Nocoj grem v Tolmin, v župniji imajo postne večere, naša tema bo teologija telesa in evharistija. Tretjič imam t. i. ponovitev Nikodemovega večera v Ljubljani, kjer smo bili štirje, večer je bil zasnovan kot pogovor v klubu. Vsakič, ko pa grem sama, naredim nekaj sprememb, saj sem vmes spoznala in doživela kaj novega.
Pri tem mi je v izziv vprašanje, kako sploh predstaviti teologijo telesa, ki je celovit sistem, da bi prebudilo okus po še: »Ja, to me zanima!«. Lahko bi uporabljala bombastično govorico in energijsko nabit govor, ampak zavedam se, da takšno navdušenje hitro ugasne. JPII (papež Janez Pavel II.) je rekel, da resnica sama privlači, pritegne in navduši nas resnica. Moja naloga je torej pokazati nanjo in pomagati, da se razodene ali da se jo prepozna.
Teologija telesa se dobro bere, lahko je tudi zahtevno branje, ampak notranja logika in svoboda, ki seva iz nje navdušujeta. Kako naj pa postane del mojega življenja?
Prvi korak je gotovo osvojiti jo z glavo, poskusiti razumeti, kaj sporoča, kakšne novosti, kako izziva moja dosedanja prepričanja in poglede. Študijski pristop je potreben in se ga splača uporabiti. A to je šele začetek. Temu bi rekli s podobo, da si ogledamo Zemljo iz vesolja, posnetki so fantastični, toliko različnih oblik krajin, prostranstva, barve… Vse skupaj se zdi obvladljivo, saj jo zajemamo z enim pogledom, še posebej, če je kje ob strani legenda.
Naslednji korak je prepoznavanje teh velikih tem iz satelitskega pogleda (npr. 'telo kot zakrament', 'poročni pomen telesa', 'izvirna enost'…) v svojem življenju. Tehnično bi se izrazili, da začnemo primerjati letalske posnetke s stanjem na terenu. Zahtevnost se poveča. Teren (vsaj me, ženske), lahko doživljamo precej bolj bogato in večplastno, kot ga opisuje nek posnetek ali zemljevid. Čutim veliko več, saj se mi recimo na čevlje lepi blato, na koži zaznavam piš vetra, ki me pomirja, zagledala sem se v brezo in njene liste, ki trepetajo in prebudijo se mi spomini na otroštvo, ko smo se igrali med dvema ognjema na ulici, zadnja črta je potekala ravno ob brezi na sosedovem vrtu. O vsem tem na fotografskem posnetku ne piše. Zame, ki stojim na eni od konkretnih točk posnetka, pa je takšno pestro notranje dogajanje dejstvo.
Ko poskušam odkriti objektivno opisane pojme (npr. 'telo kot zakrament') v svojem življenju, se soočim z lastno izkušnjo, z gledanjem in prepoznavanjem, razbiranjem dogajanja v meni sami, v moji notranjosti, z zaznavami, ki prihajajo od telesa v mojo zavest, vplivov okolja in drugih oseb. Tega je lahko več ali manj, a je zelo pomembno. Zavedanje in gledanje lastne izkušnje je za razbiranje sporočila teologije telesa v mojem življenju ključno. Ko začnem vstopati v svojo zgodbo, kako moje telo govori meni o Bogu (to teologija telesa je sama na sebi, kaj telo govori o Bogu), se soočim najprej z neke vrste kulturnim (orientacijskim) šokom. Privaditi se je potrebno na tak razkorak, kot je letalski posnetek in stanje na terenu.
Privajanje na nove poglede v lastnem življenju, ki ga prebiram iz dogajanj v mojem telesu, je za nas kristjane 21. stoletja v Sloveniji potrebno, saj srkamo skoraj nevede iz vseh por sodobnega življenja dualistično pojmovanje človeka. Mogoče je šel sodobni proces še dlje, da je razpršenost posameznika tako velika, da se človek dojema kot kolaž telesa, razuma, čustev, zunanjega videza, srca, virtualne identitete na netu, raznih družbenih vlog… Vsekakor nekaj, kar mu ne daje izkušnje enosti.
Moč sporočila teologije telesa, ki je evangelij odrešenega telesa, nas bo dosegla šele, ko bomo prišli toliko v stik s seboj, da nam bo naše telo začelo pripovedovati, kje smo – da bomo sprejemali zaznave o jezi, veselju, bolečini, utrujenosti… Za začetek torej bomo poskusili nastaviti satelitski ali letalski pogled na teologijo telesa, potem se bomo pa spustili na pot, v konkretna srečanja z našim telesom v vsakdanjem življenju. Na ta način, upam, da bomo lahko odkrili svežino, ki jo evangelij ima za nas.
MPija
Ni komentarjev:
Objavite komentar