ponedeljek, 21. marec 2011

Viktor(-ji) in post, drugi teden

V soboto zvečer smo na televiziji lahko spremljali prenos podelitve viktorjev, na drugem programu pa so vrteli film V iskanju dežele Nije. Preklapljanje iz ene oddaje v drugo je prineslo zanimiv rezultat.

Pri gledanju letošnje podelitve viktorjev sem okušala spuščanje čudne megle, polne prašnih delcev v gala predstavo preoblečenih poniževanj, smejanja na račun napak drugega, malce zakrite, a zelo vsiljive spolne vulgarnosti. Pri filmu pa se je ob zgodbi o krhki in krepostni človeškosti srce počutilo dobro, počivalo je od preveč pa čeprav v humor zapakiranih slabosti človeka na prvem programu.

To je moj post, naš post. Oblečeni smo v najboljše obleke, trudimo se ugajati in uporabiti svoje sposobnosti, da dosežemo svoje cilje in dobimo priznanje pri drugih. Ne vidimo pa, da pri tem delamo tudi slabo in povzročamo bolečino. Naš oder ni (nujno) Cankarjev dom, moj oder je moje vsakdanje igrišče doma in službe, družine in skupnosti, takšne in drugačne. Podobni smo si.

Postna prizadevanja, ki smo se jih lotili, mi pomagajo, da se začnejo luščiti luskine srca, da bi spregledali, kje smo zašli. Ko smo začeli z igro posta, smo se spustili na igrišče. Podobo nogometa (košarke, rokometa…) sedaj zamenjujemo z novo podobo odra. Iz sveta navideznih viktorjev bi radi prešli v svet resničnih viktorjev (zmagovalcev) z več človeškosti.

Dejavnost odpovedovanja ali prizadevanja za molitev, dobrodelnost… je prinesla konkretno polje, kjer nastaja izkustveni, življenjski dialog s Trenerjem (pravim Viktorjem/Zmagovalcem).

Zdaj, ko smo v dogajanju, ki ima neko konkretno obliko (npr. če je odpoved pri hrani nekaj občutenega neugodja, obračanje lakote v odnos z Gospodom, rojevanje potrpežljivosti, majhnosti…), se v resnici začenja nekaj drugega.

Preverjati se začenja stanje mojega srca. Kaj vidim? Kaj zaznavam? Kje se izgubljam, kaj mi ni več čisto jasno, kaj drugačnega se začenja pojavljati? Na kaj se je srce navezalo? Kakšne želje se pojavljajo?

Trener, ki me je povabil na igrišče posta, ni kdorkoli. Moje pravo notranje igrišče posta je znotraj odnosa med Jezusom In Očetom. Moj post se odvija v naročju odnosa med Jezusom in Očetom, v Kristusu smo, On je naše igrišče – bivališče, prostor bivanja (v angelusu papež Benedikt XVI. tako navaja sv. Avguština).

Povabljena sem bila, da igram (prepričana, da zmorem). Zdaj pa se počasi začenja kazati, da navkljub dobri volji, ki jo imam, ne vem več čisto točno, kaj naj storim. Trudim se, a izpolniti vsa pričakovanja? Ne vidim, kam me vse skupaj pelje. In še to, skoraj nehote  mislim, da je možno samo to, kar vidim jaz – in ne drugi, ali celo Drugi. Hmmm, pa jasno je bilo, da smo v tekmi za zmago. Nekaj časa bo trajalo, da se ta situacija razvije. V spodbudo mi je, da opažam tudi znamenja podpore, mala presenečenja – nekaj se dogaja!!

Gospod, prosim Te, pomagaj mi v konkretnih dogajanjih posta prepoznati, da sem v Tvoji bližini, da spremljaš, kaj se dogaja in me vodiš, četudi nisi glasen oz. si v ozadju. Prosim, pomagaj mi prepoznati, kaj me odvrača, da bi te prepoznala ne le kot Trenerja, pač pa kot Zmagovalca, ki me ljubi, ki mi daje vse, kar potrebujem za polno življenje. Prosim, omehčaj moje srce, osvobodi ga napačnih navezanosti, pomagaj mi, da se odprem za sprejem Tvojih nasvetov, pomoči, Tvoje milosti, Tvoje taktike.

PS Mr 10,32-45. Na poti v Jeruzalem z Jezusom smo. Podobni Janezu in Jakobu ter ostalim učencem… Počasi nam bo začelo klikati, da v mojem srcu nekaj ni v redu in kako naj živim drugače.

torek, 15. marec 2011

Kdo je kdo na igrišču posta (prvi del)

Vstopili smo v post. Vstopili smo na igrišče posta. Uporabimo podobo športnega dogodka, tekme, da si postavimo notranje smernice za vabilo k prejetju medalje, ki nas čaka ob praznovanju velike noči – ki nam jo bo zaslužil in dal sam Jezus.

V ozadju je Božja beseda sinoptičnih evangelijev (Mt 4,1-11; Mr 1,9-13; Lk 4,1-13), ki govori o Jezusu v puščavi.

Puščava je naše igrišče posta, na katerem se trudimo v izbrani tekmi (postna prizadevanja), da bi prišli do medalje, ki je veselje prenovljenega življenja z Jezusom, po domače rečeno, da bomo bolj svobodni, obnovili kakšne odnose v resnični ljubezni, se otresli navad, ki nam jemljejo prožnost za dobro itn. Prečistila in utrdila se bo naša identiteta ljubljenih Božjih otrok, okrepil se bo naš odnos ljubezni z Bogom.

Pri prizadevanjih, ki smo jih izbrali, bodimo celostni. Tekma, ki jo igraš za računalnikom, je zelo drugačna od tekme, v kateri se sam potiš in čutiš napor mišic ter zmanjkovanje sape, ko tečeš nazaj v obrambo. Post naj zajame odpoved na različnih področjih, zelo pomaga post pri hrani (npr. ob določenih dnevih samo kruh in čaj za zajtrk, odpoved alkoholu ipd.), v katerem se telo začne oglašati s svojimi pričakovanji po starem – kaj se takrat v meni prebuja in sproža? To je zelo konkretno vstopanje v molitev, odnos z Bogom. Telesni post me uvaja v globlji osebni post. Postna prizadevanja (odpoved) na področju odnosov, način reagiranja, udobnosti. Odpoved internetu v določeni obliki, facebooku itn. je zelo pogosta postna potreba. Kaj se ob odpovedi dogaja v meni? Kaj se sproži? Odpoved nečemu sprosti čas za drugo. Okrepiti navezo z Gospodom skozi molitev, branje Božje besede, duhovno literaturo. Hraniti se z Božjim. To je naše igrišče in tekma, ki jo začenjamo.

Kdo je kdo v tej igri[1]?

Evangelisti poročajo, da je v puščavo Jezusa odvedel Sveti Duh, ki ga je tam vodil, hudič pa ga je skušal (Lk 4,1-2). Pred vstopom v puščavo je ob krstu razglašena Jezusova identiteta, Jezus je ljubljeni Sin Boga Očeta. V puščavi se preverja prav ta točka – trdnost odnosa med Jezusom in Očetom, preverja se skozi človeškost Božjega Sina.

V naši igri oz. v našem postu gre za podobno dinamiko. V post nas povabi in odpelje Sveti Duh – prisluhnemo Mu, kaj želi, da si zastavimo, da se oblikuje igrišče, prostor dogajanja. Sveti Duh ostaja z nami v postu in deluje, vodi, usmerja, podpira. V postu Bog dopušča, da se s skušnjavami, preizkušnjami pojavlja hudič, zapeljivec, lažnik. Ko imamo vsega dovolj in smo v obilju, nismo vključeni v igro, ki bi omogočila preverjanje odnosa z Bogom, preverjanje naše resnične podobe, identitete. V tovrstno preizkušanje vstopimo, ko pridemo na mejo, ki nas razlamlja, odpira, ošibi – ob srečanju z drugačnim, ki nas vrže iz tira. V tisti točki se razgrne naša resničnost, ki ni bleščeča. Pokaže se zapackanost, pokaže napačna navezanost, odpre se zagledanost vase, v lastno moč…

Igra na igrišču mora trajati, da se pokaže, kdo je boljši. V preizkušnji vztrajnosti se pokaže, iz kakšnega testa si, kdo si. V prefinjenih udarcih, ki zadenejo v šibko točko, se razkrije stanje srca – ali udariš nasprotnika ali sprejmeš prekršek in igraš naprej.

