Kristjanka sem postala en mesec in en dan po rojstvu, Kristusov neizbrisni pečat nosim na sebi že skoraj vse življenje. Spomnim se trenutkov, ki so odločilno spremenili moj odnos z Gospodom in spomnim se trenutkov, ko sem bila razočarana, ker so drugi podvomili o mojem krščanstvu. Nekdo me je v mladosti po stališčih, ki sem jih imela, prepoznal kot 'zelo liberalno', že na meji. Za drugega sploh nisem bila 'duhovna', tretji je rekel, da se mi nič ne pozna, da sem kristjanka. Vsaka od teh izjav me je zadela – je res tako? In začelo se je sestopanje v resničnost.
Na drugi strani so trenutki, ko so se mi odprla nova obzorja krščanstva. V prvih dveh razredih osnovne šole sem hodila še k verouku v sosednjo župnijo, bili smo priseljenci in smo si vzeli čas za vraščanje – tudi za izbiro. Šokirala me je sošolka, ki mi je razložila, da sv. Jožef ni bil pravi Jezusov oče. »Nam pri verouku tega niso povedali!« Drugo pomembno spoznanje, pravzaprav oznanilo, je bilo med eno od spovedi okoli 8. razreda. Spomnim se nasveta: »Prosi za milost!« Milost? Kaj naj bi to bilo? Bilo je nekaj, kar naj bi mi pomagalo tam, kjer sem izkušala, da sama s svojimi močmi ne zmorem. To je bila zame prvič razumljiva napoved moči nadnaravnega, ki me lahko preoblikuje. Naslednji korak je bil Taizé. Bratje tam so bili nenavadno lepi – ne po estetskih standardih, ampak kot ljudje, od znotraj. Začudilo in presenetilo me je. Od kod jim to? Pripoved o stikih z delovanjem Duha bi se lahko nadaljevala, izkušenj je bilo vedno več. In vendar sem vero v Učlovečeno Besedo, da je Jezus Kristus evangelij, da je On, ki govori po Svetem pismu, da se v Besedi srečam z Njim – ta dar sem resnično prejela šele v mesečnih duhovnih vajah v noviciatu (prav na 33. rojstni dan).
Naše krščanstvo, ki je rast v življenju po Duhu, ni s krstom postavljeno in dokončano enkrat za vselej. Nasprotno, takrat šele začne rasti in se razvijati v polnost. Življenje mu daje Sveti Duh.
Brez telesa tu na zemlji ne moremo odkriti Svetega Duha, ne moremo odkriti drugačnosti Božjega življenja.
Moje temeljne izkušnje vstopanja v duhovno življenje, ki krščanstvo je, so bile:
• Božje je drugačno od človeškega,
• odkritje milosti,
• navzočnost Svetega Duha spreminja in se razodeva skozi telesno,
• Božja Beseda je živa, polna Svetega Duha, evangelij je Jezus sam.
Danes kot odrasla oseba najmočneje prepoznavam delovanje milosti in moč Svetega Duha prav na področju telesnosti, na osvobajanju srca. V odrešenju telesa. V današnjem svetu, ki je poln razbitosti, življenja po koščkih, hitenja, razsrediščenja, mi je najlepše in najbolj hrepenim(o) po celostnosti, po najdenosti, po biti doma – v enem, v miru v dnu, v objemu, ki je varen in daje smisel… Vse to so neke vrste sinonimi ali odmevi stanja, ko smo v povezanosti s Svetim Duhom, ko smo v živem odnosu z Gospodom. Dokler v krščanstvu, ki ga živimo, izkušnja telesa, osebe ne postane eno s tistim, kar izrekamo v veri ali obrazcih pri maši (itn.), toliko časa ne bomo zajemali iz prave reke življenja. Živeli bomo 'standby' krščanstvo, zasilno krščanstvo. Bolj bomo na 'off' kot bili goreči. A pozor, nisem jaz, ki naredim svoje krščanstvo goreče. Tu je glavna zmota, ne morem si izsiliti, prigarati globlje duhovnosti. Sveti Duh je Dar! Ni potrošniško blago, do katerega imam pravico.
Do življenja po Duhu pridem z milostjo, podarjeno mi je. Vstopna vrata so krst, so ostali zakramenti uvajanja v krščanstvo. Nato pa sledi vera (moje osebno dejanje zaupanja Kristusu), ki je tako učinkovita, da omogoči, da Gospod odreši celo mojo spolnost.
Spolnost namreč ni obvarovana pred posledicami izvirnega greha. Sama na sebi je od Boga hotena in dobra, a ker spolnost živi človek, zaznamovan s posledicami izvirnega greha, z njo lahko tudi (z)grešimo ali jo živimo neurejeno. Dobra novica je, da nam Bog prihaja naproti z milostjo in Svetim Duhom, da tudi spolnost lahko zaživimo na srečen način, skladno z Božjim načrtom, kar pomeni tudi v svoje dobro.
Je pa dejstvo, da zaradi greha ne moremo v izkušnjo odrešenega telesa na romantičen način, na 'easy'. Žal, to bi bila iluzija in je kot laž, ki jo seje naš nasprotnik. Npr. spolnost je za užitek, ti imaš pravico do vsega… Cerkev samo usužnjuje telo in ne privošči človeku užitka. Vzemi si, kar ti pripada! Vsi tako delajo.
Spolnost je zato, da se dve osebi združita in izkažeta ljubezen, užitek je sestavni del, ne glavni cilj. Spolnost je naravna pot, da se srečata dve osebi, mož in žena, v osebni ljubezni. Zahtevna, a osrečujoča pot. Gre za srečanje v svobodi – Jezus nas je znova odrešil za svobodno podaritev in do tega smo prišli za visoko ceno Njegovega življenja.
Kako torej priti do odrešenega telesa – da bo moje telo, moja spolnost resnično govorila čisto ljubezen – resnico v svobodi in ne prisili, v vsej lepoti in užitku, ki je del spolnosti? Celo tudi, če živim svojo spolnost v zdržnosti zaradi nebeškega kraljestva?
Temeljno vodilo je stara oznanilo, ki je vedno znova izziv vere: v novo življenje se dvignemo, ko najprej z Njim sprejmemo smrt. Smrt pa zaradi Kristusa, ki jo je z Božjo ljubeznijo premagal, postane v nas prostor za milost vstajenja – novo življenje. To je bil sedaj satelitski pogled. Kako se ta velikonočna skrivnost izkuša v telesu (na blatni poti sredi travnika vsakdana), naslednjič.
petek, 21. januar 2011
torek, 11. januar 2011
Vedno Devica (499)
Številka se mi je vtisnila v spomin, ko sem brala o v stvarstvu edinstveni kakovosti človeškega telesa (v smislu osebe), ki je zmožna sprejeti Boga (Garcia, La carne si fa amore, str.100). 499 je člen v Katekizmu Katoliške cerkve, ki govori o vednem devištvu Božje matere Marije. V njenem telesu se je zgodilo učlovečenje Boga.
Katoličani verujemo da je Marija, Božja mati, vedno Devica. Velikokrat jo tako imenujemo – Devica Marija. Tako velikokrat, da je beseda 'devica' postala predvsem njeno ime, po katerem jo ločimo od vsake druge Marije, ne pa več toliko jasno izražanje njenega stanja in načina življenja, predanosti Bogu. Za božič smo praznovali, da je rodila Jezusa. Veselili smo se praznika, ker je tako lepo, ko se rodi nov otrok. In tako hitro zdrsnemo v poenostavljeno razumevanje skrivnosti božiča. Pritegne nas Marija kot mati in Jezus kot otrok, ki nekoč resda postane odrasel Odrešenik. Kje se v tem dogodku, v teh dveh osebah bolj oprijemljivo razodeva skrivnost Božjega? To je zelo pomembno, ker je povezano tudi z mojim dojemanjem biti Božji otrok oz. z mojo skrivnostjo krščanstva, združenosti z Jezusom Kristusom. »Kje pa se v mojem življenju in v mojem telesu dogaja nekaj Božjega? Ali niso to le lepe, a prazne besede – bodimo iskreni.«
Mogoče še kdo prepozna tako zavajajočo logiko, ki se priplazi mimogrede - poenostavljanje Božjih skrivnosti po človeških kriterijih. Na udaru sta prva in tretja skrivnost veselega dela rožnega venca – 'ki si ga Devica od Svetega Duha spočela' in 'ki si ga Devica rodila'. Prvo skrivnost si (po logiki poenostavljanja po človeških kriterijih) še kar nekako predstavljamo, ker je spočetje nekaj majhnega in se zgodi v notranjosti trebuha, to Bog že lahko naredi. Da pa bi Marija rodila Jezusa, ne da bi se njena maternica odprla, ne da bi se poškodovalo njeno telesno devištvo, da je rodila brez bolečin, to pa se zdi neverjetno. In vendar je tak nauk Cerkve (deviški porod/virginitas in partu: Priročnik dogmatične teologije 2, str. 457) Marija je bila devica, ko je spočela, rodila je na deviški način in tudi potem ostala devica. Telo je spregovorilo na izredno duhoven način – spočetje in rojstvo Jezusa Kristusa je potekalo na nadnaraven način, v moči Svetega Duha, tako, da se čudimo še danes. To so vprašanja, s katerimi so se ukvarjali cerkveni očetje, koncili in mnogi drugi teologi. In se ukvarjamo tudi mi, saj se na ta način razodeva v telesni govorici veličina Božjega delovanja.
Če kot katoličani lahko sprejmemo dar vere v vstajenje Jezusa Kristusa, velja enako za deviško spočetje in deviško rojstvo Jezusa Kristusa (»Verujem v Jezusa Kristusa, Sina njegovega edinega, Gospoda našega, ki je bil spočet od Svetega Duha, rojen iz Marije Device.«) Skrivnostno, ker nam je v človeški moči nedoumljivo in ker nima predhodnika in ponovitve, dosegljivo pa po tradiciji prve Cerkve in v bibličnem zapisu (Mt 1,20-21, Lk 1,35, Jn 1,13 – varianta v ednini (PDT 2, str. 457). Janez Pavel II. je v katehezi o deviškem porodu Božje matere Marije zapisal, da je to biološko dejstvo (10. julij 1996). Utemeljeno je v obvarovanju Device Marije pred izvirnim grehom (brezmadežno spočetje Device Marije), ki ima posledice tudi v stanju telesa.
Dejstvo, da se je v Marijini maternici začel razvijati zarodek, ki je Božji Sin, Jezus Kristus, ne da bi za začetek tega življenja Marija imela spolni odnos z nekim moškim, kliče k čudenju. Ko opazujemo običajno nastajanje človeškega življenja, lahko v veri občudujemo Božji poseg v Mariji, ki se je zgodil drugače, kot smo navajeni in se nam zdi možno. Zgodilo se je v moči Svetega Duha. Duha, ki oživlja, daje življenje, preobraža, spreobrača. Deluje v vsakem kristjanu, deluje v svetu, verujemo celo, da na nam nedoumljiv način deluje v vseh ljudeh. Spreminja materialno in duhovno. Na povsem nov način je Marija tudi rodila Jezusa, Božjega Sina, ki je Bog in človek hkrati. Ne le, da je otrok Bog, tudi rodil se je na drugačen način kot vsi otroci. Marija je bila ženska, a Božje materinstvo je prejela na svet način.
Ob zrenju skrivnosti učlovečenja se krepi naša vera, da Gospod življenja lahko dela velike stvari tudi v meni. K veri mi pomaga ponižno opazovanje svetega dogajanja v telesu Device Marije, branje duhovne govorice telesa, telesa kot prostora razodevanja Božje moči.
Sveti Duh, ki je storil taka čudovita dela v Mariji, lahko tudi v meni premika, kar sama izkušam kot nemogoče. Telesni dokazi Božje moči ob spočetju in rojstvu Jezusa Kristusa vabijo k veri in zaupanju in predanosti, da se v veri tudi v meni po delovanju Svetega Duha kaj premakne - zgodi po Božji volji.
PS Še bolj argumentiran zapis v angleščini na blogu, avtor Mark Shea
Katoličani verujemo da je Marija, Božja mati, vedno Devica. Velikokrat jo tako imenujemo – Devica Marija. Tako velikokrat, da je beseda 'devica' postala predvsem njeno ime, po katerem jo ločimo od vsake druge Marije, ne pa več toliko jasno izražanje njenega stanja in načina življenja, predanosti Bogu. Za božič smo praznovali, da je rodila Jezusa. Veselili smo se praznika, ker je tako lepo, ko se rodi nov otrok. In tako hitro zdrsnemo v poenostavljeno razumevanje skrivnosti božiča. Pritegne nas Marija kot mati in Jezus kot otrok, ki nekoč resda postane odrasel Odrešenik. Kje se v tem dogodku, v teh dveh osebah bolj oprijemljivo razodeva skrivnost Božjega? To je zelo pomembno, ker je povezano tudi z mojim dojemanjem biti Božji otrok oz. z mojo skrivnostjo krščanstva, združenosti z Jezusom Kristusom. »Kje pa se v mojem življenju in v mojem telesu dogaja nekaj Božjega? Ali niso to le lepe, a prazne besede – bodimo iskreni.«
Mogoče še kdo prepozna tako zavajajočo logiko, ki se priplazi mimogrede - poenostavljanje Božjih skrivnosti po človeških kriterijih. Na udaru sta prva in tretja skrivnost veselega dela rožnega venca – 'ki si ga Devica od Svetega Duha spočela' in 'ki si ga Devica rodila'. Prvo skrivnost si (po logiki poenostavljanja po človeških kriterijih) še kar nekako predstavljamo, ker je spočetje nekaj majhnega in se zgodi v notranjosti trebuha, to Bog že lahko naredi. Da pa bi Marija rodila Jezusa, ne da bi se njena maternica odprla, ne da bi se poškodovalo njeno telesno devištvo, da je rodila brez bolečin, to pa se zdi neverjetno. In vendar je tak nauk Cerkve (deviški porod/virginitas in partu: Priročnik dogmatične teologije 2, str. 457) Marija je bila devica, ko je spočela, rodila je na deviški način in tudi potem ostala devica. Telo je spregovorilo na izredno duhoven način – spočetje in rojstvo Jezusa Kristusa je potekalo na nadnaraven način, v moči Svetega Duha, tako, da se čudimo še danes. To so vprašanja, s katerimi so se ukvarjali cerkveni očetje, koncili in mnogi drugi teologi. In se ukvarjamo tudi mi, saj se na ta način razodeva v telesni govorici veličina Božjega delovanja.
Če kot katoličani lahko sprejmemo dar vere v vstajenje Jezusa Kristusa, velja enako za deviško spočetje in deviško rojstvo Jezusa Kristusa (»Verujem v Jezusa Kristusa, Sina njegovega edinega, Gospoda našega, ki je bil spočet od Svetega Duha, rojen iz Marije Device.«) Skrivnostno, ker nam je v človeški moči nedoumljivo in ker nima predhodnika in ponovitve, dosegljivo pa po tradiciji prve Cerkve in v bibličnem zapisu (Mt 1,20-21, Lk 1,35, Jn 1,13 – varianta v ednini (PDT 2, str. 457). Janez Pavel II. je v katehezi o deviškem porodu Božje matere Marije zapisal, da je to biološko dejstvo (10. julij 1996). Utemeljeno je v obvarovanju Device Marije pred izvirnim grehom (brezmadežno spočetje Device Marije), ki ima posledice tudi v stanju telesa.
Dejstvo, da se je v Marijini maternici začel razvijati zarodek, ki je Božji Sin, Jezus Kristus, ne da bi za začetek tega življenja Marija imela spolni odnos z nekim moškim, kliče k čudenju. Ko opazujemo običajno nastajanje človeškega življenja, lahko v veri občudujemo Božji poseg v Mariji, ki se je zgodil drugače, kot smo navajeni in se nam zdi možno. Zgodilo se je v moči Svetega Duha. Duha, ki oživlja, daje življenje, preobraža, spreobrača. Deluje v vsakem kristjanu, deluje v svetu, verujemo celo, da na nam nedoumljiv način deluje v vseh ljudeh. Spreminja materialno in duhovno. Na povsem nov način je Marija tudi rodila Jezusa, Božjega Sina, ki je Bog in človek hkrati. Ne le, da je otrok Bog, tudi rodil se je na drugačen način kot vsi otroci. Marija je bila ženska, a Božje materinstvo je prejela na svet način.
Ob zrenju skrivnosti učlovečenja se krepi naša vera, da Gospod življenja lahko dela velike stvari tudi v meni. K veri mi pomaga ponižno opazovanje svetega dogajanja v telesu Device Marije, branje duhovne govorice telesa, telesa kot prostora razodevanja Božje moči.
Sveti Duh, ki je storil taka čudovita dela v Mariji, lahko tudi v meni premika, kar sama izkušam kot nemogoče. Telesni dokazi Božje moči ob spočetju in rojstvu Jezusa Kristusa vabijo k veri in zaupanju in predanosti, da se v veri tudi v meni po delovanju Svetega Duha kaj premakne - zgodi po Božji volji.
PS Še bolj argumentiran zapis v angleščini na blogu, avtor Mark Shea
torek, 4. januar 2011
Poljub 1, 2 ali 3 – da ali ne?
Za praznike smo se precejkrat poljubili – to so časi, ko si izrazimo naklonjenost. Ob objemu je to druga govorica telesa, s katero lahko povemo ljubljeni osebi, da nam je dragocena. Kot se lahko objemamo na različen načine, obstajajo tudi različni poljubi. Anthony Buono, oče sedmih otrok, je najstnici opisal tri stopnje poljuba, ki ji lahko pomagajo, da se ohrani za popolno in iskreno podaritev (deviško) prihodnjemu možu.
Očetovski nasvet je zelo praktičen. Obnavljam na kratko. Poljub na lice (1) je govorica telesa, ki jo uporabljamo sorodniki, prijatelji, ponekod tudi dobri znanci – je del pozdrava in voščila. Naslednji poljub je poljub z zaprtimi usti na ustnice (2). Tu se stopnja intimnosti, ekskluzivnosti zvišuje. Ustnice so zelo občutljiv del telesa, dotik pomeni sprejemanje drugega in pripada fantu in dekletu, možu in ženi. Daljši poljub na ustnice, ki se mu pridruži še tesen objem, pa že prehaja v medsebojni stik, ki lahko vodi v spolno vzburjenje. Čisto blizu je naslednja stopnja poljuba – z odprtimi usti (3, francoski poljub). Tu se v telesu začnejo sprožati naravni mehanizmi, ki vodijo v največjo možno intimnost, to je v spolno dejanje. Dekleta in fantje se v poteku spolnega dogajanja v telesu in v doživljanju spolnosti razlikujejo. Fantje so na splošno bolj usmerjeni v dejavnost in so v vzburjenju zelo hitri, dekleta pa telesno dogajanje močno povezujejo z notranjim čustvenim, odnosnim doživljanjem. Anthony zato predlaga modrost pri poljubljanju. Preprosto – ne pojdi predaleč, sicer bo zelo težko obvladovati svoje telo, ki se pod vplivom prebujene spolnosti nabije z močjo. Tako bi se glasil objektivni nasvet.
Kaj pa naj prepriča srce mladega človeka, ki hrepeni po nežnosti, da se drži teh predlaganih meja?
Dejanje razodeva osebo, je učil Janez Pavel II. Način poljubljanja ti lahko pomaga prepoznati, s kom imaš opravka. Če želiš biti srečna in najti nekoga, ki te bo imel resnično rad, se vadi v zmožnosti čakanja. Dekleta, ki so v svojem hrepenenju po ljubezni zmožne fantom odreči prehitre (in poceni, še prazne) poljube, se zavedajo svoje vrednosti in omogočajo, da se tudi fantje izkažejo, kdo so. Poljub, ki ni prehiter, ima možnost, da postane resnični dar, da postane potrditev poti, odnosa. Poljub, ki ne govori iz srca, je samo fasada – nekaj lepega, a površnega, ni resničen. Je laž. Fant in dekle, ki si vzameta čas za odkrivanje drug drugega in postopno uporabo govorice telesa, ki bi njuno medsebojno ljubezen in spoštovanje potrjevala, bosta lahko v telesnih dotikih, objemih, primernih poljubih rasla v svobodi za podaritev – če bosta iskrena do tega, kar čutita. Sestavni del rasti v svobodi je postopno zbliževanje, ki se še lahko odloča za ne. Praktično to pomeni, da v času hoje pred poroko, intenzivno poljubljanje z odprtimi usti in s tesnim dolgotrajnim objemanjem pomeni hojo po tenkem robu. Spolnost ni položena v človeka, da bi jo izzival in jo nato na silo uravnaval ali celo zlorabljal za užitek. Na ta način se njen naravni mehanizem in globinska govorica srca, ki je z njo povezana, ruši in megli. Spolnost, ki je namenjena doživljanju največje medosebne povezanosti moža in žene v ljubezni ter prepoznavanju podobnosti Bogu, na ta način tvega, da postane svoje nasprotje - vir bolečine in neobvladljiva sla.
Umetnost poljubljanja te lahko pripelje v večjo osebno svobodo in s tem tudi v večjo osebno bližino z Bogom. Umetnost poljubljanja je namreč v tem, da svoje telo uporabljaš tako, da spregovori z njim resnična ljubezen. Zato je umetnost poljubljanja v tem, da veš, kaj govori tvoje srce, da veš, kdo si in kdo je oseba, ki jo želiš poljubiti (se mu pustiš poljubiti) v odnosu do Boga. Poljub je dar srca in izraz naklonjenosti. Ni pravica, ki jo pridobiš s posedovanjem drugega. To bi bilo izkoriščanje in razprodaja osebe. Poljub je veselje telesa, ko je izraz medsebojne povezanosti in ljubezni, ki jo doživiš v svobodi in iskreni podaritvi. Ko bo dozorel čas za življenjsko zavezo, dozori tudi čas za novo govorico telesa, ki lahko mirno in v vsej polnosti vodi tudi v medsebojno združitev spolnega dejanja.
Poljub 1, 2 in 3 so torej preprosti kazalniki, ki ti lahko zelo hitro pokažejo, kje se je dobro gibati, da boš srečna/srečen. Glavni izziv poljubljanja pa je v razumevanju in očiščevanju srca, v sposobnosti za ljubezen in v bitki s poželenjem. To je področje duhovnega življenja, prostor srečanja s Kristusom.
Vprašanje (načina) poljubljanja pred poroko da ali ne torej ni v tem, ali smem ali ne, pač pa ali resnično ljubim. Če resnično ljubim ali želim ljubiti, lahko rečem tudi ne. To je svoboda, ki dela človeka privlačnega.
Očetovski nasvet je zelo praktičen. Obnavljam na kratko. Poljub na lice (1) je govorica telesa, ki jo uporabljamo sorodniki, prijatelji, ponekod tudi dobri znanci – je del pozdrava in voščila. Naslednji poljub je poljub z zaprtimi usti na ustnice (2). Tu se stopnja intimnosti, ekskluzivnosti zvišuje. Ustnice so zelo občutljiv del telesa, dotik pomeni sprejemanje drugega in pripada fantu in dekletu, možu in ženi. Daljši poljub na ustnice, ki se mu pridruži še tesen objem, pa že prehaja v medsebojni stik, ki lahko vodi v spolno vzburjenje. Čisto blizu je naslednja stopnja poljuba – z odprtimi usti (3, francoski poljub). Tu se v telesu začnejo sprožati naravni mehanizmi, ki vodijo v največjo možno intimnost, to je v spolno dejanje. Dekleta in fantje se v poteku spolnega dogajanja v telesu in v doživljanju spolnosti razlikujejo. Fantje so na splošno bolj usmerjeni v dejavnost in so v vzburjenju zelo hitri, dekleta pa telesno dogajanje močno povezujejo z notranjim čustvenim, odnosnim doživljanjem. Anthony zato predlaga modrost pri poljubljanju. Preprosto – ne pojdi predaleč, sicer bo zelo težko obvladovati svoje telo, ki se pod vplivom prebujene spolnosti nabije z močjo. Tako bi se glasil objektivni nasvet.
Kaj pa naj prepriča srce mladega človeka, ki hrepeni po nežnosti, da se drži teh predlaganih meja?
Dejanje razodeva osebo, je učil Janez Pavel II. Način poljubljanja ti lahko pomaga prepoznati, s kom imaš opravka. Če želiš biti srečna in najti nekoga, ki te bo imel resnično rad, se vadi v zmožnosti čakanja. Dekleta, ki so v svojem hrepenenju po ljubezni zmožne fantom odreči prehitre (in poceni, še prazne) poljube, se zavedajo svoje vrednosti in omogočajo, da se tudi fantje izkažejo, kdo so. Poljub, ki ni prehiter, ima možnost, da postane resnični dar, da postane potrditev poti, odnosa. Poljub, ki ne govori iz srca, je samo fasada – nekaj lepega, a površnega, ni resničen. Je laž. Fant in dekle, ki si vzameta čas za odkrivanje drug drugega in postopno uporabo govorice telesa, ki bi njuno medsebojno ljubezen in spoštovanje potrjevala, bosta lahko v telesnih dotikih, objemih, primernih poljubih rasla v svobodi za podaritev – če bosta iskrena do tega, kar čutita. Sestavni del rasti v svobodi je postopno zbliževanje, ki se še lahko odloča za ne. Praktično to pomeni, da v času hoje pred poroko, intenzivno poljubljanje z odprtimi usti in s tesnim dolgotrajnim objemanjem pomeni hojo po tenkem robu. Spolnost ni položena v človeka, da bi jo izzival in jo nato na silo uravnaval ali celo zlorabljal za užitek. Na ta način se njen naravni mehanizem in globinska govorica srca, ki je z njo povezana, ruši in megli. Spolnost, ki je namenjena doživljanju največje medosebne povezanosti moža in žene v ljubezni ter prepoznavanju podobnosti Bogu, na ta način tvega, da postane svoje nasprotje - vir bolečine in neobvladljiva sla.
Umetnost poljubljanja te lahko pripelje v večjo osebno svobodo in s tem tudi v večjo osebno bližino z Bogom. Umetnost poljubljanja je namreč v tem, da svoje telo uporabljaš tako, da spregovori z njim resnična ljubezen. Zato je umetnost poljubljanja v tem, da veš, kaj govori tvoje srce, da veš, kdo si in kdo je oseba, ki jo želiš poljubiti (se mu pustiš poljubiti) v odnosu do Boga. Poljub je dar srca in izraz naklonjenosti. Ni pravica, ki jo pridobiš s posedovanjem drugega. To bi bilo izkoriščanje in razprodaja osebe. Poljub je veselje telesa, ko je izraz medsebojne povezanosti in ljubezni, ki jo doživiš v svobodi in iskreni podaritvi. Ko bo dozorel čas za življenjsko zavezo, dozori tudi čas za novo govorico telesa, ki lahko mirno in v vsej polnosti vodi tudi v medsebojno združitev spolnega dejanja.
Poljub 1, 2 in 3 so torej preprosti kazalniki, ki ti lahko zelo hitro pokažejo, kje se je dobro gibati, da boš srečna/srečen. Glavni izziv poljubljanja pa je v razumevanju in očiščevanju srca, v sposobnosti za ljubezen in v bitki s poželenjem. To je področje duhovnega življenja, prostor srečanja s Kristusom.
Vprašanje (načina) poljubljanja pred poroko da ali ne torej ni v tem, ali smem ali ne, pač pa ali resnično ljubim. Če resnično ljubim ali želim ljubiti, lahko rečem tudi ne. To je svoboda, ki dela človeka privlačnega.
Pocelotenje – iz krize božiča 2010 v upanje vsakdana 2011
Tudi božič 2010 ni bil romantika. Začelo se je lepo, pravzaprav močno z oznanilom novega začetka Božjega v meni in v nekaterih odnosih ter delu. Sledilo je utrjevanje in kontemplacija, bližina zrenja in začutevanja, da se je Bog sklonil k meni, da dela korak v mojem srcu. Potem pa je prišel šok in faza pretresa ter iskanja in bega, ohranjanja zaupanja, da bo še vse prav, da ne gre še za en poraz. Dišalo je res bolj po krizi kot romantiki.
Najboljši del postajanja Božji otroci (Jn 1, 12) je podoben begu v Egipt. Jožef in Marija imata Božje dete, Boga samega v rokah, a velika nevarnost, ki Mu preti, ju – po nasvetu od zgoraj – napoti, da se umakneta. V čem ima tedanje dogajanje v Jezusovem otroštvu zvezo z menoj danes?
Tisti, ki sprejmejo Boga, Božjo besedo, prejmejo moč, da postanejo Božji otroci (Jn 1,12).
Včeraj smo se šle v skupnosti Activity. Znana igra, ki je igra različnih oblik ugibanja pojmov – z gibi (pantomima), z opisovanjem (besede), z risanjem. Na različne načine se lahko govori…
Ob božiču, ko se v naših srcih rojeva Jezus, se komunikacija, to je posredovanje Boga meni, zgodi tudi na različne načine. Lahko je dotik pesmi, Besede, pogled, slika, srečanje. Na različne načine se lahko Duh dotakne resničnosti moje notranje globine. Milost božiča je v tem, da se nekje v dnu, kjer mi nekaj manjka, da bi lahko živela v polnosti dar Božjega otroštva, zgodi dotik Duha, ki pomeni rojstvo (več) Kristusa v meni. Kaj pomeni Božje otroštvo? Tistim, ki so jo sprejeli (Božjo besedo), je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime… in so se rodili iz Boga (Jn 1,12-13). A Boga ni nikoli nihče videl, edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on je razložil (Jn 1,18). Božje otroštvo pomeni deležiti Božje v sebi. Globinska razlaga Boga, ki jo daje Janez, je odnos večne ljubezni. To je svobodno bivanje v Drugem, možno le v Ljubezni, ki je temelj predanosti in se stalno dogaja v darovanju in sprejemanju. Rojevati se iz Boga, pomeni torej rojevati se v Ljubezni in za sposobnosti ljubiti, biti to, kar v dnu najbolj smo.
Na prvi pogled se zdijo te misli globoke in visoke, kot opazovanje zemlje iz vesolja. A se dogajajo prav na moji blatni poti telesa in vsakdana, v moji osebni človeškosti, na moji poti v Egipt. V moji krizi božiča 2010 in v sestavljanju v začetku 2011.
Samo Bog ve, kateri del mene je najbolj potreben prenovitve v Duhu, izlitja novega Življenja – rojstva Boga. Seveda, če se zgodi v delu mene, se zgodi v meni vsej.
Vsako rojstvo otroka pomeni spremembo. Za prilagoditev in spoznavanje novorojenega je potreben čas. Preurediti je potrebno stanovanje, opustiti kakšno dejavnost, misliti na nove potrebe, zgodijo se nova doživetja. Kakovostna sprememba nastopi – razširi in spremeni se srce staršev, preden nastopi usklajenost, je sprejemanje dojenčka zelo naporno. Tako je tudi navznoter, ko se po Božjem delovanju v meni rodi nekaj novega. Kar Bog rojeva kot svoje življenje (Božje otroštvo) v meni, pomeni novost, na katero se moram šele privaditi. Jo odkriti, spoznati, počasi otipati in ji dati prostor, da se vključi v moje dosedanje življenje, da kaj starega opustim, da lahko novo zaživi. Vsem novost Božjega v meni tudi ne bo všeč, da – vstali bodo nasprotniki.
V tej dobi prehoda in krhkega začetka, ko se dogaja umikanje in utrjevanje, me drži pokonci navzočnost Boga samega, moč Božje besede in vera. Ta mi daje moč, da se okoli mene lahko vse premika in tudi trese, a v dnu v objemu nosim Božje dete, ki me pomirja – droben dotik Božjega. Ne vidim, kako se bo vse uredilo, a zaupam, črpam iz moči Božjega, ki je ob meni. Tako je, kot da me v obdobju, ko še ne vidim, Bog sam drži za roko. In to mi zadošča.
Tu se pokaže ključna razlika med rojevanjem Božjega v meni, ki je sad sprejetja Božje besede, ki v svoji ustvarjalni moči deluje, in med novoletnimi sklepi, ki so sad (samo) mojega odločanja in prizadevanj. Čas in vera zagotovo pokažeta sadove enega in drugega.
Prehodni čas ali začetno stanje v rasti Božjega otroštva je tesno povezano s procesom pocelotenja. Razodeva tudi notranjo razliko med Božjim delovanjem v meni in samo mojim osebnim prizadevanjem.
Obisk Božje besede, ki jo sprejmem, v meni povzroči spremembo, ki izvira iz Boga. Nekaj se predrugači. Globlja ko je sprememba, zahtevnejše obdobje pocelotenja je, več moči Duha se lahko izkaže. Notranja izkušnja tega dogajanja je lahko enaka obdobju izgubljenosti, neugodja, nemira, ker se dogaja nekaj, kar je izven mojega nadzora, kar me preseneča, skratka, soočam se z neko obliko drugačnosti, ki kliče, da jo umestim v svoj notranji svet. To je proces. Včasih se moram spustiti zelo globoko v svoje dno, v temeljna prepričanja, dojemanja, čutenja, samopodobo, da novost življenja udomačim. Včasih potrebujem posebno milost notranje luči, da se to sploh lahko zgodi. Ko novost, ki jo povzroči sprejem Božje besede in njeno delovanje v meni, uspem umestiti, se zgodi trenutek pocelotenja. Pocelotenje je razodevanje svobode in presežnosti človeške osebe (npr. odločitev za tveganje nove oblike odnosa, pripravljenost za miren pogovor z določeno osebo). Ko to storim, se je veliko delo zgodilo. Na tem mestu, v zmagi človeške zmožnosti v odločanju za resnično dobro, je prostor, kjer se izkazuje moč Besede in razodeva delo Duha. Kjer je Gospodov Duh, tam je svoboda (2 Kor 3,17).
Potreben je še čas negovanja, čakanja, bivanja z malim Božjim otrokom v sebi, dokler ne pride trenutek, ko lahko naredim naslednji korak k uresničevanju Božjega načrta. To pomeni konkretne korake, da se v meni začeto Božje delo dokonča v konkretizaciji novega odnosa. Takrat se delo Duha dokončno utelesi, ko se razodene skozi telo v dejanju. Jezus se je učlovečil in _odraščal_. Vzel si je čas. Prav tako si Božje življenje v nas tudi jemlje svoj čas, da se utrdi in vse pripravi, da se lahko razodeva in deli naprej. Celoten proces utelešenja je najprej sprejem Božje Besede, ki se preko pocelotenja utrdi v notranjem človeku (že v moči Duha), nato pa izrazi s pomočjo telesa v dejanju navzven (še vedno v moči Duha). Temu lahko rečemo »in Beseda je meso postala« na MPija način.
Prišel bo čas, ko se bo poteza novega življenja v meni, del daru Božjega otroštva, razodela kot znamenje Božjega kraljestva. To bo tisti drugačen odnos, sad božiča, ki bo odseval moč Božje navzočnosti, ki je ljubezen. Takšni milostni dogodki so resnično upanje vsakdana 2011.
PS Božjega otroštva smo deležni s krstom. V moči krsta, temeljne povezanosti s Kristusom, lahko mnoge poznejše milosti ali dogodke delovanja Duha tudi imenujemo novo rojevanje Božjih otrok, a v smislu postajati vedno bolj podobni Kristusu.
Najboljši del postajanja Božji otroci (Jn 1, 12) je podoben begu v Egipt. Jožef in Marija imata Božje dete, Boga samega v rokah, a velika nevarnost, ki Mu preti, ju – po nasvetu od zgoraj – napoti, da se umakneta. V čem ima tedanje dogajanje v Jezusovem otroštvu zvezo z menoj danes?
Tisti, ki sprejmejo Boga, Božjo besedo, prejmejo moč, da postanejo Božji otroci (Jn 1,12).
Včeraj smo se šle v skupnosti Activity. Znana igra, ki je igra različnih oblik ugibanja pojmov – z gibi (pantomima), z opisovanjem (besede), z risanjem. Na različne načine se lahko govori…
Ob božiču, ko se v naših srcih rojeva Jezus, se komunikacija, to je posredovanje Boga meni, zgodi tudi na različne načine. Lahko je dotik pesmi, Besede, pogled, slika, srečanje. Na različne načine se lahko Duh dotakne resničnosti moje notranje globine. Milost božiča je v tem, da se nekje v dnu, kjer mi nekaj manjka, da bi lahko živela v polnosti dar Božjega otroštva, zgodi dotik Duha, ki pomeni rojstvo (več) Kristusa v meni. Kaj pomeni Božje otroštvo? Tistim, ki so jo sprejeli (Božjo besedo), je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime… in so se rodili iz Boga (Jn 1,12-13). A Boga ni nikoli nihče videl, edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on je razložil (Jn 1,18). Božje otroštvo pomeni deležiti Božje v sebi. Globinska razlaga Boga, ki jo daje Janez, je odnos večne ljubezni. To je svobodno bivanje v Drugem, možno le v Ljubezni, ki je temelj predanosti in se stalno dogaja v darovanju in sprejemanju. Rojevati se iz Boga, pomeni torej rojevati se v Ljubezni in za sposobnosti ljubiti, biti to, kar v dnu najbolj smo.
Na prvi pogled se zdijo te misli globoke in visoke, kot opazovanje zemlje iz vesolja. A se dogajajo prav na moji blatni poti telesa in vsakdana, v moji osebni človeškosti, na moji poti v Egipt. V moji krizi božiča 2010 in v sestavljanju v začetku 2011.
Samo Bog ve, kateri del mene je najbolj potreben prenovitve v Duhu, izlitja novega Življenja – rojstva Boga. Seveda, če se zgodi v delu mene, se zgodi v meni vsej.
Vsako rojstvo otroka pomeni spremembo. Za prilagoditev in spoznavanje novorojenega je potreben čas. Preurediti je potrebno stanovanje, opustiti kakšno dejavnost, misliti na nove potrebe, zgodijo se nova doživetja. Kakovostna sprememba nastopi – razširi in spremeni se srce staršev, preden nastopi usklajenost, je sprejemanje dojenčka zelo naporno. Tako je tudi navznoter, ko se po Božjem delovanju v meni rodi nekaj novega. Kar Bog rojeva kot svoje življenje (Božje otroštvo) v meni, pomeni novost, na katero se moram šele privaditi. Jo odkriti, spoznati, počasi otipati in ji dati prostor, da se vključi v moje dosedanje življenje, da kaj starega opustim, da lahko novo zaživi. Vsem novost Božjega v meni tudi ne bo všeč, da – vstali bodo nasprotniki.
V tej dobi prehoda in krhkega začetka, ko se dogaja umikanje in utrjevanje, me drži pokonci navzočnost Boga samega, moč Božje besede in vera. Ta mi daje moč, da se okoli mene lahko vse premika in tudi trese, a v dnu v objemu nosim Božje dete, ki me pomirja – droben dotik Božjega. Ne vidim, kako se bo vse uredilo, a zaupam, črpam iz moči Božjega, ki je ob meni. Tako je, kot da me v obdobju, ko še ne vidim, Bog sam drži za roko. In to mi zadošča.
Tu se pokaže ključna razlika med rojevanjem Božjega v meni, ki je sad sprejetja Božje besede, ki v svoji ustvarjalni moči deluje, in med novoletnimi sklepi, ki so sad (samo) mojega odločanja in prizadevanj. Čas in vera zagotovo pokažeta sadove enega in drugega.
Prehodni čas ali začetno stanje v rasti Božjega otroštva je tesno povezano s procesom pocelotenja. Razodeva tudi notranjo razliko med Božjim delovanjem v meni in samo mojim osebnim prizadevanjem.
Obisk Božje besede, ki jo sprejmem, v meni povzroči spremembo, ki izvira iz Boga. Nekaj se predrugači. Globlja ko je sprememba, zahtevnejše obdobje pocelotenja je, več moči Duha se lahko izkaže. Notranja izkušnja tega dogajanja je lahko enaka obdobju izgubljenosti, neugodja, nemira, ker se dogaja nekaj, kar je izven mojega nadzora, kar me preseneča, skratka, soočam se z neko obliko drugačnosti, ki kliče, da jo umestim v svoj notranji svet. To je proces. Včasih se moram spustiti zelo globoko v svoje dno, v temeljna prepričanja, dojemanja, čutenja, samopodobo, da novost življenja udomačim. Včasih potrebujem posebno milost notranje luči, da se to sploh lahko zgodi. Ko novost, ki jo povzroči sprejem Božje besede in njeno delovanje v meni, uspem umestiti, se zgodi trenutek pocelotenja. Pocelotenje je razodevanje svobode in presežnosti človeške osebe (npr. odločitev za tveganje nove oblike odnosa, pripravljenost za miren pogovor z določeno osebo). Ko to storim, se je veliko delo zgodilo. Na tem mestu, v zmagi človeške zmožnosti v odločanju za resnično dobro, je prostor, kjer se izkazuje moč Besede in razodeva delo Duha. Kjer je Gospodov Duh, tam je svoboda (2 Kor 3,17).
Potreben je še čas negovanja, čakanja, bivanja z malim Božjim otrokom v sebi, dokler ne pride trenutek, ko lahko naredim naslednji korak k uresničevanju Božjega načrta. To pomeni konkretne korake, da se v meni začeto Božje delo dokonča v konkretizaciji novega odnosa. Takrat se delo Duha dokončno utelesi, ko se razodene skozi telo v dejanju. Jezus se je učlovečil in _odraščal_. Vzel si je čas. Prav tako si Božje življenje v nas tudi jemlje svoj čas, da se utrdi in vse pripravi, da se lahko razodeva in deli naprej. Celoten proces utelešenja je najprej sprejem Božje Besede, ki se preko pocelotenja utrdi v notranjem človeku (že v moči Duha), nato pa izrazi s pomočjo telesa v dejanju navzven (še vedno v moči Duha). Temu lahko rečemo »in Beseda je meso postala« na MPija način.
Prišel bo čas, ko se bo poteza novega življenja v meni, del daru Božjega otroštva, razodela kot znamenje Božjega kraljestva. To bo tisti drugačen odnos, sad božiča, ki bo odseval moč Božje navzočnosti, ki je ljubezen. Takšni milostni dogodki so resnično upanje vsakdana 2011.
PS Božjega otroštva smo deležni s krstom. V moči krsta, temeljne povezanosti s Kristusom, lahko mnoge poznejše milosti ali dogodke delovanja Duha tudi imenujemo novo rojevanje Božjih otrok, a v smislu postajati vedno bolj podobni Kristusu.
petek, 24. december 2010
In razodela se je poročna kategorija (Jn 1,14.18)
Le kdo bi razumel, kaj hoče povedati naslovna vrstica. Gre za skrivnost božiča, zelo jedrnato opisano s pomočjo teološkega objektivnega jezika. V mojem srcu se po teh besedah nič ne premakne, glava samo prikima: »Drži!« In vendar srce sluti, da je na pragu nečesa velikega – razodela se je (on je razložil). Preglejmo torej posamezne dele in poskusimo zajeti veliko skrivnost tako, da se ob glavi prebudi še srce.
Del razodevanja poročne kategorije je rojstvo otroka, ki je nekaj zelo posebnega. Srce se razneži ob drobnem, mehkem, nežnem, nebogljenem bitju, ki kar kliče po dotiku in izražanju nežnosti. Kaj je tista pomembnost, naj ostane za kdaj drugič. Dojenček je nekaj najprivlačnejšega na svetu, ob njem se življenje navadno ustavi – kakor tudi pogledi mnogih, vsi sorodniki in prijatelji se oglasijo, ko se rodi: »A je fant, a je punca?« Običajno je z rojstvom tako, če se ne zgodi kaj posebnega, kar pretrese (bolezen, nepopolnost…).
Srce se je zganilo vsaj toliko, da se prebudi zanimanje – majhen otrok. A to ni vse, ne zadošča. Je prijetno, a ne zadošča, slutim, da je v globini še nekaj več.
Takrat (ob dopolnitvi časa) se je rodil otrok, ki je povezal nedosegljivo Božje - Duha, ki je in je bil in bo, s tem svetom, minljivim, bežnim, otipljivim, ustvarjenim. Bog si je izbral človeškost, živo človeško bitje, da je spregovoril z vso možno 'zemeljsko' govorico – Ljubezen sem. In to je naredil s čisto svojo, Božjo logiko. Tako, da se moja glava začne ustavljati – kako?
Mogoče je taka moja ženska glava, mogoče je taka vsaka glava, ki hoče misliti s srcem (celostno). Dojemanje velike skrivnosti božiča (rojstva Božjega sina) se začne odkrivati šele, ko se začnejo povezovati sporočila z izkušnjami. Razlage o resnici obstoječega ('kdo je kdo' in 'kaj je kaj') in izkušnja osebe ter ostalega sveta. Pri 'kdo je kdo' in izkušnji osebe je ključno spoznavanje in praktično odkrivanje razlike med Bogom in človekom, med Svetim Duhom in človeškim duhom. To se dogaja s pomočjo izkušnje.
Skrivnost božiča, ki je prestop meje med Božjim in ustvarjenim, me 'zadene' šele, ko imam vsaj nekaj okusa Boga, izkušnjo Drugačnega. (Bog ve, kakšna in kolikšna je potrebna zame, tudi drobna je lahko več kot zadostna.) Zrenje skrivnosti božiča oz. ogledovanje jaslic ne bo imelo učinka prebujanja hvaležnosti in iskrenega čudenja, če ne postane zrenje razlike med samo človeškim ter Božjim, ki je temeljno drugačno. Da pa ne ostane pri zgolj raziskovanju različnosti, ampak bi prišlo do medosebnega povezovanja (od tod hvaležnost in čudenje), je potrebno srečanje – odnos.
Tu vstopi beseda 'razodela se je'. Tisti, ki prihaja, se želi dati spoznati. Ko Ga prepoznam, se uresniči razodetje – sprejmem razlago. Tisti, ki je več in nas presega, se torej prihaja predstavit, prihaja kot dar. Moje srce se najgloblje in najbolj iskreno in najmočneje odzove na ljubezen – to me res pritegne. Tega si želi in na ljubezen je najbolj naravnano. Moja glava si želi resnice, ki prinaša mir in najdenost, to je jasno umeščenost v svet in življenje.
Tako imamo sedaj nastavljeno vse, da bi se zgodilo nekaj z odkrivanjem skrivnosti božiča.
Dojemanje resnice Božjega deteta (kdo je), ki me potegne na kolena, gre skozi čudenje vstopanju Boga v moje življenje, v mojo stvarnost. To pomeni, da Bog dela nekaj zame, da se razodeva meni, da želi pritegniti mojo pozornost, da prav meni razlaga. Sporočilo, ki ga bom slišala v teh dneh praznovanja božiča, mi bo 'kliknilo' na osebni ravni, če se bo povezalo s srcem in glavo – mojo izkušnjo.
Če zmorem prepoznavati delovanje Boga v meni (torej imam neko izkušnjo Njegove navzočnosti, moči, ki spreminja moje grešne vzorce, zapolni luknje, ki so nastale kdovekdaj s svojim ljubečim dotikom…) potem sem med pravimi kandidati, da postanem pastir, ki sliši vabilo angela. Povezati situacijo, ki je pred mojimi očmi in se oznanja v teh dneh (sporočilo) z dogajanjem v mojem srcu in glavi (hrepenenje po resnici in naravnanost na ljubezen), je pocelotenje, ki vodi v skrivnost božiča leta 2010. Pripelje do klika, da sva z Bogom v resničnem odnosu. Jezus se začenja razodevati pred menoj kot Bog, ki me ljubi in me najde v mojih kriznih situacijah. Potem lahko pade mit o božiču kot prazniku čarobnih doživetij in popolnega vzdušja, ki je odvisen od daril in da mora biti vse v najlepšem redu. Razodene pa se poročna kategorija.
Poročna kategorija pomeni, da lahko vse, kar Bog je in dela, predstavimo kot odnos poročne ljubezni (svobodne, popolne, zveste in rodovitne), kot skrivnost (nikoli do konca razumljeno) poročnega odnosa ljubezni Boga do človeka. Dojenček Jezus je drugo poglavje te pripovedi. Prvo je bilo že stvarjenje.
Božič je razodetje poročne ljubezni Boga do človeka, ki hodi po svoje, in mu v marsičem ni dobro, Bog pa se mu dobesedno ponuja v dlani, da bi Ga ponovno sprejel in začel odkrivati pravo življenje. Prisluhnimo torej iskanju resnice in hrepenenju srca po ljubezni v nas in poglejmo v moči Duha, kje in kako se nam daje Gospod, da bi resnično živeli. Božič je praznik večne Božje ljubezni – do mene.
Del razodevanja poročne kategorije je rojstvo otroka, ki je nekaj zelo posebnega. Srce se razneži ob drobnem, mehkem, nežnem, nebogljenem bitju, ki kar kliče po dotiku in izražanju nežnosti. Kaj je tista pomembnost, naj ostane za kdaj drugič. Dojenček je nekaj najprivlačnejšega na svetu, ob njem se življenje navadno ustavi – kakor tudi pogledi mnogih, vsi sorodniki in prijatelji se oglasijo, ko se rodi: »A je fant, a je punca?« Običajno je z rojstvom tako, če se ne zgodi kaj posebnega, kar pretrese (bolezen, nepopolnost…).
Srce se je zganilo vsaj toliko, da se prebudi zanimanje – majhen otrok. A to ni vse, ne zadošča. Je prijetno, a ne zadošča, slutim, da je v globini še nekaj več.
Takrat (ob dopolnitvi časa) se je rodil otrok, ki je povezal nedosegljivo Božje - Duha, ki je in je bil in bo, s tem svetom, minljivim, bežnim, otipljivim, ustvarjenim. Bog si je izbral človeškost, živo človeško bitje, da je spregovoril z vso možno 'zemeljsko' govorico – Ljubezen sem. In to je naredil s čisto svojo, Božjo logiko. Tako, da se moja glava začne ustavljati – kako?
Mogoče je taka moja ženska glava, mogoče je taka vsaka glava, ki hoče misliti s srcem (celostno). Dojemanje velike skrivnosti božiča (rojstva Božjega sina) se začne odkrivati šele, ko se začnejo povezovati sporočila z izkušnjami. Razlage o resnici obstoječega ('kdo je kdo' in 'kaj je kaj') in izkušnja osebe ter ostalega sveta. Pri 'kdo je kdo' in izkušnji osebe je ključno spoznavanje in praktično odkrivanje razlike med Bogom in človekom, med Svetim Duhom in človeškim duhom. To se dogaja s pomočjo izkušnje.
Skrivnost božiča, ki je prestop meje med Božjim in ustvarjenim, me 'zadene' šele, ko imam vsaj nekaj okusa Boga, izkušnjo Drugačnega. (Bog ve, kakšna in kolikšna je potrebna zame, tudi drobna je lahko več kot zadostna.) Zrenje skrivnosti božiča oz. ogledovanje jaslic ne bo imelo učinka prebujanja hvaležnosti in iskrenega čudenja, če ne postane zrenje razlike med samo človeškim ter Božjim, ki je temeljno drugačno. Da pa ne ostane pri zgolj raziskovanju različnosti, ampak bi prišlo do medosebnega povezovanja (od tod hvaležnost in čudenje), je potrebno srečanje – odnos.
Tu vstopi beseda 'razodela se je'. Tisti, ki prihaja, se želi dati spoznati. Ko Ga prepoznam, se uresniči razodetje – sprejmem razlago. Tisti, ki je več in nas presega, se torej prihaja predstavit, prihaja kot dar. Moje srce se najgloblje in najbolj iskreno in najmočneje odzove na ljubezen – to me res pritegne. Tega si želi in na ljubezen je najbolj naravnano. Moja glava si želi resnice, ki prinaša mir in najdenost, to je jasno umeščenost v svet in življenje.
Tako imamo sedaj nastavljeno vse, da bi se zgodilo nekaj z odkrivanjem skrivnosti božiča.
Dojemanje resnice Božjega deteta (kdo je), ki me potegne na kolena, gre skozi čudenje vstopanju Boga v moje življenje, v mojo stvarnost. To pomeni, da Bog dela nekaj zame, da se razodeva meni, da želi pritegniti mojo pozornost, da prav meni razlaga. Sporočilo, ki ga bom slišala v teh dneh praznovanja božiča, mi bo 'kliknilo' na osebni ravni, če se bo povezalo s srcem in glavo – mojo izkušnjo.
Če zmorem prepoznavati delovanje Boga v meni (torej imam neko izkušnjo Njegove navzočnosti, moči, ki spreminja moje grešne vzorce, zapolni luknje, ki so nastale kdovekdaj s svojim ljubečim dotikom…) potem sem med pravimi kandidati, da postanem pastir, ki sliši vabilo angela. Povezati situacijo, ki je pred mojimi očmi in se oznanja v teh dneh (sporočilo) z dogajanjem v mojem srcu in glavi (hrepenenje po resnici in naravnanost na ljubezen), je pocelotenje, ki vodi v skrivnost božiča leta 2010. Pripelje do klika, da sva z Bogom v resničnem odnosu. Jezus se začenja razodevati pred menoj kot Bog, ki me ljubi in me najde v mojih kriznih situacijah. Potem lahko pade mit o božiču kot prazniku čarobnih doživetij in popolnega vzdušja, ki je odvisen od daril in da mora biti vse v najlepšem redu. Razodene pa se poročna kategorija.
Poročna kategorija pomeni, da lahko vse, kar Bog je in dela, predstavimo kot odnos poročne ljubezni (svobodne, popolne, zveste in rodovitne), kot skrivnost (nikoli do konca razumljeno) poročnega odnosa ljubezni Boga do človeka. Dojenček Jezus je drugo poglavje te pripovedi. Prvo je bilo že stvarjenje.
Božič je razodetje poročne ljubezni Boga do človeka, ki hodi po svoje, in mu v marsičem ni dobro, Bog pa se mu dobesedno ponuja v dlani, da bi Ga ponovno sprejel in začel odkrivati pravo življenje. Prisluhnimo torej iskanju resnice in hrepenenju srca po ljubezni v nas in poglejmo v moči Duha, kje in kako se nam daje Gospod, da bi resnično živeli. Božič je praznik večne Božje ljubezni – do mene.
petek, 10. december 2010
Sveti Juan Diego, ponižni Indijanec, in advent z Marijo
9. decembra goduje sv. Juan Diego, Indijanec, ki se mu je leta 1531 prikazala Marija in po njem naročila, naj ji na tistem mestu zgradijo svetišče (danes del Ciudad de Mexico). Juan Diego je škofa prepričal tako, da je po Marijinem naročilu nabral rože, kjer sicer ne rastejo, in jih prinesel v preprostem ogrinjalu do škofa. Ko jih je stresel na tla, se je na plašču prikazala podoba Matere Božje, sedaj znane kot Marija Guadalupska.
Juanova vera, iskrenost in ponižnost so omogočile, da je izpolnil Marijino naročilo in na svojih rokah in telesu (obleki) prinesel Marijino podobo.
Marijina vera, brezmadežnost in ponižnost so omogočile, da je kot posebna izbranka prinesla Boga v svojem telesu vsemu svetu. Ena izmed žensk je postala Božja mati.
Tudi mi potrebujemo vero in ponižnost, da sprejmemo veličino te resnice. Naš razum namreč ne zmore sprejeti sam od sebe, da telo lahko prinese Boga. Da je človeško telo Bog (v primeru osebe Jezusa Kristusa).
V preteklih dneh me je pretresel rahel dotik nekoga kot govorica ljubezni. Drobna reč, preprosto, zlahka spregledano. A me je pretreslo. Zgolj dotik, ker sem ga doživela kot znamenje, ki priča o resnični ljubezni, izvirajoči iz Boga. Tisti dotik mi je spregovoril (brez besed) o moči Duha.
Ni vsak moj dotik in ne vsak dotik, ki ga prejmem, tako napolnjen s sporočilom Duha. Na tem svetu ne, ker so taki in taki dotiki, ker naša srca niso popolnoma očiščena in so še podvržena težnjam po zlu.
A v trenutku, ko se Duh uspe izraziti preko telesa, je takšna kombinacija resnično pretresljiva. Daje slutiti, kako močna je resničnost Kristusovega Telesa in Marije, milosti polne. Kristusovo Telo je vedno polnost Svetega Duha. Tudi če ničesar ne začutim, ko je položeno na moje dlani ob obhajilu, verujem v to resničnost.
Marija, milosti polna, vedno Devica, je vsa polna Svetega Duha kot človek in zmožna, da me v skrivnost Kristusovega Telesa (biti človek in Bog) uvaja tako, kot je ustrezno prav zame.
Resnično, iskreno zavedanje lastne človeškosti, ki želi delati dobro, ljubiti, a je tolikokrat v tem neuspešna, je prava zemlja, na kateri lahko zraste čudenje vere ob učlovečenju Boga. K temu me lahko pripelje prav Marija.
Blagor torej vsem tistim, ki bodo v adventu deležni milosti spoznanja lastne grešnosti (uvida v svojo človeško realnost), kajti več možnosti imajo, da jih bo 'zadel' dar milosti svete noči – prenovljena vera v Besedo, ki je postala meso. Povezava med menoj in Božjim telesom, ki prihaja, je Njegova usmiljena ljubezen.
Gospod, prosim Te, podari mi hvaležno čudenje in dar vere.
Juanova vera, iskrenost in ponižnost so omogočile, da je izpolnil Marijino naročilo in na svojih rokah in telesu (obleki) prinesel Marijino podobo.
Marijina vera, brezmadežnost in ponižnost so omogočile, da je kot posebna izbranka prinesla Boga v svojem telesu vsemu svetu. Ena izmed žensk je postala Božja mati.
Tudi mi potrebujemo vero in ponižnost, da sprejmemo veličino te resnice. Naš razum namreč ne zmore sprejeti sam od sebe, da telo lahko prinese Boga. Da je človeško telo Bog (v primeru osebe Jezusa Kristusa).
V preteklih dneh me je pretresel rahel dotik nekoga kot govorica ljubezni. Drobna reč, preprosto, zlahka spregledano. A me je pretreslo. Zgolj dotik, ker sem ga doživela kot znamenje, ki priča o resnični ljubezni, izvirajoči iz Boga. Tisti dotik mi je spregovoril (brez besed) o moči Duha.
Ni vsak moj dotik in ne vsak dotik, ki ga prejmem, tako napolnjen s sporočilom Duha. Na tem svetu ne, ker so taki in taki dotiki, ker naša srca niso popolnoma očiščena in so še podvržena težnjam po zlu.
A v trenutku, ko se Duh uspe izraziti preko telesa, je takšna kombinacija resnično pretresljiva. Daje slutiti, kako močna je resničnost Kristusovega Telesa in Marije, milosti polne. Kristusovo Telo je vedno polnost Svetega Duha. Tudi če ničesar ne začutim, ko je položeno na moje dlani ob obhajilu, verujem v to resničnost.
Marija, milosti polna, vedno Devica, je vsa polna Svetega Duha kot človek in zmožna, da me v skrivnost Kristusovega Telesa (biti človek in Bog) uvaja tako, kot je ustrezno prav zame.
Resnično, iskreno zavedanje lastne človeškosti, ki želi delati dobro, ljubiti, a je tolikokrat v tem neuspešna, je prava zemlja, na kateri lahko zraste čudenje vere ob učlovečenju Boga. K temu me lahko pripelje prav Marija.
Blagor torej vsem tistim, ki bodo v adventu deležni milosti spoznanja lastne grešnosti (uvida v svojo človeško realnost), kajti več možnosti imajo, da jih bo 'zadel' dar milosti svete noči – prenovljena vera v Besedo, ki je postala meso. Povezava med menoj in Božjim telesom, ki prihaja, je Njegova usmiljena ljubezen.
Gospod, prosim Te, podari mi hvaležno čudenje in dar vere.
Spoznati Gospoda in bolečina
Ko enkrat odkrijem v izkušnji, da je Gospodova navzočnost kot 'ogenj, ki ne zgori', da ni odvisna od mene, pač pa preprosto je, ker Bog je in ne mine, se začenja novo poglavje spoznavanja Gospoda.
Najboljši način, da pridemo do takega otipljivega spoznanja, je izkušnja kakšne male smrti, ki jo doživimo z Gospodom. Smo pri jedru krščanstva – ker smo krščeni, smo že umrli in živimo v Njem, smo nova stvaritev v moči Duha (Rim 6,3-14; 2 Kor 5,17). Realnost združitve z Njim smo že prejeli. Pred nami vsak dan ostaja velika naloga rasti v Kristusu, da se vedno bolj v meni, na mojem mesu (v vsej moji osebi) razodeva ta radikalna novost – biti v Kristusu nova stvaritev. Odrešenje telesa ali postajati nov človek po Duhu. Rast v veri, da je to resnično.
V človeški izkušnji je pot rasti v Kristusu, ki je pot vedno večjega spoznavanje Gospoda (Flp 3,8), izpisana s konkretno človeškostjo vsakega. Duhovno napredovanje ima svojo otipljivost - bitko z grehom čutim v svojem telesu, vaje askeze, ko se trudim za svobodno uporabo lastnega telesa, imajo odmev v zaznavah in čutenju, v utrujenosti in razpoloženju. Zaznave v telesu niso moja duhovnost, pač pa moja duhovnost dobiva preko telesa takšno oprijemljivost. Svobode duha ne moreš prijeti, zaznam pa lahko v sebi odmev tega daru, ki je včasih v povečani zmožnosti za gibanje, v sproščenosti in odvezanosti nekje v dnu, v veselju, ki se prebuja.
Mnogokrat se na tej plasti odmevanja duhovnega v meni (zaznavah, ki se dogajajo v telesu, v čutenju) pomotoma ustavim kot na nečem duhovnem. Včasih si bolj prizadevam za sproščenost in veselo počutje kot za resnično svobodo v Gospodu, za duhovno uboštvo, izpraznjenost, ki jo potem napolni Gospod s svojim Duhom (2 Kor 3,17).
Kako naj torej resnično spoznam Gospoda? Kako dragocena je torej smrt, ki me vodi v izkušanje pravega življenja. So mnoge preproste vsakdanje stvari, ki jih ne maram. Težko mi je kuhati po natančnih navodilih, težko mi je pripravljati meso. Težko mi je pomivati z nekom, ki je zelo hiter ali ima čisto drugačen sistem kot jaz. Danes sem pri kosilu in po kosilu dobila oboje. Seveda sem zaznavala odpore, saj sem čutila neugodje. Sprejeti pripravo mesa in pomivati s prav tisto sestro, ki tako drugače pomiva od mene, je bilo zame mala smrt. In zanimivo, sedajle, ko se tega spominjam, v meni ni okusa grenkobe, pač pa hvaležnosti za rahel okus veselja, ki je sad prav takega kosila in pomivanja. Veselje je dar novega življenja, ki je prišlo iz smrti (sprejetja težkega). Ljubezen je globlja od teh neugodij in bolečin, ki jih zaznavam in me – če se ustavim le pri njih ali zagledam le vanje - poskušajo ustaviti, celo zapreti vase. Če jih sprejmem, ker vidim globlje, to je resnično dobro za drugega, storim dejanje umiranja iz ljubezni (Jn 15,13). To so res drobne stvari, a v teh malih prejemam dragocene mini izkušnje umiranja, ki me krepijo v zaznavanju bližine in moči Vstalega. Pripravljajo me tudi za kaj večjega, tudi za veliki trenutek prave smrti.
Najpomembnejše za kristjana je naučiti se umirati z Gospodom, v veri v Vstalega (2 Kor 4,10). In kje naj se naučim tega na najbolj praktičen način, če ne ravno v svojem telesu?
Moje krščeno telo (vsa oseba) je resnično prostor razodevanja moči Vstalega – otipljivo, zaznavno, a nesporno duhovno.
Naj mi bolečina in neugodje, Gospod, ne zapreta oči za Tvojo ljubečo navzočnost. Pridi, Sveti Duh, Luč srca!
Najboljši način, da pridemo do takega otipljivega spoznanja, je izkušnja kakšne male smrti, ki jo doživimo z Gospodom. Smo pri jedru krščanstva – ker smo krščeni, smo že umrli in živimo v Njem, smo nova stvaritev v moči Duha (Rim 6,3-14; 2 Kor 5,17). Realnost združitve z Njim smo že prejeli. Pred nami vsak dan ostaja velika naloga rasti v Kristusu, da se vedno bolj v meni, na mojem mesu (v vsej moji osebi) razodeva ta radikalna novost – biti v Kristusu nova stvaritev. Odrešenje telesa ali postajati nov človek po Duhu. Rast v veri, da je to resnično.
V človeški izkušnji je pot rasti v Kristusu, ki je pot vedno večjega spoznavanje Gospoda (Flp 3,8), izpisana s konkretno človeškostjo vsakega. Duhovno napredovanje ima svojo otipljivost - bitko z grehom čutim v svojem telesu, vaje askeze, ko se trudim za svobodno uporabo lastnega telesa, imajo odmev v zaznavah in čutenju, v utrujenosti in razpoloženju. Zaznave v telesu niso moja duhovnost, pač pa moja duhovnost dobiva preko telesa takšno oprijemljivost. Svobode duha ne moreš prijeti, zaznam pa lahko v sebi odmev tega daru, ki je včasih v povečani zmožnosti za gibanje, v sproščenosti in odvezanosti nekje v dnu, v veselju, ki se prebuja.
Mnogokrat se na tej plasti odmevanja duhovnega v meni (zaznavah, ki se dogajajo v telesu, v čutenju) pomotoma ustavim kot na nečem duhovnem. Včasih si bolj prizadevam za sproščenost in veselo počutje kot za resnično svobodo v Gospodu, za duhovno uboštvo, izpraznjenost, ki jo potem napolni Gospod s svojim Duhom (2 Kor 3,17).
Kako naj torej resnično spoznam Gospoda? Kako dragocena je torej smrt, ki me vodi v izkušanje pravega življenja. So mnoge preproste vsakdanje stvari, ki jih ne maram. Težko mi je kuhati po natančnih navodilih, težko mi je pripravljati meso. Težko mi je pomivati z nekom, ki je zelo hiter ali ima čisto drugačen sistem kot jaz. Danes sem pri kosilu in po kosilu dobila oboje. Seveda sem zaznavala odpore, saj sem čutila neugodje. Sprejeti pripravo mesa in pomivati s prav tisto sestro, ki tako drugače pomiva od mene, je bilo zame mala smrt. In zanimivo, sedajle, ko se tega spominjam, v meni ni okusa grenkobe, pač pa hvaležnosti za rahel okus veselja, ki je sad prav takega kosila in pomivanja. Veselje je dar novega življenja, ki je prišlo iz smrti (sprejetja težkega). Ljubezen je globlja od teh neugodij in bolečin, ki jih zaznavam in me – če se ustavim le pri njih ali zagledam le vanje - poskušajo ustaviti, celo zapreti vase. Če jih sprejmem, ker vidim globlje, to je resnično dobro za drugega, storim dejanje umiranja iz ljubezni (Jn 15,13). To so res drobne stvari, a v teh malih prejemam dragocene mini izkušnje umiranja, ki me krepijo v zaznavanju bližine in moči Vstalega. Pripravljajo me tudi za kaj večjega, tudi za veliki trenutek prave smrti.
Najpomembnejše za kristjana je naučiti se umirati z Gospodom, v veri v Vstalega (2 Kor 4,10). In kje naj se naučim tega na najbolj praktičen način, če ne ravno v svojem telesu?
Moje krščeno telo (vsa oseba) je resnično prostor razodevanja moči Vstalega – otipljivo, zaznavno, a nesporno duhovno.
Naj mi bolečina in neugodje, Gospod, ne zapreta oči za Tvojo ljubečo navzočnost. Pridi, Sveti Duh, Luč srca!
Naročite se na:
Objave (Atom)