Nekaj tednov nazaj smo imeli v našem domu duhovnosti na vikendu uvajanja v krščansko življenje samo kandidatke za prejem birme. Najprej smo opazile, da ima dnevni red stalen zamik – vse se je zgodilo malo pozneje. Dekleta so se lahko pogovarjale v skupinah dlje, lepo jim je bilo biti skupaj, zato se jim ni mudilo naprej, rade so prepevale, prvi večer smo se lahko dolgo igrale igro o hiškah, ki jo sestavljata dve stranici (dve osebi), v njej pa čepi 'prebivalka'. Zlahka smo naredile potem dolgo 'hišo', ki je bila pravzaprav špalir deklet, ki so s stegnjenima rokama zgradile 'streho'. Prehod v večerno molitev, ki je bila kratka adoracija, je potekal nazorno kot vstopanje Najsvetejšega zakramenta, ki ga je nosil kaplan, v našo novo 'hišo' (špalir) – v nastajajočo skupnost.
Bolj kot razglabljanje o stvareh je dekletom spregovorilo dogajanje samo, doživljanje, dotik teles. Pomembno je bilo vzdušje, pesem, harmonija medsebojnih odnosov. Nastopanje pred vsemi jim je šlo težko od rok, uspelo jim je šele kot skupini, ki si je dala najprej spodbudo kot piščeta okoli koklje: »Saj bo šlo!« V garaži (izkušnja suženjstva) so namesto kaosa kričanja, naredile medsebojno zavezo podpore in začele – prepevati! Seveda se to ni ujemalo z našo idejo neugodnosti, ki se sproži v zaprtosti, odvisnosti, ujetosti. Nov izziv za vodstvo!
Sporočilo evangelija se jih je začelo dotikati, ko smo malo olupili 'tipitopi' zunanjo podobo – da so zmeraj lepe in nasmejane. Odvisnosti od nakupovanja, ličenja, dela, telefonov in računalnika, strah pred biti samostojna, spodbuda k upati si biti drugačna – ne vedno ugajati pričakovanjem drugih, nasloniti se na svoje mnenje in notranje občutke in ne slepo slediti mnenju prijateljic ali sošolcev, vse to je odprlo novo dinamiko.
V koga lahko odraste deklica, kaj pomeni biti zrela, pristna ženska, da bo srečna in zadovoljna, čim bolj skladna z Božjo zamislijo?
Ženska je z vsem svojim bitjem, tudi s svojim telesom (bioritmom) ustvarjena za negovanje življenja, za sprejemanje, nošenje in rojevanje novega življenja, potem pa tudi za skrb zanj, za hranjenje. Temu rečemo materinstvo (telesno in duhovno), notranje pa ga doživlja ženska kot usmerjenost v drugo osebo, v pozornost na drugega, v darovanje, nošenje, zanimanje zanjo. Lažje kot moški opazi in začuti, kaj se dogaja v drugi osebi in na to ustrezno odgovori. Sposobna je prenašati vse težave, ki so povezane z odraščanjem, z razvojem otroka oz. šibkega, ranjenega, potrebnega pomoči – to je lahko njen otrok ali pa kakšna druga oseba. Njeno darovanje ljubezni je v sprejemanju drugega in v skrbi zanj, da bi lahko živel v polnosti. Mesečni ritem telesa jo uči tudi drugih ritmov v življenju in naravi. Ženska zaradi doživljanja notranjega prostora, ki je naravno običajno globlji in intenzivnejši kot moški, podpira svoje razmišljanje s pomembnimi podatki, ki ji omogočajo svet doživljati in videti drugače. Pomembno je, da se nauči uravnoteženega pogleda – njena glava poleg srca je še kako pomembna in dobro delujoča in ji odlično služi. Žensko telo je vztrajno, trpežno, a tudi zelo nežno in krhko. Zgrajeno je za sprejemanje, ki je njen, ženski način dajanja. Žensko telo kliče po nekom, ki jo bo varoval in podpiral, ki se ji bo lahko daroval s svojo močjo, trdnostjo, odločnostjo, jasnostjo razuma in plemenitostjo srca, s podporo. To je moški.
Oba skupaj razvijata občestvo oseb, ki je v sinergiji (dopolnjevanju) nova kakovostna enota bivanja in ne zgolj navaden seštevek. V takem občestvu se oba, moški in ženska spreminjata, sta drugačna kot če bi ostala sama ali le s svojimi prijateljicami oz. prijatelji. O tem, kaj nam ta drugačnost med moškim in ženskim (telesom) govori dobesedno o Bogu, več naslednjič.
Ni komentarjev:
Objavite komentar