Izkušnja stika s poročnim pomenom telesa me pripelje v dno lastnega bitja, seveda, pripelje me v srečanje s seboj, v tisto samozavedanje, ki ga II. vatikanski koncil omenja v najdenju samega sebe skozi iskreno daritev drugi osebi.
Praktično to pomeni, da se moje bitje poenoti v dejanju ljubezni in zave samega sebe v taki globini, da odkrije svoj resnični jaz, svoj pravi obraz, svojo pravo podobo. V tem je resnični užitek in veselje, saj resnica opaja, še posebej resnica, ki je sestavni del ljubezni.
Podoba ognja mi je omogočila izreči izkušnjo samospoznavanja v dejanjih ljubezni – priti v stik z 'žerjavico svojega bitja, ki greje z veliko močjo'.
V odnosu do Gospoda, ki ima poveličano telo, mi pomaga še druga podoba, povezana s toploto – to so dlani.
Nekaj časa je potrebno hoditi skupaj, da se človek nauči ločiti, kaj so njegove misli in pobude, kaj pa je Božjega, kaj so njegove sanje in idealistične predstave, kaj pa Božja realna navzočnost. Bližina žerjavice me je spomnila na globinsko iskanje Gospoda od blizu, ko vsa duša hrepeni po njem, ko se vse bitje od znotraj ozira za Njim in išče Njegov obraz, še bolj natančno, z vsem telesom išče Njegovo bližino.
Tako kot je moje telo čutilo toplotno moč tleče žerjavice in se ob njej grelo, počivalo v gotovosti ne da bi bilo treba gledati ali je izvir ognja tu, tako se moje notranje duhovno telo, moj notranji človek uči zaznavati bližino Gospoda, ne da bi Ga telesne oči videle.
Nova podoba, ki me uči notranje drže hoje za Njim, je bližina dveh dlani. Ko sta moji roki segreti, tople, ju lahko podržim čisto blizu, a še brez dotikanja. Tedaj čutim toploto, ki jo izžarevata. Ko eno dlan umaknem, na drugi zaznam tenek hlad, ki prinese za seboj vprašanje: »Kje si?« in občutek osamljenosti, umanjkanja, tudi izgubljenosti, saj ni več temeljne gotovosti – toplote, vira orientacije. Prefinjeno zaznavanje nežne toplote, ki izhaja iz dlani, je lahko podlaga za duhovno vajo v obračanju za Gospodom, ki na nežen, tih, nevsiljiv način vodi svojo najdražjo, da se premika za Njim.
Božje kraljestvo ne prihaja bučno in tudi ne s požarom ali kresovanji. Vaja v prepoznavanju globin poročnega pomena, to je tudi stika z resničnim jazom, ki se ga zavedam takrat, ko ljubim ali sem ljubljena, mi pomaga najti tudi nov način spoznavanja Gospoda. Pri tem gre resnično za okušanje, ki se ga ne naučimo iz glave ali po knjigah, pač pa je dar življenja in osebnega odnosa, delo Svetega Duha v meni. Prvi sad Duha je ljubezen, ta povezuje človeka v celoto in prebuja najboljše v njem; ko je potrebno, tudi skozi prečiščevanje. Ko si enkrat najden doma (v poročnem pomenu telesa), ogenj ljubezni, ki očiščuje, ni več sovražnik, pač pa dar nove moči in življenja. Poglablja namreč resničnejši odnos z Gospodom in omogoča večjo bližino, ki bolj nahrani ter razveseljuje. Poveča tudi zmožnost prepoznavanja navzočnosti Božjega kraljestva med nami, saj podarja globlje razumevanje stvarnosti, še posebej v veri. Gospod postane navzoč tudi tam, kjer Ga prej ni bilo videti, sedaj pa ga lahko v veri in s hrepenečim srcem v novih globinah tipajoče iščem, saj ne more biti daleč, čeprav Ga ne vidim.
Ni komentarjev:
Objavite komentar