V teh dneh sem končala drugo letošnje apostolsko potovanje – mesec zaporednih dejavnosti, povezanih z oznanjevanjem evangelija. Tako sem doživljala od znotraj, navzven je to vikend za pripravo na birmo, srečanje s katehistinjami, duhovna obnova za drugo skupino, načrtovalna iskanja itn.
V vsem tem menjavanju obrazov, prostorov, v zaznavanju napora premikanja in preklapljanja ter pomanjkanja odklapljanja (počitka), se je v meni poglabljala temeljna naveza – zaupanje v Gospoda.
Spuščala sem se v globine, ki sem jih prepoznavala tudi v ljudeh, ki sem jih srečevala – saj ni najbolj pomembna barva las, urejenost obleke, spevnost glasu, duhovitost govora. Spuščala sem se v bolj bistveno – kaj nam je vsem skupno, kaj nas povezuje, tudi takrat, ko ni dovolj časa, da bi se res spoznali?
Trikrat v tem napornem mesecu sem našla mir ob večernem ognju na prostem. Biti ob živem ognju v mrzlem večeru na prostem, obenem pa zajemati iz Božje besede, je bila udarna kombinacija. Podoba ognja mi govori tudi v tem trenutku.
Kaj je v nas najbolj bistvenega in nas med seboj tudi najbolj povezuje? Ko sem opazovala in čutila ogenj, ki je gorel pred menoj, sem opazila, da sem se najprej ukvarjala s tem, ali mi ga bo uspelo prižgati. Ko je zagorel, je bilo krasno slišati prasketanje in videti svetle plamene v temni noči, zavohati dim (če ga ni bilo preveč in ravno v moje oči). Svetli učinki so bili prekrasni. Zlahka sem brala Besedo, ki je počivala na mojih kolenih. Tako je mnogokrat z nami ljudmi. Navdušimo se ob pogledu na našo zunanjost, ko vzpostavimo stik, se nekaj vžge, zagori, privlačnost potegne. Lahko nam je biti skupaj, takrat smo lahko tudi malo bolj daleč, ker je svetloba močna.
Potem pa ta svetloba mine. Tema okolice ponovno naraste, a vročina žerjavice, ki ostane po umiku visokih plamenov, pritegne še bolj kot svetloba. Žerjavica greje, močno, barva je mehkejša in potegne še globlje, ker se je potrebno približati. Oči se lahko zaprejo, lahko se zazre v temo, a nabita toplina greje tudi skozi temo. Jedro ognja je ta žerjavica, bistvo človeka je poročni pomen, ki ga nosi zapisanega v svojo osebo, telo, ki izraža notranjost človeka. Kar nam je skupnega in nas najbolj povezuje je naša sposobnost imeti se radi, dati se drug drugemu, odkriti drug v drugem osebo vredno, da je, da obstaja.
Ob srečevanjih s toliko ljudmi v teh tednih in ob zrenju svoje poti opažam, da je res najprivlačnejša in najbistvenejša pot za človeka spuščanje do 'žerjavice svojega ognja'. Ko gorijo plameni raznovrstnih dejavnosti, še ne vemo, pri čem smo. Vztrajati ob nekom, da se pokaže žerjavica (kapaciteta ali resničnost ljubezni), je modrost in življenjska zrelost, lahko tudi življenjsko poslanstvo.
Vsak plamen ne da žerjavice. Papir butne s plamenom, naslednji hip ga ni več. Mokro lubje le dimi. Listje zaplameni, a kmalu izgine.
Najlažje bi dali 'skuriti' tisto, kar hitro nastane – listje zrase vsako leto, papirja imamo na tone, lubje je na površini… To je najbolj privlačno in najbolj poceni. Veliko takega se nabere v odnosih med ljudmi, veliko je zavajanja. Pustiti, da zagori in zgori vse do žerjavice moja notranjost, ki je res del mene in s tem osebni odnos do drugega, to je pa težko, a pomeni neko drugo kakovost.
Poročni pomen telesa odkrivam kot spust v dno, v svoj najbolj osebni jaz, kjer sem najbolj krhka, a najlepša, ker tam čutim, da želim ljubiti in se dati drugemu kot vreden dar. Za tak iskren spust je treba včasih kar pošteno sestopati, saj poznam mnogo ovir. Poročni pomen telesa odkrivam z novim pogumom, ko pustim, da me Duh tu v dnu najde doma in me prežema. To pomeni, da me usposablja tudi za ogenj, za gorenje. S tem, ko se dajem v resnici iz svojega dna in pri tem tvegam, da se ranim, da me boli, je tako, kot da pustim plamenom, da me preoblikujejo v žarečo enost. Takšno gorenje – bivanje – me ne uniči kot osebe – najbolj se najdem takrat, kadar se darujem, ko delujem iz iskrenega dna svojega bitja v dobro drugega. Takrat obenem pustim, da me Ogenj nosi v dejavnosti, kjer je drugače, kot si predstavljam, traja dalj, kot si želim… To je tisto, kar boli. A če se Ognju pustim, ustvari v meni žareče dno, ki toplino izžareva navzven. K takemu človeku se da priti blizu in te ne osmodi. Tak človek ni pretirano vpet v dejavnosti, ki povzročajo le kres, ampak zmore sprejemati plamene, ki ga spreminjajo v tlečo ljubezen, zmore potrpežljivo preobražanje. V prepuščanju Ljubezni se to zmore.
PS Poročni pomen telesa prepoznavam v izkušnji, ko ljubim iz dna srca, z vsem bitjem in brez rezerve, a neprisiljeno, v odprtosti za rodovitnost.
Ni komentarjev:
Objavite komentar