Selim se...

Vabljeni na hrano za življenje.

MPija

Na stežaj odprite vrata Kristusu - beatifikacija JPII (2. del)

Minilo je že dobrih štirinajst dni, v meni pa še vedno tičijo tisti občutki in notranji premiki. Ni jih bilo veliko, jasno se zavedam treh. Eden je iz časa priprave, ki je potekala doma, v Sloveniji, tu na Ljubljanskem. Duhovni večeri pri sv. Jožefu in simpozij v stolnici. Rojevati so ga pomagale tudi moje sestre, ker smo si vzele čas in se pogovarjale o naših izkušnjah z Janezom Pavlom. Ta prvi notranji premik se imenuje v moji osebni kodi '5+2 za laike', v splošno razumljivi pa prispevati, da bi laiki zaživeli svojo osebno poklicanost v Cerkvi, da bi se pustili 'množiti' kot kruh v Njegovih rokah – da bi bili res živi, pristni, polni evangeljske ustvarjalnosti kot naravni načina življenja. O tem še kdaj drugič, naj raste s svojim tempom – pa sploh ne gre za številčnost, da ne bo pomote.

Drugi notranji premik se imenuje »Aprite le porte, anzi, spalancate le porte a Cristo!« Ni bolj znane besede iz prvomajskih dni v Rimu (glej naslov). Meni je bila povedana skozi telo. Tri dni sem preživela bolj ali manj samostojno, na svojih poteh, z različnimi ljudmi, v neznanih situacijah. Tudi ponoči sama po Rimu, v gneči sredi Via della Conciliazione. Seveda me je bilo malo strah – a ves čas me je prevevala spodbuda: »Non abbiate paura!« Ne bojte se. Obisk mamertinske ječe, kjer naj bi bila tudi sv. Peter in Pavel, je samo še utrdil zapis v mišice in srce prehojenega Rima v meni – Gospod je velik in v največji luknji ne zapusti svojih. Tako me sedaj nosi nova plast Njegovega poguma, ki se je naselila v meni v času beatifikacije našega Janeza Pavla (tako ga še najraje imenujemo pri nas v skupnosti).

Po malem sem se začela premikati v nove pastoralne poskuse, med drugim sem se 'spreobrnila' k facebooku in v nov pogled na socialna omrežja ter internetno komunikacijo. Ne bo vse takoj drugačno, počasi. K temu je pomagalo srečanje blogerjev, ki ga je organiziral Vatikan (Papeška sveta za kulturo in družbeno komunikacijo). Samo štiri ure in pol smo bili skupaj, a se je dogajala 'vetrnica' – premešali so se tokovi in ustvarjalo se je novo. Klic k novi evangelizaciji, k ustvarjanju. In k služenju v ljubezni tudi na internetu. Vem, to je bilo že velikokrat povedano, a zares se prime človeka le včasih, ali celo samo enkrat. In takrat je to to! Tudi o tem srečanju še kdaj pozneje kakšen odmev. 

In če pomislim. Na milijone nas je spremljalo beatifikacijo. Kaj vse se je dogajalo v srcih drugih ljudi? O tem bi lahko še odmevali...

Zapis v mišice in srce – kje sem bila med beatifikacijo JPII? (1. del)

