Vstopili smo v julij. Ko smo končali letošnje počitniške dneve pri nas v samostanu, smo šele v tretje uspeli pospraviti šotore, ker je dvakrat popoldan deževalo. Junija, ko sem bila na duhovnih vajah, je prvih nekaj dni tudi deževalo, pa še shladilo se je, tako da sem spala v puloverju!
V duhovne vaje sem vstopila z željo, da bi videla Jezusa, da bi mi Sveti Duh odprl pogled in bi Ga lahko ugledala v Besedi in življenju.
Temu se reče temeljna želja po teologiji. Danes, ko Jezus ne živi med nami v svojem prvotnem človeškem telesu, pač pa kot Vstali, je želja po videti Ga, želja po umevanju tega sveta na Božji način. Brez teologije tu ne gre. Brez pripovedovanja, zrenja, poslušanja, učenja o stvarnosti, ki je globlja od tega, česar se dotikamo, ne gre. Teologija, do katere pridem v sledenju tej želji, mi je razodeta, teologije si ne morem sam izmisliti, pač pa je delo Svetega Duha. Uči nas na različne načine.
En preprost popoldanski dež v začetku tega tedna nam je prekrižal načrte, šotori so stali kot viden spomin preteklih počitniških dni še nekaj dalj, kot je bilo predvideno. Šotorska platna so nam tiho govorila, da se je tu dogajal za otroke in animatorke izhod iz Egipta, potovanje po puščavi, vstopanje v obljubljeno deželo. Šotori pod drevesi so ohranjali živ spomin, da je Bog navzoč med nami. To sporočilo smo razumeli tisti, ki smo bili udeleženci, pripadniki izbranih šestih rodov.
Človeško umrljivo telo – naša zemeljska hiša, ki razpada (2 Kor 5,1) – govori ves čas eno drugo zgodbo, povezano z Bogom. Po grehu je zapisano smrti, po Kristusu je zapisano življenju.
V duhovnih vajah se je moje razumevanje človeka, same sebe pretreslo z vizijo sv. Pavla in cerkvenih očetov ter vzhodne teologije. Fantastika!!
Zakramentalnost telesa, ki govori o celovitosti človeške osebe, je ključ, da lahko odgrnemo skrivnost krsta in našega vstajenja. Umrljivo telo, če je le fizično, biološko razumljeno, je prazno v sporočilnem pomenu. Človeško telo, če ga razumemo kot zunanjo, izrazno plast celovitosti človeške osebe, ki ima zmožnost izraziti človekove duhovne globine navzven, še posebej delovanje Svetega Duha (in je zato tako zelo duhovno), pa je ves čas nabito s sporočilom, ves čas tiho oznanja največjo skrivnost – Bog nas ljubi in nas želi imeti pri sebi, v sebi!
V moči krsta, ko naše telo (jaz kot oseba) izkusi na duhoven način Kristusovo smrt in se istočasno rodi v življenje, se biološko staranje preoblikuje v vživljanje v nebesa. Nebesa bodo res šok, ki ga bomo šele po smrti lahko sprejeli scela, sedaj še ne. A smo jih že deležni od krsta naprej, zato je primerno, da se počasi korak za korakom pripravljamo na največji zalogaj. Ker pa gre za tako radikalno novost, da je potrebno, da materialno umre in se naredi 'nebeški človek' (1 Kor 15), je to silno zahteven projekt za vso našo osebo, saj smo na svoje telo, s katerim smo tesno spojeni, silno navajeni. Krst je resnično fantastična stvarnost, ki nam pomaga preoblikovati se vedno bolj v Kristusa na moj način. Ko Kristus raste v meni, raste v meni moja predanost Njemu, da je vedno več mene Njegove in tako vedno več mene razodeva, da sem Njegova. Jezus v meni postaja vedno bolj viden. To dogajanje je zelo konkretno in zadeva moje misli, moja čustva ob vrednotah, moje telo, ki vse notranje dogajanje prenaša in komunicira…
Videti Jezusa v človeku pomeni najprej Ga prepoznati v sebi (odkriti fantastični potencial in dar krsta), odkriti, kako v meni živi, kdo sva midva skupaj, nato pa Njegove sledi prepoznavati v drugih. Ajme, odpirati se začne popolnoma novo poglavje tega sveta. Nam, ki smo bili že prestavljeni v Kraljestvo (Kol 1,13) se začnejo razodevati obrisi nove zemlje že v tem času.
Videti Jezusa danes in tu je mogoče, če se nam odstre ikonski pogled, če se moje srce znajde v resnici Kristusovega objema in iz Njega skupaj zreva nase in na vse, kar me obdaja. Kot da Jezus stopi za moj hrbet, me objame in na ušesa od znotraj razodeva, kdo sem in kaj je pred menoj, pri tem ni noben detajl (kamen, obraz, lakota, vzgib, barva smeha…) apriori izključen, pač pa zajet, da pove svoj delček zgodbe. Ker sva v odnosu ljubezni, ki razgrinja nov pogled – zakramentalni – vidno razodeva nevidno resničnost Božje skrivnosti.
Teologija telesa ali videnje Jezusa je možno v moči krsta, v moči združenosti s Kristusovo smrtjo in življenjem, ki izhaja iz Njega. Predvsem Mu moramo pustiti, da nam to razodene (Jn 1,18). Konkretno. Kar pomeni, da vedno globlje vstopamo v zakramentalnost telesa.
Več v naslednjih dneh…
