torek, 17. maj 2011

Na stežaj odprite vrata Kristusu - beatifikacija JPII (2. del)

Minilo je že dobrih štirinajst dni, v meni pa še vedno tičijo tisti občutki in notranji premiki. Ni jih bilo veliko, jasno se zavedam treh. Eden je iz časa priprave, ki je potekala doma, v Sloveniji, tu na Ljubljanskem. Duhovni večeri pri sv. Jožefu in simpozij v stolnici. Rojevati so ga pomagale tudi moje sestre, ker smo si vzele čas in se pogovarjale o naših izkušnjah z Janezom Pavlom. Ta prvi notranji premik se imenuje v moji osebni kodi '5+2 za laike', v splošno razumljivi pa prispevati, da bi laiki zaživeli svojo osebno poklicanost v Cerkvi, da bi se pustili 'množiti' kot kruh v Njegovih rokah – da bi bili res živi, pristni, polni evangeljske ustvarjalnosti kot naravni načina življenja. O tem še kdaj drugič, naj raste s svojim tempom – pa sploh ne gre za številčnost, da ne bo pomote.

Drugi notranji premik se imenuje »Aprite le porte, anzi, spalancate le porte a Cristo!« Ni bolj znane besede iz prvomajskih dni v Rimu (glej naslov). Meni je bila povedana skozi telo. Tri dni sem preživela bolj ali manj samostojno, na svojih poteh, z različnimi ljudmi, v neznanih situacijah. Tudi ponoči sama po Rimu, v gneči sredi Via della Conciliazione. Seveda me je bilo malo strah – a ves čas me je prevevala spodbuda: »Non abbiate paura!« Ne bojte se. Obisk mamertinske ječe, kjer naj bi bila tudi sv. Peter in Pavel, je samo še utrdil zapis v mišice in srce prehojenega Rima v meni – Gospod je velik in v največji luknji ne zapusti svojih. Tako me sedaj nosi nova plast Njegovega poguma, ki se je naselila v meni v času beatifikacije našega Janeza Pavla (tako ga še najraje imenujemo pri nas v skupnosti).

Po malem sem se začela premikati v nove pastoralne poskuse, med drugim sem se 'spreobrnila' k facebooku in v nov pogled na socialna omrežja ter internetno komunikacijo. Ne bo vse takoj drugačno, počasi. K temu je pomagalo srečanje blogerjev, ki ga je organiziral Vatikan (Papeška sveta za kulturo in družbeno komunikacijo). Samo štiri ure in pol smo bili skupaj, a se je dogajala 'vetrnica' – premešali so se tokovi in ustvarjalo se je novo. Klic k novi evangelizaciji, k ustvarjanju. In k služenju v ljubezni tudi na internetu. Vem, to je bilo že velikokrat povedano, a zares se prime človeka le včasih, ali celo samo enkrat. In takrat je to to! Tudi o tem srečanju še kdaj pozneje kakšen odmev. 

In če pomislim. Na milijone nas je spremljalo beatifikacijo. Kaj vse se je dogajalo v srcih drugih ljudi? O tem bi lahko še odmevali...

Zapis v mišice in srce – kje sem bila med beatifikacijo JPII? (1. del)

V Rim sem se pripeljala zgodaj zjutraj z eno od družin Iskreni.net, ki so se tudi odločili za 'biti blizu' na ta veliki dan (še enkrat hvala), utrujena in prehlajena (doma sem se zmenila, da me lahko pokopljejo v Rimu, če ravno umrem :-). Popoldan me je že dvignilo boljše počutje in šla sem si ogledat kraje pričakovanja – trg sv. Petra in Circo Massimo. Po hitrem skoku v generalat (glavna hiša naše ustanove v Rimu, kjer sem bila nastanjena) sem se odpravila znova na prizorišče bedenja – vse je že žarelo v lučkah in tihi povezanosti. Po pričevanjih sem se odpravila znova nazaj na Via Nomentana, ker sva imeli namen s s. Mihaelo oditi na pot proti Vatikanu v zgodnjih urah (3.30). Prehlajenost na meji je zahtevala počitek. Načrt je uspel – zgodaj sva prišli blizu začetka Via della Conciliazione (za tiste, ki poznate Rim), a pod Angelskim gradom je bilo skoraj vse zaprto in nabito, ljudi, ljudi, ljudi. Hmm, poskusili sva z obratom v levo, a so bili vsi dostopi prav tako zaprti. Začeli sva čakati ob Via S. Pio X. Ko so začeli spuščati glavni tok ljudi po Via della Conciliazione, ga ni in ni bilo konca. Če bi ostali pod Angelskim gradom, bi tudi midve marširali na trg pred baziliko. S. Mihaela presodi, da je bolj smiselno, da se vrne v generalat in spremlja po televiziji (bilo je tudi hladno). Ostanem skoraj čisto na začetku ulice, recimo 500 metrov od trga sv. Petra. Skupaj z Italijani, Francozi, Hrvati in Poljaki. Berem posinodalno spodbudo o posvečenem življenju (PŽ). Sedim na stolčku, ki smo ga imeli na beatifikaciji Antona Martina Slomška. Zavijem se v kitajsko pelerino, ker piha od Tibere gor. Ob 8.30 naenkrat obvestilo: »Attenzione, attenzione!« »Pozor, pozor, vsi, ki ste na Via della Conciliazione, vzemite vse, vstanite in se počasi, počasi premaknite proti trgu sv. Petra. Počasi! Današnja slovesnost naj bo praznik za vse, ne le za nekatere.« Mnogi so si ustvarili razsežne prostore za počitek in spremljanje. Iz zvočnikov se oglasi aleluja in masa romarjev se začenja ponovno stekati v zaliv Trga. Premikanje sem doživljala kot mali vstop v obljubljeno deželo (ali dodatno velikonočno procesijo)  – prehodili smo razdaljo od začetka Via della Conciliazione do zunanjega roba trga sv. Petra, kjer smo končno obstali, ujeti drug ob drugem, na nogah, brez prostora za sedenje. Poleg mene mladi iz skupnosti Cenacolo, indijski duhovnik, italijanska mladina z redovnico. Pred nami Mehičani, desno zadaj hrvaške zastave, pred nami predvsem rdečebelo. V trenutku razglasitve vsi ploskamo, razvijem slovensko zastavo v zahvalo, maham in naredim nekaj posnetkov. Juhej, preprosto, veselo, hvaležno. Zagledamo lepi obraz blaženega Janeza Pavla II. Druga soseda reče: »Ti si Slovenka? Ja sam Hrvatica.« Veseli srečanja. Soseda reče: »Čeprav bo god na koledarju le na Poljskem in v Rimu, ga bom tudi praznovala, hočem!« Pozneje mladeniču pred menoj, ki je našel malo prostora za stisnjeno sedenje, pade dvakrat knjižica iz rok. Soseda: »Vso noč smo bedeli, utrujen je.« »Razumem,« in se kot ona prijazno nasmehnem. Fanta na levo mirno prenašata napor, tudi prihajajoče opoldansko sonce, potem, ko smo ju spodbudili, da sta snela nahrbtnika. Vsak centimeter prostora je pomagal. »Mogoče imam notri bombo,« najprej ponagaja, a mu nasvet pride prav. Pri maši smo bili kljub utrujenosti in naporom, res romarskim razmeram, pobožno. Zbrali smo se verniki, bili smo Božje ljudstvo, še obhajilo smo lahko prejeli. To ostaja. Da smo se po končani maši komaj prerinili iz ustja, kjer so na nas pritiskali iz različnih smeri – reke človeških teles, to smo že precej pozabili, to mine. Ne mine pa dar veselja in hvaležnosti, edinosti vseh skupaj z obema papežema – blaženim in zvestim, Janezom Pavlom in Benediktom. Smo Njegovo Telo, raznoliki, tudi umazani, svojeglavi, a vendarle povezani in zares živi, tudi če  se to ne vidi takoj. 

Dopolnitev pripovedi v fotografijah.

četrtek, 05. maj 2011

Smo generacija blaženega Janeza Pavla II.!

video 
Dodajam še povezavo na himno beatifikacije Aprite le porte a Cristo (odprite vrata Kristusu).