V Rim sem se pripeljala zgodaj zjutraj z eno od družin Iskreni.net, ki so se tudi odločili za 'biti blizu' na ta veliki dan (še enkrat hvala), utrujena in prehlajena (doma sem se zmenila, da me lahko pokopljejo v Rimu, če ravno umrem :-). Popoldan me je že dvignilo boljše počutje in šla sem si ogledat kraje pričakovanja – trg sv. Petra in Circo Massimo. Po hitrem skoku v generalat (glavna hiša naše ustanove v Rimu, kjer sem bila nastanjena) sem se odpravila znova na prizorišče bedenja – vse je že žarelo v lučkah in tihi povezanosti. Po pričevanjih sem se odpravila znova nazaj na Via Nomentana, ker sva imeli namen s s. Mihaelo oditi na pot proti Vatikanu v zgodnjih urah (3.30). Prehlajenost na meji je zahtevala počitek. Načrt je uspel – zgodaj sva prišli blizu začetka Via della Conciliazione (za tiste, ki poznate Rim), a pod Angelskim gradom je bilo skoraj vse zaprto in nabito, ljudi, ljudi, ljudi. Hmm, poskusili sva z obratom v levo, a so bili vsi dostopi prav tako zaprti. Začeli sva čakati ob Via S. Pio X. Ko so začeli spuščati glavni tok ljudi po Via della Conciliazione, ga ni in ni bilo konca. Če bi ostali pod Angelskim gradom, bi tudi midve marširali na trg pred baziliko. S. Mihaela presodi, da je bolj smiselno, da se vrne v generalat in spremlja po televiziji (bilo je tudi hladno). Ostanem skoraj čisto na začetku ulice, recimo 500 metrov od trga sv. Petra. Skupaj z Italijani, Francozi, Hrvati in Poljaki. Berem posinodalno spodbudo o posvečenem življenju (PŽ). Sedim na stolčku, ki smo ga imeli na beatifikaciji Antona Martina Slomška. Zavijem se v kitajsko pelerino, ker piha od Tibere gor. Ob 8.30 naenkrat obvestilo: »Attenzione, attenzione!« »Pozor, pozor, vsi, ki ste na Via della Conciliazione, vzemite vse, vstanite in se počasi, počasi premaknite proti trgu sv. Petra. Počasi! Današnja slovesnost naj bo praznik za vse, ne le za nekatere.« Mnogi so si ustvarili razsežne prostore za počitek in spremljanje. Iz zvočnikov se oglasi aleluja in masa romarjev se začenja ponovno stekati v zaliv Trga. Premikanje sem doživljala kot mali vstop v obljubljeno deželo (ali dodatno velikonočno procesijo)  – prehodili smo razdaljo od začetka Via della Conciliazione do zunanjega roba trga sv. Petra, kjer smo končno obstali, ujeti drug ob drugem, na nogah, brez prostora za sedenje. Poleg mene mladi iz skupnosti Cenacolo, indijski duhovnik, italijanska mladina z redovnico. Pred nami Mehičani, desno zadaj hrvaške zastave, pred nami predvsem rdečebelo. V trenutku razglasitve vsi ploskamo, razvijem slovensko zastavo v zahvalo, maham in naredim nekaj posnetkov. Juhej, preprosto, veselo, hvaležno. Zagledamo lepi obraz blaženega Janeza Pavla II. Druga soseda reče: »Ti si Slovenka? Ja sam Hrvatica.« Veseli srečanja. Soseda reče: »Čeprav bo god na koledarju le na Poljskem in v Rimu, ga bom tudi praznovala, hočem!« Pozneje mladeniču pred menoj, ki je našel malo prostora za stisnjeno sedenje, pade dvakrat knjižica iz rok. Soseda: »Vso noč smo bedeli, utrujen je.« »Razumem,« in se kot ona prijazno nasmehnem. Fanta na levo mirno prenašata napor, tudi prihajajoče opoldansko sonce, potem, ko smo ju spodbudili, da sta snela nahrbtnika. Vsak centimeter prostora je pomagal. »Mogoče imam notri bombo,« najprej ponagaja, a mu nasvet pride prav. Pri maši smo bili kljub utrujenosti in naporom, res romarskim razmeram, pobožno. Zbrali smo se verniki, bili smo Božje ljudstvo, še obhajilo smo lahko prejeli. To ostaja. Da smo se po končani maši komaj prerinili iz ustja, kjer so na nas pritiskali iz različnih smeri – reke človeških teles, to smo že precej pozabili, to mine. Ne mine pa dar veselja in hvaležnosti, edinosti vseh skupaj z obema papežema – blaženim in zvestim, Janezom Pavlom in Benediktom. Smo Njegovo Telo, raznoliki, tudi umazani, svojeglavi, a vendarle povezani in zares živi, tudi če  se to ne vidi takoj. 

Dopolnitev pripovedi v fotografijah.

Smo generacija blaženega Janeza Pavla II.!

 

Dodajam še povezavo na himno beatifikacije Aprite le porte a Cristo (odprite vrata Kristusu).

Zgodilo se je!

Za božič me je spreletelo, da se je ob rojstvu Jezusa Kristusa razodela poročna kategorija (Božja ljubezen se je osebno spustila v ustvarjeni svet). Ob praznovanju Kristusovega trpljenja, smrti in vstajenja se poročna kategorija razpre do dna, vendar nam je še težje umljiva, ker presega običajne človeške kategorije razmišljanja.

Jezus Kristus je ljubil človeštvo, vsakega od nas, tako zelo, da je dal sebe do konca, da se je izročil in pustil, da je bil križan. V letih krščanstva, ki se nam nabirajo, slišimo veliko besed, razlag o tem presvetem dogajanju. Kako blizu pa nam pride govorica telesa?

Jezus Kristus je Bog in človek. Privzel si je človeško naravo in s smrtjo izkusil vse razsežnosti človeške izkušnje, nič mu ni tujega – razen greh.

Teologija telesa nas uči, da človeško dejanje razodeva človeško osebo – samo človeško telo lahko govori ljubezen (tudi izreka laž). Teologija telesa uči, da je poročni pomen zapisan v človeško osebo na vseh ravneh, moškost in ženskost izražata poklicanost v ljubezen (svobodno odločitev podariti se drugemu, ker je vreden ljubezni). Zapis poklicanosti v ljubezen je tako globok, da seže na biološko raven (npr. hormona oksitocin in vazopresin, ki se sproščata med spolnim odnosom, prispevata k zvestobi moža in žene, saj spodbujata dejanja pripadnosti oz. varovanja pred drugimi).

Ljudje smo navajeni in najbolj naravno se nam zdi, da ljubezen izrazimo na lep način.

Jezus Kristus je izrazil svojo ljubezen na način, ki je navzven izredno grob, nelep – izročil se je, da so drugi z njim, nedolžnim, ravnali grobo.

Njegovo telo je bilo razbito. Med bičanjem in nošnjo križa ter pri križanju je izgubil ogromno krvi. Na križu je umrl verjetno zaradi srčno-dihalnih težav. Kri in voda, ki sta pritekli iz strani, ko ga je vojak prebodel, sta fizični odmev dogajanja v zadnjih urah.

Zaradi preživetega trpljenja pred smrtjo je vbod sulice prinesel naravni rezultat – izliv krvi in vodi podobne telesne tekočine (ki se je verjetno nabrala v bližini srca).

Tudi to branje Jezusovega telesa razkriva veliko skrivnost Božjega in duhovnega.

Izlitje Jezusovih telesnih tekočin je Cerkev vedno razumela kot izvir zakramentalnih milosti, delovanje Božje moči v Jezusu Kristusu, Božjem Sinu. Naravni telesni posthumni izraz je posledica velike podaritve Božje ljubezni.

Materija, telesni del Jezusa Kristusa, človeško telo prežeto z Božjo ljubeznijo (človek, ki je Ljubezen), govori z veliko učinkovitostjo – spreminja svet, spreminja srca. Gre za srečanje dveh različnih kakovostnih redov. Če bi bil Jezus samo človek, bi gledali le tragično smrt človeka, njegove telesne tekočine ne bi imele posebnih učinkov.

Ker zremo izliv telesnih tekočin Bogo-človeka v dejanju ljubezni, kapljanje, izlivanje tekočin in mrtvo telo pripovedujejo popolnoma novo zgodbo.

V tej navzven nelepem in zelo bolečem dogajanju, ki pa se konča z vstajenjem, se skriva neminljivo in najlepše dejstvo – da je Bog ljubezen, ki ne mine in je neuničljiva. Ljubezen Boga je duhovna in je nič ne more pokončati. V Jezusu Kristusu Božja ljubezen na smrtni dan spregovori popolnoma novo govorico – Bogo-človeško telo se lahko daruje do konca, a uničenje, ki prihaja zaradi Bogo-človeškosti ne pomeni konca, pač pa začetek drugačnega življenja.

To je ključni korak vere. To je točka, ko razum poklekne pred skrivnostjo in sprejme dejstva. Po biološki logiki je navzven le kri človeka, ki umira, po razodetju in sprejeta v veri je kri odrešenja, ki kakovostno spreminja stanje človeka in sveta tako, kot je ne more nič drugega.

Verovati, da je na križu zame umrl Bog – da se je tam zgodila ljubezenska združitev z menoj (z vso Cerkvijo), to je skrivnost vseh skrivnosti! A jo lahko otipamo v učinkih, ki jih ima v mojem življenju (življenju Cerkve). Potem razum lažje sprejme Božjo logiko in delovanje – izliv telesnih tekočin (kar vidijo telesne oči) je začetek izlivanja milosti zakramentov (to vidijo moje duhovne oči).

In potem odkrijem dejstvo, da je križ 'Božja postelja' ljubezni, kjer se je Jezus Kristus združil v ljubezni z vsakim človekom, kajti Bog je s svojim telesom odstranil vse ovire, ki ločujejo človeka od združitve z Njim (zmaga nad grehom in smrtjo - odrešenje).

Ostati v ljubezni z Njim je možno, ker je On vse trpljenje sprejel nase in ga posvetil v ljubezni, naredil trpljenje in bolečino zmožno nositi ljubezen. Ob tem se razodeva nova duhovna usposobljenost človeka – podobnost Bogu – vztrajanje v odnosu ljubezni kljub bolečini zaradi združenosti s Kristusom v veri. Temu rečemo krščanstvo.

Naš delež je ostati z Njim v veri, Njegov je v nepreklicni zvestobi razodevati usmiljeno ljubezen in nas obdarjati z novim življenjem.

Začenja se velikonočni čas, čas odkrivanja novosti Njegovega vstajenja v meni!

Hvaljen bodi Jezus Kristus!

Ostati

Dolga pot je že za nami. Najpomembnejše pa je še pred nami. Zdaj sva si postala bolj blizu, na novo sva se približala, ni še čisto jasno, kaj se rojeva. Zamenjala pa se je taktika. Prej sem vedela jaz, kaj naj storim in Ti si stal ob strani, sedaj ne vem, kaj naj storim in verujem, da si Ti glavni.

Ko je igra na vrhuncu in so igralci utrujeni, je beseda trenerja lahko veliko vredna.

Ko je naše življenje na prelomni točki, razodeto v jedru, je navzočnost Trenerja bistvena.

Jezus za nas kristjane ni le ob strani, z Jezusom sem po krstu zraščena v smrt in življenje (Rim 6,3-5).

Zadnji dnevi posta me pripravljajo na obnovitev najine zveze. Do sedaj me je vabil in spodbujal, kje naj se vključim v igro, kje naj se Mu približam, kaj naj opustim, da bi nastal prostor za novo. Sedaj je na meni, da ostanem, ko bo v najinem odnosu ustvarjal novo.

To pa ni lahko. Bistvo krščanstva je naučiti se umiranja z Njim v veri, da me bo obudil tudi v novo življenje.

Če me je sedaj v postu pripeljal do točke, kjer lahko rečeva 'to je to', tu si želim življenja, je potrebno ostati z Njim, da do novega življenja tudi v resnici pride, da se zgodi.

»Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil. Ostanite v moji ljubezni« (Jn 15,9). Jezus ostaja do konca v odnosu z Očetom, Njemu izroča samega sebe (Lk 23,46).

Vabilo zame je, da ostanem z Njim in pustim, da Njegova zvesta ljubezen v meni opravi svoje delo usmiljenja in rešitve, delo preobražanja in prenove. Tudi če bo bolelo…

Stopimo v bitko za ohranitev odnosa (Lk 22,39-42), ker verujem Ljubezni, močnejši od smrti. Izročimo se in Gospod bo storil (Jn 21,1-14).

Tvoje oči, Tvoj obraz

Spomnimo se še enkrat, da smo vstopili v post ob evangeljskih poročilih o Jezusovih preizkušnjah v puščavi.

Na igrišču posta smo, ki postaja naša puščava, kjer se pojavljajo skušnjave. V teh tednih smo mogoče že izgubili jasno smer, kam gremo in kaj hočemo od posta. Izkusili smo, da ni preprosto vztrajati dosledno v postnem prizadevanju. Dogajati so se nam začele stvari, ki niso odvisne od nas – ali pa smo se zagledali v novi luči.

Vstopili smo z Jezusom, na pobudo Svetega Duha, v zaupanju v vodstvo Svetega Duha. Izbrali smo igro, ki smo se je sedaj že navadili (odpoved, treniranje določene vaje…). Se je s tem kaj spremenilo?

Trener ostaja budno ob nas. Dopušča tudi, da se igra odvija drugače od pričakovanega. Dragocenost posta je srečanje s skušnjavami. Kje se nas lotijo, v kaj so usmerjene, jih prepoznam? Kako jih lahko premagam(o)?

Značilnost skušnjave je, da nas udari v tisto točko, kjer smo najšibkejši, najbolj ranljivi, najbolj dojemljivi, kjer naj bi podlegli. Odvisno od tega, kako je naše srce že usmerjeno k Bogu, bodo različne tudi oblike skušnjave. Če se še borimo za zvestobo Bogu, nas bo skušnjavec poskušal prepričati, da to opustimo. Če pa smo že popolnoma obrnjeni k Njemu, nas bo poskušal pretentati pod videzom dobrega in nas nato zapeljal na svoja slaba pota.

V tednih smo, ko bomo bolj dojemljivi za skušnjave in za lastno nemoč. Prihajajo trenutki, ko bomo lahko prejeli milost spreobrnjenja, ko se nam bo pokazalo, kje smo v resnici in kaj potrebujemo, da bomo na novo zaživeli identiteto povezanosti s Kristusom. Prihaja čas, ko nas bo naš Trener začel osvobajati.

Resnično svobodo, ki je sad spreobrnjenja, nam je Jezus pridobil s smrtjo, s svojo podaritvijo do konca.

Pripravljamo se na čas posta, ko bomo začeli odkrivati resnično identiteto našega Trenerja. Razodevati se nam bo začelo (na zelo oseben način) obličje Tistega, ki me ljubi do konca.

V športni govorici to pomeni, da se bo vrgel v igro namesto mene, prevzel udarec, ki bi bil namenjen meni, se vrnil v obrambo in rešil žogo namesto mene… Igra bo postala tako življenjsko radikalna, da bo pustil, da se mu telo uniči do konca – iz ljubezni, svobodno.

Globinsko nadaljevanje posta se bo torej zame dogajalo na 'igrišču' telesa Jezusa Kristusa. Vsa moja prizadevanja do sedaj me pripravljajo, da bi se v meni prebudila zmožnost ljubečega odnosa, iskrene poslušnosti. Prvotna zagnanost v igri, ki je temeljila na prepričanju, da zmorem, je minila. Mogoče je v meni nastalo več pozornosti do trenerja, kaj mi govori, sporoča. To pomeni, da v meni nastaja sposobnost zazreti se v telo Jezusa Kristusa, ki dela zadnja znamenja pred Jeruzalemom, bo deležen maziljenja, bo sedel k zadnji večerji... Kar bo v pasijonu trpel, bo trpel iz ljubezni do mene.

Kako velik dar je odkriti, kakšno zvezo ima trpljenje in vstajenje Jezusa Kristusa z menoj. Velik dar je, da se pustim tej Ljubezni, ki bo spregovorila skozi darovano Telo, preoblikovati.

Prihajamo v Jeruzalem, približujemo se dvorani zadnje večerje. Še malo. Še nekaj postankov pred tem.

Moj trener me vabi na 'time out', posvet, kako igrati. Prepoznavava skušnjave, ki mi razodevajo, kje sem dojemljiva za miselnost tega sveta in za nagibe zapeljevalca. Sveti Duh mi razodeva, kje sem vpeta v spone greha. Kakšna bo rešitev te situacije?

Ne spustimo izpred oči Trenerja, Njegovih oči in Njegovega obraza. Pripnimo se na Njegov pogled, na Njegovo srce, ki je predano Očetu. Prepustimo se, da prevzame igro našega posta. Obrnimo se k Njemu.