V igri posta nas nasprotnik preseneti z raznimi 'fintami'. To je del igre, igramo pa jo v zaupanju, da trener vse vidi in da je moštvo, ki mu pripadam, toliko močno, da podpre mojo izčrpanost. Če je potrebno, me umakne na klop ali pa pošlje novega igralca, ki bo pomagal na mestu, kjer igram. Ni vse odvisno od mene, sploh ne, čeprav se trudim.

V postu je pomembno, da igram in da se dam v igro zares. Ni pomembno, da postanem najboljši igralec leta, prav tako ne, da dobim največje ovacije navijačev. Ni pomembno, da postanem zvezda.

V postu je pomembno, kaj se dogaja med menoj in trenerjem. Ali ohranim zaupanje? Verjamem, da s klopi dobro vidi, da ima toliko znanja in modrosti, da nas bo pripeljal k zmagi? V postu je pomembno, da sledim namigom soigralcev, da vse, kar imam, dam na razpolago za zmago ekipe. Če je treba, opustim svojo namero in podprem drugega… V postu, ki ga igram kot nogomet, se vadim v razpoložljivosti, da bi za zmago uporabil vse svoje sposobnosti, tudi tiste, za katere še sam ne verjamem, da so možne, jih pa prepoznava moj trener ali soigralci ter me v tem spodbudijo. Trener mi naloži dodatne vaje ter daje priložnosti na igrišču.

Del vsakega resničnega nogometa je tudi poraz.

V igri posta je poraz poseben privilegij. V trenutkih, ko se bo zalomilo glede na moje načrte, se bo odprla priložnost, da bo nastala neka nova zmagovalna kombinacija po zamisli trenerja. Kaj vse se bo takrat prebujalo v meni?

Potrebno je razbrati oz. najti:
  • kaj je resničnost mojega srca (navezanost na greh, napačna prepričanja, odkritje zamer, prizadetosti, obsojanje, iskreno hrepenenje, pristna želja …),
  • ohraniti vero v zmagovalno moč križa; takrat, ko se križ odvija v moji realnosti, je najprej tako nelogičen
  • vztrajati v ali poiskati pogled Jezusa, ki nas ljubi
  • zavrniti skušnjave, se boriti in ne predati - prepoznavati taktiko, s katero nas hoče zapeljati; če mu je uspelo, začeti na novo z vrnitvijo h Gospodu.

Post je dogajanje, ki zajame vsega človeka, vso osebo, telo je del te zgodbe. Post je namenjen očiščevanju moje sposobnosti za odnos(-e) ljubezni, ljubezen je pa konkretna. Naj nam post pomaga, da bi naše telo jasneje spregovorilo resnico in ljubezen. K temu zelo pomaga prečiščen odnos z Gospodom (ozdravljeno srce, spreobrnjeno srce).


[1] Igra kot podoba življenja, ne v smislu družabnih iger za zabavo.

sreda, 09. marec 2011

Post 2011 - vstop po Marku

"Tiste dni se je zgodilo, da je Jezus prišel iz Nazareta v Galileji in Janez ga je krstil v Jordanu. Takoj ko je stopil iz vode, je zagledal nebesa, ki se odpirajo, in Duha, ki se je spuščal nadenj kakor golob. In zaslišal se je glas iz nebes: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.« Takoj nato ga je Duh odvedel v puščavo. V puščavi je bil štirideset dni in Satan ga je skušal. Bil je med zvermi in angeli so mu stregli. Ko pa je bil Janez izročen, je šel Jezus v Galilejo. Oznanjal je Božji evangelij in govoril: Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!" (Mr 1,9-15)

Jezus, odveden v puščavo, kjer bo skušan, a ne zapuščen, ki bo prišel iz puščave pripravljen, da oznanja, je skozi vse dogajanje ljubljeni Sin, ki izpolnjuje Očetovo voljo.

Tu se začenja navdihovanje za vstopanje v post, ki ne gre mimo telesa.