Minilo je že dobrih štirinajst dni, v meni pa še vedno tičijo tisti občutki in notranji premiki. Ni jih bilo veliko, jasno se zavedam treh. Eden je iz časa priprave, ki je potekala doma, v Sloveniji, tu na Ljubljanskem. Duhovni večeri pri sv. Jožefu in simpozij v stolnici. Rojevati so ga pomagale tudi moje sestre, ker smo si vzele čas in se pogovarjale o naših izkušnjah z Janezom Pavlom. Ta prvi notranji premik se imenuje v moji osebni kodi '5+2 za laike', v splošno razumljivi pa prispevati, da bi laiki zaživeli svojo osebno poklicanost v Cerkvi, da bi se pustili 'množiti' kot kruh v Njegovih rokah – da bi bili res živi, pristni, polni evangeljske ustvarjalnosti kot naravni načina življenja. O tem še kdaj drugič, naj raste s svojim tempom – pa sploh ne gre za številčnost, da ne bo pomote.
Drugi notranji premik se imenuje »Aprite le porte, anzi, spalancate le porte a Cristo!« Ni bolj znane besede iz prvomajskih dni v Rimu (glej naslov). Meni je bila povedana skozi telo. Tri dni sem preživela bolj ali manj samostojno, na svojih poteh, z različnimi ljudmi, v neznanih situacijah. Tudi ponoči sama po Rimu, v gneči sredi Via della Conciliazione. Seveda me je bilo malo strah – a ves čas me je prevevala spodbuda: »Non abbiate paura!« Ne bojte se. Obisk mamertinske ječe, kjer naj bi bila tudi sv. Peter in Pavel, je samo še utrdil zapis v mišice in srce prehojenega Rima v meni – Gospod je velik in v največji luknji ne zapusti svojih. Tako me sedaj nosi nova plast Njegovega poguma, ki se je naselila v meni v času beatifikacije našega Janeza Pavla (tako ga še najraje imenujemo pri nas v skupnosti).
Po malem sem se začela premikati v nove pastoralne poskuse, med drugim sem se 'spreobrnila' k facebooku in v nov pogled na socialna omrežja ter internetno komunikacijo. Ne bo vse takoj drugačno, počasi. K temu je pomagalo srečanje blogerjev, ki ga je organiziral Vatikan (Papeška sveta za kulturo in družbeno komunikacijo). Samo štiri ure in pol smo bili skupaj, a se je dogajala 'vetrnica' – premešali so se tokovi in ustvarjalo se je novo. Klic k novi evangelizaciji, k ustvarjanju. In k služenju v ljubezni tudi na internetu. Vem, to je bilo že velikokrat povedano, a zares se prime človeka le včasih, ali celo samo enkrat. In takrat je to to! Tudi o tem srečanju še kdaj pozneje kakšen odmev.
In če pomislim. Na milijone nas je spremljalo beatifikacijo. Kaj vse se je dogajalo v srcih drugih ljudi? O tem bi lahko še odmevali...
Ni komentarjev:
Objavite komentar