sreda, 15. september 2010

Umetnost počivanja

Počitniškega časa je sicer konec, a mogoče prav zato, ker je v hitrem življenjskem ritmu težje počivati, mi prihaja v srce in pod prste prav ta tema – počitek. Jezus je svojim učencem naročil, naj gredo v samoten kraj vsak zase in se po intenzivnem apostolskem delu odpočijejo (Mr 6,31) .

Za mano je nekajtedenski paket visokega ritma – študija, načrtovanja in izvajanja seminarja, pri nas je bila provincialna konferenca, pisala sem dva članka, imeli smo večdnevno čiščenje doma, košnja s koso – fizično delo na vrtu, praznovanja, za nami je prvi vikend z birmanci in še in še. Časa za počitek, ki pripada že vsakemu tednu, ni bilo dovolj, vse se je držalo skupaj.

Telo slej ko prej jasno pove, da ima svoje meje.

Telesu sledijo prestopane še druge meje – razdražljivost se poveča, zmožnost sprejemanja novega in drugačnega pade na minimum, ženski možgani, ki običajno zlahka procesirajo več stvari hkrati, začnejo delovati kot moški – samo še eno stvar naenkrat, pa še temu se včasih začne upirati vse in nastopi praznina. Utrujenost, še bolje, preutrujenost.

Zanimivo je opazovati proces vračanja v normalno stanje. Utrujenost in prenapolnjenost z raznovrstnimi dogodki, procesi, odnosi meni sprva celo onemogoča mirno dolgo počivanje. Navajenost na delo me vznemirja, pojavljajo se impulzi, da bi z delom nadaljevala. Ostati v samoti/nedelu je zato zakon, ki ga en dan (ali vsaj noč in en dopoldan) preprosto ubogam. Ko se telo toliko odpočije in notranjost umiri, da se pojavijo v meni tudi odgovori na še 'nepremlete' stvari, nastopi obdobje mirnega počitka in spanca. Oči so tako težke, da je spanec čudovita rešitev.

Doseganje in preseganje meja je izziv darovanja in skušnjava pretiravanja, klic po modrosti in razločevanju. Vedno znova je potrebno iskati, kaj storiti in kako daleč iti čez.

Utrujenost telesa, ki je s svojimi znaki prepoznavna, dokler smo na telo pozorni, je učiteljica tudi duhovnega življenja. Kadar se z vsem bitjem predam neki nalogi ali ko me neko dogajanje potegne vase, pozabim na vse ostalo, tudi na telo. Kadar je tako predolgo, se izčrpam, pri tem pa postanem vedno bolj ranljiva.

Kadar se v duhovnem življenju zagledam preveč v neko smer in s tem začenjam vedno bolj zanašati tudi na svoje zmožnosti, da jo bom dosegla, se hitreje zgodi, da postanem dojemljiva za skušnjave. Hrbet postane nezavarovan in 'tihotapec' me udari po glavi prej, kot bi si mislila. To je tako kot z našim rdečerepim letečim prijateljem. Danes popoldan, ko sem pometala dvorišče, me je ob nizkem preletu kar pošteno kresnil po glavi. Potem sem si zapomnila, da čeprav ga ne vidim, ga lahko slišim – pozorna sem postala na njegovo prhutanje kril. Zavedanje, da je nekje blizu, se je povečalo.

Duhovni spomin je dragocena izkušnja, okusi padcev in prevar tudi. Ne zato, da bi se ujela v obžalovanje in prepuščala zagrenjenosti poraza, pač pa kot izkušnja za boljši boj v prihodnje. Spomin na prhutanje kril pred udarcem po glavi mi kliče v spomin okus skušnjave, ki me je zanesla. Več kot ta nauk, kako se v prihodnje obvarovati pred njim, skušnjavcu ne pripada, saj sem na strani Zmagovalca, kar pomeni, da sem na varnem. Trening duhovnega boja gre lahko tudi skozi utrjevanje telesne kondicije, skozi trening čutil in pozornosti, vsekakor pa tudi skozi dovolj počitka in ob primernem času. Tako telo povabi v vrnitev k Jezusu vso mojo notranjost, celotno osebo. Tak počitek me res prerodi in mi vrne veselje do življenja in voljo do dela.

Ni komentarjev:

Objavite komentar