V soboto zvečer smo na televiziji lahko spremljali prenos podelitve viktorjev, na drugem programu pa so vrteli film V iskanju dežele Nije. Preklapljanje iz ene oddaje v drugo je prineslo zanimiv rezultat.
Pri gledanju letošnje podelitve viktorjev sem okušala spuščanje čudne megle, polne prašnih delcev v gala predstavo preoblečenih poniževanj, smejanja na račun napak drugega, malce zakrite, a zelo vsiljive spolne vulgarnosti. Pri filmu pa se je ob zgodbi o krhki in krepostni človeškosti srce počutilo dobro, počivalo je od preveč pa čeprav v humor zapakiranih slabosti človeka na prvem programu.
To je moj post, naš post. Oblečeni smo v najboljše obleke, trudimo se ugajati in uporabiti svoje sposobnosti, da dosežemo svoje cilje in dobimo priznanje pri drugih. Ne vidimo pa, da pri tem delamo tudi slabo in povzročamo bolečino. Naš oder ni (nujno) Cankarjev dom, moj oder je moje vsakdanje igrišče doma in službe, družine in skupnosti, takšne in drugačne. Podobni smo si.
Postna prizadevanja, ki smo se jih lotili, mi pomagajo, da se začnejo luščiti luskine srca, da bi spregledali, kje smo zašli. Ko smo začeli z igro posta, smo se spustili na igrišče. Podobo nogometa (košarke, rokometa…) sedaj zamenjujemo z novo podobo odra. Iz sveta navideznih viktorjev bi radi prešli v svet resničnih viktorjev (zmagovalcev) z več človeškosti.
Dejavnost odpovedovanja ali prizadevanja za molitev, dobrodelnost… je prinesla konkretno polje, kjer nastaja izkustveni, življenjski dialog s Trenerjem (pravim Viktorjem/Zmagovalcem).
Zdaj, ko smo v dogajanju, ki ima neko konkretno obliko (npr. če je odpoved pri hrani nekaj občutenega neugodja, obračanje lakote v odnos z Gospodom, rojevanje potrpežljivosti, majhnosti…), se v resnici začenja nekaj drugega.
Preverjati se začenja stanje mojega srca. Kaj vidim? Kaj zaznavam? Kje se izgubljam, kaj mi ni več čisto jasno, kaj drugačnega se začenja pojavljati? Na kaj se je srce navezalo? Kakšne želje se pojavljajo?
Trener, ki me je povabil na igrišče posta, ni kdorkoli. Moje pravo notranje igrišče posta je znotraj odnosa med Jezusom In Očetom. Moj post se odvija v naročju odnosa med Jezusom in Očetom, v Kristusu smo, On je naše igrišče – bivališče, prostor bivanja (v angelusu papež Benedikt XVI. tako navaja sv. Avguština).
Povabljena sem bila, da igram (prepričana, da zmorem). Zdaj pa se počasi začenja kazati, da navkljub dobri volji, ki jo imam, ne vem več čisto točno, kaj naj storim. Trudim se, a izpolniti vsa pričakovanja? Ne vidim, kam me vse skupaj pelje. In še to, skoraj nehote mislim, da je možno samo to, kar vidim jaz – in ne drugi, ali celo Drugi. Hmmm, pa jasno je bilo, da smo v tekmi za zmago. Nekaj časa bo trajalo, da se ta situacija razvije. V spodbudo mi je, da opažam tudi znamenja podpore, mala presenečenja – nekaj se dogaja!!
Gospod, prosim Te, pomagaj mi v konkretnih dogajanjih posta prepoznati, da sem v Tvoji bližini, da spremljaš, kaj se dogaja in me vodiš, četudi nisi glasen oz. si v ozadju. Prosim, pomagaj mi prepoznati, kaj me odvrača, da bi te prepoznala ne le kot Trenerja, pač pa kot Zmagovalca, ki me ljubi, ki mi daje vse, kar potrebujem za polno življenje. Prosim, omehčaj moje srce, osvobodi ga napačnih navezanosti, pomagaj mi, da se odprem za sprejem Tvojih nasvetov, pomoči, Tvoje milosti, Tvoje taktike.
PS Mr 10,32-45. Na poti v Jeruzalem z Jezusom smo. Podobni Janezu in Jakobu ter ostalim učencem… Počasi nam bo začelo klikati, da v mojem srcu nekaj ni v redu in kako naj živim drugače.
Ni komentarjev:
Objavite komentar