petek, 7. maj 2010

Dve zgodbi o telesu (nagota in duhovništvo)

Nekaj dni nazaj sem bila na predstavitvi tečaja Alfa v Celju. Ko smo bili pri kosilu, sem sedela za mizo z mlado družino. Najstarejša deklica, ki hodi v vrtec, je postala nemirna, težko je karkoli pojedla, ves čas iskala bonbone, kar naprej nekaj spraševala. Besede prigovarjanja so postajale vedno manj učinkovite. V nekem trenutku sem hotela vzbuditi njeno pozornost in sem s prstom potrkala na njen hrbet. S presenečenjem in zanimanjem se je obrnila k meni. Zaznala sem priložnost za igro in sva začeli: »Kaj pa je tole, ki je tako trdo, a je to miza?« »Neee, to ni miza!« »Kaj pa je, a je komolec?« »Ja!« »Kaj pa tole, ki je tako mehko…? In sva šli nekaj minut po telesu gor in dol. Deklica se je umirila, sprehajanje po telesu ji je prineslo veselje.

Še vedno mi ostaja v spominu ta preskok iz nemira v mir, ki se je zgodil preko telesa. Dotik otrokom pomeni veliko.

Tudi nam spust v ta trenutek in resničnost mojega jaza dostikrat omogoči le telo. Telo me pripelje v moj tu in sedaj in v srečanje s seboj.

Druga zgodba je povezana s podobo. Ko sem iskala neke podatke na internetu, sem zaklikala med slike in odprla se mi je fotografija dveh mož na obali, nekje na Bližnjem Vzhodu. V kopalkah, umazana od peska, z veselim izrazom na obrazu. Bila sta duhovnika. Za hip me je spreletelo. Kakšna zunanja razlika v primerjavi z običajno podobo, ko stoji duhovnik v albi ali mašnem plašču za oltarjem. Tu pa skoraj samo golo telo – telo kot dvakrat zakrament. Telo moškega, ki je privlačno in govori o poročnem potencialu, ki ga nosi v dnu, da ustvari občestvo oseb v zakonu z ženo. Drugi zakrament, ki sta ga predstavljala ta dva moška na obali, pa je bil v tem, da sta njuni telesi s tem, kar sta – duhovnika – govorila o onem drugem, prvem Duhovniku, o Jezusu Kristusu.

Nagota je v svetopisemskem pomenu (1 Mz 2,25) močna govorica, ki razodeva stanje prvotne povezanosti z Bogom ali pa, nekaj vrstic dalje (1 Mz 3,7), razodeva novo grešno stanje, v katerem je poprejšnje milostno stanje, v katerem sta bila prva človeka sposobna videti drug drugega tako kot Bog, to je v medsebojnem zaupanju in ljubezni, porušeno. Nagota po izvirnem grehu začne razodevati, da smo krhki in v dnu nezavarovani in ranljivi, zato se moramo pred nepreverjenimi očmi drugega zakriti. Pri varovanju najdragocenejšega v nas nam sedaj pomagata sram in sramežljivost, ki ju prva človeka pred padcem nista poznala.

Duhovnika kot kopalca sta odprla vprašanje pričevalnosti svojih teles. Zunanje znamenje, ki ga duhovnik uporablja za izkazovanje svoje identitete, je štola, je kolar, je križ. Ko se ta del oblačil odloži, ostane zgolj telo. Kaj govori?

Jezusovo telo je najbolj spregovorilo na križu. Takrat je bilo razgaljeno celo do konca. Takrat se je zaradi obreze videlo, da je bil Jud, da je bil mož, rojen iz obljube, iz zaveze. Takrat se je videlo, kar se je na zadnji večerji z učenci slišalo: »To je moje telo, ki se daje za vas.«

Duhovnik se kot moški prvemu potencialu svojega telesa kot zakramenta – ustvarjanju lastne družine – odpove, ga daruje. Kot moški naj ne bi nobeni ženski v telesu ali celo srcu izrekel »To je moje telo, ki se daje zate« v smislu popolne in izključne medsebojne podaritve. Ta velik dar je pridržan poročenemu možu. Vendar telo duhovnika kot moškega še vedno govori, da je ustvarjeno za ljubezen, da bi se dalo ljubljeni osebi. Priključuje se še druga zakramentalnost njegovega telesa, njegova duhovniškost, ki izvira iz prvotne (biti iskren dar drugemu).

Kristusove besede »To je moje telo, ki se daje za vas,« iz duhovnikovih ust pri maši omogočajo, da postane hostija, ki jo drži v rokah, Kristusovo Telo. Skrivnost vseh skrivnosti. Zakrament vseh zakramentov. Govorica, ki se za to uporablja, je prav ta, ki jo nosi človeško telo – telo, ki razodeva ljubezen. Evharistija je razodevanje Božje poročne ljubezni, ki se daje za človeštvo, tako kot se daje poročen mož za ženo (svobodno, zvesto, popolnoma in rodovitno). Duhovnik po zgledu in v moči Jezusa Kristusa daje svoje telo in svoje življenje za Cerkev.

Duhovnikovo telo, slečeno zunanjih oznak duhovništva, še vedno ostaja zgovorno, a ne le zaradi tega, kar kot moški je – ni le potencialni poročenec, pač pa predvsem kot alter Christus, drugi Kristus po maziljenju duhovniškega posvečenja. To je za nas, ki tako telo gledamo, druga zahtevnostna stopnja v razbiranju zakramentalnosti telesa.

Da v veri vidim v koščku kruha Jezusa Kristusa, potrebujem pogled v moči Duha. Ta mi daje videti tudi v razkritem telesu moškega v kopalkah moža, ki je svoj potencial za poročenost predal Kristusu do dna. Tako je v vsej svoji moškosti, ki mu ostaja in je zgovorna, lahko pričevalen za Kristusa, če jo je v celoti predal Njemu. Duhovnikovo telo je toliko bolj pričevalno, kolikor globlje je povezan s Kristusom. Zaradi karizme duhovništva (posebnega milostnega daru) se uresničitvi poročenosti z eno žensko lahko tudi odpove, da se s Kristusom uči ljubiti na duhovniški način. V takem primeru bo njegova najgloblja identiteta, ki postaja prepojena z intimo Božje ljubezni, spregovorila skozi njega kot moškega – kakšen bo kot moški, kako bo deloval (kot samec, ki se razkazuje ali kot srečen moški, ki je najden v ljubezni).

Njegovo telo torej lahko govori tudi brez štole. Odgovornost duhovnika je, da njegovo telo tudi res govori resnico mašništva. Gledalec/ka pa lahko podobo duhovnika v kopalkah razume kot zakrament samo v moči Duha, ki vodi pogled njegovega/njenega srca, da v privlačnosti moškega telesa zagleda tisto, kar je – posvečeno osebo duhovnika (in ne najprej pedofila ali pohotneža ali možnega partnerja).

Na tej točki se ponovno zavem ene glavnih značilnosti krščanstva – ko se spustim v telesnost, ki je vsem skupna, ko smo zgolj ljudje, slečeni vseh zunanjih znamenj, ki nas ločujejo ali označujejo, postanemo kristjani drugačni prav zaradi delovanja Duha, ki nam daje prepoznati resnico. In s tem se vse bistveno spremeni.

Kdo je kristjan 21. stoletja? Tisti, ki (v veri) prepoznava telo kot zakrament, ki živi iz Telesa, ki je zakrament ljubezni. Na ta način smo zelo del tega sveta in obenem velika alternativa, ker smo še bolj kot v svetu doma v delovanju Boga, v delovanju Svetega Duha.

V beganju sredi tega sveta nas bo umiril le dotik Telesa.

1 komentar: