da bo nastala neka nova zmagovalna kombinacija po zamisli trenerja. Kaj vse se bo takrat prebujalo v meni?

Potrebno je razbrati oz. najti:

• kaj je resničnost mojega srca (navezanost na greh, napačna prepričanja, odkritje zamer, prizadetosti, obsojanje, iskreno hrepenenje, pristna želja …),
• ohraniti vero v zmagovalno moč križa; takrat, ko se križ odvija v moji realnosti, je najprej tako nelogičen
• vztrajati v ali poiskati pogled Jezusa, ki nas ljubi
• zavrniti skušnjave, se boriti in ne predati - prepoznavati taktiko, s katero nas hoče zapeljati; če mu je uspelo, začeti na novo z vrnitvijo h Gospodu.

Post je dogajanje, ki zajame vsega človeka, vso osebo, telo je del te zgodbe. Post je namenjen očiščevanju moje sposobnosti za odnos(-e) ljubezni, ljubezen je pa konkretna. Naj nam post pomaga, da bi naše telo jasneje spregovorilo resnico in ljubezen. K temu zelo pomaga prečiščen odnos z Gospodom (ozdravljeno srce, spreobrnjeno srce).

---

[1] Igra kot podoba življenja, ne v smislu družabnih iger za zabavo.

Post 2011 - vstop po Marku

"Tiste dni se je zgodilo, da je Jezus prišel iz Nazareta v Galileji in Janez ga je krstil v Jordanu. Takoj ko je stopil iz vode, je zagledal nebesa, ki se odpirajo, in Duha, ki se je spuščal nadenj kakor golob. In zaslišal se je glas iz nebes: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.« Takoj nato ga je Duh odvedel v puščavo. V puščavi je bil štirideset dni in Satan ga je skušal. Bil je med zvermi in angeli so mu stregli. Ko pa je bil Janez izročen, je šel Jezus v Galilejo. Oznanjal je Božji evangelij in govoril: Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!" (Mr 1,9-15)

Jezus, odveden v puščavo, kjer bo skušan, a ne zapuščen, ki bo prišel iz puščave pripravljen, da oznanja, je skozi vse dogajanje ljubljeni Sin, ki izpolnjuje Očetovo voljo.

Tu se začenja navdihovanje za vstopanje v post, ki ne gre mimo telesa.

Postajamo generacija blaženega Janeza Pavla II.

Zaenkrat pripadam še dvema generacijama – generaciji Evropa in generaciji JPII. 

1. maja 2004 sem kot državljanka Slovenije postala državljanka Evropske unije. 

1. maja 2011 bo za državljana nebes de facto razglašen pokojni papež Janez Pavel II, blaženi, naš sodobnik. Ob njem tudi jaz, mi prihajamo bliže končni domovini. Postajam tudi del nove generacije.

Taizejsko novoletno srečanje 1987, Rim

Rodila sem se 50 let za Karlom Wojtyło, ko je postal papež, sem bila stara 8 let. Kot birmanka v časih komunizma se spomnim njegovega klica: »Odprite vrata Kristusu!«. 

Ko sem bila stara 17 let, sem ga v baziliki sv. Petra prvič videla od blizu, a se ne spomnim nič posebnega, nisem še vedela, kdo je (razen, da papež, seveda). Takrat še sama nisem dobro vedela, kaj je življenje, kdo sem in kdo je Kristus v resnici zame. 

Luigi Negri, Nauk Janeza Pavla II.

Luigi Negri, Nauk Janeza Pavla II.

Ko je leta 1996 prihajal v Slovenijo, sem začela bolj zares iskati, kdo je skozi njegov nauk. Knjiga, ki jo je izdalo Ognjišče, je bila jedrnata, a oblikovno preveč prazna in statično katoliško opremljena, zato sem jo preoblekla v sodobnemu svetu/meni bližjo opremo.

 

Dodala sem še bistveno o papežu: da je imel rad ljudi, mlade, da je odprt za človeka vseh ras, kultur.

