petek, 01. april 2011

Tvoje oči, Tvoj obraz


Spomnimo se še enkrat, da smo vstopili v post ob evangeljskih poročilih o Jezusovih preizkušnjah v puščavi.

Na igrišču posta smo, ki postaja naša puščava, kjer se pojavljajo skušnjave. V teh tednih smo mogoče že izgubili jasno smer, kam gremo in kaj hočemo od posta. Izkusili smo, da ni preprosto vztrajati dosledno v postnem prizadevanju. Dogajati so se nam začele stvari, ki niso odvisne od nas – ali pa smo se zagledali v novi luči.

Vstopili smo z Jezusom, na pobudo Svetega Duha, v zaupanju v vodstvo Svetega Duha. Izbrali smo igro, ki smo se je sedaj že navadili (odpoved, treniranje določene vaje…). Se je s tem kaj spremenilo?

Trener ostaja budno ob nas. Dopušča tudi, da se igra odvija drugače od pričakovanega. Dragocenost posta je srečanje s skušnjavami. Kje se nas lotijo, v kaj so usmerjene, jih prepoznam? Kako jih lahko premagam(o)?

Značilnost skušnjave je, da nas udari v tisto točko, kjer smo najšibkejši, najbolj ranljivi, najbolj dojemljivi, kjer naj bi podlegli. Odvisno od tega, kako je naše srce že usmerjeno k Bogu, bodo različne tudi oblike skušnjave. Če se še borimo za zvestobo Bogu, nas bo skušnjavec poskušal prepričati, da to opustimo. Če pa smo že popolnoma obrnjeni k Njemu, nas bo poskušal pretentati pod videzom dobrega in nas nato zapeljal na svoja slaba pota.

V tednih smo, ko bomo bolj dojemljivi za skušnjave in za lastno nemoč. Prihajajo trenutki, ko bomo lahko prejeli milost spreobrnjenja, ko se nam bo pokazalo, kje smo v resnici in kaj potrebujemo, da bomo na novo zaživeli identiteto povezanosti s Kristusom. Prihaja čas, ko nas bo naš Trener začel osvobajati.

Resnično svobodo, ki je sad spreobrnjenja, nam je Jezus pridobil s smrtjo, s svojo podaritvijo do konca.

Pripravljamo se na čas posta, ko bomo začeli odkrivati resnično identiteto našega Trenerja. Razodevati se nam bo začelo (na zelo oseben način) obličje Tistega, ki me ljubi do konca.

V športni govorici to pomeni, da se bo vrgel v igro namesto mene, prevzel udarec, ki bi bil namenjen meni, se vrnil v obrambo in rešil žogo namesto mene… Igra bo postala tako življenjsko radikalna, da bo pustil, da se mu telo uniči do konca – iz ljubezni, svobodno.

Globinsko nadaljevanje posta se bo torej zame dogajalo na 'igrišču' telesa Jezusa Kristusa. Vsa moja prizadevanja do sedaj me pripravljajo, da bi se v meni prebudila zmožnost ljubečega odnosa, iskrene poslušnosti. Prvotna zagnanost v igri, ki je temeljila na prepričanju, da zmorem, je minila. Mogoče je v meni nastalo več pozornosti do trenerja, kaj mi govori, sporoča. To pomeni, da v meni nastaja sposobnost zazreti se v telo Jezusa Kristusa, ki dela zadnja znamenja pred Jeruzalemom, bo deležen maziljenja, bo sedel k zadnji večerji... Kar bo v pasijonu trpel, bo trpel iz ljubezni do mene.

Kako velik dar je odkriti, kakšno zvezo ima trpljenje in vstajenje Jezusa Kristusa z menoj. Velik dar je, da se pustim tej Ljubezni, ki bo spregovorila skozi darovano Telo, preoblikovati.

Prihajamo v Jeruzalem, približujemo se dvorani zadnje večerje. Še malo. Še nekaj postankov pred tem.

Moj trener me vabi na 'time out', posvet, kako igrati. Prepoznavava skušnjave, ki mi razodevajo, kje sem dojemljiva za miselnost tega sveta in za nagibe zapeljevalca. Sveti Duh mi razodeva, kje sem vpeta v spone greha. Kakšna bo rešitev te situacije?

Ne spustimo izpred oči Trenerja, Njegovih oči in Njegovega obraza. Pripnimo se na Njegov pogled, na Njegovo srce, ki je predano Očetu. Prepustimo se, da prevzame igro našega posta. Obrnimo se k Njemu.

1 komentar:

  1. Mhm, hvala, MP3. Tole o skušnjavah je pa razlaga, kaj se mi je dogajalo danes. Pride prav.

    OdgovoriIzbriši