Tudi božič 2010 ni bil romantika. Začelo se je lepo, pravzaprav močno z oznanilom novega začetka Božjega v meni in v nekaterih odnosih ter delu. Sledilo je utrjevanje in kontemplacija, bližina zrenja in začutevanja, da se je Bog sklonil k meni, da dela korak v mojem srcu. Potem pa je prišel šok in faza pretresa ter iskanja in bega, ohranjanja zaupanja, da bo še vse prav, da ne gre še za en poraz. Dišalo je res bolj po krizi kot romantiki.
Najboljši del postajanja Božji otroci (Jn 1, 12) je podoben begu v Egipt. Jožef in Marija imata Božje dete, Boga samega v rokah, a velika nevarnost, ki Mu preti, ju – po nasvetu od zgoraj – napoti, da se umakneta. V čem ima tedanje dogajanje v Jezusovem otroštvu zvezo z menoj danes?
Tisti, ki sprejmejo Boga, Božjo besedo, prejmejo moč, da postanejo Božji otroci (Jn 1,12).
Včeraj smo se šle v skupnosti Activity. Znana igra, ki je igra različnih oblik ugibanja pojmov – z gibi (pantomima), z opisovanjem (besede), z risanjem. Na različne načine se lahko govori…
Ob božiču, ko se v naših srcih rojeva Jezus, se komunikacija, to je posredovanje Boga meni, zgodi tudi na različne načine. Lahko je dotik pesmi, Besede, pogled, slika, srečanje. Na različne načine se lahko Duh dotakne resničnosti moje notranje globine. Milost božiča je v tem, da se nekje v dnu, kjer mi nekaj manjka, da bi lahko živela v polnosti dar Božjega otroštva, zgodi dotik Duha, ki pomeni rojstvo (več) Kristusa v meni. Kaj pomeni Božje otroštvo? Tistim, ki so jo sprejeli (Božjo besedo), je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime… in so se rodili iz Boga (Jn 1,12-13). A Boga ni nikoli nihče videl, edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on je razložil (Jn 1,18). Božje otroštvo pomeni deležiti Božje v sebi. Globinska razlaga Boga, ki jo daje Janez, je odnos večne ljubezni. To je svobodno bivanje v Drugem, možno le v Ljubezni, ki je temelj predanosti in se stalno dogaja v darovanju in sprejemanju. Rojevati se iz Boga, pomeni torej rojevati se v Ljubezni in za sposobnosti ljubiti, biti to, kar v dnu najbolj smo.
Na prvi pogled se zdijo te misli globoke in visoke, kot opazovanje zemlje iz vesolja. A se dogajajo prav na moji blatni poti telesa in vsakdana, v moji osebni človeškosti, na moji poti v Egipt. V moji krizi božiča 2010 in v sestavljanju v začetku 2011.
Samo Bog ve, kateri del mene je najbolj potreben prenovitve v Duhu, izlitja novega Življenja – rojstva Boga. Seveda, če se zgodi v delu mene, se zgodi v meni vsej.
Vsako rojstvo otroka pomeni spremembo. Za prilagoditev in spoznavanje novorojenega je potreben čas. Preurediti je potrebno stanovanje, opustiti kakšno dejavnost, misliti na nove potrebe, zgodijo se nova doživetja. Kakovostna sprememba nastopi – razširi in spremeni se srce staršev, preden nastopi usklajenost, je sprejemanje dojenčka zelo naporno. Tako je tudi navznoter, ko se po Božjem delovanju v meni rodi nekaj novega. Kar Bog rojeva kot svoje življenje (Božje otroštvo) v meni, pomeni novost, na katero se moram šele privaditi. Jo odkriti, spoznati, počasi otipati in ji dati prostor, da se vključi v moje dosedanje življenje, da kaj starega opustim, da lahko novo zaživi. Vsem novost Božjega v meni tudi ne bo všeč, da – vstali bodo nasprotniki.
V tej dobi prehoda in krhkega začetka, ko se dogaja umikanje in utrjevanje, me drži pokonci navzočnost Boga samega, moč Božje besede in vera. Ta mi daje moč, da se okoli mene lahko vse premika in tudi trese, a v dnu v objemu nosim Božje dete, ki me pomirja – droben dotik Božjega. Ne vidim, kako se bo vse uredilo, a zaupam, črpam iz moči Božjega, ki je ob meni. Tako je, kot da me v obdobju, ko še ne vidim, Bog sam drži za roko. In to mi zadošča.
Tu se pokaže ključna razlika med rojevanjem Božjega v meni, ki je sad sprejetja Božje besede, ki v svoji ustvarjalni moči deluje, in med novoletnimi sklepi, ki so sad (samo) mojega odločanja in prizadevanj. Čas in vera zagotovo pokažeta sadove enega in drugega.
Prehodni čas ali začetno stanje v rasti Božjega otroštva je tesno povezano s procesom pocelotenja. Razodeva tudi notranjo razliko med Božjim delovanjem v meni in samo mojim osebnim prizadevanjem.
Obisk Božje besede, ki jo sprejmem, v meni povzroči spremembo, ki izvira iz Boga. Nekaj se predrugači. Globlja ko je sprememba, zahtevnejše obdobje pocelotenja je, več moči Duha se lahko izkaže. Notranja izkušnja tega dogajanja je lahko enaka obdobju izgubljenosti, neugodja, nemira, ker se dogaja nekaj, kar je izven mojega nadzora, kar me preseneča, skratka, soočam se z neko obliko drugačnosti, ki kliče, da jo umestim v svoj notranji svet. To je proces. Včasih se moram spustiti zelo globoko v svoje dno, v temeljna prepričanja, dojemanja, čutenja, samopodobo, da novost življenja udomačim. Včasih potrebujem posebno milost notranje luči, da se to sploh lahko zgodi. Ko novost, ki jo povzroči sprejem Božje besede in njeno delovanje v meni, uspem umestiti, se zgodi trenutek pocelotenja. Pocelotenje je razodevanje svobode in presežnosti človeške osebe (npr. odločitev za tveganje nove oblike odnosa, pripravljenost za miren pogovor z določeno osebo). Ko to storim, se je veliko delo zgodilo. Na tem mestu, v zmagi človeške zmožnosti v odločanju za resnično dobro, je prostor, kjer se izkazuje moč Besede in razodeva delo Duha. Kjer je Gospodov Duh, tam je svoboda (2 Kor 3,17).
Potreben je še čas negovanja, čakanja, bivanja z malim Božjim otrokom v sebi, dokler ne pride trenutek, ko lahko naredim naslednji korak k uresničevanju Božjega načrta. To pomeni konkretne korake, da se v meni začeto Božje delo dokonča v konkretizaciji novega odnosa. Takrat se delo Duha dokončno utelesi, ko se razodene skozi telo v dejanju. Jezus se je učlovečil in _odraščal_. Vzel si je čas. Prav tako si Božje življenje v nas tudi jemlje svoj čas, da se utrdi in vse pripravi, da se lahko razodeva in deli naprej. Celoten proces utelešenja je najprej sprejem Božje Besede, ki se preko pocelotenja utrdi v notranjem človeku (že v moči Duha), nato pa izrazi s pomočjo telesa v dejanju navzven (še vedno v moči Duha). Temu lahko rečemo »in Beseda je meso postala« na MPija način.
Prišel bo čas, ko se bo poteza novega življenja v meni, del daru Božjega otroštva, razodela kot znamenje Božjega kraljestva. To bo tisti drugačen odnos, sad božiča, ki bo odseval moč Božje navzočnosti, ki je ljubezen. Takšni milostni dogodki so resnično upanje vsakdana 2011.
PS Božjega otroštva smo deležni s krstom. V moči krsta, temeljne povezanosti s Kristusom, lahko mnoge poznejše milosti ali dogodke delovanja Duha tudi imenujemo novo rojevanje Božjih otrok, a v smislu postajati vedno bolj podobni Kristusu.
torek, 4. januar 2011
petek, 24. december 2010
In razodela se je poročna kategorija (Jn 1,14.18)
Le kdo bi razumel, kaj hoče povedati naslovna vrstica. Gre za skrivnost božiča, zelo jedrnato opisano s pomočjo teološkega objektivnega jezika. V mojem srcu se po teh besedah nič ne premakne, glava samo prikima: »Drži!« In vendar srce sluti, da je na pragu nečesa velikega – razodela se je (on je razložil). Preglejmo torej posamezne dele in poskusimo zajeti veliko skrivnost tako, da se ob glavi prebudi še srce.
Del razodevanja poročne kategorije je rojstvo otroka, ki je nekaj zelo posebnega. Srce se razneži ob drobnem, mehkem, nežnem, nebogljenem bitju, ki kar kliče po dotiku in izražanju nežnosti. Kaj je tista pomembnost, naj ostane za kdaj drugič. Dojenček je nekaj najprivlačnejšega na svetu, ob njem se življenje navadno ustavi – kakor tudi pogledi mnogih, vsi sorodniki in prijatelji se oglasijo, ko se rodi: »A je fant, a je punca?« Običajno je z rojstvom tako, če se ne zgodi kaj posebnega, kar pretrese (bolezen, nepopolnost…).
Srce se je zganilo vsaj toliko, da se prebudi zanimanje – majhen otrok. A to ni vse, ne zadošča. Je prijetno, a ne zadošča, slutim, da je v globini še nekaj več.
Takrat (ob dopolnitvi časa) se je rodil otrok, ki je povezal nedosegljivo Božje - Duha, ki je in je bil in bo, s tem svetom, minljivim, bežnim, otipljivim, ustvarjenim. Bog si je izbral človeškost, živo človeško bitje, da je spregovoril z vso možno 'zemeljsko' govorico – Ljubezen sem. In to je naredil s čisto svojo, Božjo logiko. Tako, da se moja glava začne ustavljati – kako?
Mogoče je taka moja ženska glava, mogoče je taka vsaka glava, ki hoče misliti s srcem (celostno). Dojemanje velike skrivnosti božiča (rojstva Božjega sina) se začne odkrivati šele, ko se začnejo povezovati sporočila z izkušnjami. Razlage o resnici obstoječega ('kdo je kdo' in 'kaj je kaj') in izkušnja osebe ter ostalega sveta. Pri 'kdo je kdo' in izkušnji osebe je ključno spoznavanje in praktično odkrivanje razlike med Bogom in človekom, med Svetim Duhom in človeškim duhom. To se dogaja s pomočjo izkušnje.
Skrivnost božiča, ki je prestop meje med Božjim in ustvarjenim, me 'zadene' šele, ko imam vsaj nekaj okusa Boga, izkušnjo Drugačnega. (Bog ve, kakšna in kolikšna je potrebna zame, tudi drobna je lahko več kot zadostna.) Zrenje skrivnosti božiča oz. ogledovanje jaslic ne bo imelo učinka prebujanja hvaležnosti in iskrenega čudenja, če ne postane zrenje razlike med samo človeškim ter Božjim, ki je temeljno drugačno. Da pa ne ostane pri zgolj raziskovanju različnosti, ampak bi prišlo do medosebnega povezovanja (od tod hvaležnost in čudenje), je potrebno srečanje – odnos.
Tu vstopi beseda 'razodela se je'. Tisti, ki prihaja, se želi dati spoznati. Ko Ga prepoznam, se uresniči razodetje – sprejmem razlago. Tisti, ki je več in nas presega, se torej prihaja predstavit, prihaja kot dar. Moje srce se najgloblje in najbolj iskreno in najmočneje odzove na ljubezen – to me res pritegne. Tega si želi in na ljubezen je najbolj naravnano. Moja glava si želi resnice, ki prinaša mir in najdenost, to je jasno umeščenost v svet in življenje.
Tako imamo sedaj nastavljeno vse, da bi se zgodilo nekaj z odkrivanjem skrivnosti božiča.
Dojemanje resnice Božjega deteta (kdo je), ki me potegne na kolena, gre skozi čudenje vstopanju Boga v moje življenje, v mojo stvarnost. To pomeni, da Bog dela nekaj zame, da se razodeva meni, da želi pritegniti mojo pozornost, da prav meni razlaga. Sporočilo, ki ga bom slišala v teh dneh praznovanja božiča, mi bo 'kliknilo' na osebni ravni, če se bo povezalo s srcem in glavo – mojo izkušnjo.
Če zmorem prepoznavati delovanje Boga v meni (torej imam neko izkušnjo Njegove navzočnosti, moči, ki spreminja moje grešne vzorce, zapolni luknje, ki so nastale kdovekdaj s svojim ljubečim dotikom…) potem sem med pravimi kandidati, da postanem pastir, ki sliši vabilo angela. Povezati situacijo, ki je pred mojimi očmi in se oznanja v teh dneh (sporočilo) z dogajanjem v mojem srcu in glavi (hrepenenje po resnici in naravnanost na ljubezen), je pocelotenje, ki vodi v skrivnost božiča leta 2010. Pripelje do klika, da sva z Bogom v resničnem odnosu. Jezus se začenja razodevati pred menoj kot Bog, ki me ljubi in me najde v mojih kriznih situacijah. Potem lahko pade mit o božiču kot prazniku čarobnih doživetij in popolnega vzdušja, ki je odvisen od daril in da mora biti vse v najlepšem redu. Razodene pa se poročna kategorija.
Poročna kategorija pomeni, da lahko vse, kar Bog je in dela, predstavimo kot odnos poročne ljubezni (svobodne, popolne, zveste in rodovitne), kot skrivnost (nikoli do konca razumljeno) poročnega odnosa ljubezni Boga do človeka. Dojenček Jezus je drugo poglavje te pripovedi. Prvo je bilo že stvarjenje.
Božič je razodetje poročne ljubezni Boga do človeka, ki hodi po svoje, in mu v marsičem ni dobro, Bog pa se mu dobesedno ponuja v dlani, da bi Ga ponovno sprejel in začel odkrivati pravo življenje. Prisluhnimo torej iskanju resnice in hrepenenju srca po ljubezni v nas in poglejmo v moči Duha, kje in kako se nam daje Gospod, da bi resnično živeli. Božič je praznik večne Božje ljubezni – do mene.
Del razodevanja poročne kategorije je rojstvo otroka, ki je nekaj zelo posebnega. Srce se razneži ob drobnem, mehkem, nežnem, nebogljenem bitju, ki kar kliče po dotiku in izražanju nežnosti. Kaj je tista pomembnost, naj ostane za kdaj drugič. Dojenček je nekaj najprivlačnejšega na svetu, ob njem se življenje navadno ustavi – kakor tudi pogledi mnogih, vsi sorodniki in prijatelji se oglasijo, ko se rodi: »A je fant, a je punca?« Običajno je z rojstvom tako, če se ne zgodi kaj posebnega, kar pretrese (bolezen, nepopolnost…).
Srce se je zganilo vsaj toliko, da se prebudi zanimanje – majhen otrok. A to ni vse, ne zadošča. Je prijetno, a ne zadošča, slutim, da je v globini še nekaj več.
Takrat (ob dopolnitvi časa) se je rodil otrok, ki je povezal nedosegljivo Božje - Duha, ki je in je bil in bo, s tem svetom, minljivim, bežnim, otipljivim, ustvarjenim. Bog si je izbral človeškost, živo človeško bitje, da je spregovoril z vso možno 'zemeljsko' govorico – Ljubezen sem. In to je naredil s čisto svojo, Božjo logiko. Tako, da se moja glava začne ustavljati – kako?
Mogoče je taka moja ženska glava, mogoče je taka vsaka glava, ki hoče misliti s srcem (celostno). Dojemanje velike skrivnosti božiča (rojstva Božjega sina) se začne odkrivati šele, ko se začnejo povezovati sporočila z izkušnjami. Razlage o resnici obstoječega ('kdo je kdo' in 'kaj je kaj') in izkušnja osebe ter ostalega sveta. Pri 'kdo je kdo' in izkušnji osebe je ključno spoznavanje in praktično odkrivanje razlike med Bogom in človekom, med Svetim Duhom in človeškim duhom. To se dogaja s pomočjo izkušnje.
Skrivnost božiča, ki je prestop meje med Božjim in ustvarjenim, me 'zadene' šele, ko imam vsaj nekaj okusa Boga, izkušnjo Drugačnega. (Bog ve, kakšna in kolikšna je potrebna zame, tudi drobna je lahko več kot zadostna.) Zrenje skrivnosti božiča oz. ogledovanje jaslic ne bo imelo učinka prebujanja hvaležnosti in iskrenega čudenja, če ne postane zrenje razlike med samo človeškim ter Božjim, ki je temeljno drugačno. Da pa ne ostane pri zgolj raziskovanju različnosti, ampak bi prišlo do medosebnega povezovanja (od tod hvaležnost in čudenje), je potrebno srečanje – odnos.
Tu vstopi beseda 'razodela se je'. Tisti, ki prihaja, se želi dati spoznati. Ko Ga prepoznam, se uresniči razodetje – sprejmem razlago. Tisti, ki je več in nas presega, se torej prihaja predstavit, prihaja kot dar. Moje srce se najgloblje in najbolj iskreno in najmočneje odzove na ljubezen – to me res pritegne. Tega si želi in na ljubezen je najbolj naravnano. Moja glava si želi resnice, ki prinaša mir in najdenost, to je jasno umeščenost v svet in življenje.
Tako imamo sedaj nastavljeno vse, da bi se zgodilo nekaj z odkrivanjem skrivnosti božiča.
Dojemanje resnice Božjega deteta (kdo je), ki me potegne na kolena, gre skozi čudenje vstopanju Boga v moje življenje, v mojo stvarnost. To pomeni, da Bog dela nekaj zame, da se razodeva meni, da želi pritegniti mojo pozornost, da prav meni razlaga. Sporočilo, ki ga bom slišala v teh dneh praznovanja božiča, mi bo 'kliknilo' na osebni ravni, če se bo povezalo s srcem in glavo – mojo izkušnjo.
Če zmorem prepoznavati delovanje Boga v meni (torej imam neko izkušnjo Njegove navzočnosti, moči, ki spreminja moje grešne vzorce, zapolni luknje, ki so nastale kdovekdaj s svojim ljubečim dotikom…) potem sem med pravimi kandidati, da postanem pastir, ki sliši vabilo angela. Povezati situacijo, ki je pred mojimi očmi in se oznanja v teh dneh (sporočilo) z dogajanjem v mojem srcu in glavi (hrepenenje po resnici in naravnanost na ljubezen), je pocelotenje, ki vodi v skrivnost božiča leta 2010. Pripelje do klika, da sva z Bogom v resničnem odnosu. Jezus se začenja razodevati pred menoj kot Bog, ki me ljubi in me najde v mojih kriznih situacijah. Potem lahko pade mit o božiču kot prazniku čarobnih doživetij in popolnega vzdušja, ki je odvisen od daril in da mora biti vse v najlepšem redu. Razodene pa se poročna kategorija.
Poročna kategorija pomeni, da lahko vse, kar Bog je in dela, predstavimo kot odnos poročne ljubezni (svobodne, popolne, zveste in rodovitne), kot skrivnost (nikoli do konca razumljeno) poročnega odnosa ljubezni Boga do človeka. Dojenček Jezus je drugo poglavje te pripovedi. Prvo je bilo že stvarjenje.
Božič je razodetje poročne ljubezni Boga do človeka, ki hodi po svoje, in mu v marsičem ni dobro, Bog pa se mu dobesedno ponuja v dlani, da bi Ga ponovno sprejel in začel odkrivati pravo življenje. Prisluhnimo torej iskanju resnice in hrepenenju srca po ljubezni v nas in poglejmo v moči Duha, kje in kako se nam daje Gospod, da bi resnično živeli. Božič je praznik večne Božje ljubezni – do mene.
petek, 10. december 2010
Sveti Juan Diego, ponižni Indijanec, in advent z Marijo
9. decembra goduje sv. Juan Diego, Indijanec, ki se mu je leta 1531 prikazala Marija in po njem naročila, naj ji na tistem mestu zgradijo svetišče (danes del Ciudad de Mexico). Juan Diego je škofa prepričal tako, da je po Marijinem naročilu nabral rože, kjer sicer ne rastejo, in jih prinesel v preprostem ogrinjalu do škofa. Ko jih je stresel na tla, se je na plašču prikazala podoba Matere Božje, sedaj znane kot Marija Guadalupska.
Juanova vera, iskrenost in ponižnost so omogočile, da je izpolnil Marijino naročilo in na svojih rokah in telesu (obleki) prinesel Marijino podobo.
Marijina vera, brezmadežnost in ponižnost so omogočile, da je kot posebna izbranka prinesla Boga v svojem telesu vsemu svetu. Ena izmed žensk je postala Božja mati.
Tudi mi potrebujemo vero in ponižnost, da sprejmemo veličino te resnice. Naš razum namreč ne zmore sprejeti sam od sebe, da telo lahko prinese Boga. Da je človeško telo Bog (v primeru osebe Jezusa Kristusa).
V preteklih dneh me je pretresel rahel dotik nekoga kot govorica ljubezni. Drobna reč, preprosto, zlahka spregledano. A me je pretreslo. Zgolj dotik, ker sem ga doživela kot znamenje, ki priča o resnični ljubezni, izvirajoči iz Boga. Tisti dotik mi je spregovoril (brez besed) o moči Duha.
Ni vsak moj dotik in ne vsak dotik, ki ga prejmem, tako napolnjen s sporočilom Duha. Na tem svetu ne, ker so taki in taki dotiki, ker naša srca niso popolnoma očiščena in so še podvržena težnjam po zlu.
A v trenutku, ko se Duh uspe izraziti preko telesa, je takšna kombinacija resnično pretresljiva. Daje slutiti, kako močna je resničnost Kristusovega Telesa in Marije, milosti polne. Kristusovo Telo je vedno polnost Svetega Duha. Tudi če ničesar ne začutim, ko je položeno na moje dlani ob obhajilu, verujem v to resničnost.
Marija, milosti polna, vedno Devica, je vsa polna Svetega Duha kot človek in zmožna, da me v skrivnost Kristusovega Telesa (biti človek in Bog) uvaja tako, kot je ustrezno prav zame.
Resnično, iskreno zavedanje lastne človeškosti, ki želi delati dobro, ljubiti, a je tolikokrat v tem neuspešna, je prava zemlja, na kateri lahko zraste čudenje vere ob učlovečenju Boga. K temu me lahko pripelje prav Marija.
Blagor torej vsem tistim, ki bodo v adventu deležni milosti spoznanja lastne grešnosti (uvida v svojo človeško realnost), kajti več možnosti imajo, da jih bo 'zadel' dar milosti svete noči – prenovljena vera v Besedo, ki je postala meso. Povezava med menoj in Božjim telesom, ki prihaja, je Njegova usmiljena ljubezen.
Gospod, prosim Te, podari mi hvaležno čudenje in dar vere.
Juanova vera, iskrenost in ponižnost so omogočile, da je izpolnil Marijino naročilo in na svojih rokah in telesu (obleki) prinesel Marijino podobo.
Marijina vera, brezmadežnost in ponižnost so omogočile, da je kot posebna izbranka prinesla Boga v svojem telesu vsemu svetu. Ena izmed žensk je postala Božja mati.
Tudi mi potrebujemo vero in ponižnost, da sprejmemo veličino te resnice. Naš razum namreč ne zmore sprejeti sam od sebe, da telo lahko prinese Boga. Da je človeško telo Bog (v primeru osebe Jezusa Kristusa).
V preteklih dneh me je pretresel rahel dotik nekoga kot govorica ljubezni. Drobna reč, preprosto, zlahka spregledano. A me je pretreslo. Zgolj dotik, ker sem ga doživela kot znamenje, ki priča o resnični ljubezni, izvirajoči iz Boga. Tisti dotik mi je spregovoril (brez besed) o moči Duha.
Ni vsak moj dotik in ne vsak dotik, ki ga prejmem, tako napolnjen s sporočilom Duha. Na tem svetu ne, ker so taki in taki dotiki, ker naša srca niso popolnoma očiščena in so še podvržena težnjam po zlu.
A v trenutku, ko se Duh uspe izraziti preko telesa, je takšna kombinacija resnično pretresljiva. Daje slutiti, kako močna je resničnost Kristusovega Telesa in Marije, milosti polne. Kristusovo Telo je vedno polnost Svetega Duha. Tudi če ničesar ne začutim, ko je položeno na moje dlani ob obhajilu, verujem v to resničnost.
Marija, milosti polna, vedno Devica, je vsa polna Svetega Duha kot človek in zmožna, da me v skrivnost Kristusovega Telesa (biti človek in Bog) uvaja tako, kot je ustrezno prav zame.
Resnično, iskreno zavedanje lastne človeškosti, ki želi delati dobro, ljubiti, a je tolikokrat v tem neuspešna, je prava zemlja, na kateri lahko zraste čudenje vere ob učlovečenju Boga. K temu me lahko pripelje prav Marija.
Blagor torej vsem tistim, ki bodo v adventu deležni milosti spoznanja lastne grešnosti (uvida v svojo človeško realnost), kajti več možnosti imajo, da jih bo 'zadel' dar milosti svete noči – prenovljena vera v Besedo, ki je postala meso. Povezava med menoj in Božjim telesom, ki prihaja, je Njegova usmiljena ljubezen.
Gospod, prosim Te, podari mi hvaležno čudenje in dar vere.
Spoznati Gospoda in bolečina
Ko enkrat odkrijem v izkušnji, da je Gospodova navzočnost kot 'ogenj, ki ne zgori', da ni odvisna od mene, pač pa preprosto je, ker Bog je in ne mine, se začenja novo poglavje spoznavanja Gospoda.
Najboljši način, da pridemo do takega otipljivega spoznanja, je izkušnja kakšne male smrti, ki jo doživimo z Gospodom. Smo pri jedru krščanstva – ker smo krščeni, smo že umrli in živimo v Njem, smo nova stvaritev v moči Duha (Rim 6,3-14; 2 Kor 5,17). Realnost združitve z Njim smo že prejeli. Pred nami vsak dan ostaja velika naloga rasti v Kristusu, da se vedno bolj v meni, na mojem mesu (v vsej moji osebi) razodeva ta radikalna novost – biti v Kristusu nova stvaritev. Odrešenje telesa ali postajati nov človek po Duhu. Rast v veri, da je to resnično.
V človeški izkušnji je pot rasti v Kristusu, ki je pot vedno večjega spoznavanje Gospoda (Flp 3,8), izpisana s konkretno človeškostjo vsakega. Duhovno napredovanje ima svojo otipljivost - bitko z grehom čutim v svojem telesu, vaje askeze, ko se trudim za svobodno uporabo lastnega telesa, imajo odmev v zaznavah in čutenju, v utrujenosti in razpoloženju. Zaznave v telesu niso moja duhovnost, pač pa moja duhovnost dobiva preko telesa takšno oprijemljivost. Svobode duha ne moreš prijeti, zaznam pa lahko v sebi odmev tega daru, ki je včasih v povečani zmožnosti za gibanje, v sproščenosti in odvezanosti nekje v dnu, v veselju, ki se prebuja.
Mnogokrat se na tej plasti odmevanja duhovnega v meni (zaznavah, ki se dogajajo v telesu, v čutenju) pomotoma ustavim kot na nečem duhovnem. Včasih si bolj prizadevam za sproščenost in veselo počutje kot za resnično svobodo v Gospodu, za duhovno uboštvo, izpraznjenost, ki jo potem napolni Gospod s svojim Duhom (2 Kor 3,17).
Kako naj torej resnično spoznam Gospoda? Kako dragocena je torej smrt, ki me vodi v izkušanje pravega življenja. So mnoge preproste vsakdanje stvari, ki jih ne maram. Težko mi je kuhati po natančnih navodilih, težko mi je pripravljati meso. Težko mi je pomivati z nekom, ki je zelo hiter ali ima čisto drugačen sistem kot jaz. Danes sem pri kosilu in po kosilu dobila oboje. Seveda sem zaznavala odpore, saj sem čutila neugodje. Sprejeti pripravo mesa in pomivati s prav tisto sestro, ki tako drugače pomiva od mene, je bilo zame mala smrt. In zanimivo, sedajle, ko se tega spominjam, v meni ni okusa grenkobe, pač pa hvaležnosti za rahel okus veselja, ki je sad prav takega kosila in pomivanja. Veselje je dar novega življenja, ki je prišlo iz smrti (sprejetja težkega). Ljubezen je globlja od teh neugodij in bolečin, ki jih zaznavam in me – če se ustavim le pri njih ali zagledam le vanje - poskušajo ustaviti, celo zapreti vase. Če jih sprejmem, ker vidim globlje, to je resnično dobro za drugega, storim dejanje umiranja iz ljubezni (Jn 15,13). To so res drobne stvari, a v teh malih prejemam dragocene mini izkušnje umiranja, ki me krepijo v zaznavanju bližine in moči Vstalega. Pripravljajo me tudi za kaj večjega, tudi za veliki trenutek prave smrti.
Najpomembnejše za kristjana je naučiti se umirati z Gospodom, v veri v Vstalega (2 Kor 4,10). In kje naj se naučim tega na najbolj praktičen način, če ne ravno v svojem telesu?
Moje krščeno telo (vsa oseba) je resnično prostor razodevanja moči Vstalega – otipljivo, zaznavno, a nesporno duhovno.
Naj mi bolečina in neugodje, Gospod, ne zapreta oči za Tvojo ljubečo navzočnost. Pridi, Sveti Duh, Luč srca!
Najboljši način, da pridemo do takega otipljivega spoznanja, je izkušnja kakšne male smrti, ki jo doživimo z Gospodom. Smo pri jedru krščanstva – ker smo krščeni, smo že umrli in živimo v Njem, smo nova stvaritev v moči Duha (Rim 6,3-14; 2 Kor 5,17). Realnost združitve z Njim smo že prejeli. Pred nami vsak dan ostaja velika naloga rasti v Kristusu, da se vedno bolj v meni, na mojem mesu (v vsej moji osebi) razodeva ta radikalna novost – biti v Kristusu nova stvaritev. Odrešenje telesa ali postajati nov človek po Duhu. Rast v veri, da je to resnično.
V človeški izkušnji je pot rasti v Kristusu, ki je pot vedno večjega spoznavanje Gospoda (Flp 3,8), izpisana s konkretno človeškostjo vsakega. Duhovno napredovanje ima svojo otipljivost - bitko z grehom čutim v svojem telesu, vaje askeze, ko se trudim za svobodno uporabo lastnega telesa, imajo odmev v zaznavah in čutenju, v utrujenosti in razpoloženju. Zaznave v telesu niso moja duhovnost, pač pa moja duhovnost dobiva preko telesa takšno oprijemljivost. Svobode duha ne moreš prijeti, zaznam pa lahko v sebi odmev tega daru, ki je včasih v povečani zmožnosti za gibanje, v sproščenosti in odvezanosti nekje v dnu, v veselju, ki se prebuja.
Mnogokrat se na tej plasti odmevanja duhovnega v meni (zaznavah, ki se dogajajo v telesu, v čutenju) pomotoma ustavim kot na nečem duhovnem. Včasih si bolj prizadevam za sproščenost in veselo počutje kot za resnično svobodo v Gospodu, za duhovno uboštvo, izpraznjenost, ki jo potem napolni Gospod s svojim Duhom (2 Kor 3,17).
Kako naj torej resnično spoznam Gospoda? Kako dragocena je torej smrt, ki me vodi v izkušanje pravega življenja. So mnoge preproste vsakdanje stvari, ki jih ne maram. Težko mi je kuhati po natančnih navodilih, težko mi je pripravljati meso. Težko mi je pomivati z nekom, ki je zelo hiter ali ima čisto drugačen sistem kot jaz. Danes sem pri kosilu in po kosilu dobila oboje. Seveda sem zaznavala odpore, saj sem čutila neugodje. Sprejeti pripravo mesa in pomivati s prav tisto sestro, ki tako drugače pomiva od mene, je bilo zame mala smrt. In zanimivo, sedajle, ko se tega spominjam, v meni ni okusa grenkobe, pač pa hvaležnosti za rahel okus veselja, ki je sad prav takega kosila in pomivanja. Veselje je dar novega življenja, ki je prišlo iz smrti (sprejetja težkega). Ljubezen je globlja od teh neugodij in bolečin, ki jih zaznavam in me – če se ustavim le pri njih ali zagledam le vanje - poskušajo ustaviti, celo zapreti vase. Če jih sprejmem, ker vidim globlje, to je resnično dobro za drugega, storim dejanje umiranja iz ljubezni (Jn 15,13). To so res drobne stvari, a v teh malih prejemam dragocene mini izkušnje umiranja, ki me krepijo v zaznavanju bližine in moči Vstalega. Pripravljajo me tudi za kaj večjega, tudi za veliki trenutek prave smrti.
Najpomembnejše za kristjana je naučiti se umirati z Gospodom, v veri v Vstalega (2 Kor 4,10). In kje naj se naučim tega na najbolj praktičen način, če ne ravno v svojem telesu?
Moje krščeno telo (vsa oseba) je resnično prostor razodevanja moči Vstalega – otipljivo, zaznavno, a nesporno duhovno.
Naj mi bolečina in neugodje, Gospod, ne zapreta oči za Tvojo ljubečo navzočnost. Pridi, Sveti Duh, Luč srca!
ponedeljek, 22. november 2010
Spoznati Gospoda in toplota
Izkušnja stika s poročnim pomenom telesa me pripelje v dno lastnega bitja, seveda, pripelje me v srečanje s seboj, v tisto samozavedanje, ki ga II. vatikanski koncil omenja v najdenju samega sebe skozi iskreno daritev drugi osebi.
Praktično to pomeni, da se moje bitje poenoti v dejanju ljubezni in zave samega sebe v taki globini, da odkrije svoj resnični jaz, svoj pravi obraz, svojo pravo podobo. V tem je resnični užitek in veselje, saj resnica opaja, še posebej resnica, ki je sestavni del ljubezni.
Podoba ognja mi je omogočila izreči izkušnjo samospoznavanja v dejanjih ljubezni – priti v stik z 'žerjavico svojega bitja, ki greje z veliko močjo'.
V odnosu do Gospoda, ki ima poveličano telo, mi pomaga še druga podoba, povezana s toploto – to so dlani.
Nekaj časa je potrebno hoditi skupaj, da se človek nauči ločiti, kaj so njegove misli in pobude, kaj pa je Božjega, kaj so njegove sanje in idealistične predstave, kaj pa Božja realna navzočnost. Bližina žerjavice me je spomnila na globinsko iskanje Gospoda od blizu, ko vsa duša hrepeni po njem, ko se vse bitje od znotraj ozira za Njim in išče Njegov obraz, še bolj natančno, z vsem telesom išče Njegovo bližino.
Tako kot je moje telo čutilo toplotno moč tleče žerjavice in se ob njej grelo, počivalo v gotovosti ne da bi bilo treba gledati ali je izvir ognja tu, tako se moje notranje duhovno telo, moj notranji človek uči zaznavati bližino Gospoda, ne da bi Ga telesne oči videle.
Nova podoba, ki me uči notranje drže hoje za Njim, je bližina dveh dlani. Ko sta moji roki segreti, tople, ju lahko podržim čisto blizu, a še brez dotikanja. Tedaj čutim toploto, ki jo izžarevata. Ko eno dlan umaknem, na drugi zaznam tenek hlad, ki prinese za seboj vprašanje: »Kje si?« in občutek osamljenosti, umanjkanja, tudi izgubljenosti, saj ni več temeljne gotovosti – toplote, vira orientacije. Prefinjeno zaznavanje nežne toplote, ki izhaja iz dlani, je lahko podlaga za duhovno vajo v obračanju za Gospodom, ki na nežen, tih, nevsiljiv način vodi svojo najdražjo, da se premika za Njim.
Božje kraljestvo ne prihaja bučno in tudi ne s požarom ali kresovanji. Vaja v prepoznavanju globin poročnega pomena, to je tudi stika z resničnim jazom, ki se ga zavedam takrat, ko ljubim ali sem ljubljena, mi pomaga najti tudi nov način spoznavanja Gospoda. Pri tem gre resnično za okušanje, ki se ga ne naučimo iz glave ali po knjigah, pač pa je dar življenja in osebnega odnosa, delo Svetega Duha v meni. Prvi sad Duha je ljubezen, ta povezuje človeka v celoto in prebuja najboljše v njem; ko je potrebno, tudi skozi prečiščevanje. Ko si enkrat najden doma (v poročnem pomenu telesa), ogenj ljubezni, ki očiščuje, ni več sovražnik, pač pa dar nove moči in življenja. Poglablja namreč resničnejši odnos z Gospodom in omogoča večjo bližino, ki bolj nahrani ter razveseljuje. Poveča tudi zmožnost prepoznavanja navzočnosti Božjega kraljestva med nami, saj podarja globlje razumevanje stvarnosti, še posebej v veri. Gospod postane navzoč tudi tam, kjer Ga prej ni bilo videti, sedaj pa ga lahko v veri in s hrepenečim srcem v novih globinah tipajoče iščem, saj ne more biti daleč, čeprav Ga ne vidim.
Praktično to pomeni, da se moje bitje poenoti v dejanju ljubezni in zave samega sebe v taki globini, da odkrije svoj resnični jaz, svoj pravi obraz, svojo pravo podobo. V tem je resnični užitek in veselje, saj resnica opaja, še posebej resnica, ki je sestavni del ljubezni.
Podoba ognja mi je omogočila izreči izkušnjo samospoznavanja v dejanjih ljubezni – priti v stik z 'žerjavico svojega bitja, ki greje z veliko močjo'.
V odnosu do Gospoda, ki ima poveličano telo, mi pomaga še druga podoba, povezana s toploto – to so dlani.
Nekaj časa je potrebno hoditi skupaj, da se človek nauči ločiti, kaj so njegove misli in pobude, kaj pa je Božjega, kaj so njegove sanje in idealistične predstave, kaj pa Božja realna navzočnost. Bližina žerjavice me je spomnila na globinsko iskanje Gospoda od blizu, ko vsa duša hrepeni po njem, ko se vse bitje od znotraj ozira za Njim in išče Njegov obraz, še bolj natančno, z vsem telesom išče Njegovo bližino.
Tako kot je moje telo čutilo toplotno moč tleče žerjavice in se ob njej grelo, počivalo v gotovosti ne da bi bilo treba gledati ali je izvir ognja tu, tako se moje notranje duhovno telo, moj notranji človek uči zaznavati bližino Gospoda, ne da bi Ga telesne oči videle.
Nova podoba, ki me uči notranje drže hoje za Njim, je bližina dveh dlani. Ko sta moji roki segreti, tople, ju lahko podržim čisto blizu, a še brez dotikanja. Tedaj čutim toploto, ki jo izžarevata. Ko eno dlan umaknem, na drugi zaznam tenek hlad, ki prinese za seboj vprašanje: »Kje si?« in občutek osamljenosti, umanjkanja, tudi izgubljenosti, saj ni več temeljne gotovosti – toplote, vira orientacije. Prefinjeno zaznavanje nežne toplote, ki izhaja iz dlani, je lahko podlaga za duhovno vajo v obračanju za Gospodom, ki na nežen, tih, nevsiljiv način vodi svojo najdražjo, da se premika za Njim.
Božje kraljestvo ne prihaja bučno in tudi ne s požarom ali kresovanji. Vaja v prepoznavanju globin poročnega pomena, to je tudi stika z resničnim jazom, ki se ga zavedam takrat, ko ljubim ali sem ljubljena, mi pomaga najti tudi nov način spoznavanja Gospoda. Pri tem gre resnično za okušanje, ki se ga ne naučimo iz glave ali po knjigah, pač pa je dar življenja in osebnega odnosa, delo Svetega Duha v meni. Prvi sad Duha je ljubezen, ta povezuje človeka v celoto in prebuja najboljše v njem; ko je potrebno, tudi skozi prečiščevanje. Ko si enkrat najden doma (v poročnem pomenu telesa), ogenj ljubezni, ki očiščuje, ni več sovražnik, pač pa dar nove moči in življenja. Poglablja namreč resničnejši odnos z Gospodom in omogoča večjo bližino, ki bolj nahrani ter razveseljuje. Poveča tudi zmožnost prepoznavanja navzočnosti Božjega kraljestva med nami, saj podarja globlje razumevanje stvarnosti, še posebej v veri. Gospod postane navzoč tudi tam, kjer Ga prej ni bilo videti, sedaj pa ga lahko v veri in s hrepenečim srcem v novih globinah tipajoče iščem, saj ne more biti daleč, čeprav Ga ne vidim.
četrtek, 18. november 2010
Poročni pomen telesa in ogenj
V teh dneh sem končala drugo letošnje apostolsko potovanje – mesec zaporednih dejavnosti, povezanih z oznanjevanjem evangelija. Tako sem doživljala od znotraj, navzven je to vikend za pripravo na birmo, srečanje s katehistinjami, duhovna obnova za drugo skupino, načrtovalna iskanja itn.
V vsem tem menjavanju obrazov, prostorov, v zaznavanju napora premikanja in preklapljanja ter pomanjkanja odklapljanja (počitka), se je v meni poglabljala temeljna naveza – zaupanje v Gospoda.
Spuščala sem se v globine, ki sem jih prepoznavala tudi v ljudeh, ki sem jih srečevala – saj ni najbolj pomembna barva las, urejenost obleke, spevnost glasu, duhovitost govora. Spuščala sem se v bolj bistveno – kaj nam je vsem skupno, kaj nas povezuje, tudi takrat, ko ni dovolj časa, da bi se res spoznali?
Trikrat v tem napornem mesecu sem našla mir ob večernem ognju na prostem. Biti ob živem ognju v mrzlem večeru na prostem, obenem pa zajemati iz Božje besede, je bila udarna kombinacija. Podoba ognja mi govori tudi v tem trenutku.
Kaj je v nas najbolj bistvenega in nas med seboj tudi najbolj povezuje? Ko sem opazovala in čutila ogenj, ki je gorel pred menoj, sem opazila, da sem se najprej ukvarjala s tem, ali mi ga bo uspelo prižgati. Ko je zagorel, je bilo krasno slišati prasketanje in videti svetle plamene v temni noči, zavohati dim (če ga ni bilo preveč in ravno v moje oči). Svetli učinki so bili prekrasni. Zlahka sem brala Besedo, ki je počivala na mojih kolenih. Tako je mnogokrat z nami ljudmi. Navdušimo se ob pogledu na našo zunanjost, ko vzpostavimo stik, se nekaj vžge, zagori, privlačnost potegne. Lahko nam je biti skupaj, takrat smo lahko tudi malo bolj daleč, ker je svetloba močna.
Potem pa ta svetloba mine. Tema okolice ponovno naraste, a vročina žerjavice, ki ostane po umiku visokih plamenov, pritegne še bolj kot svetloba. Žerjavica greje, močno, barva je mehkejša in potegne še globlje, ker se je potrebno približati. Oči se lahko zaprejo, lahko se zazre v temo, a nabita toplina greje tudi skozi temo. Jedro ognja je ta žerjavica, bistvo človeka je poročni pomen, ki ga nosi zapisanega v svojo osebo, telo, ki izraža notranjost človeka. Kar nam je skupnega in nas najbolj povezuje je naša sposobnost imeti se radi, dati se drug drugemu, odkriti drug v drugem osebo vredno, da je, da obstaja.
Ob srečevanjih s toliko ljudmi v teh tednih in ob zrenju svoje poti opažam, da je res najprivlačnejša in najbistvenejša pot za človeka spuščanje do 'žerjavice svojega ognja'. Ko gorijo plameni raznovrstnih dejavnosti, še ne vemo, pri čem smo. Vztrajati ob nekom, da se pokaže žerjavica (kapaciteta ali resničnost ljubezni), je modrost in življenjska zrelost, lahko tudi življenjsko poslanstvo.
Vsak plamen ne da žerjavice. Papir butne s plamenom, naslednji hip ga ni več. Mokro lubje le dimi. Listje zaplameni, a kmalu izgine.
Najlažje bi dali 'skuriti' tisto, kar hitro nastane – listje zrase vsako leto, papirja imamo na tone, lubje je na površini… To je najbolj privlačno in najbolj poceni. Veliko takega se nabere v odnosih med ljudmi, veliko je zavajanja. Pustiti, da zagori in zgori vse do žerjavice moja notranjost, ki je res del mene in s tem osebni odnos do drugega, to je pa težko, a pomeni neko drugo kakovost.
Poročni pomen telesa odkrivam kot spust v dno, v svoj najbolj osebni jaz, kjer sem najbolj krhka, a najlepša, ker tam čutim, da želim ljubiti in se dati drugemu kot vreden dar. Za tak iskren spust je treba včasih kar pošteno sestopati, saj poznam mnogo ovir. Poročni pomen telesa odkrivam z novim pogumom, ko pustim, da me Duh tu v dnu najde doma in me prežema. To pomeni, da me usposablja tudi za ogenj, za gorenje. S tem, ko se dajem v resnici iz svojega dna in pri tem tvegam, da se ranim, da me boli, je tako, kot da pustim plamenom, da me preoblikujejo v žarečo enost. Takšno gorenje – bivanje – me ne uniči kot osebe – najbolj se najdem takrat, kadar se darujem, ko delujem iz iskrenega dna svojega bitja v dobro drugega. Takrat obenem pustim, da me Ogenj nosi v dejavnosti, kjer je drugače, kot si predstavljam, traja dalj, kot si želim… To je tisto, kar boli. A če se Ognju pustim, ustvari v meni žareče dno, ki toplino izžareva navzven. K takemu človeku se da priti blizu in te ne osmodi. Tak človek ni pretirano vpet v dejavnosti, ki povzročajo le kres, ampak zmore sprejemati plamene, ki ga spreminjajo v tlečo ljubezen, zmore potrpežljivo preobražanje. V prepuščanju Ljubezni se to zmore.
PS Poročni pomen telesa prepoznavam v izkušnji, ko ljubim iz dna srca, z vsem bitjem in brez rezerve, a neprisiljeno, v odprtosti za rodovitnost.
V vsem tem menjavanju obrazov, prostorov, v zaznavanju napora premikanja in preklapljanja ter pomanjkanja odklapljanja (počitka), se je v meni poglabljala temeljna naveza – zaupanje v Gospoda.
Spuščala sem se v globine, ki sem jih prepoznavala tudi v ljudeh, ki sem jih srečevala – saj ni najbolj pomembna barva las, urejenost obleke, spevnost glasu, duhovitost govora. Spuščala sem se v bolj bistveno – kaj nam je vsem skupno, kaj nas povezuje, tudi takrat, ko ni dovolj časa, da bi se res spoznali?
Trikrat v tem napornem mesecu sem našla mir ob večernem ognju na prostem. Biti ob živem ognju v mrzlem večeru na prostem, obenem pa zajemati iz Božje besede, je bila udarna kombinacija. Podoba ognja mi govori tudi v tem trenutku.
Kaj je v nas najbolj bistvenega in nas med seboj tudi najbolj povezuje? Ko sem opazovala in čutila ogenj, ki je gorel pred menoj, sem opazila, da sem se najprej ukvarjala s tem, ali mi ga bo uspelo prižgati. Ko je zagorel, je bilo krasno slišati prasketanje in videti svetle plamene v temni noči, zavohati dim (če ga ni bilo preveč in ravno v moje oči). Svetli učinki so bili prekrasni. Zlahka sem brala Besedo, ki je počivala na mojih kolenih. Tako je mnogokrat z nami ljudmi. Navdušimo se ob pogledu na našo zunanjost, ko vzpostavimo stik, se nekaj vžge, zagori, privlačnost potegne. Lahko nam je biti skupaj, takrat smo lahko tudi malo bolj daleč, ker je svetloba močna.
Potem pa ta svetloba mine. Tema okolice ponovno naraste, a vročina žerjavice, ki ostane po umiku visokih plamenov, pritegne še bolj kot svetloba. Žerjavica greje, močno, barva je mehkejša in potegne še globlje, ker se je potrebno približati. Oči se lahko zaprejo, lahko se zazre v temo, a nabita toplina greje tudi skozi temo. Jedro ognja je ta žerjavica, bistvo človeka je poročni pomen, ki ga nosi zapisanega v svojo osebo, telo, ki izraža notranjost človeka. Kar nam je skupnega in nas najbolj povezuje je naša sposobnost imeti se radi, dati se drug drugemu, odkriti drug v drugem osebo vredno, da je, da obstaja.
Ob srečevanjih s toliko ljudmi v teh tednih in ob zrenju svoje poti opažam, da je res najprivlačnejša in najbistvenejša pot za človeka spuščanje do 'žerjavice svojega ognja'. Ko gorijo plameni raznovrstnih dejavnosti, še ne vemo, pri čem smo. Vztrajati ob nekom, da se pokaže žerjavica (kapaciteta ali resničnost ljubezni), je modrost in življenjska zrelost, lahko tudi življenjsko poslanstvo.
Vsak plamen ne da žerjavice. Papir butne s plamenom, naslednji hip ga ni več. Mokro lubje le dimi. Listje zaplameni, a kmalu izgine.
Najlažje bi dali 'skuriti' tisto, kar hitro nastane – listje zrase vsako leto, papirja imamo na tone, lubje je na površini… To je najbolj privlačno in najbolj poceni. Veliko takega se nabere v odnosih med ljudmi, veliko je zavajanja. Pustiti, da zagori in zgori vse do žerjavice moja notranjost, ki je res del mene in s tem osebni odnos do drugega, to je pa težko, a pomeni neko drugo kakovost.
Poročni pomen telesa odkrivam kot spust v dno, v svoj najbolj osebni jaz, kjer sem najbolj krhka, a najlepša, ker tam čutim, da želim ljubiti in se dati drugemu kot vreden dar. Za tak iskren spust je treba včasih kar pošteno sestopati, saj poznam mnogo ovir. Poročni pomen telesa odkrivam z novim pogumom, ko pustim, da me Duh tu v dnu najde doma in me prežema. To pomeni, da me usposablja tudi za ogenj, za gorenje. S tem, ko se dajem v resnici iz svojega dna in pri tem tvegam, da se ranim, da me boli, je tako, kot da pustim plamenom, da me preoblikujejo v žarečo enost. Takšno gorenje – bivanje – me ne uniči kot osebe – najbolj se najdem takrat, kadar se darujem, ko delujem iz iskrenega dna svojega bitja v dobro drugega. Takrat obenem pustim, da me Ogenj nosi v dejavnosti, kjer je drugače, kot si predstavljam, traja dalj, kot si želim… To je tisto, kar boli. A če se Ognju pustim, ustvari v meni žareče dno, ki toplino izžareva navzven. K takemu človeku se da priti blizu in te ne osmodi. Tak človek ni pretirano vpet v dejavnosti, ki povzročajo le kres, ampak zmore sprejemati plamene, ki ga spreminjajo v tlečo ljubezen, zmore potrpežljivo preobražanje. V prepuščanju Ljubezni se to zmore.
PS Poročni pomen telesa prepoznavam v izkušnji, ko ljubim iz dna srca, z vsem bitjem in brez rezerve, a neprisiljeno, v odprtosti za rodovitnost.
petek, 15. oktober 2010
»Chi-chi-chi, le-le-le, los mineros de Chile!« (Na majicah Ps 95,4)
Če bi danes Jezus želel povedati, kako ljubi vsakega izmed nas in kako veliko veselje bo nad vsakim, ki se spreobrne (Lk 15), potem bi mogoče začel priliko takole: »V rudniku je bilo 100 rudarjev, ki so delali na globini okoli 700 metrov, ko se je nenadoma v globini skala vdrla in zaprla glavni izhod. Pod zemljo, več kot 600 m globoko, je ostalo 33 rudarjev. Predsednik države je osebno naredil vse, da bi jih rešili… Po 69ih dneh iskanja in reševanja jih je na površju zemlje srečen pričakal in objel. Vsi ljudje v državi so bili na nogah in praznovali srečno vrnitev.«
Vsekakor občutki veselja, povezanosti in iskrena hvaležnost rešenih rudarjev odlično namigujejo na podobo veselja ob spreobrnjenju in rešitvi, ki je del evangeljskega sporočila. Na podlagi te izkušnje, ki smo jo doživljali ob prenosu na računalnikih po vsem svetu, lažje vstopamo v podobo Jezusa Odrešenika in Dobrega pastirja.
Blagodejno je delovala tudi telesna govorica stoterih objemov, poljubov, solz, ploskanja. V tako veliki preizkušnji postanemo pristni, še posebej, če nas preizkušnja prečisti in smo se srečali s seboj in z Bogom. Potem so odnosi preprosti in neposredni – hranijo enega in drugega.
Ne vemo, kaj vse so ti možje doživeli in kako se bodo še obračala njihova življenja. Občutki medsebojne povezanosti, ki so prevevali Čile in svet ob tem velikem zmagoslavju rešenih življenj, so prav tako čudovita podoba neke druge medsebojne povezanosti, ki se nam že dogaja v Cerkvi (ni vedno občuteno tako neposredno) in se bo dopolnila v nebesih – občestvo svetih, communio personarum. Na človeški ravni je bil ta dogodek izredno močna združitev naroda, ki daje slutiti, kako šele bomo zelo eno v nebesih, ko bomo preobraženi in očiščeni, napolnjeni z Božjo ljubeznijo.
Si želim, da bi nas te slike in doživetja povezovale z Gospodom ne le v hvaležnosti za ohranjena življenja (o, da bi bila še mnoga druga tako cenjena), pač pa tudi v zaupanju in veselem pričakovanju nebeške medsebojne združenosti in večnega praznovanja. Ko bodo naša življenja dokončno rešena in izpolnjena.
»Ne-ne-ne, bo-bo-bo, rešeni smo za nebo (nebesa)! ¡Gracias Señor!*«
*Preberite še o majicah, ki jih je nosila večina rudarjev ob dvigu na površje, o veri, molitvi in hvaležnem praznovanju:
http://tedandaliciasmith.blogspot.com/2010/10/gracias-senor-thank-you-lord.html
http://handsheadlines.com/2010/10/14/miners-heard-jesus/
http://oregonfaithreport.com/2010/10/god-and-chilean-miner-rescue-miracle-stories/
http://www.catholicnews.com/data/stories/cns/1004204.htm
http://www.catholicherald.co.uk/commentandblogs/2010/10/13/it-was-surely-praying-at-their-%E2%80%98makeshift-shrine%E2%80%99-that-kept-the-chilean-miners-sane/
http://www.insidetoronto.com/news/local/article/887140--worshippers-mark-miners-rescue-with-prayers-and-songs
http://www.zenit.org/article-30648?l=english
Vsekakor občutki veselja, povezanosti in iskrena hvaležnost rešenih rudarjev odlično namigujejo na podobo veselja ob spreobrnjenju in rešitvi, ki je del evangeljskega sporočila. Na podlagi te izkušnje, ki smo jo doživljali ob prenosu na računalnikih po vsem svetu, lažje vstopamo v podobo Jezusa Odrešenika in Dobrega pastirja.
Blagodejno je delovala tudi telesna govorica stoterih objemov, poljubov, solz, ploskanja. V tako veliki preizkušnji postanemo pristni, še posebej, če nas preizkušnja prečisti in smo se srečali s seboj in z Bogom. Potem so odnosi preprosti in neposredni – hranijo enega in drugega.
Ne vemo, kaj vse so ti možje doživeli in kako se bodo še obračala njihova življenja. Občutki medsebojne povezanosti, ki so prevevali Čile in svet ob tem velikem zmagoslavju rešenih življenj, so prav tako čudovita podoba neke druge medsebojne povezanosti, ki se nam že dogaja v Cerkvi (ni vedno občuteno tako neposredno) in se bo dopolnila v nebesih – občestvo svetih, communio personarum. Na človeški ravni je bil ta dogodek izredno močna združitev naroda, ki daje slutiti, kako šele bomo zelo eno v nebesih, ko bomo preobraženi in očiščeni, napolnjeni z Božjo ljubeznijo.
Si želim, da bi nas te slike in doživetja povezovale z Gospodom ne le v hvaležnosti za ohranjena življenja (o, da bi bila še mnoga druga tako cenjena), pač pa tudi v zaupanju in veselem pričakovanju nebeške medsebojne združenosti in večnega praznovanja. Ko bodo naša življenja dokončno rešena in izpolnjena.
»Ne-ne-ne, bo-bo-bo, rešeni smo za nebo (nebesa)! ¡Gracias Señor!*«
*Preberite še o majicah, ki jih je nosila večina rudarjev ob dvigu na površje, o veri, molitvi in hvaležnem praznovanju:
http://tedandaliciasmith.blogspot.com/2010/10/gracias-senor-thank-you-lord.html
http://handsheadlines.com/2010/10/14/miners-heard-jesus/
http://oregonfaithreport.com/2010/10/god-and-chilean-miner-rescue-miracle-stories/
http://www.catholicnews.com/data/stories/cns/1004204.htm
http://www.catholicherald.co.uk/commentandblogs/2010/10/13/it-was-surely-praying-at-their-%E2%80%98makeshift-shrine%E2%80%99-that-kept-the-chilean-miners-sane/
http://www.insidetoronto.com/news/local/article/887140--worshippers-mark-miners-rescue-with-prayers-and-songs
http://www.zenit.org/article-30648?l=english
Naročite se na:
Objave (Atom)