Zelo pa se je najino poznanstvo (od znotraj) spremenilo, ko sem prišla v noviciat in srečala njegovo teologijo telesa. Takrat sem prvič dojela okus evangelija, velikega kulturnega obrata. V tem času sem začela občudovati, kaj lahko Sveti Duh naredi iz človeka, ki se preda Bogu. Ko je umrl, sem v sebi začutila vabilo kot globoko 'nostalgijo po Rimu'. Na pogreb sem odšla z ljubljanskimi študenti teologije, odšli smo šele na predvečer pogreba, a vsaj nekaterim nam je uspelo, da smo prišli na sam Trg svetega Petra. Bili smo v središču sveta, sredi žive Cerkve, kot bi bile nove binkošti. Potem sem odkrila njegovo antropologijo, ki je preplet tomistične in fenomenološke. Spomnim se, da sem bila v stiski, kako naj povzamem preštudirano. Pomagal mi je sam Janez Pavel II. V jutranji molitvi sem zaznala njegovo bližino in zagotovilo, da bo šlo. Tisto dopoldne sem sedela na svoji mizi v sobi v Mariboru, gledala plakate na steni, zapiske in bila prepričana, da je zame nemogoče toliko podrobnosti prevesti v nekaj enostavnega. A kar naenkrat se je zgodilo, kar steklo je – na listu papirja sem si lahko izrisala štiri temeljne značilnosti, ki jih še vedno nosim kot temelj dojemanja človeka po Karlu Wojtyłi. Njegov dar! Dve leti za njim je umrl tudi moj oče. Sedaj imam dva, ki mi posebej pomagata od zgoraj. Dva, ki živita očetovstvo v polnosti.

O dejavni pomoči Janeza Pavla II še toliko bolj pripoveduje njegov tajnik Stanislav, ob njem je, pomaga mu in ga podpira.

YouTube je poln posnetkov, na katerih lahko Janeza Pavla II. gledamo, poslušamo, razbiramo, kako nam s svojo osebo, z dejanji razodeva Kristusa. Ne le beseda, njegovo telo je postalo govorica evangelija.

Evangelij ne sme ostati skrit, je učil. Tako kot on, si želim tudi jaz: 

moliti,
reči ja delovanju Svetega Duha v meni, pustiti preobraziti se, postati sveta, kot si je zamislil Bog,
biti pristna – zaživeti svoj ženski genij na polno,
učiti se evangeljskega sodelovanja z moškimi,
s telesom razodevati evangelij,
iskati resnico v Kristusu,
ljubiti.

Tako bom postajala živi del nove generacije, generacije blaženega Janeza Pavla II.

Odrešenje telesa in življenje po Duhu (2) – Bog je Skala

Stopimo še na blatno pot, v konkretnost, ki jo prepoznavamo skozi telo. Kako se dogaja tisti 'prepustiti vse Bogu, umreti, da On dvigne v novo življenje'.

Verjetno se to dogaja vsakemu z drugačnimi odtenki, a če gre zares, ni lahko. Umiranje pomeni, da se odpovem nečemu, kar mi po mojem mišljenju in dosedanji izkušnji prinaša, daje 'življenje'. 'Življenje', kakor ga poznam je lahko nekaj dobrega, a mi Bog ponuja še nekaj veliko boljšega; lahko je 'življenje', kot ga poznam, v resnici nekaj slabega, a v mojem omejenem ali grešnem poznavanju/zmoti predstavlja oporo, na katero sem navajena (takšni primeri so npr. pri moških odvisnost od pornografije, pri ženskah neurejena čustvena navezanost na drugega). V vsakem primeru je notranja izkušnja, ko umiram, izkušnja ločevanja od nečesa, kar mi predstavlja nekaj vrednega, nekaj, na kar se naslanjam, da ne padem. Ko to izpustim, se zamaje ravnotežje, najprej lahko samo čutim nevarnost, da bom padla. Gre za novo stanje, spremenjenost. Umiranje nečemu zelo pomembnemu (spolnost, medsebojni odnosi zajemajo človekovo dno) je lahko nekaj tako globinskega in vpetega v moj jaz, da se z odhodom tistega dela mene zgodi mali notranji potres. Stari svet, v katerem je bilo vse poznano, se je sesul.

V takem stanju preloma/razlamljanja se pokaže še globlji notranji jaz, ki v stiski trenutne nejasnosti pokaže tudi drugi obraz, ki je pogosto v meni skrit, potisnjen v kot – na dan plane nerazumevanje, jeza, upornost, obtoževanje, lahko se priplazi dvom. V tisti turbulenci se začne obenem izkazovati tudi najgloblja trdnost – navzočnost Boga, ki je Skala.

Kadar je umiranje resnično korak, ki je storjen v veri in predanosti Bogu, je turbulentno stanje še vedno nekaj zelo realnega in naravnega, ker ne zmoremo vsega razumeti in uvideti; včasih se tudi motimo; razumljivo, ker se trgamo od nečesa znanega in še ne poznamo novega, srečujemo najprej v sebi praznino, umanjkanje, to pa ni ugodno. V to vstopi še vse neprečiščeno, ki je v meni, zato se vihar, ki je povezan s čustvi, ki se zbudijo ob stanju neugodja in v povezavi s preteklimi izkušnjami, naloženimi v spomin telesa, razdivja v večji ali manjši moči. Če se v to vpleta še sovražnik v duhovnem boju, je situacija lahko zelo naporna in nejasna.

Velika milost je, ko se v takih trenutkih opremo na Boga, ko vsaj slutimo, da Skala je in da stavim nanjo. To je podobno hoji po vodi. Po človeški logiki nam namreč tla pod nogami uhajajo, ostaja le zaupanje, da bo Drugi, Bog, toliko drugačen od mene, učinkovit tudi v tej meni nerazumni situaciji. Opora Boga pomeni, da občutki, ki preplavljajo telo, niso zadnje merilo. Opreti se na Boga pomeni, da misli, ki divjajo po glavi (ni pošteno, ne bi se smelo zgoditi, zakaj ravno jaz, obljubljeno je bilo drugače…), niso zadnji domet resnice, zato naj se počasi umirijo, da lahko pogledamo, od kod prihajajo in o čem govorijo; čustva, ki lahko planejo na dan ali pa jih ni in se pojavijo pozneje, prav tako potrebujejo, da jih začutim, prepoznam in pustim, da odzvenijo, a ne speljejo po svoje. Opreti se na Boga pomeni, da se obrnem k Besedi, se spomnim na dela, ki jih je Gospod že storil v mojem življenju. Izrečem zahvalo in se odprem za Drugega. Pa četudi skozi solze, s stisnjenimi pestmi in na kolenih.

Umiranje sebi, ki je del darovanja, torej prinese s seboj praznino oz. neznano. Praznina je podobna veliki soboti, ko se zgodi tišina. Glavni vihar bolečin in trganja se je umiril. Na vrsti je čakanje, ki bo v nerazumevanje prineslo luč in začetek novega. Čakanje, da se bo v veri rodil sad umiranja. Ta sad ni odvisen od mene, je Božji dar.

Telo se torej počasi umiri, čustvene napetosti izravnajo, misli postanejo bolj pregledne, vrne se spanec, joka ni več. Včasih v takih trenutkih zelo koristi telesna dejavnost – plavanje, sprehod, ples, smučanje, tek. Gibanje sprosti odvečno energijo, povrne se občutek skladnosti, notranje urejenosti. In prešine nas lahko spoznanje novega. Takrat se nam znova vrne zmožnost poslušanja in gledanja z drugimi očmi. To, kar smo podarili, čemur smo se odrekli, je v nas naredilo prostor za novo. Novo pa vstopi kot Vstali Jezus med učence pri zaprtih vratih – kar je dar Svetega Duha nas preseneti nenadno s svojo navzočnostjo in drugačnostjo. Pride mehko, od blizu in razveseli, prinese novo kvaliteto. V nas se zgodi sprememba, ki je učinkovita in jo prepoznam, da npr. nekaj, kar je bilo prej zelo težko storiti (kot pristopiti k nekomu brez strahu, se odreči kliku na spletno stran…) sedaj steče kot po maslu. To je milostna sprememba, ki je podarjena po naši meri. Kot bi nam nekdo dal krila.

Najtežje je verjeti, da Bog lahko spremeni moje srce, da lahko poseže, da me reši kakšne navade, odvisnosti, potrebe. Ne pozabimo, da se dejanje začenja v srcu, da je neko zunanje dejanje dejanje osebe, da v resnici prihaja iz notranjosti. Četudi me vznemirja napetost, ki se dogaja na telesni ravni, to ni ločeno od mojega srca. Gospod je edini, ki lahko kot Stvarnik in Odrešenik stopi v moje srce, ki Ga pričakuje.

Odrešenje telesa pomeni, da Gospod vstopa v moje srce in ga preoblikuje s svojo postavo ljubezni tako, da lahko z vedno večjo svobodo uporabljam svoje telo, da izreka to, kar v prenovljenem srcu nosim – resnico in ljubezen. Pomeni, da lahko sprejmem vse mehanizme (spolnosti, privlačnosti…) telesa in jih svobodno živim in usmerjam tako, da so v skladu z ljubeznijo do sebe, do druge osebe in do Boga. Odrešenje telesa tudi pomeni, da lahko ne le v besedah in teoriji ampak praktično, izkustveno zaživim svobodno spolnost kot podaritev in ne kot izkoriščanje drugega za lastni užitek. Poželenje srca se lahko po milosti spreobrne v spolno željo, ki izraža darovanje in spoštovanje. To pa so globoke spremembe – možne v moči Duha! Velikonočna skrivnost umiranja z Gospodom in darovanja Gospodu prinaša take sadove.

Odrešenje telesa in življenje po Duhu (1)

Kristjanka sem postala en mesec in en dan po rojstvu, Kristusov neizbrisni pečat nosim na sebi že skoraj vse življenje. Spomnim se trenutkov, ki so odločilno spremenili moj odnos z Gospodom in spomnim se trenutkov, ko sem bila razočarana, ker so drugi podvomili o mojem krščanstvu. Nekdo me je v mladosti po stališčih, ki sem jih imela, prepoznal kot 'zelo liberalno', že na meji. Za drugega sploh nisem bila 'duhovna', tretji je rekel, da se mi nič ne pozna, da sem kristjanka. Vsaka od teh izjav me je zadela – je res tako? In začelo se je sestopanje v resničnost.

Na drugi strani so trenutki, ko so se mi odprla nova obzorja krščanstva. V prvih dveh razredih osnovne šole sem hodila še k verouku v sosednjo župnijo, bili smo priseljenci in smo si vzeli čas za vraščanje – tudi za izbiro. Šokirala me je sošolka, ki mi je razložila, da sv. Jožef ni bil pravi Jezusov oče. »Nam pri verouku tega niso povedali!« Drugo pomembno spoznanje, pravzaprav oznanilo, je bilo med eno od spovedi okoli 8. razreda. Spomnim se nasveta: »Prosi za milost!« Milost? Kaj naj bi to bilo? Bilo je nekaj, kar naj bi mi pomagalo tam, kjer sem izkušala, da sama s svojimi močmi ne zmorem. To je bila zame prvič razumljiva napoved moči nadnaravnega, ki me lahko preoblikuje. Naslednji korak je bil Taizé. Bratje tam so bili nenavadno lepi – ne po estetskih standardih, ampak kot ljudje, od znotraj. Začudilo in presenetilo me je. Od kod jim to? Pripoved o stikih z delovanjem Duha bi se lahko nadaljevala, izkušenj je bilo vedno več. In vendar sem vero v Učlovečeno Besedo, da je Jezus Kristus evangelij, da je On, ki govori po Svetem pismu, da se v Besedi srečam z Njim – ta dar sem resnično prejela šele v mesečnih duhovnih vajah v noviciatu (prav na 33. rojstni dan).

Naše krščanstvo, ki je rast v življenju po Duhu, ni s krstom postavljeno in dokončano enkrat za vselej. Nasprotno, takrat šele začne rasti in se razvijati v polnost. Življenje mu daje Sveti Duh.

Brez telesa tu na zemlji ne moremo odkriti Svetega Duha, ne moremo odkriti drugačnosti Božjega življenja.

Moje temeljne izkušnje vstopanja v duhovno življenje, ki krščanstvo je, so bile:
• Božje je drugačno od človeškega,
• odkritje milosti,
• navzočnost Svetega Duha spreminja in se razodeva skozi telesno,
• Božja Beseda je živa, polna Svetega Duha, evangelij je Jezus sam.

Danes kot odrasla oseba najmočneje prepoznavam delovanje milosti in moč Svetega Duha prav na področju telesnosti, na osvobajanju srca. V odrešenju telesa. V današnjem svetu, ki je poln razbitosti, življenja po koščkih, hitenja, razsrediščenja, mi je najlepše in najbolj hrepenim(o) po celostnosti, po najdenosti, po biti doma – v enem, v miru v dnu, v objemu, ki je varen in daje smisel… Vse to so neke vrste sinonimi ali odmevi stanja, ko smo v povezanosti s Svetim Duhom, ko smo v živem odnosu z Gospodom. Dokler v krščanstvu, ki ga živimo, izkušnja telesa, osebe ne postane eno s tistim, kar izrekamo v veri ali obrazcih pri maši (itn.), toliko časa ne bomo zajemali iz prave reke življenja. Živeli bomo 'standby' krščanstvo, zasilno krščanstvo. Bolj bomo na 'off' kot bili goreči. A pozor, nisem jaz, ki naredim svoje krščanstvo goreče. Tu je glavna zmota, ne morem si izsiliti, prigarati globlje duhovnosti. Sveti Duh je Dar! Ni potrošniško blago, do katerega imam pravico.

Do življenja po Duhu pridem z milostjo, podarjeno mi je. Vstopna vrata so krst, so ostali zakramenti uvajanja v krščanstvo. Nato pa sledi vera (moje osebno dejanje zaupanja Kristusu), ki je tako učinkovita, da omogoči, da Gospod odreši celo mojo spolnost.

Spolnost namreč ni obvarovana pred posledicami izvirnega greha. Sama na sebi je od Boga hotena in dobra, a ker spolnost živi človek, zaznamovan s posledicami izvirnega greha, z njo lahko tudi (z)grešimo ali jo živimo neurejeno. Dobra novica je, da nam Bog prihaja naproti z milostjo in Svetim Duhom, da tudi spolnost lahko zaživimo na srečen način, skladno z Božjim načrtom, kar pomeni tudi v svoje dobro.

Je pa dejstvo, da zaradi greha ne moremo v izkušnjo odrešenega telesa na romantičen način, na 'easy'. Žal, to bi bila iluzija in je kot laž, ki jo seje naš nasprotnik. Npr. spolnost je za užitek, ti imaš pravico do vsega… Cerkev samo usužnjuje telo in ne privošči človeku užitka. Vzemi si, kar ti pripada! Vsi tako delajo.
Spolnost je zato, da se dve osebi združita in izkažeta ljubezen, užitek je sestavni del, ne glavni cilj. Spolnost je naravna pot, da se srečata dve osebi, mož in žena, v osebni ljubezni. Zahtevna, a osrečujoča pot. Gre za srečanje v svobodi – Jezus nas je znova odrešil za svobodno podaritev in do tega smo prišli za visoko ceno Njegovega življenja.

Kako torej priti do odrešenega telesa – da bo moje telo, moja spolnost resnično govorila čisto ljubezen – resnico v svobodi in ne prisili, v vsej lepoti in užitku, ki je del spolnosti? Celo tudi, če živim svojo spolnost v zdržnosti zaradi nebeškega kraljestva?

Temeljno vodilo je stara oznanilo, ki je vedno znova izziv vere: v novo življenje se dvignemo, ko najprej z Njim sprejmemo smrt. Smrt pa zaradi Kristusa, ki jo je z Božjo ljubeznijo premagal, postane v nas prostor za milost vstajenja – novo življenje. To je bil sedaj satelitski pogled. Kako se ta velikonočna skrivnost izkuša v telesu (na blatni poti sredi travnika vsakdana), naslednjič.

Vedno Devica (499)

Številka se mi je vtisnila v spomin, ko sem brala o v stvarstvu edinstveni kakovosti človeškega telesa (v smislu osebe), ki je zmožna sprejeti Boga (Garcia, La carne si fa amore, str.100). 499 je člen v Katekizmu Katoliške cerkve, ki govori o vednem devištvu Božje matere Marije. V njenem telesu se je zgodilo učlovečenje Boga.

Katoličani verujemo da je Marija, Božja mati, vedno Devica. Velikokrat jo tako imenujemo – Devica Marija. Tako velikokrat, da je beseda 'devica' postala predvsem njeno ime, po katerem jo ločimo od vsake druge Marije, ne pa več toliko jasno izražanje njenega stanja in načina življenja, predanosti Bogu. Za božič smo praznovali, da je rodila Jezusa. Veselili smo se praznika, ker je tako lepo, ko se rodi nov otrok. In tako hitro zdrsnemo v poenostavljeno razumevanje skrivnosti božiča. Pritegne nas Marija kot mati in Jezus kot otrok, ki nekoč resda postane odrasel Odrešenik. Kje se v tem dogodku, v teh dveh osebah bolj oprijemljivo razodeva skrivnost Božjega? To je zelo pomembno, ker je povezano tudi z mojim dojemanjem biti Božji otrok oz. z mojo skrivnostjo krščanstva, združenosti z Jezusom Kristusom. »Kje pa se v mojem življenju in v mojem telesu dogaja nekaj Božjega? Ali niso to le lepe, a prazne besede – bodimo iskreni.«

Mogoče še kdo prepozna tako zavajajočo logiko, ki se priplazi mimogrede - poenostavljanje Božjih skrivnosti po človeških kriterijih. Na udaru sta prva in tretja skrivnost veselega dela rožnega venca – 'ki si ga Devica od Svetega Duha spočela' in 'ki si ga Devica rodila'. Prvo skrivnost si (po logiki poenostavljanja po človeških kriterijih) še kar nekako predstavljamo, ker je spočetje nekaj majhnega in se zgodi v notranjosti trebuha, to Bog že lahko naredi. Da pa bi Marija rodila Jezusa, ne da bi se njena maternica odprla, ne da bi se poškodovalo njeno telesno devištvo, da je rodila brez bolečin, to pa se zdi neverjetno. In vendar je tak nauk Cerkve (deviški porod/virginitas in partu: Priročnik dogmatične teologije 2, str. 457) Marija je bila devica, ko je spočela, rodila je na deviški način in tudi potem ostala devica. Telo je spregovorilo na izredno duhoven način – spočetje in rojstvo Jezusa Kristusa je potekalo na nadnaraven način, v moči Svetega Duha, tako, da se čudimo še danes. To so vprašanja, s katerimi so se ukvarjali cerkveni očetje, koncili in mnogi drugi teologi. In se ukvarjamo tudi mi, saj se na ta način razodeva v telesni govorici veličina Božjega delovanja.

Če kot katoličani lahko sprejmemo dar vere v vstajenje Jezusa Kristusa, velja enako za deviško spočetje in deviško rojstvo Jezusa Kristusa (»Verujem v Jezusa Kristusa, Sina njegovega edinega, Gospoda našega, ki je bil spočet od Svetega Duha, rojen iz Marije Device.«) Skrivnostno, ker nam je v človeški moči nedoumljivo in ker nima predhodnika in ponovitve, dosegljivo pa po tradiciji prve Cerkve in v bibličnem zapisu (Mt 1,20-21, Lk 1,35, Jn 1,13 – varianta v ednini (PDT 2, str. 457). Janez Pavel II. je v katehezi o deviškem porodu Božje matere Marije zapisal, da je to biološko dejstvo (10. julij 1996). Utemeljeno je v obvarovanju Device Marije pred izvirnim grehom (brezmadežno spočetje Device Marije), ki ima posledice tudi v stanju telesa.

Dejstvo, da se je v Marijini maternici začel razvijati zarodek, ki je Božji Sin, Jezus Kristus, ne da bi za začetek tega življenja Marija imela spolni odnos z nekim moškim, kliče k čudenju. Ko opazujemo običajno nastajanje človeškega življenja, lahko v veri občudujemo Božji poseg v Mariji, ki se je zgodil drugače, kot smo navajeni in se nam zdi možno. Zgodilo se je v moči Svetega Duha. Duha, ki oživlja, daje življenje, preobraža, spreobrača. Deluje v vsakem kristjanu, deluje v svetu, verujemo celo, da na nam nedoumljiv način deluje v vseh ljudeh. Spreminja materialno in duhovno. Na povsem nov način je Marija tudi rodila Jezusa, Božjega Sina, ki je Bog in človek hkrati. Ne le, da je otrok Bog, tudi rodil se je na drugačen način kot vsi otroci. Marija je bila ženska, a Božje materinstvo je prejela na svet način.

Ob zrenju skrivnosti učlovečenja se krepi naša vera, da Gospod življenja lahko dela velike stvari tudi v meni. K veri mi pomaga ponižno opazovanje svetega dogajanja v telesu Device Marije, branje duhovne govorice telesa, telesa kot prostora razodevanja Božje moči.

Sveti Duh, ki je storil taka čudovita dela v Mariji, lahko tudi v meni premika, kar sama izkušam kot nemogoče. Telesni dokazi Božje moči ob spočetju in rojstvu Jezusa Kristusa vabijo k veri in zaupanju in predanosti, da se v veri tudi v meni po delovanju Svetega Duha kaj premakne - zgodi po Božji volji.

PS Še bolj argumentiran zapis v angleščini na blogu, avtor Mark Shea