Včasih se znajdem čisto potopljena v doživljanje in ubadanje s telesom. Kadar sem lačna, je praznina želodca glavna na ekranu moje zavesti; ko čutim utrujene oči od računalnika in mi v zavesti kar utripa; kadar me vznemirja pritisk v glavi, ki mi signalizira, da se v meni dogaja še nekaj drugega, bolečina pa noče popustiti, sem ujeta v tem. Takrat sem kot psička ali kot drevo. Na isti ravni smo, v tistem trenutku se moj svet vrti okoli vprašanja – bo luknja v želodcu potešena, kdaj bom lahko spustila veke, da se oko spočije, kako naj sprostim mišice v zatilju, da bi nastopila spokojnost. V tistih trenutkih se zavedam, da obstajam na ravni kemične energije, presnove, biofizike, telesnega.
In vendar lahko na klic praznega želodca odgovorim ne takoj, ampak čez nekaj časa; utrujene oči upoštevam kot mejo, ki mi sporoča, da je telo utrujeno, a lahko naredim izjemo in dokončam nujno delo; prisluhnem sporočilu bolečine v sencih in se spustim v iskanje odgovora, ki mi ga prinaša – prisluhnem razlogu, zakaj se je bolečina sploh pojavila in je ne utišam pri priči s kakšno tableto (če je možno). V takih trenutkih prestopam mejo med živaljo in človekom. Moja telesnost se iz 'videti' začenja razgrinjati v 'videti več in globlje'. Tisto, kar me dela človeško osebo - moja volja, razum in moja svoboda - mi omogočajo, da telesne zaznave, ki jih doživljam in prepoznam, upoštevam pri svojem delovanju v odločitvah, ki jih naredim, pri svojih odnosih. To so mnogi mali trenutki odločitev, ki se jih pogosto več ne zavedamo, ker so skoraj avtomatični sestavni del našega življenja. So pa kraljevski. Namreč, zaradi te zmožnosti prehajanja med zaznavanjem procesov v telesu in organizmu ter odločanjem, kako v zvezi z njimi ravnati svobodno (uf, predvsem pa v ljubezni!), smo ljudje krona stvarstva. Če zmorem na zaznano lakoto v želodcu ali na impulz po hrani odgovoriti le s takojšnjim grižljajem, ravnam kot zgolj biološko bitje. Če zmorem na zaznano lakoto v želodcu mirno odgovoriti s kosilom s prijatelji čez uro in pol, sem duhovno bitje. Duhovno bitje je bitje, ki lahko živi stvarnost telesnega skozi svobodne odločitve, s katerimi telesno raven presega zaradi nečesa vrednega ali zaradi nekoga. Zato smo presežna bitja, osebe.
Telo, ki ga živim, torej ni le biološka ali bio-kemična zgodba rasti, razmnoževanja celic, kemičnih procesov. Nisem samo to, kar se vidi navzven in otipa.
Telo, ki ga živim, je tudi zunanja plast, ki prenaša navzven, kaj se dogaja v moji nevidni notranjosti (čustva, misli, moje duhovno dno). Zato lahko rečemo, da je moje telo zakrament, saj telo dela vidno mojo nevidno notranjost. Telo kot zakrament pomeni celostno pojmovanje človeka (duhovno telesno celoto).
Korak do nebes (navzočnost Božjega) ali dojemanja telesa kot zakramenta, ki razodeva skrivnost Božjega, je pa v tem, da sem od krsta naprej v svojem telesu (preko tistega nevidnega v meni) združena s Kristusom. On razliva vame svojega Duha (Rim 5,5), zato moje telo, še posebej, kadar delujem v skladu z Božjo voljo, govori prav o Bogu na način zakramenta. Takrat moje telo govori resnico. Po domače rečeno – takrat sem pristna priča Boga – kar nosim v sebi nevidnega, le-to pa je dotaknjeno z milostjo Boga, se vidi navzven skozi telo. Tako moje telo govori dvakrat – kot telesnost sama in kot globina, ki proseva skozenj. Takrat vidim (telo) in Vidim (osebo, zmožno ljubezni zaradi Boga; 1 Mz 1,27; Kol 1,16-18; Ef 1,3-10).
Korak do Kristusovih nebes ali do Kristusovega poveličanega telesa je v tem, da v moči Duha doumevamo, da je Njegovo vstalo telo spremenjeno do te mere, da Ga učenci niso prepoznali. Ob tem ostaja še vedno sporočilno kot telo, a izpopolnjeno do konca – Vstalo Telo razodeva veličastvo Boga.
Naša telesa so že zasnova tega vrhunskega velikonočnega komuniciranja Boga skozi poveličano Kristusovo telo. Zato trenirajmo pogled našega srca, da bi se pripravili na dar Kristusovih nebes. Vsak človek je več, kot govorijo zgolj njegove celice ali barva kože. Vsako človeško telo govori, da je dom duha in če le-ta sprejme, lahko tudi Duha, Kristusovega daru (1 Kor 6,19).
Vsakič, ko delujem v svobodi, praznujem zmago duha. Kako resnično doživljam Boga v sebi, je odvisno tudi od spuščanja v telo, od zavedanja in doživljanja resničnosti duha v telesu (doživljanja, da sem telo, ki je zakrament) – to je človeškosti v celoti. Ko se udomačim na tem 'igrišču,' lahko odkrivam, kako 'igrati tenis ljubezni' z Bogom, kako se odvija najin odnos. Ali drugače, če živim svoje telo kot zakrament, vstopam v prostor razodevanja Boga skozi dogajanje v telesu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar