Poročni pomen telesa in ogenj

V teh dneh sem končala drugo letošnje apostolsko potovanje – mesec zaporednih dejavnosti, povezanih z oznanjevanjem evangelija. Tako sem doživljala od znotraj, navzven je to vikend za pripravo na birmo, srečanje s katehistinjami, duhovna obnova za drugo skupino, načrtovalna iskanja itn.

V vsem tem menjavanju obrazov, prostorov, v zaznavanju napora premikanja in preklapljanja ter pomanjkanja odklapljanja (počitka), se je v meni poglabljala temeljna naveza – zaupanje v Gospoda.

Spuščala sem se v globine, ki sem jih prepoznavala tudi v ljudeh, ki sem jih srečevala – saj ni najbolj pomembna barva las, urejenost obleke, spevnost glasu, duhovitost govora. Spuščala sem se v bolj bistveno – kaj nam je vsem skupno, kaj nas povezuje, tudi takrat, ko ni dovolj časa, da bi se res spoznali?

Trikrat v tem napornem mesecu sem našla mir ob večernem ognju na prostem. Biti ob živem ognju v mrzlem večeru na prostem, obenem pa zajemati iz Božje besede, je bila udarna kombinacija. Podoba ognja mi govori tudi v tem trenutku.

Kaj je v nas najbolj bistvenega in nas med seboj tudi najbolj povezuje? Ko sem opazovala in čutila ogenj, ki je gorel pred menoj, sem opazila, da sem se najprej ukvarjala s tem, ali mi ga bo uspelo prižgati. Ko je zagorel, je bilo krasno slišati prasketanje in videti svetle plamene v temni noči, zavohati dim (če ga ni bilo preveč in ravno v moje oči). Svetli učinki so bili prekrasni. Zlahka sem brala Besedo, ki je počivala na mojih kolenih. Tako je mnogokrat z nami ljudmi. Navdušimo se ob pogledu na našo zunanjost, ko vzpostavimo stik, se nekaj vžge, zagori, privlačnost potegne. Lahko nam je biti skupaj, takrat smo lahko tudi malo bolj daleč, ker je svetloba močna.

Potem pa ta svetloba mine. Tema okolice ponovno naraste, a vročina žerjavice, ki ostane po umiku visokih plamenov, pritegne še bolj kot svetloba. Žerjavica greje, močno, barva je mehkejša in potegne še globlje, ker se je potrebno približati. Oči se lahko zaprejo, lahko se zazre v temo, a nabita toplina greje tudi skozi temo. Jedro ognja je ta žerjavica, bistvo človeka je poročni pomen, ki ga nosi zapisanega v svojo osebo, telo, ki izraža notranjost človeka. Kar nam je skupnega in nas najbolj povezuje je naša sposobnost imeti se radi, dati se drug drugemu, odkriti drug v drugem osebo vredno, da je, da obstaja.

Ob srečevanjih s toliko ljudmi v teh tednih in ob zrenju svoje poti opažam, da je res najprivlačnejša in najbistvenejša pot za človeka spuščanje do 'žerjavice svojega ognja'. Ko gorijo plameni raznovrstnih dejavnosti, še ne vemo, pri čem smo. Vztrajati ob nekom, da se pokaže žerjavica (kapaciteta ali resničnost ljubezni), je modrost in življenjska zrelost, lahko tudi življenjsko poslanstvo.

Vsak plamen ne da žerjavice. Papir butne s plamenom, naslednji hip ga ni več. Mokro lubje le dimi. Listje zaplameni, a kmalu izgine.

Najlažje bi dali 'skuriti' tisto, kar hitro nastane – listje zrase vsako leto, papirja imamo na tone, lubje je na površini… To je najbolj privlačno in najbolj poceni. Veliko takega se nabere v odnosih med ljudmi, veliko je zavajanja. Pustiti, da zagori in zgori vse do žerjavice moja notranjost, ki je res del mene in s tem osebni odnos do drugega, to je pa težko, a pomeni neko drugo kakovost.

Poročni pomen telesa odkrivam kot spust v dno, v svoj najbolj osebni jaz, kjer sem najbolj krhka, a najlepša, ker tam čutim, da želim ljubiti in se dati drugemu kot vreden dar. Za tak iskren spust je treba včasih kar pošteno sestopati, saj poznam mnogo ovir. Poročni pomen telesa odkrivam z novim pogumom, ko pustim, da me Duh tu v dnu najde doma in me prežema. To pomeni, da me usposablja tudi za ogenj, za gorenje. S tem, ko se dajem v resnici iz svojega dna in pri tem tvegam, da se ranim, da me boli, je tako, kot da pustim plamenom, da me preoblikujejo v žarečo enost. Takšno gorenje – bivanje – me ne uniči kot osebe – najbolj se najdem takrat, kadar se darujem, ko delujem iz iskrenega dna svojega bitja v dobro drugega. Takrat obenem pustim, da me Ogenj nosi v dejavnosti, kjer je drugače, kot si predstavljam, traja dalj, kot si želim… To je tisto, kar boli. A če se Ognju pustim, ustvari v meni žareče dno, ki toplino izžareva navzven. K takemu človeku se da priti blizu in te ne osmodi. Tak človek ni pretirano vpet v dejavnosti, ki povzročajo le kres, ampak zmore sprejemati plamene, ki ga spreminjajo v tlečo ljubezen, zmore potrpežljivo preobražanje. V prepuščanju Ljubezni se to zmore.

PS Poročni pomen telesa prepoznavam v izkušnji, ko ljubim iz dna srca, z vsem bitjem in brez rezerve, a neprisiljeno, v odprtosti za rodovitnost.

»Chi-chi-chi, le-le-le, los mineros de Chile!« (Na majicah Ps 95,4)

Če bi danes Jezus želel povedati, kako ljubi vsakega izmed nas in kako veliko veselje bo nad vsakim, ki se spreobrne (Lk 15), potem bi mogoče začel priliko takole: »V rudniku je bilo 100 rudarjev, ki so delali na globini okoli 700 metrov, ko se je nenadoma v globini skala vdrla in zaprla glavni izhod. Pod zemljo, več kot 600 m globoko, je ostalo 33 rudarjev. Predsednik države je osebno naredil vse, da bi jih rešili… Po 69ih dneh iskanja in reševanja jih je na površju zemlje srečen pričakal in objel. Vsi ljudje v državi so bili na nogah in praznovali srečno vrnitev.«

Vsekakor občutki veselja, povezanosti in iskrena hvaležnost rešenih rudarjev odlično namigujejo na podobo veselja ob spreobrnjenju in rešitvi, ki je del evangeljskega sporočila. Na podlagi te izkušnje, ki smo jo doživljali ob prenosu na računalnikih po vsem svetu, lažje vstopamo v podobo Jezusa Odrešenika in Dobrega pastirja.

Blagodejno je delovala tudi telesna govorica stoterih objemov, poljubov, solz, ploskanja. V tako veliki preizkušnji postanemo pristni, še posebej, če nas preizkušnja prečisti in smo se srečali s seboj in z Bogom. Potem so odnosi preprosti in neposredni – hranijo enega in drugega.

Ne vemo, kaj vse so ti možje doživeli in kako se bodo še obračala njihova življenja. Občutki medsebojne povezanosti, ki so prevevali Čile in svet ob tem velikem zmagoslavju rešenih življenj, so prav tako čudovita podoba neke druge medsebojne povezanosti, ki se nam že dogaja v Cerkvi (ni vedno občuteno tako neposredno) in se bo dopolnila v nebesih – občestvo svetih, communio personarum. Na človeški ravni je bil ta dogodek izredno močna združitev naroda, ki daje slutiti, kako šele bomo zelo eno v nebesih, ko bomo preobraženi in očiščeni, napolnjeni z Božjo ljubeznijo.

Si želim, da bi nas te slike in doživetja povezovale z Gospodom ne le v hvaležnosti za ohranjena življenja (o, da bi bila še mnoga druga tako cenjena), pač pa tudi v zaupanju in veselem pričakovanju nebeške medsebojne združenosti in večnega praznovanja. Ko bodo naša življenja dokončno rešena in izpolnjena.

»Ne-ne-ne, bo-bo-bo, rešeni smo za nebo (nebesa)! ¡Gracias Señor!*«

*Preberite še o majicah, ki jih je nosila večina rudarjev ob dvigu na površje, o veri, molitvi in hvaležnem praznovanju:
http://tedandaliciasmith.blogspot.com/2010/10/gracias-senor-thank-you-lord.html
http://handsheadlines.com/2010/10/14/miners-heard-jesus/
http://oregonfaithreport.com/2010/10/god-and-chilean-miner-rescue-miracle-stories/
http://www.catholicnews.com/data/stories/cns/1004204.htm
http://www.catholicherald.co.uk/commentandblogs/2010/10/13/it-was-surely-praying-at-their-%E2%80%98makeshift-shrine%E2%80%99-that-kept-the-chilean-miners-sane/
http://www.insidetoronto.com/news/local/article/887140--worshippers-mark-miners-rescue-with-prayers-and-songs
http://www.zenit.org/article-30648?l=english

Drva in podobnost v 'biti blizu'

Sedim pred računalnikom in molim k Svetemu Duhu – skupaj s še dvema sestrama po e-pošti sestavljamo sklepno besedo na poti apostolskega razločevanja naše province. Izrekati sintezo je ustvarjalno dejanje. Spominja me na trenutek pod strunjanskim klifom, ko zajemam globoko sapo, da bi se potopila in odkrila nove podobe pod morsko gladino. Prekine me telefon – prošnja za pomoč pri prenašanju drv. Ne razumem, zakaj ravno zdaj, a grem, v poslušnosti in zaupanju, da Nekdo drug ustvarja še bolj v resnici kot jaz.

Pri prenašanju smo štiri sestre, lovimo način skupnega dela, zedinimo se pri ohlapni verigi, to pomeni podajanje in kakšen vmesni korak. Dobro nam teče. Drvarnica v kleti se polni. Najmlajša spleza v skozi talno okno in meče posamezne kose lesa v vedno bolj napolnjen kletni prostor. Zazdelo se mi je, da želi s šivanko zašiti luknje na mreži za gol. »Tako dela le ženska, s takšno natančnostjo in pozornostjo na detajle. Moški bi to rešil z močjo, drva bi porinil v preostali prostor.« Moja pripomba vzbudi nekaj nelagodja. Zavem se in pustim svobodo iskanja ustreznega načina dela in se umaknem, še vedno v čudenju nad opaženim pristopom.

Nekaj trenutkov pozneje se znajdem na istem mestu, metanje drv postane tudi zame umetnost ciljanja v vedno ožjo odprtino. Spustim se v talno okno in naredim- čudim se - skoraj enako kot mladenka pred menoj. Tudi jaz počepnem v odprtino in porivam posamezne kose po klancu navzdol. Od blizu, ko sem v istem položaju kot ona prej, se mi odpre nov pogled in ravnam podobno. Za hrbtom skoraj pričakujem nekoga, ki bo komentiral moje ravnanje kot milo rečeno - nenavadno.

Drugačnost nas pritegne, včasih pa šokira in vrže iz tira. Drugačnost v pristopu k delu, drugačnost v razmišljanju, drugačnost v oblačenju. Še posebej, ko gledamo od daleč. Od blizu se odprejo nove dimenzije.

Drugačnost telesa, ko si blizu drugemu, postane posebej podarjeno polje odkrivanja osebe, prefinjenih podrobnosti, ki govorijo z novo močjo. Obraz. Gube, oblika ušesa, kodri na laseh, barva oči, nasmeh, ki se značilno raztegne čez usta, pore na koži. Od blizu, ko lahko skoraj vstopiš v položaj drugega, v njegovo ali njeno doživljanje in videnje sveta ter oseb, se tisto, kar je osebno, lahko poveča v skrivnostno globino. Spregovori z novo močjo. V takšni odprti bližini, ki je sprejemanje, se zgodi povezanost.

Pretresljivo in ganljivo je doživeti tako bližino človeške osebe, ko se lahko približamo drugemu tako, da ga ali jo zmoremo zaznavati od blizu, sprejemati vse detajle, ki začnejo govoriti o notranjosti, o skrivnosti osebe. Pretrese zavedanje, da se dotikam skozi gube in razpoke na dlaneh življenja drugega človeka, ki mi dovoli bližino zaradi ljubezni, ki je med nama. Pretrese zavedanje, da telo izraža notranjost druge osebe tako realno, tako raznovrstno in pestro, tako nedvomno – čisto zares. Okus srečanja, začutevanje sobivanja, communio personarum, občestvo oseb, trenutek, ko sta dva povezana v vsaj začasno enoto, je osrečujoč.

Kadar se prepustim trenutku sobivanja s sočlovekom, ki mi je blizu, tudi v sprejemanju govorice malih podrobnosti človeškega telesa, v mehkem pripovedovanju značilnih potez znanega obraza, me lahko zadane še globlja resnica zakramentalnosti telesa, namreč zakramentalnost Njegovega Telesa. /Vidno razodeva nevidno skrivnost Božjega./

Odhajam na adoracijo, čas, ko se skupnost dobi pri Njem, pred Najsvetejšim, za trenutke molka in predvsem za 'biti skupaj'. Njegovo Telo pod podobo kruha, On sam bo pred menoj. Ni veliko podrobnosti, ki bi jih opazovala, ni Njegovih kodrov, ni Njegovih gub na čelu. Je pa pred menoj vsa Njegova notranja globina, ves On sam. Prosim za dar Duha, da bi lahko v polnosti odprla svoje srce za srečanje, za najin communio personarum. Za Drugačnost, ki vstopa vame skozi belino Kruha.

Vrnila sem se. Z Njim sem bila pri zaprtih očeh. Uči me, da lahko Njegove poteze prepoznavam v človeškosti vseh drugih. Po Njem in Zanj smo bili ustvarjeni (Kol 1,16). Hvala za nov klik, ki je sad vstopanja v bližino s Teboj. Kot mnogi pred menoj si sedaj tudi jaz želim po delovanju Duha prepoznavati Tvoje poteze na obrazih bližnjih. Tam jih lahko najdem.

Umetnost počivanja

Počitniškega časa je sicer konec, a mogoče prav zato, ker je v hitrem življenjskem ritmu težje počivati, mi prihaja v srce in pod prste prav ta tema – počitek. Jezus je svojim učencem naročil, naj gredo v samoten kraj vsak zase in se po intenzivnem apostolskem delu odpočijejo (Mr 6,31) .

Za mano je nekajtedenski paket visokega ritma – študija, načrtovanja in izvajanja seminarja, pri nas je bila provincialna konferenca, pisala sem dva članka, imeli smo večdnevno čiščenje doma, košnja s koso – fizično delo na vrtu, praznovanja, za nami je prvi vikend z birmanci in še in še. Časa za počitek, ki pripada že vsakemu tednu, ni bilo dovolj, vse se je držalo skupaj.

Telo slej ko prej jasno pove, da ima svoje meje.

Telesu sledijo prestopane še druge meje – razdražljivost se poveča, zmožnost sprejemanja novega in drugačnega pade na minimum, ženski možgani, ki običajno zlahka procesirajo več stvari hkrati, začnejo delovati kot moški – samo še eno stvar naenkrat, pa še temu se včasih začne upirati vse in nastopi praznina. Utrujenost, še bolje, preutrujenost.

Zanimivo je opazovati proces vračanja v normalno stanje. Utrujenost in prenapolnjenost z raznovrstnimi dogodki, procesi, odnosi meni sprva celo onemogoča mirno dolgo počivanje. Navajenost na delo me vznemirja, pojavljajo se impulzi, da bi z delom nadaljevala. Ostati v samoti/nedelu je zato zakon, ki ga en dan (ali vsaj noč in en dopoldan) preprosto ubogam. Ko se telo toliko odpočije in notranjost umiri, da se pojavijo v meni tudi odgovori na še 'nepremlete' stvari, nastopi obdobje mirnega počitka in spanca. Oči so tako težke, da je spanec čudovita rešitev.

Doseganje in preseganje meja je izziv darovanja in skušnjava pretiravanja, klic po modrosti in razločevanju. Vedno znova je potrebno iskati, kaj storiti in kako daleč iti čez.

Utrujenost telesa, ki je s svojimi znaki prepoznavna, dokler smo na telo pozorni, je učiteljica tudi duhovnega življenja. Kadar se z vsem bitjem predam neki nalogi ali ko me neko dogajanje potegne vase, pozabim na vse ostalo, tudi na telo. Kadar je tako predolgo, se izčrpam, pri tem pa postanem vedno bolj ranljiva.

Kadar se v duhovnem življenju zagledam preveč v neko smer in s tem začenjam vedno bolj zanašati tudi na svoje zmožnosti, da jo bom dosegla, se hitreje zgodi, da postanem dojemljiva za skušnjave. Hrbet postane nezavarovan in 'tihotapec' me udari po glavi prej, kot bi si mislila. To je tako kot z našim rdečerepim letečim prijateljem. Danes popoldan, ko sem pometala dvorišče, me je ob nizkem preletu kar pošteno kresnil po glavi. Potem sem si zapomnila, da čeprav ga ne vidim, ga lahko slišim – pozorna sem postala na njegovo prhutanje kril. Zavedanje, da je nekje blizu, se je povečalo.

Duhovni spomin je dragocena izkušnja, okusi padcev in prevar tudi. Ne zato, da bi se ujela v obžalovanje in prepuščala zagrenjenosti poraza, pač pa kot izkušnja za boljši boj v prihodnje. Spomin na prhutanje kril pred udarcem po glavi mi kliče v spomin okus skušnjave, ki me je zanesla. Več kot ta nauk, kako se v prihodnje obvarovati pred njim, skušnjavcu ne pripada, saj sem na strani Zmagovalca, kar pomeni, da sem na varnem. Trening duhovnega boja gre lahko tudi skozi utrjevanje telesne kondicije, skozi trening čutil in pozornosti, vsekakor pa tudi skozi dovolj počitka in ob primernem času. Tako telo povabi v vrnitev k Jezusu vso mojo notranjost, celotno osebo. Tak počitek me res prerodi in mi vrne veselje do življenja in voljo do dela.

Na poti od Videti k spoznati

Segli smo v drugo polovico avgusta, kmalu se bo začelo vrteti življenje z drugačnim ritmom. 'Poletni šotori' so mimo (in počitniško raziskovanje Hrvaške). Prav tako je mimo 'per annum' – miren 'čas med letom', kos poletja, ko se vse ustavi in na svetu ni nič vznemirljivega, le dobra vsakdanjost, klepetava skupnost, sproščen čas za redno molitev, ki je mehka in osebna ter obilo časa za branje. Zelo oddaljen odmev nekdanje sreče v izvirnem stanju človeka. Vse je tako mirno, da se še človeške globine bolj začutijo – podobno kot v duhovnih vajah.

Brala sem ponovno kateheze Janeza Pavla II. o teologiji telesa. Delujejo kot odlična, okusna, a zelo nasitna torta. Še dolgo potem se je spominjaš in čutiš, kako dobro je dela ustom in želodcu, postane pravi ideal, ki se ga vedno znova spomniš in zaželiš (kot pizze z bučkami npr. ki smo jo jedli 18. avgusta 2003 med mesečnimi duhovnimi vajami). Seveda je teologija telesa več kot okus najboljše torte ali pizze, ker razkriva Boga.

Julija so se me dotaknili šotori in želja videti Jezusa.

Po avgustovskem spuščanju v počitek in intenzivnem hranjenju s 'torto', pa še nisem čisto na jasnem, kaj se mi je zgodilo.

Tako kot nisem vedela, kaj naj odgovorim Paoli, leta 2008, ko sva se vozili proti Parmi in sem ji svetovala, da si mora kupiti teologijo telesa. »Kaj je v njej tako posebnega, novega?« In sem onemela, ker sem nosila v sebi predvsem tisto globoko izkušnjo nenavadne nasičenosti, ki je (še) nisem znala prevesti v razumno otipljivost za drugo osebo.

Teologija telesa J. P. II. je biblična, objektivna in subjektivna - pripeta na osebno izkušnjo. Razlaga resnice, ki so v cerkvenem nauku že stoletja. Stanje celovite človeške narave v raju pred padcem, stanje padle, a odrešene narave (ki smo jo deležni mi sedaj) in stanje poveličane narave, o kateri upamo, da bo delež vsakega od nas. A nikoli do sedaj trajne objektivne resnice niso bile povedane s tako močjo osebne prepričljivosti, da bi preobražale notranji pogled in dojemanje človeka 21. stoletja.

Moje telo, ki se fizično ni skoraj nič spremenilo v zadnjem mesecu (gledano od daleč!), mi danes govori spet drugače! Resnica TT, ki jo odkrivam počasi počasi, je tako močna, da rabi čas, da se v meni zasidra (ugnezdi) in (ra)zraste. Čas, da dobi življenjsko obliko, ki bo pristno moja, zraščena z menoj, a vendar od zgoraj. Gre za počasno preobražanje in prerajanje v Duhu (Jn 3,5-7).

V soboto zvečer smo gledale Mesto angelov. Obetala sem si lep večer, malo odklopa, romantično dramo, ki bo govorila o krasni človeški ljubezni. Šokiralo me je, da me je prikaz podobe človeka skozi film tako razočaral – ker je bil nezadosten, delen, prereven.

V teh avgustovskih dneh, ko se približuje nov delovni ritem in se še mešamo z odmevi počitniškega vzdušja, je tudi stanje moje človeškosti malo bolj šibko - skrbijo me še ne narejene stvari. Bolj se me dotaknejo novice o težavah in trpljenju drugih in vse je težje.

V tej realnosti, ki jo močneje izkušam, pa ona 'torta' močno deluje, nekje v meni je zaužita, pojavlja se na nepričakovan način (rodovitnosti Duha ne moremo kontrolirati). Kot pri filmu, tako pri pomoči postulantki, ki jo je pičil sršen: »Tvoje telo je tako dragoceno!« Svoboda, ki nam je bila dana, ni filozofski pojem, ampak odmeva kot edini sine qua non človeške osebe. Zdi se mi, da jo diham, čeprav je ne morem polno živeti.

Vnebovzetje Marije me je napolnilo z upanjem – ona je že v stanju poveličane človeške narave, ki je v meni šele slutnja.

In najboljše, moje devištvo zaradi nebeškega kraljestva začenja dobivati nov zven. Ali ne veste, po vstajenju od mrtvih se ne bodo ne ženili ne možile… (Mr 12,25). Zdaj se me resno prijemlje pogled veselja, da sem že deležna iz-rednega daru oblike življenja (deviške ljubezni), ki bo dopolnjena splošna za vse poveličane! Končno me je prestavilo na drugi breg! Lažje se veselim daru poroke, ki ga imajo drugi sedaj in odpiram srce za lepoto mojega daru – deviškega življenja zaradi nebeškega kraljestva. Čeprav moram še počakati, da se v meni dopolni zgodba odrešenja, sem že na tekaški progi, ki ima tak cilj. Poleg glave se z menoj veseli tudi moje telo, ker celostno slutim (spoznavam, umevam), da sem na poti prerojenja v popolnost poveličanja. Smer nadaljnjega tipajočega raziskovanja/hrepenenja je torej: spoznati Gospoda (Oz 2,22)!

Šotori ali radi bi videli Jezusa! (Jn 12,21)

Vstopili smo v julij. Ko smo končali letošnje počitniške dneve pri nas v samostanu, smo šele v tretje uspeli pospraviti šotore, ker je dvakrat popoldan deževalo. Junija, ko sem bila na duhovnih vajah, je prvih nekaj dni tudi deževalo, pa še shladilo se je, tako da sem spala v puloverju!

V duhovne vaje sem vstopila z željo, da bi videla Jezusa, da bi mi Sveti Duh odprl pogled in bi Ga lahko ugledala v Besedi in življenju.

Temu se reče temeljna želja po teologiji. Danes, ko Jezus ne živi med nami v svojem prvotnem človeškem telesu, pač pa kot Vstali, je želja po videti Ga, želja po umevanju tega sveta na Božji način. Brez teologije tu ne gre. Brez pripovedovanja, zrenja, poslušanja, učenja o stvarnosti, ki je globlja od tega, česar se dotikamo, ne gre. Teologija, do katere pridem v sledenju tej želji, mi je razodeta, teologije si ne morem sam izmisliti, pač pa je delo Svetega Duha. Uči nas na različne načine.

En preprost popoldanski dež v začetku tega tedna nam je prekrižal načrte, šotori so stali kot viden spomin preteklih počitniških dni še nekaj dalj, kot je bilo predvideno. Šotorska platna so nam tiho govorila, da se je tu dogajal za otroke in animatorke izhod iz Egipta, potovanje po puščavi, vstopanje v obljubljeno deželo. Šotori pod drevesi so ohranjali živ spomin, da je Bog navzoč med nami. To sporočilo smo razumeli tisti, ki smo bili udeleženci, pripadniki izbranih šestih rodov.

Človeško umrljivo telo – naša zemeljska hiša, ki razpada (2 Kor 5,1) – govori ves čas eno drugo zgodbo, povezano z Bogom. Po grehu je zapisano smrti, po Kristusu je zapisano življenju.

V duhovnih vajah se je moje razumevanje človeka, same sebe pretreslo z vizijo sv. Pavla in cerkvenih očetov ter vzhodne teologije. Fantastika!!

Zakramentalnost telesa, ki govori o celovitosti človeške osebe, je ključ, da lahko odgrnemo skrivnost krsta in našega vstajenja. Umrljivo telo, če je le fizično, biološko razumljeno, je prazno v sporočilnem pomenu. Človeško telo, če ga razumemo kot zunanjo, izrazno plast celovitosti človeške osebe, ki ima zmožnost izraziti človekove duhovne globine navzven, še posebej delovanje Svetega Duha (in je zato tako zelo duhovno), pa je ves čas nabito s sporočilom, ves čas tiho oznanja največjo skrivnost – Bog nas ljubi in nas želi imeti pri sebi, v sebi!

V moči krsta, ko naše telo (jaz kot oseba) izkusi na duhoven način Kristusovo smrt in se istočasno rodi v življenje, se biološko staranje preoblikuje v vživljanje v nebesa. Nebesa bodo res šok, ki ga bomo šele po smrti lahko sprejeli scela, sedaj še ne. A smo jih že deležni od krsta naprej, zato je primerno, da se počasi korak za korakom pripravljamo na največji zalogaj. Ker pa gre za tako radikalno novost, da je potrebno, da materialno umre in se naredi 'nebeški človek' (1 Kor 15), je to silno zahteven projekt za vso našo osebo, saj smo na svoje telo, s katerim smo tesno spojeni, silno navajeni. Krst je resnično fantastična stvarnost, ki nam pomaga preoblikovati se vedno bolj v Kristusa na moj način. Ko Kristus raste v meni, raste v meni moja predanost Njemu, da je vedno več mene Njegove in tako vedno več mene razodeva, da sem Njegova. Jezus v meni postaja vedno bolj viden. To dogajanje je zelo konkretno in zadeva moje misli, moja čustva ob vrednotah, moje telo, ki vse notranje dogajanje prenaša in komunicira…

Videti Jezusa v človeku pomeni najprej Ga prepoznati v sebi (odkriti fantastični potencial in dar krsta), odkriti, kako v meni živi, kdo sva midva skupaj, nato pa Njegove sledi prepoznavati v drugih. Ajme, odpirati se začne popolnoma novo poglavje tega sveta. Nam, ki smo bili že prestavljeni v Kraljestvo (Kol 1,13) se začnejo razodevati obrisi nove zemlje že v tem času.

Videti Jezusa danes in tu je mogoče, če se nam odstre ikonski pogled, če se moje srce znajde v resnici Kristusovega objema in iz Njega skupaj zreva nase in na vse, kar me obdaja. Kot da Jezus stopi za moj hrbet, me objame in na ušesa od znotraj razodeva, kdo sem in kaj je pred menoj, pri tem ni noben detajl (kamen, obraz, lakota, vzgib, barva smeha…) apriori izključen, pač pa zajet, da pove svoj delček zgodbe. Ker sva v odnosu ljubezni, ki razgrinja nov pogled – zakramentalni – vidno razodeva nevidno resničnost Božje skrivnosti.

Teologija telesa ali videnje Jezusa je možno v moči krsta, v moči združenosti s Kristusovo smrtjo in življenjem, ki izhaja iz Njega. Predvsem Mu moramo pustiti, da nam to razodene (Jn 1,18). Konkretno. Kar pomeni, da vedno globlje vstopamo v zakramentalnost telesa.

Več v naslednjih dneh…

Sanjam…

O duhovniku, ki se ne bo imenoval 'gospod', ampak bo živel kot oče. Pojutrišnjem odrinemo v Rim na sklep leta duhovnikov, vabi sam papež Benedikt XVI., »papa Ratzi«, očka.

Sanjam o duhovniku, ki se bo na koncu vikenda za birmance želel pogovoriti o fantih in dekletih, kje naj napredujejo, kaj so doživeli, kaj so povedali, kje bi radi rasli, kako naj pripravi verouk, da bi se srečali v potrebah mladostništva, ki si želi upanja. O očetu, ki ga zanima, kaj se dogaja z njegovimi otroki, ki so mu zaupani, da bi jim prinašal Boga, jim razkrival, da obstaja in deluje, da lahko spreminja njihova življenja.

Sanjam o duhovniku, ki me bo pogledal v oči in rekel: »Ne boj se, tvoj strah je odveč, vem, da je Gospod blizu, mene tudi še ni pustil na cedilu. Sem že obupaval, pa je ostal zvest in me vedno dvignil. Upam s teboj!«

Sanjam o duhovniku, ki bo imel vedno pri sebi Sveto pismo in olje za bolniško maziljenje. Pripravljen, da postane Božje orodje kot nihče drug od laikov, prinašalec Kristusove milosti, prežet z delovanjem Duha, ki ga bo usposabljal za pričevalca – o Kristusu, ne o politiki ali kulturnem boju.

Sanjam o duhovniku, ki bo znal poiskati čas zase, se umakniti in ležati na obrazu pred Njim, ki Mu je izročil svoje življenje. O duhovniku, ki bo napolnjen z mirom iz odnosa z Bogom, ki bo stal pred menoj kot znamenje živega Boga. Ne kot mojster besed, obilice besed, pač pa kot mož Besede, ki živi iz Njegove besede izrečene najprej njemu, duhovniku samemu.

Sanjam o duhovniku, ki bo lahko sedel ob ranjenem človeku, ker bo v njem prepoznal svojo nemoč, ki je postala moč v Gospodu. O duhovniku, ki je preprost in resničen: »Ne zmorem, a verujem!«

Sanjam o duhovniku, ki je dar Božjega srca meni. O duhovniku, ki bo stal pred menoj in govoril z vsem svojim telesom: »Kristus živi, ljubi te. Vzljubil je mene in me osvojil do dna, nikogar drugega nimam, ki bi mu lahko tako zaupal kot Njemu. Nisem močan ne popoln, a živim v Njem, obdaril me je z duhovništvom, lahko Ti ga prinašam. Sprejmi me takega!«

Sanjam o duhovniku, ki si bo upal sanjati danes. Ustvarjati na '5+2' način, s tistim malim, kar ima, a v globokem zaupanju Vanj in v poslušnosti navdihom. V spoštovanju in ljubezni do Njegovega telesa – do vseh ljudi dobre volje, ki so tako razpršeni in razbiti danes, a željni življenja.

Sanjam o duhovniku, ki bo rekel: »Dovolj je, hočem iti za Njim – greš z mano?«

Sanjam in prosim, naj Gospod uresniči te sanje v mojih bratih duhovnikih.